Tekati. Da ali ne?

11 komentarjev 16.01.2011 Plujem

Tek.

Ko sem se mu nazadnje prepustila, sem si potrgala gleženjske vezi. Po tistem sem tek opustila, čeprav želja, da bi zdravo tekala, v meni pravzaprav nikoli ni čisto ugasnila.

Popoldan, ko sem se sprehajala po sončku, sem opazila veliko tekačev in želja, da bi tudi sama znova začela tekati, se je spet prižgala.

Ker ne bi rada znova naredila napake – tako kot pred leti – sem začela brskati za informacijami, kako pravzaprav začeti zdravo in varno tekati.

Zasledila sem, da je najpomembnejše začeti počasi. Še posebej, če imaš preveč kilogramov. Prav tako je pomembno, da mišice po teku raztegneš in da se pred pričetkom teka dobro ogreješ. Večina začetnikom priporoča, da na prvih treningih prvih nekaj minut hodijo, nato pa začnejo tekati. Počasi. V “pogovornem” stilu. Pri tem je predvsem pomembno, kako tečemo. S petami naj ne bi udarjali ob tla. Tekli pa naj bi vzravnano,  s pogledom naprej. Pomembna je tudi tekaška oprema. Svetuje se, da se ne oblečemo preveč, da si obujemo kvalitetne tekaške čevlje, goleni pa ovijemo v kompresijske nogavice, s katerimi skrbimo za svoje žile.

Ker opremo (razen kompresijskih nogavic, ki jih bom kupila jutri) že imam, je samo treba še začeti. Prav tako, kot sem znova začela telovaditi. In počutje se je že po nekaj “aktivnih” dnevih izboljšalo. Pa tudi razpoloženje je odlično. :)

Polna sem energije in motivacije. Sem ugotovila, da sem sama sebi lahko največji in najboljši motivator. Ko sem pred dnevi šla po dolgem času peš na sosednji hrib, sem se ves čas spodbujala in bodrila. In bilo je odlično. Sicer sem na vrh prišla 10 minut kasneje kot običajno, a mi je uspelo. :) In bila sem ponosna nase. Še posebej danes, ko sem polna veselja znova izvajala vaje, ki jih do sedaj kar nekako nisem (z)mogla. V tem trenutku se mi zdi čisto vse dosegljivo. Tudi tekanje. In če sem pred meseci pristala na zdravniško zdravljenje, si lahko sedaj dovolim sprejeti tudi svoje metode.  Sploh glede na to, da moje počutje kaže, da so učinkovite. :)

V tem tednu sicer napovedujejo ohladitve, a vseeno načrtujem, da bi del popoldneva namenila krajšemu teku. Vsaj za “probo”. Počutje po teku pa bo namreč tisto, ki mi bo povedalo, ali je to trenutno dobra izbira, ali ne. :)

Kot kaže začenjam teorijo končno spreminjati tudi v prakso. Na začetku, ko sem osvojila precej teorije  in je nisem znala in zmogla zaživeti v praksi, sem se zaradi tega precej obremenjevala. Sedaj sem se sprostila in sprejela, da je za vsako spremembo potrebna vaja.

Vaja namreč dela mojstra. Mojster pa vajo. :)

  • Share/Bookmark

Kategorija: cukrčki, tisto moje novo, zdravje, življenje Tagi: , , ,

Kako se znebiti herpesa?

34 komentarjev 16.02.2010 Plujem

Oralni herpes. Majhni vodni mehurčki, ki se najpogosteje pojavijo na ustnicah ali okoli njih. V večini povzročajo pekoči občutek, lahko pa tudi krvavijo in povzročajo bolečino. So tudi neprijetni “lepotni” dodatek in tegoba, ki običajno ne mine prej kot v 7 dneh. Seveda, če herpesu pustimo, da se “razbohoti”. O razlogih, zakaj se okužimo in zakaj ga nekateri imamo in nekateri ne, ne bom pisala, ker jih ponujajo na mnogih drugih spletnih straneh. Bom pa napisala, kaj sem skozi leta “boja” s herpesom ugotovila in katero izmed “pripomočkov” učinkuje.

Foto (c) Ruth Werner

Foto (c) Ruth Werner

Ker sem ena izmed tistih, ki imajo herpes že od otroštva, sem poskušala najrazličnejše načine, kako se te tegobe znebiti. Še bolj pa sem si želela najti način, kako herpes omejiti še preden se mehurčki naredijo.

