Postopek :)

4 komentarjev 1.01.2010 Plujem

Tuš.

Dišeče milo.

Šampon za zdrave laske.

Umivanje zob.

Stick.

Balzam brez spiranja.

Razpršilo za volumen.

Fen.

In glavnik.

Z malo gela in malo laka.

Nega obraza.

Malo tekočega pudra na dva vidna mozoljčka.

Temno zlato rjavo, zlato rjavo, temno vijolično in zeleno barvico za oči.

Malo senčila za oči. Za spremembo vijolični rob, prekrit s čokoladnim zlatim odtenkom.

Premokra maskara, ki viha vrhove.

Blistex na ustnice.

Indigo po celem telesu. Še posebej okoli vratu. A v malih količinah.

Pinki spodnje perilo.

Črne hlače.

Vijolična majica.

Vijolične nogavice.

Z vijoličnimi čevlji.

In črno jakno.

Veliki črni uhani v ušesih.

Črna torbica.

Kozarec navadne vode pred odhodom.

In širok nasmeh.

20 minut in sem bila pripravljena. (Kdo že pravi, da ženske rabimo veliko časa, da se zrihtamo? :D )

Za ven.

Za v kino.

Za uživanje. :)

Ker ga še ni bilo, sem napisala še tole. :mrgreen:

Sedaj pa grem.

Pa srečno. :)

Foto (c) express chemist

Foto (c) express chemist

  • Share/Bookmark

Kategorija: cukrčki, dnevnice, tisto moje novo, življenje Tagi: , , , ,

Voščilo s pridihom: 65 točk do sreče

8 komentarjev 31.12.2009 Plujem

Drage bralke, dragi bralci.

Zahvaljujem se vam za čas, ki ste ga namenili branju in komentiranju mojih zapisov. V veselje mi je bilo (in mi je še) brati vaše ideje, nasvete, pripombe, kritiko, predloge in vse ostalo. Od večine sem veliko naučila, zaradi nekaterih tudi utrdila. :)

Ob koncu leta sem za vas zbrala nekaj misli. Misli do sreče. Ki si jo kujemo sami, s svojimi dejanji, še bolj pa z mislimi. Naj vam vsaj del (če že ne vseh) teh “65″ na obraz (na)riše nasmeh in podari lepe misli.

  1. Uživajte v moči in lepoti vašega življenja.
  2. Užijte mladost z vseh prijetnih in tudi manj prijetnih vidikov. Preizkušajte različne meje dopustnega, dosegljivega in prijetnega. Ne dovolite, da steče mimo vas brez vašega udejstvovanja.
  3. Posnemite čim več fotografij in video posnetkov. Pišite dnevnik. Pišite blog. Čez 20 let jih boste z veseljem prebirali in se spominjali dogodkov.
  4. Ne obremenjujte se s preteklostjo. Niti s prihodnostjo. Živite za sedanjost. Prepustite se toku življenja, da vas nosi.
  5. Vsak dan naredite eno stvar, katere vas je strah.  Tako boste postali močnejši.
  6. Ne bojte se smrti. Ker pomeni nov začetek.
  7. Prepevajte.
    vir clipart

    Foto: vir clipart

  8. Ne bodite brezobzirni do ostalih ljudi in ne dovolite, da so ostali brezobzirni do vas.
  9. Osvobodite se ukalupljenih misli množice, ki zahtevajo brezglavo pokornost.
  10. Naučite se biti sami s sabo. Pot je dolga. Z različnimi sopotniki. Kljub vsemu čisto na koncu vedno ostanemo sami.
  11. Zapomnite si komplimente, žalitve pa pozabite.
  12. Odvrzite stare račune in terjatve.
  13. Ohranite stara ljubezenska pisma, ker bodo grela vaše srce.
  14. Ne zapravljajte časa z ljubosumjem.
  15. Sproščajte se in se razvajajte.
    vir neznan