Najverjetneje sem zato v zadnjih letih kupila  in preizkusila večino “žaub”, za katere so farmacevti trdili, da “pomagajo”. Poskusila sem cinkovo mazilo, Herplex, Virolex, Zovirax in še nekatera mazila domačih in tujih proizvajalcev, katerih imen se sploh ne spomnim več . In nobena od njih ni bila učinkovita. Tudi domača (in (meni) nagravžna) metoda z ušesnim maslom, ne. Verjetno predvsem zaradi tega, ker je zaradi higienskih razlogov nočem uporabljati. Tisti, ki jo redno uporabljajo, namreč poročajo o njenih učinkih.

Edina varinta, ki je pri meni vsaj malo učinkovala, so bili obliži za herpes. Ne samo, da zadevo vizualno polepšajo, tudi hitreje sušijo mehurčke. Vendar pa delujejo učinkovito samo, ko ju damo na že narejene mehurčke. Ko sem obliž dala gor na komaj začeti herpes, se mi je naredil še večji in še bolj boleč. Zato sem še naprej iskala načine, kako herpes ustaviti še preden se začne.

In končno sem našla. LABIAL. Zeliščni lotion z ognjičem, arniko in šentjanževko. 

Z njim že kakšno leto učinkovito preprečujem nastanek oralnega herpesa. Takoj, ko imam na ustnicah “pekoči občutek”, ki je značilen za začetek herpesa, si tisto mesto in še nekaj centimetrov okoli tistega mesta, namažem z Labialom. Pekoči občutek čez nekaj trenutkov izgine, herpes pa se ne naredi. :)   :D Če pa se slučajno naredi.  Se naredita največ dva majhna mehurčka, ki se s pomočjo Labiala posušita že v enem dnevu.

Včasih se namažem tudi preventivno. :) Zdravi pa tudi druge tegobe z ustnicami, kot so npr. razpokani kotički, razpokane ustnice in še kaj. Učinkovito deluje tudi pri nekaterih tegobah v ustni votlini in pri pikih insektov. Kupi se lahko online, imajo ga pa tudi v trgovini Bazilika v City parku. V drugih trgovinah z naravnimi izdelki ga še nisem opazila. Stane okoli 7 EUR.

Zakaj to sploh pišem? Ker vem, da ima veliko ljudi težave s herpesom in da mnogi izmed njih še niso našli načina, kako si olajšati težave s to neprijetnostjo. Labial pa je precej nepoznan in zaradi tega ga malokdo  uporablja. Tudi sama sem ga odkrila čisto po naključju. Znanec mi je za  pomoč pri “sušenju” herpesa priporočil ognjičevo mazilo in čisto slučajno sem se znašla v trgovini Bazilika, kjer so imeli Labial. Ker mi je in mi še pomaga, prenašam to sporočilo naprej. Morebiti bo pomagal še komu.

Vam pa priporočam, da pred uporabo preberete navodila za uporabo, ali za nasvet povprašate prodajalca. In za tiste, ki morda mislite, da delam reklamo za prodajalce Labiala. Ne, ne delam reklame.  Niti ga ne prodajam. Samo napisala sem, kaj pomaga meni. In upam, da bo še komu.

Fotografija najdena na www.zdravjenarava.si
Fotografija najdena na www.zdravjenarava.si

  • Share/Bookmark

Kategorija: samozdravljenje, tisto moje novo, zdravje, življenje Tagi: , , ,

Odštevam sekunde

19 komentarjev 8.02.2010 Plujem

Tako sem navdušena nad novim načinom zdravljenja, da komaj čakam, da začnem. Pravzaprav odštevam že sekunde. :)

Pred začetkom moram sicer opraviti še nekaj preiskav. A veselje za to ni nič manjše. Prvič po dolgih mesecih v sebi znova čutim moč, da bo uspešno.

Poskušam se malce zadrževati, da ne bi bila preveč razočarana, če ne bo učinkovito, a veselje je preveliko, da bi ga lahko zadrževala.

Pa niti ga nočem. Ker pozitivne misli dajo tudi pozitivne dogodke. :)

V tem tednu bom začela. Vsaj načrt je takšen. Kaj vse bo zdravljenje obsegalo, še ne vem. Vem pa, da bo prvič prilagojeno meni in mojim težavam. Zato sem prepričana, da bo učinkovito.

by FLUKE

Foto (c) Fluke, Reddish Studio

  • Share/Bookmark

Kategorija: iskrica upanja, tisto moje novo, zdravje, življenje Tagi: , , ,

Iskrica upanja

18 komentarjev 3.02.2010 Plujem

Že cel teden sem se pripravljala. Sploh pa včeraj in danes. Tudi ponoči nisem dobro spala. Prav strah me je bilo, kako bo.

Težave se mi namreč kar kopičijo. Vsak dan odkrijem kaj novega. In poti ven iz kroga kar ne najdem. Kljub vsem poskusom vizualizacije uspeha, poskusom spreminjanja slabih misli v pozitivne in ostalim načinom samozdravljenja, sem bila neuspešna. Zato sem se odločila, da obiščem še enega zdravnika.

Danes sem šla tja. Rahlo vznemirjena. Delno zaradi situacije v dopoldanskem času, delno pa zaradi strahu, ki me je prevzemal. Strah me je bilo, kaj vse mi bodo povedali. Strah me je bilo, da bodo kaj novega odkrili. Strah me je bilo, kako me bodo obravnavali. In strah me je bilo, da mi bodo odvzeli še zadnje upanje.

In res so mi povedali predvsem slabe stvari. Pa ne gre za moč misli. Temveč za stanje, ki je prisotno že precej mesecev, samo “na papir” še ni bilo dano. Tokrat so starim težavam dodali še nekaj novih. Po podrobnem pregledu so me postavili pred dejstva in mi določili še nekaj preiskav.

Na začetku sem imela občutek, da je stanje nepopravljivo. Da se bo treba s tem sprijazniti. Da bo treba pozabiti na sanje po ponovnih treningih ter za vedno začeti živeti drugačno življenje. Ta občutek me je tako užalostil, da sem se morala med pogovorom na trenutke kar ustaviti, da se nisem razjokala. Solze so se mi namreč kar rinile v oči. Ustnice so mi začele dregetati in glas se mi je na trenutke prav tresel. A nisem si dovolila. Zato sem s pripiranjem vek solze tlačila nazaj v oko in svoj molk poskušala “izmazati” s kakšno smešnico. A gospa je profesionalka in je moj “trud” opazila. Nič ni rekla, le sočutno je pogledala. Kar je popolnoma zadostovalo. Nato pa dodala nekaj, kar me je kar ogrelo.

Dala mi je iskrico upanja. S pravim prisotopom naj bi bila večina stvari odpravljivih in ozdravljivih. Prvih nekaj mesecev bo terapija naporna, nato pa se bodo začeli kazati učinki.

Takrat so mi znova silile solze v oči. Ampak tokrat so to bile solze sreče. Sreče, da se je znova nekje, čeprav še zelo daleč, znova prižgala iskrica upanja.

Foto (c) pcjordan1

Foto (c) pcjordan1

Sedaj sem doma.

Na postelji.

Sprostila sem se in “razpustila” solze.

Morala sem “dati iz sebe”. Da sem se razbremenila.

Sedaj sem že bolje.

Oči so že suhe in misli se že vrtijo okoli tiste majhne iskrice.

Majhne iskrice.

Ki jo v mislih negujem.

Negujem z željo, da mi bo tokrat uspelo.

:)

  • Share/Bookmark

Kategorija: iskrica upanja, tisto moje novo, življenje Tagi: , , ,

Udaril je triglavi zmaj

12 komentarjev 30.12.2009 Plujem

V vojni sem. S triglavim zmajem. Ker me je danes ponoči čisto potuhnjeno napadel. Z vseh strani naenkrat. In me ujel popolnoma nepripravljeno. Presenečeno. Zato je tudi osvojil prvo bitko. Nikakor pa ne vojne.

Že odkar sem vstala brusim meče. Tokrat se bom bojevala. Z vsemi (pozitivnimi) silami, kar jih premorem. Takšne potuhnjenosti pa res ne prenesem. Sploh zato, ker je bil njegov prvi napad res krvoločen. Veliko bolj od njegovega dvoglavega bratca. Pa tudi bolj sofisticiran. Očitno je novodobnost krojila tudi večglave zmaje.

Zato sem šla v akcijo. Pripravljam oklepe različnih materialov. Pri prvem dejanju sem se že urezala. Tokrat na desni palec. In znova namočila precej brisačk, preden sem uspela ustaviti krvavitev. Ampak me ni ustavilo. Samo spodbudilo me je.

Danes je THE DAY.

Danes je DAN, ko sem se začela tudi uradno bojevati.

Ne, ne. Ni se mi zmešalo. Niti nimam halucinacij. Ne skrbite. Popolnoma budna sem in vem, kaj pišem.

Prispodobno opisujem zdravstvene težave, ki so ponoči eskalirale do vršičkov. Zato sem se odločila za drugačen pristop. Za vojno. Kjer se bom bojevala samo jaz.  S pozitivnim nad negativnim. Brez pomoči drugih. Z različnimi strateškimi prijemi. Ujčkanje namreč ni prineslo rezultatov. Samo razbohotenje nezaželenega.

In nekje sem prebrala, da je potrebno do bolezni, ki je neskladje med dušo in telesom, pristopiti celostno. Zato se bom boja lotila z več zornih kotov. Z razumsko čutnim pristopom in takojšnjo akcijo.