    Foto: vir neznan

  16. Predajajte se intimnim užitkom.  Redno.  Dokler zmorete.  Po tem pa vsaj govorite o tem.
  17. Gibajte se.
  18. Vsak dan pojdite na sprehod. Četudi samo okoli hiše.
  19. Ne počutite se krive, če ne veste, kaj si želite v življenju.
  20. Prisluhnite telesu.  Za hrano, pijačo in užitke.
  21. Uživajte veliko vitaminov.
  22. Skrbite za svoje telo. Predvsem za kolena. Pogrešali jih boste, ko ne bodo delovali.
  23. Skrbite za svoje zdravje. Če se le da brez zdravil, poživil in droge.
  24. Morda se boste poročili, morda ne. Morda boste imeli otroke, morda ne. Morda se boste pri 40-ih ločili, morda ne. Morda boste na 75-letnici svoje poroke plesali »račke«, morda ne. Karkoli boste počeli, ne bodite prevzetni, niti se ne žalite. Imejte se radi. Bodite si všeč.
  25. Vse vaše odločitve imajo 50 % možnosti za uspeh. Prav tako kot odločitve vseh ostalih.
  26. Imejte radi svoje telo. Uporabljajte ga na vse možne načine.  Ne bojte se ga. Ne upoštevajte, kaj si o njem mislijo drugi ljudje. Vaše telo je najboljši inštrument, kar jih boste kdaj imeli.
  27. Plešite.  Četudi v svoji dnevni sobi.
  28. Berite. Tudi navodila, čeprav  jim ne sledite.  Morate vedeti, zakaj ste drugačni.
  29. Spoštujte sebe in druge. Tudi drugačne (od vas).
    vir neznan

    Foto: vir neznan

  30. Spoštujte ter imejte radi živali in rastline.
  31. Ne berite lepotnih revij.  Zaradi njih se boste počutili grde.
  32. Spoznajte svoje starše, stare starše in ostale, ki so vam blizu, ter si za njih vzemite čas. Nikoli ne veste, kdaj jih boste zadnjič videli.
  33. Bodite prijazni do bratov in sester, če jih imate. Oni so najboljši vezni člen z vašo preteklostjo. In najverjetneje tudi tisti, ki bodo z vami v prihodnosti.
  34. Razumite in sprejmite, da prijatelji pridejo in gredo. Obdržite le nekaj najboljših in neprecenljivih ter jih negujte.
  35. Potujte.
  36. Sprejmite nekaj dejstev. Cene bodo rastle.  Politiki bodo zganjali norčije. Vi se boste starali. In medtem, ko se boste starali, se tolažite, da so bile v vaši mladosti cene razumske, politiki plemeniti, otroci pa so spoštovali starejše.
  37. Spoštujte starejše.
  38. Ne pričakujte, da vas bodo drugi (vedno) podpirali. Važno je, v kaj verjamete sami.
  39. Morebiti boste živeli na veliki nogi. Kljub vsemu se zavedajte, da je nekega dne lahko vsega konec.
  40. Ne eksperimentirajte preveč z lasmi. Niti s kožo. Bodite previdni z ličili in kremami. Zna se zgoditi, da boste pri štiridesetih videti petinosemdeset.
  41. Bodite previdni, čigave nasvete upoštevate.  Vendar bodite potrpežljivi z vsemi, ki jih dajejo.
  42. Spominjajte se samo veselih trenutkov preteklosti. Slabe zavijte v ovoj pozitivnih izkušenj za naprej.
  43. Ne pozabite se smejati. Smeh je pol zdravja.
    Foto (c) AhaJokes.com

    Foto (c) AhaJokes.com

  44. Veliko se smejte, vendar se ne posmehujte.
  45. Bodite iskreni, vendar previdni.
  46. Bodite direktni, vendar vljudni.
  47. Bodite samosvoji, vendar ne egoistični.
  48. Bodite vztrajni, vendar ne trmasti.
  49. Bodite zaupljivi, vendar ne opravljajte.
  50. Ne bodite obsojajoči in zamerljivi za malenkosti. Dajte ljudem možnost, da vam razložijo svoj vidik.
  51. Naučite se argumentirati želje, ideje, zahteve in (ne)strinjanja.
  52. Imejte “hrbtenico” in se ne obračajte po vetru.
  53. Bodite (občasno) žalostni, vendar ne obupani.
  54. Bodite (občasno) jezni, vendar ne nasilni.
  55. Bodite prilagodljivi, vendar ne za neumnosti.
  56. Bodite zanesljivi in vestni.
  57. Bodite marljivi, vendar ne delajte namesto drugih.
  58. Drugim pomagajte, vendar jim ne dajajte potuhe.
  59. Razvajajte najbližje.
  60. Naučite se poslušati in slišati. Gledati in videti.
  61. Bodite ljubeči, vendar ne posesivni.
    Foto (c) Sandra Stephens

    Foto (c) Sandra Stephens

  62. Bodite preprosti, vendar zahtevni. Do sebe in do drugih.
  63. Zavedajte se, da je zakon privlačnosti najmočnejše orodje.
  64. (Pozitivna) moč misli je najmočnejši adut v rokah človeka.
  65. Živite za svoj trenutek. In užijte vsak dan posebej.

(Nekaj misli povzetih po »Everybody’s Free to Wear Sunscreen!«, ostale dodala Plujem na podlagi svojih prepričanj. )

YouTube slika preogleda

Želim vam srečno. Zdravo. Zadovoljno. Erotično. Veselo. In smeha polno.

Pa ne samo 2010. Temveč še vsa leta naprej.

Plujem over and out. Vsaj do naslednjič. :mrgreen: :lol:

P.S. tam nekje,… hvala ti za inspiracijo in link do »Everybody’s Free to Wear Sunscreen!« :)

  • Share/Bookmark

Kategorija: bloganje, cukrčki, praznično, skriti zakladi, tisto moje novo, življenje Tagi: , , , , , , ,

Prerojena

12 komentarjev 28.12.2009 Plujem

Zbudila sem se kot prerojena. Polna energije. Vesela. Več kot očitno mi je koristilo, da sem si nastavila ogledalo in rekla bobu bob.  Ponovno se mi zdi, da bom vse zmogla. Tako na zdravstvenem kot na službenem področju. Ponovno sem dobila veselje, da grem ven. In da se ne skrivam več doma. Ponovno sem se začela počutiti dobro v svojem telesu.

Bolečine se mi ponovno zdijo le postranski del življenja in ne njegovo osredje. Navade se zdijo popolnoma spremenljive. Korak naprej pa je znova dobil smisel.

Zdi se mi, da bi ta trenutek lahko premikala gore. Zdi se mi, da bom zmogla vse, kar si bom zadala. Zdi se mi, da je vse enostavno. Ter da je svet čudovit in vesel.

Da. Niha moje počutje. Prav tako razpoloženje. Ampak takšna sem. In to se mi zdi dobro. Ker zmorem občutiti in iskreno izraziti moja občutja.

Zato sem Plujem. Ker plujem gor in dol po valovih. V mirnih in nemirnih vodah. :)

Foto (c) Horacio Cardozo

Foto (c) Horacio Cardozo

  • Share/Bookmark

Kategorija: cukrčki, dnevnice, tisto moje novo, življenje Tagi: , , , ,

Cena za strah

2 komentarjev 28.12.2009 Plujem

Spet ne morem spati. Napetost v telesu je tista, ki me drži pokonci. Vse se je nekako namešalo na kopico. Predvsem pa to, da sem ponovno pozabila na sebe. Ponovno sem pozabila slediti ritmu, ki bi me vodil do zdravja. Spet dajem prednost človeški pohoti (ki jo obožujem) in pozabljam na to, da je sedaj nujno čas, da negujem tudi svojo dušo.

Ker mi jasno govori, da jo zanemarjam. Ker se ponoči zbujam. Ker ponoči vstajam. Ker imam nočne more. Ker imam vse hujše zdravstvene težave. Ampak ne zaradi drugih. Zaradi sebe. Ker sem spet prenehala brati. Ker sem spet zamenjala ritem, ker mi perverzije toliko pomenijo. Ker sem spet obupala nad vsem in se predala v to, da pač tako je. In da bo že nekega dne boljše. Da pač pride vse ob svojem času. Da pač vsak nosi svoje križe. Da pač moramo vsi dojeti svoje lekcije.

Saj vse to drži. Ampak predajanje življenju in čakanje, da bo boljše, so dejanja in besede strahopetca. To so dejanja in besede tistega, ki pokorno in otopelo čaka, da se bo nekje nekaj premaknilo. Ampak. Ej. Ne bo se. Ne bo se premaknilo, dokler tega ne bom naredila sama.

Pa ne govorim o ljubezni. Temveč o zdravju. Predvsem o (samo)zdravljenju. In o tem, da sem se začela pred časom širokoustiti, da to zmorem sama. In kje sem sedaj?

Vsa zapečkarska sedim doma in ugotavljam, da se vsak dan počutim slabše. Da. Seveda se. Ker samo čakam. Koga? In kaj? Nič drugega kot limun, da postane sladek. Kar pa ne bo. Sam od sebe že ne. Pa tudi, če ga namažeš s cukrom, bo še vedno kisel.