CILJ: ozdravitev

STRATEGIJA: pozitivno večplastna

MANVERI: po občutku

AKCIJA: takojšnja

1. podcilj: nadgradnja odpravljanja bolečine z mislimi

Potek: Večplastno osredotočanje na več izvorov bolečin hkrati. Zaradi odpravljanja kompleksnih bolečin notranjih organov in mišic.

2. podcilj: upravljanje z lastno energijo

Potek: Razumevanje pretoka lastne energije ter učenje, kako sprostiti sebe in informacije, ki jih zaradi svojih značilnosti trenutno shranjujem globoko v sebi. Še bolj spoznati sebe. Svoje odzive. Predvsem pa svoja občutja energij (okolja in ljudi). Pri tem bo najpomembnejše negovanje sedmih glavnih čaker.

3. podcilj: fizične aktivnosti

Potek: Kljub temu, da je bilo odsvetovano, ponovno vsakodnevna telesna aktivnost. Najprej počasi. Nekaj minut na dan, s postopnim daljšanjem časa. Glavno vodilo pri tem bo počutje mojega telesa.

4. podcilj: redna prehrana

Potek: Ureditev prehranjevalnega urnika. Več obrokov na dan. Opustitev razvade, da mi “ne paše jesti”, ali da “nimam časa”. Reden prehranjevalni ritem, ki zahteva hranjenje vsak dan ob približno istih urah. Jedilnik: raznolik, z zdravim načinom priprave hrane.

5. podcilj: redno spanje

Potek: Od 6-8 ur spanja na noč, vsako noč. Vzpostaviti dnevni ritem spanja in vstajanja, ki je podobnem tudi ob prostih dnevih.

Tako. Glavni načrt je napisan. Podrobnosti bodo določene v individualnih načrtih posameznega podcilja.

Realizacija bo spremljana in sproti popisovana (predvsem na blogu). Zaradi vodenja učinkovitosti boja.

Pa srečno. Suvereno. Veselo. Pozitivno. In s smehom.

Si želim.

Do cilja. Do zmage v vojni (z zmajem).

Z močjo misli in dejanj.

vir neznan

Ni triglavi zmaj, je pa najboljša prispodoba prispodobe triglavega zmaja. :) (Foto: vir neznan)

P. S. Vsi meči so nabrušeni, ščiti pa pripravljeni. Tako da: v naaaaapad.  :) :mrgreen:

  • Share/Bookmark

Kategorija: samozdravljenje, tisto moje novo, zdravje, življenje Tagi: , , ,

Odpravljanje bolečine z mislimi

27 komentarjev 29.12.2009 Plujem

Vse bolečine, ki so bolj ali manj konstantne, se da odpraviti s pomočjo misli. Tudi tiste, ki trajajo krajši čas, vendar najmanj 30 sekund. Tiste, ki se dogodijo nepričakovano in so impulzivnega značaja, so težje odpravljive. V mnogih primerih sploh niso. Sem štejemo vse nekaj sekundne bolečine utripnega značaja; ko nas npr. zapeče, ko vstanemo, ali ko nas “špikne” pod rebrami in podobno.

Tiste, ki pa trajajo dlje časa, lahko odpravimo s pomočjo osredotočanja misli. Najlažje je odpraviti tiste bolečine, ki so konstantne, ker se na njih najlažje osredotočimo.

Potek odpravljanja bolečine z mislimi je enostaven:

1. Če je le možno, se uležemo, sicer se usedemo v zelo udoben položaj. Priporočljivo je, da smo v tišini. Brez glasbe. Razen, če nas glasba pomirja bolj kot tišina.

2. Zapremo oči.

3. Osemkrat globoko in počasi vdihnemo skozi nos in izdihnemo skozi usta. Pri vdihu najprej napolnimo trebuh, nato stranski del, na koncu pa še prsni koš. Pri izdihu izpraznimo najprej trebuh, nato stranski del in na koncu še prsni koš. Pozorni moramo biti na to, da so vdihi in izdihi počasni ter globoki. Če zaradi bolečine ne moremo izvesti dihanja, kot je navedeno, ga izvedeno tako, da se počutimo maksimalno udobno.

4. Začnemo sproščati telo. Z mislimi potujemo od prstov na nogi do vrhnjega dela glave in sproščamo mišice; vsako posebej. Če za kakšne ne vemo, ali je sproščena, jo stisnimo in znova sprostimo. Pri tem ves čas vdihujemo in izdihujemo skozi nos. Globko in počasi.