Zato vsa fasada odpade. Sedaj je čas, da si nastavim ogledalo. Da si po vseh napotkih ostalim, končno tudi sama pogledam v obraz. Predvsem na področju zdravja. Tisto mi najbolj manjka. Drugje sem si že večkrat.

Da karte položim na mizo ter si dikretno in iskreno priznam, da sem začetnik. Začetnik na področju (samo)zdravljenja. In da moram začeti s počasnimi koraki.

Časi, ko sem bila fizično močna, so že zdavnaj minili. Sedaj sem šibka. In ne vem, zakaj tega ne morem preprosto sprejeti. Da pač sedaj to tako je. In da je pot do fizične moči pač dolga, ni pa nemogoča.

Da je pač potrebno začeti. NA ZAČETKU. Ne pa nekje vmes. S prepričanji, da mi mišice še vedno dajo vse to, kar so mi včasih. KER MI NE. Res ne vem, koliko znakov še rabim. Vsi obiski urgence, ker sem pretiravala. In vse dodatne zdravstvene težave, ki so se nagnetle, ker se nisem poslušala, me še vedno niso izučile.

Se mi zdi, da bi mi vesolje včasih moralo nabiti listek na glavo, da bi mi postalo dovolj jasno. Ker se mi vsi tisti namigi, ki jih sicer dobro vidim, pač (na žalost) ne zdijo dovolj pomembni. Zato še vedno ždim na nekih lovorikah, ki me branijo. “Ah, kaj pa je to za nas. Piece of cake.” Včasih je temu res bilo tako. Sedaj je drugače.

In namesto, da se skrivam doma in čakam, da bo napočil trenutek, tako kot je leta nazaj. Moram začeti aktivno delati. Na vseh področjih. Tudi na športnem. Ne glede na to, da so mi vsi vse odsvetovali.

Čas je, da glasno povem, da brez športa nisem srečna in pika. Da brez fizične aktivnosti vegetiram. Tudi duševno. Zapiram se vase in izginjam. Tudi vase. Sploh pa pred drugimi.

Zato mi je sedaj čudovito, da me je nekdo znova začel prebujati. Prebujati erotično. Čeprav me je strah. Presneto strah. Strah, ker sem se ravno pred kratkim tako udobno in varno skrila v svojo školjkico. In prenehala razmišljati o dotikih, poljubih, zatrdlinah in vseh ostalih lepotah pohotnosti. Ampak prišlo je kot naročeno.

Zato, da se naučim. Uskladiti. Vse. Celotno življenje. Brez izolacije in iskanja nekih varnih kotičkov. Brez predajanja oguljenim frazam “saj bo boljše”, “vse se zgodi ob svojem času”, “vsak na svoj način dojema lekcije”. Ki mi gredo že zelo na živce. Čeprav so resnične. Ampak ne v smislu zapečkarskega skrivanja pred vsem in vsemi. To ni rešitev.

Končno je čas, da se osvobodim. Vseh okov, ki sem si jih dala. Vseh ograj, ki sem si jih postavila. Vseh strahov, ki sem se jih oprijela, ker mi je bilo tako lažje. Manj naporno. Čeprav slabše in manj učinkovito.

Sedaj je čas, da spet začnem živeti. In čas je, da znova začnem športati. Ker edino to me bo ozdravilo.

Kako bom to naredila, še ne vem. Ker je tudi “learning hard way” tukaj odpovedal. Kljub temu, da so se mnogi poskusi ponovne športne aktivnosti končali v beli postelji, me še vedno ni izučilo. Še vedno sem prezahtevna do sebe. Kljub temu, da vem (teoretično), da ne smem pretiravati. In da (teoretično) vem, da moram delati “po pameti”. Ampak sčasoma se bom naučila. Vsaj upam. Ker je to edina pot. Edina pot do zdravja. Ampak najprej se moram osvoboditi vseh pranj možgan, kaj je dobro in kaj ne. Kaj smem in česa ne.

Ja. Ja. Saj vem. Pisala sem že o tem. Večkrat. V različnih delih. Na različne načine. In vsakič znova se mi je zdelo, da sem nekaj dojela. Saj sem. Takrat mi je bilo vse jasno. Potem pa sem spet nekje skrenila.

Tokrat se mi je to zgodilo ob zadnjih izvidih. Ki so me popolnoma iztirili. In mi zavrteli ritem. Za vsa leta za nazaj. Za hip sem razmišljala celo o varianti medikamentov, ki bi me nekje ozdravili, drugje pa povzročili tragične posledice. A res samo za hip. Delovanje telesa je vsekakor pomembnejše od njegovega izgleda. Zato sem medikamente odklonila ter se odločila, da se bom zdravljenjem spopadla sama.

Zdelo se mi je, da mi bo lažje, ker sedaj vem več o tem, kako mi deluje telo. A vendar mi je bilo še težje. In še vedno mi je. Zato sem se v času sprejemanja novih dejstev umaknila. In se znova skrila v udobno domače okolje. Kjer se počutim nabolj varno v svoji udobni pižamici. Ko sem lahko odmaknjena od okolice in zavita v svoje misli.

Ki pa so postale otopele. In ne delajo tistega, kar bi morale. Na začetku sem se branila, da pač rabim počitek. A sedaj sem ugotovila, da sem se znova znašla v nekem krogu. Znova sem se ujela v zanko lastne neučinkovitosti in znova sem začela verjeti, da bo to stanje pač ostalo. Saj ne, da bi jokala. Niti ne, da bi bila slabe volje. Sem dobre volje. Nasmejana. A znotraj otopela. Skoraj brez upanja, da mi bo uspelo.

Ko se mi to zgodi, moje telo zažene alarm. Na vse pretege kriči, da bi začela poslušati. In ko končno prisluhnem in začnem ukrepati, se šele začenja umirjati. Vsi simptomi so jasni. Že nekaj tednov se dogajajo. Najprej sem jih opravičevala z delom. Nato z utrujenostjo. Potem z začetkom prehlada, ki ga potem sploh ni bilo. Pa še s čim. Nocoj pa sem si končno priznala, da sem se kljub vsej svoji vnemi in prizadevnosti spet nekje izgubila in se predala. Da sem se v reki, ki me nosi, prevrnila s svojim čolničkom. In da čakam, da me nekdo reši. Da mi nekdo poda roko. Čeprav mi je več kot jasno, da pač nikogar ni. In da tudi nikogar ne bo. KER SE MORAM REŠITI SAMA. In to čimprej. Ker bo les drugače začel trohneti. Čolnički so pač takšni. Če so zapuščeni. ZATO MORAM UKREPATI.

Ker samo to bo učinkovito. Ker samo tako bom začela. Brez izgovorov, ki jim imam trenutno polna usta! In zakaj jih imam? Ker me je strah. Strah še enega neuspeha. Ker me je strah ponovnih belih postelj.

Ampak, če je to cena, da bo spet vse odlično. Potem je to cena, ki sem jo pripravljena plačati.

Foto (c) Plujem

Foto (c) Plujem

  • Share/Bookmark

Kategorija: insomnia, samozdravljenje, tisto moje novo, zdravje, življenje Tagi: , , , , ,

Štumfke sem dobila

12 komentarjev 25.12.2009 Plujem

Moj letošnji božič je v znamenju družinskega veselja in druženja s prijatelji. Materialnih dobrin si tokrat  nismo podarjali. Dogovorili smo se, da si bomo rajši privoščili kaj skupnega. Z domačimi smo zbrali nekaj cekinčkov in jih porabili za en večji nakup. Takšen, ki bo doprinesel k zdravju. Zaenkrat sicer še ni postavljen. Bo pa še. In se že veselim. Ne toliko zase. Temveč za tistega, ki ga bo v večini uporabljal. Sedaj moram le še narediti načt, kam postavili in predvsem, kdo bo to naredil. Kljub temu, da se ne bojim nobenega dela, se mi to zdi pretrd oreh zame. Bom morala nekoga poklicati na pomoč. Ampak tega se bom lotila šele drugo leto. :)

Letos bi se rajši predajala užitkom. Še posebej tistim s štumfki.

Ja. Štumfke sem dobila. Očitno sem bila dovolj pridna. Ali bolje pridno poredna. :) Ravno tako, kot je to v moji navadi. In On je to vedel. In me razveselil.

S štumfki. Takšnimi pisanimi. Različnih okusov. Različnih vonjev. In različnih materialov. Od popolnoma gladkih do rebrastih. Dva sta celo čisto tanka. S posebnimi učinki. Vsaj piše tako. Ampak to še ni vse. Poleg štumfkov sem dobila na uporabo tudi Njega. Za zapolnitev, seveda. Različnih in na različne načine, je bilo dodano.