5. Osredotočimo se na mesto, ki nas boli. Z mislimi potujemo do točke, ki nas boli in se tam ustavimo.

6. Bolečino poslušamo in si jo vizualiziramo. Z zaprtimi očmi si poskušamo vizualizirati njen utrip. V večini primerov se začnejo ob tem pred očmi odvijati različni barvni vzorci (največkrat v obliki vrteče spirale). Ne se jih ustrašiti. So čisto običajni pojav. Nato poslušajmo in si prestavljajmo bolečino, ki bo na začetku osredotočanja misli še bolj intenzivna. Takrat ji moramo dati možnost, da se razcveti. Lahko, da bomo imeli občutek, da se je kar razbohotila. Dovolimo ji, da je takšna. Lahko si v mislih ponavljamo tudi besede (afirmacije), da jo sprejmo. Da kar naj boli, da jo razumemo, ali kaj podobnega. V trenutku, ko nas bo že tako močno bolelo, da se nam bo zdelo, da ne zdržimo več, počasi izdihnimo in ji znova povemo, da jo sprejmemo. Ko bomo začutili v bolečini utrip, bo bolečina začenjala pojenjati. V nekaj sekundah bo popolnoma izginila. V času osredotočanja na bolečino mirno dihamo. Še najbolje je, da ves čas vdihujemo in izdihujemo skozi nos. Počasi in globoko.

7. Ponovno se osredotočimo na dihanje. Osemkrat vdihnimo in izdihnimo skozi nos. Počasi in globoko.

8. Vstanemo in se vrnemo k običajnim opravilom.

Če bolečina še ni izginila, ponovimo 6. točko in jo ponavljamo, dokler nam ne uspe.

Sčasoma, ko izvajanje tehnike “obvladamo”, jo lahko izvajamo v skrajšanih korakih. To je le po dveh točkah; po točki 5 in po točki 6. Ko smo zelo “navajeni”, lahko to izvajamo tudi stoje, sede, med hojo, kjerkoli in kadarkoli. Tudi v službi. Tudi med delom. Čas izginjanja bolečine se z vajo niža. Na začetku bomo rabili morda dlje časa, sčasoma bo dovolj samo kakšnih 30 sekund osredotočanja na mesto bolečine.

“Recept” je preizkušen. Z njim uspešno odpravljam bolečine že več kot 16 let. Do sedaj se je še vedno odlično obneslo pri vseh bolečinah, ki trajajo več kot 30 sekund. Tudi pri bolečinah notranjih organov, glave ali  v primeru bolečin zaradi zdravljenja fizičnih poškodb. Potrebno si je samo vzeti čas in se sprostiti.  V mojem primeru je bil obisk zdravnika zaradi izvajanja te tehnike potreben le v najnujnejših primerih, ko je obstajala možnost poškodbe notranjih organov. Pa še takrat sem na urgenci (zaradi izvajanja tehnike) odklonila “strupene” protibolečinske injekcije, ki imajo več stranskih učinkov kot koristi (vsaj za moje telo).

Tehnike me je naučil g. Marjan, ko sem imela rosnih 14 let. Še danes sem mu hvaležna, da me je že takrat naučil tako pomembno lekcijo o moči misli. In ravno zato sem se odločila, da jo predstavim tudi na blogu. Morebiti bo pomagala še komu. Morebiti se bo še kdo naučil odpravljati bolečine brez pomoči medikamentov, ki jih lahko sedaj kupimo že na vsakem vogalu. Njihovi stranski učinki so pa za telo vse prej kot sprejemljivi.

Upam, da nimate bolečin in da jih tudi ne boste imeli. Če pa jih imate, poskusite kdaj tudi to metodo. Morebiti tudi vam spremeni življenje na boljše. Meni ga je.

vir neznan, besedilo dodala Plujem

Foto: vir neznan, besedilo dodala Plujem

  • Share/Bookmark

Kategorija: samozdravljenje, tisto moje novo, zdravje, življenje Tagi: , , ,

Cena za strah

2 komentarjev 28.12.2009 Plujem

Spet ne morem spati. Napetost v telesu je tista, ki me drži pokonci. Vse se je nekako namešalo na kopico. Predvsem pa to, da sem ponovno pozabila na sebe. Ponovno sem pozabila slediti ritmu, ki bi me vodil do zdravja. Spet dajem prednost človeški pohoti (ki jo obožujem) in pozabljam na to, da je sedaj nujno čas, da negujem tudi svojo dušo.

Ker mi jasno govori, da jo zanemarjam. Ker se ponoči zbujam. Ker ponoči vstajam. Ker imam nočne more. Ker imam vse hujše zdravstvene težave. Ampak ne zaradi drugih. Zaradi sebe. Ker sem spet prenehala brati. Ker sem spet zamenjala ritem, ker mi perverzije toliko pomenijo. Ker sem spet obupala nad vsem in se predala v to, da pač tako je. In da bo že nekega dne boljše. Da pač pride vse ob svojem času. Da pač vsak nosi svoje križe. Da pač moramo vsi dojeti svoje lekcije.