Prav proste roke mi je pustil. To mi je še dodatno všeč. Da bom lahko ustvarjala. Da ga bom lahko razveselila. S štumfki. Pa še s čim. :D :P

Foto: vir neznan

Pa vesel Božič vsem. Dovolite si biti poredni. :) Sedaj je ravno pravi čas za to. :D

  • Share/Bookmark

Kategorija: dnevnice, praznično, sex, tisto moje novo, življenje Tagi: , , , , , ,

Iz žalosti v veselje

8 komentarjev 24.12.2009 Plujem

Danes je božična noč in jutri se začnejo prazniki. Mnogi ravno v teh dneh najbolj hrepenijo po tem, da bi se lahko zavili v topel objem. Hrepenijo po smehu in veselju ter skupnem preživljanju časa. Hrepenijo po bližini ljubljene osebe. Ali pa vsaj po bližini nekoga, s kom bi se lahko prijetno pogovorili.

Trpljenje ter občutek osamljenosti in zapuščenosti nekaterih je tako veliko, da se tudi samopoškodujejo. Ravno v času praznikov se število namernih samopoškodb zato tudi poveča.

Včasih je situacija res videti brezizhodna. Lahko se naberejo problemi, skrbi, depresivni občutki. Lahko smo žalostni, prizadeti, osamljeni, naveličani vsega in vseh. In ko začnemo o tem razmišljati, se tok misli usmeri predvsem na frekvence negativnosti. In slabi dogodki se samo še okrepijo. Takrat moramo potegniti črto. Zaradi sebe. In svojega počutja. Kajti vse slabo je znak, da moramo nekaj v življenju spremeniti. In začeti moramo najprej pri sebi.

Če imamo čas in možnosti, si na list papirja zapišimo skrbi. Lahko jih napišemo tudi v e-obliki. Pomembno je samo, da si jih zapišemo. Pri vsaki misli (ali dogodku), ki nas žalosti, skrbi, ali pa nas je prizadela, si vzemimo nekaj minut in o njej razmislimo. O vsaki posebej. Še najboljše je, če se o njej pogovorimo. Na glas. Sami s sabo. Čeprav je nekaterim ljubše, da si dogodke zavrtijo v mislih. Z zaprtimi očmi. Izbira načina je stvar posameznika.

O vsaki misli naredimo naslednje:

1. Skrb, žalost, misel ali dogodek, ki nas je prizadel, opišimo; kaj nas skrbi, kaj nas žalosti, kaj se je zgodilo. Opis naj bo čim bolj podroben. Če obnavljamo pretekle dogodke, jih poskušajmo opisati z vsemi detajli. Z besedami, ki so jih drugi uporabili, z vonjem, ki je bil prisoten, z glasbo, ki je igrala, z dotiki, ki so se zgodili. Lahko zapremo oči in si v mislih vizualiziramo slike dogajanja.

2. Skrb, žalost, misel ali dogodek, ki nas je prizadel, si predstavljajmo kot film. Film, ki ga pripovedujemo sami. Izberimo naslov za film, nato pa si dovoimo, da se nam ta film odvrti v mislih. Z začetkom in zaključkom. Po naši izbiri. Bolj kot si film živo predstavljamo, boljše je. Še boljše je, da dogajanje znova podoživljamo. Z vsemi čutili. Lahko tudi jočemo. Se smejemo. Kričimo. Karkoli. Pomembno je, da se uživimo. Še bolj pomembno pa je, da nadaljujemo z naslednjimi koraki ter da 2. točka ni zadnja v našem procesu.

3. Vsaj 10-krat na glas povejmo, kaj nas je prizadelo, kaj nas skrbi, kaj nas žalosti, zaradi česa trpimo. Tudi kriče. Ali v solzah. Pomembno je, da povemo na glas. S tem namreč poskrbimo za to, da “damo ven”. Četudi nas drugi ne slišijo, slišimo sami sebe. In to je bistveno.

4. Nekajkrat (vsaj 10 – krat) globoko, a počasi vdihnimo skozi nos ter izdhnimo skozi usta. Z zrakom najprej napolnimo trebuh, nato desno in levo stran, nato pa še prsni koš. Enako je pri izdihu. Najprej iztisnimo zrak iz trebuha, nato preostanek. Pri tem je priporočljivo, da ležimo na tleh, na hrbtu, z razširjenimi rokami in nogami. Pri vsakem izdihu si predstavljajmo, kako vse skrbi, žalost, misel ali dogodke, ki so nas prizadeli, z izdihom odplaknemo ven iz telesa. Predstavljajmo si, kako smo z vsakim izdihom lažji, ker smo se znebili bremena, ki nas teži.

5. Začnemo iskati pozitivne vidike. Po tem, ko smo z izdihi očistili misli, je čas, da vanje naselimo misli sreče, veselja, dobrega počutja in zadovoljstva. Takšne misli nam bodo namreč sčasoma prinesle prav take dogodke. Torej v vsaki slabi stvari, čeprav je to včasih res težko in se zdi skorajda nemogoče, poskusimo najti nekaj pozitivnega. Če v skrbi, žalosti, misli in dogodku, ki nas je prizadel, ne moremo najti pozitivnega, poiščimo pozitivne stvari v okolju, ki nas obdaja. Vsakdo ima v življenju vsaj nekaj pozitivnega. Samo videti moramo.

6. Nekajkrat (vsaj 10-krat) globko, a počasi vdihnimo in izdihnimo skozi nos. Pri vsakem vdihu si predstavljajmo, kako se polnimo s pozitivnimi mislimi. Istočasno si v mislih ustvarjajmo slike tistega, kar smo označili kot pozitivno. Slike si lahko ponovno zavrtimo kot film. Film, kjer se odvija veselje, smeh in dobra volja. Tudi tukaj je priporočljivo, da ležimo na tleh, na hrbtu, z razširjenimi rokami in nogami.

Nato počasi vstanemo. In počnemo poljubne reči. Še posebej se priporoča razvajanje. In veliko smeha. :)

vir neznan

Foto: istockphoto

  • Share/Bookmark

Kategorija: dnevnice, samozdravljenje, tisto moje novo, življenje Tagi: , , , ,

Napol robinzonsko

12 komentarjev 21.12.2009 Plujem

Trenutno me še najbolj mika napol robinzonsko življenje. Daleč stran od mestnega vrveža. Daleč stran od računalnikov in zahtev po delu.

Bila bi nekje v naravi. Kjer bi se grela na drva in si kuhala na ognjišču. Nekje, kjer bi lahko v miru brala knjige in se grela ob svečah. Pokrita z dekico. S šalico toplega čaja v roki. Kjer bi skozi okno lahko opazovala debele ledene sveče, ki bi krasile streho brunarice.  Kjer bi lahko spremljala ples drobnih snežik, ki bi znova belile pokrajino.

Vonj po cimetu bi božal moj nosek. Spominjal bi me, da je čas za zimsko veselje. Za čas brezdelja. Da je čas lepih trenutkov. In veselja.

Ko bi se pokazalo sonce, bi se toplo oblekla in odšla ven. Na sneg. Najprej malo odkidat potko, nato pa zidat gradove za snežake.

Podila bi se po brezpotjih in v snegu risala angelčke. Pripravila bi ptičjo hišico in jim nastavila sončnična semena. Pripravila bi tudi seno, zelenjavo in sadje. Za srnice in zajčke.

Osvobodila bi drevesa, ki bi se šibila pod debelo snežno odejo. In otresla smrečico, ki bi krasila vhod v hiško.

Pometla bi verando in si pripravila brisačo, kamor bi stopila, ko bi šla noter. Sezula bi čevlje in obleko ter se v spodnjem perilu in nogavicah skrila pod dekico in opazovala kamin.

Znova bi se ogrela s toplim čajem in medom. Si zavrtela nekaj božičnih pesmi. Ter se naslonjena nazaj, z zaprtimi očmi, predajala zvokom.

Čez čas bi vstala in si skuhala kurjo obaro. Z veliko zelenjave. Spekla bi domač kruh in si pripravila krhke pišktoke.

Po tem bi malo potelovadila. Šla znova na sveži zrak in se prepustila zimi, da me v mislih odnese. Prepevala bi si pesmi in zgradila še enega snežaka.

Ob jutrih bi skozi okno opazovala živali, ki bi prihajale na jaso pred hiško. Ob večerih pa si zavita v dekico privoščila branje.

Dopustila bi skrbem, da odidejo. Da zbledijo.

Pa četudi samo za nekaj dni.

Četudi samo za praznike.

vir neznan

Foto: vir neznan

  • Share/Bookmark

Kategorija: cukrčki, dnevnice, ko duša prede, praznično, tisto moje novo Tagi: , , , , ,

Dol in gor z užitki

21 komentarjev 18.12.2009 Plujem

Začelo se je z muco. Tako lepo, mehko, črno. Ki je kar prosila po mojih dotikih.