Saj vse to drži. Ampak predajanje življenju in čakanje, da bo boljše, so dejanja in besede strahopetca. To so dejanja in besede tistega, ki pokorno in otopelo čaka, da se bo nekje nekaj premaknilo. Ampak. Ej. Ne bo se. Ne bo se premaknilo, dokler tega ne bom naredila sama.

Pa ne govorim o ljubezni. Temveč o zdravju. Predvsem o (samo)zdravljenju. In o tem, da sem se začela pred časom širokoustiti, da to zmorem sama. In kje sem sedaj?

Vsa zapečkarska sedim doma in ugotavljam, da se vsak dan počutim slabše. Da. Seveda se. Ker samo čakam. Koga? In kaj? Nič drugega kot limun, da postane sladek. Kar pa ne bo. Sam od sebe že ne. Pa tudi, če ga namažeš s cukrom, bo še vedno kisel.

Zato vsa fasada odpade. Sedaj je čas, da si nastavim ogledalo. Da si po vseh napotkih ostalim, končno tudi sama pogledam v obraz. Predvsem na področju zdravja. Tisto mi najbolj manjka. Drugje sem si že večkrat.

Da karte položim na mizo ter si dikretno in iskreno priznam, da sem začetnik. Začetnik na področju (samo)zdravljenja. In da moram začeti s počasnimi koraki.

Časi, ko sem bila fizično močna, so že zdavnaj minili. Sedaj sem šibka. In ne vem, zakaj tega ne morem preprosto sprejeti. Da pač sedaj to tako je. In da je pot do fizične moči pač dolga, ni pa nemogoča.

Da je pač potrebno začeti. NA ZAČETKU. Ne pa nekje vmes. S prepričanji, da mi mišice še vedno dajo vse to, kar so mi včasih. KER MI NE. Res ne vem, koliko znakov še rabim. Vsi obiski urgence, ker sem pretiravala. In vse dodatne zdravstvene težave, ki so se nagnetle, ker se nisem poslušala, me še vedno niso izučile.

Se mi zdi, da bi mi vesolje včasih moralo nabiti listek na glavo, da bi mi postalo dovolj jasno. Ker se mi vsi tisti namigi, ki jih sicer dobro vidim, pač (na žalost) ne zdijo dovolj pomembni. Zato še vedno ždim na nekih lovorikah, ki me branijo. “Ah, kaj pa je to za nas. Piece of cake.” Včasih je temu res bilo tako. Sedaj je drugače.

In namesto, da se skrivam doma in čakam, da bo napočil trenutek, tako kot je leta nazaj. Moram začeti aktivno delati. Na vseh področjih. Tudi na športnem. Ne glede na to, da so mi vsi vse odsvetovali.

Čas je, da glasno povem, da brez športa nisem srečna in pika. Da brez fizične aktivnosti vegetiram. Tudi duševno. Zapiram se vase in izginjam. Tudi vase. Sploh pa pred drugimi.

Zato mi je sedaj čudovito, da me je nekdo znova začel prebujati. Prebujati erotično. Čeprav me je strah. Presneto strah. Strah, ker sem se ravno pred kratkim tako udobno in varno skrila v svojo školjkico. In prenehala razmišljati o dotikih, poljubih, zatrdlinah in vseh ostalih lepotah pohotnosti. Ampak prišlo je kot naročeno.

Zato, da se naučim. Uskladiti. Vse. Celotno življenje. Brez izolacije in iskanja nekih varnih kotičkov. Brez predajanja oguljenim frazam “saj bo boljše”, “vse se zgodi ob svojem času”, “vsak na svoj način dojema lekcije”. Ki mi gredo že zelo na živce. Čeprav so resnične. Ampak ne v smislu zapečkarskega skrivanja pred vsem in vsemi. To ni rešitev.

Končno je čas, da se osvobodim. Vseh okov, ki sem si jih dala. Vseh ograj, ki sem si jih postavila. Vseh strahov, ki sem se jih oprijela, ker mi je bilo tako lažje. Manj naporno. Čeprav slabše in manj učinkovito.

Sedaj je čas, da spet začnem živeti. In čas je, da znova začnem športati. Ker edino to me bo ozdravilo.

Kako bom to naredila, še ne vem. Ker je tudi “learning hard way” tukaj odpovedal. Kljub temu, da so se mnogi poskusi ponovne športne aktivnosti končali v beli postelji, me še vedno ni izučilo. Še vedno sem prezahtevna do sebe. Kljub temu, da vem (teoretično), da ne smem pretiravati. In da (teoretično) vem, da moram delati “po pameti”. Ampak sčasoma se bom naučila. Vsaj upam. Ker je to edina pot. Edina pot do zdravja. Ampak najprej se moram osvoboditi vseh pranj možgan, kaj je dobro in kaj ne. Kaj smem in česa ne.

Ja. Ja. Saj vem. Pisala sem že o tem. Večkrat. V različnih delih. Na različne načine. In vsakič znova se mi je zdelo, da sem nekaj dojela. Saj sem. Takrat mi je bilo vse jasno. Potem pa sem spet nekje skrenila.

Tokrat se mi je to zgodilo ob zadnjih izvidih. Ki so me popolnoma iztirili. In mi zavrteli ritem. Za vsa leta za nazaj. Za hip sem razmišljala celo o varianti medikamentov, ki bi me nekje ozdravili, drugje pa povzročili tragične posledice. A res samo za hip. Delovanje telesa je vsekakor pomembnejše od njegovega izgleda. Zato sem medikamente odklonila ter se odločila, da se bom zdravljenjem spopadla sama.

Zdelo se mi je, da mi bo lažje, ker sedaj vem več o tem, kako mi deluje telo. A vendar mi je bilo še težje. In še vedno mi je. Zato sem se v času sprejemanja novih dejstev umaknila. In se znova skrila v udobno domače okolje. Kjer se počutim nabolj varno v svoji udobni pižamici. Ko sem lahko odmaknjena od okolice in zavita v svoje misli.

Ki pa so postale otopele. In ne delajo tistega, kar bi morale. Na začetku sem se branila, da pač rabim počitek. A sedaj sem ugotovila, da sem se znova znašla v nekem krogu. Znova sem se ujela v zanko lastne neučinkovitosti in znova sem začela verjeti, da bo to stanje pač ostalo. Saj ne, da bi jokala. Niti ne, da bi bila slabe volje. Sem dobre volje. Nasmejana. A znotraj otopela. Skoraj brez upanja, da mi bo uspelo.

Ko se mi to zgodi, moje telo zažene alarm. Na vse pretege kriči, da bi začela poslušati. In ko končno prisluhnem in začnem ukrepati, se šele začenja umirjati. Vsi simptomi so jasni. Že nekaj tednov se dogajajo. Najprej sem jih opravičevala z delom. Nato z utrujenostjo. Potem z začetkom prehlada, ki ga potem sploh ni bilo. Pa še s čim. Nocoj pa sem si končno priznala, da sem se kljub vsej svoji vnemi in prizadevnosti spet nekje izgubila in se predala. Da sem se v reki, ki me nosi, prevrnila s svojim čolničkom. In da čakam, da me nekdo reši. Da mi nekdo poda roko. Čeprav mi je več kot jasno, da pač nikogar ni. In da tudi nikogar ne bo. KER SE MORAM REŠITI SAMA. In to čimprej. Ker bo les drugače začel trohneti. Čolnički so pač takšni. Če so zapuščeni. ZATO MORAM UKREPATI.

Ker samo to bo učinkovito. Ker samo tako bom začela. Brez izgovorov, ki jim imam trenutno polna usta! In zakaj jih imam? Ker me je strah. Strah še enega neuspeha. Ker me je strah ponovnih belih postelj.

Ampak, če je to cena, da bo spet vse odlično. Potem je to cena, ki sem jo pripravljena plačati.

Foto (c) Plujem

Foto (c) Plujem

  • Share/Bookmark

Kategorija: insomnia, samozdravljenje, tisto moje novo, zdravje, življenje Tagi: , , , , ,

Zdravilni učinek medu in cimeta

14 komentarjev 5.12.2009 Plujem

Danes bo beseda tekla o medu. :) O tistem pravem, domačem. Okusnem, zdravilnem. Že večkrat sem brala o tem, tudi slišala. Sedaj, ko je na delu tudi “prašičja”, je čas, da o tem tudi kaj napišem.  Nekateri ste o tem morda že brali/slišali, tisti, ki pa niste, pa so nasveti napisani spodaj.

Med (v kombinaciji s cimetom) zdravilno učinkuje na različne težave. Tudi na prehlad. Za odpravo težav s sinusi, kroničnim kašljem ali običajnim prehladom, zmešajte žličko mlačnega medu z ¼ žličke cimeta v prahu. To lahko zaužijete večkrat na dan.

Če imate boleče grlo, zmešajte žličko medu s pol žličke jabolčnega kisa. Pojejte vsake 4 ure.

V primeru vnetih ledvic v kozarcu mlačne vode zmešajte dve žlički cimeta v prahu in žličko medu. Takšen pripravek uničuje bakterije, ki so povzročile vnetje ledvic. Pijte zjutraj in zvečer, dokler se vnetje ne pozdravi. (Pri hujšem vnetju je vsekakor nujno obiskati zdravnika, da vam predpiše primerno terapijo.)

Tudi v primeru srčnih težav (pa ne tistih z ljubeznijo :) , čeprav bi morda tudi tam kaj koristilo :) ) si ob jutrih namesto masla in marmelade na kruh namažite med s cimetom v prahu (brez masla ali margarine). Redno uživanje te »zmesi« znižuje holesterol ter preprečuje srčni napad.  Deluje tudi preventivno. Zato se še posebej priporoča tistim, ki so že utrpeli srčni napad. Redna uporaba zmanjšuje težave z lovljenjem sape, krepi srčni utrip, krepi imunski sistem ter revitalizira in čisti žile.

Za intenzivnejšo uravnavanje holesterola se priporoča, da v večji skodelici vode zmešate 2 žlički cimeta in 3 žličke medu. Priporoča se pitje 3-krat na dan. Redno uživanje lahko (poleg pravilne prehrane) znatno pripomore k znižanju holesterola.

Med s cimetom učinkovito lajša tudi težave z artritisom. V skodelici vroče vode zmešajte dve žlici medu in žličko cimeta v prahu. Pijte zjutraj in zvečer po eno skodelico. Vir (M.R.) navaja, da se ob rednem pitju lahko pozdravi tudi kronični artritis. Pacienti, ki so uživali med s cimetom, so občutili manj bolečin; nekateri so bolečine celo v celoti odpravili.

Cimet z medom se priporoča tudi pri težavah s prebavo. Takšna mešanica namreč lajša »vetrove« in umirja prebavo.

Priporoča se tudi pri hujšanju. V skodelici vode zavrite žličko medu in žličko cimeta. Pijte dvakrat dnevno. Pol ure pred spanjem in pol ure pred zajtrkom.

Pri pikih insektov zmešajte žlico medu, žličko cimeta ter dve žlici mlačne vode ter namažite obolelo mesto. Bolečina naj bi izginila v minuti ali dveh.

Če vam izpadajo lasje (ali ste plešasti in želite spodbuditi rast las), v toplo olivno olje zmešajte žličko medu in žličko cimeta v prahu ter nanesite na lasišče. Pustite delovati 15 minut. Za boljši učinek zmes na lasišče nanesite po tuširanju.

V primeru bolečih zob se priporoča, da si iz medu in cimeta pripravite »kremo«. Zmešate 5 žličk medu in 3 žličke cimeta ter namažite zob, ki vas boli. Ponovite najmanj 3-krat dnevno.

Cimet in med sta uporabna tudi pri upočasnjevanju procesa staranja. V 3 skodelicah vode zmešajte 4 žličke medu in žličko cimeta. Vodo zavrite in počakajte, da se ohladi na sobno temperaturo. Pijte 3 do 4–krat na dan po ¼ skodelice. Med ohranja svežo in mehko kožo ter blaži posledice staranja. Podaljšuje tudi življenje.

(Zgoraj navedeni nasveti so povzeti po avtorju M.R.; Več o avtorju žal ne vem, se mu /ji pa zahvaljujem za te uporabne napotke.)

Navedeni nasveti nikakor niso nadomestilo za zdravniški pregled. Če imate hujše zdravstvene težave, se svetuje kompleksnejši pristop k zdravljenju.

Zgornji nasveti tudi niso priporočljivi za diabetike, ali tiste, ki so na med ali cimet alergični.

Priporočljivo je, da se pred daljšo uporabo dodatkov k hrani posvetujete z zdravnikom. Še posebej, če imate kronične bolezni.

Pri vseh načinih samozdravljenja, ki vključujejo uživanje določene hrane, pijače ali drugih dodatkov (tudi čajev), se svetuje, da jih uživate v zmernih količinah (tudi med in cimet). Dolgotrajno uživanje lahko povzroči odpornost telesa na določen način zdravljenja. Zato se priporoča, da se samozdravljenje občasno za kakšen teden, dva, prekine. Najpomembnejše pri vseh oblikah samozdravljenja je, da poslušate svoje telo.

Za konec pa še nasvet. Žlička medu (s cimetom ali brez) pomirja in sprošča. Še posebej, če je del erotične igrice z ljubljeno osebo. (Ampak o tem kdaj drugič. :) )

Veliko zdravja vam želim. Pa dobrega počutja in sproščenosti. Razvajajte se. :)

  • Share/Bookmark

Kategorija: samozdravljenje, tisto moje novo, zdravje, življenje Tagi: , , ,

Nazaj


 

Junij 2018
P T S Č P S N
« Feb    
 123
45678910
11121314151617
18192021222324
252627282930  

Kategorije

od 06.02.2010

tumblr visitor stats