(c) Plujem

Foto (c) Plujem

Po krajšem cartanju sem odšla naprej. Z nostalgijo sem obujala spomine na dneve, ko sem se še smela kopati. Za trenutek sem dovolila otožnosti, da me prevzame. Nato pa jo zavila v topel objem veselja, ki me bo pozdravil.

(c) Plujem

Foto (c) Plujem

Morje je bilo čudovito. In sonce, ki je govorilo, da je že nekaj čez opoldan, me je kar vabilo, da bi se ulegla na pomol in uživala v žarkih.

(c) Plujem

Foto (c) Plujem

Še bolj pa me je mikalo, da bi v dišečo slano vodo namakala noge.

(c) Plujem

Foto (c) Plujem

Vendar nisem. Neudobna oblačila so me opominjala, da je zunaj zima. Zato sem šla naprej. Najprej mimo gradbišča. Nato pa mimo hiš, za katere sem ugotavljala, ali so igrale vlogo v filmu Poletje v školjki.

Foto (c) Plujem

Mir in tišina sta me popolnoma prevzela. Ustavila sem se skoraj vsake 3 metre in posnela kar nekaj fotografij. Sploh obalno rastlinje je bilo zanimivo. Ponosno stoječi cvetovi so se bohotili po celotni brežini.

(c) Plujem

Foto (c) Plujem

Pot me je vodila naprej. Najprej po ravnini. Mimo hiše in osamljenih čolničkov.

(c) Plujem

Foto (c) Plujem

Nato pa navzgor. Kar so mi sicer odsvetovali, ker naj bi zame to sedaj bilo še prenaporno. A jih nisem poslušala. Zadnji čas je namreč, da poslušam samo sebe in svoje telo.

Uživala sem v vsakem koraku, ki sem ga naredila in se predajala mislim. Sploh ne vem od kje, so se mi prikradle ravno pohotne. In to o njemu (šele kasneje mi je bilo jasno, zakaj). Za hip sem postala in jih hotela odpraviti. Ker se mi je zdelo nesmiselno. A ni bilo uspeha. Zato sem se jim prepustila in jim dovolila, da se razbohotijo v zgodbo strasti.

Pot navzgor mi je tako krajšala želja po nabreklini, ki bi polnila moja usta. Pri cerkvi sem se ustavila in globoko zadihala. Ja. Precej sem brez kondicije. Ampak ni problema, to bomo vse nadomestili. Že v letu, ki prihaja. Prepričana sem v to. Samo pametno je treba pristopiti k izvedbi.

Nato sem šla naprej in poskusila misli zaposliti s tem, kako bi mi bilo lepo, če bi bila doma na Obali. In to na takšni točki, s katere bi imela razgled na morje. Njami.

Šla sem še mimo nekaj hiš in  ga zagledala. Skozi vejevje se je bohotil  na vrhu, nad morjem.

(c) Plujem

Foto (c) Plujem

Tam sem že bila. V preteklosti. Ampak vedno z avtomobilom do polovice. Tokrat pa sem prišla peš. Od spodaj gor. Ponosna, da mi je uspelo in da se počutim odlično, sem se ozrla naokoli. V trenutku so se mi odvili spomini. Spomini na nočno strast, ki sem si jo s takratnim privoščila v predlanskem poletju. Poiskala sem tisti kotiček in ga tudi slikala. Tokrat je bil dan. In takoj mi je bilo jasno, zakaj me je takrat “nekaj” (pa ne tisto, kar morda mislite) žulilo v koleno oz. rito. :D

(c) Plujem

Foto (c) Plujem

Skoraj sem že hotela nazaj, ko me je prešinilo. Danes grem dol.

(c) Plujem

Foto (c) Plujem

Ne glede na to, da je strmo. Moram videti od blizu. Do sedaj je vedno bila tema, pa sem zaradi varnosti rajši ostala zgoraj. Tokrat pa je dan. In čas je, da začnem. Tudi z aktivnostmi.

Za hip sem postala, preverila počutje in se podala po poti. Zaliv je bil prav vabeč.

(c) Plujem

Foto (c) Plujem

Pot pa niti ne preveč strma. Ozka, a dobro prehodna.

Foto (c) Plujem

Spet sem se ustavljala vsakih nekaj metrov in fotografirala, kako se približujem.

(c) Plujem

Foto (c) Plujem

In končno sem prispela. Premalo je pridevnikov, s katerimi bi lahko opisala svoja občutja, ko sem stopila na sivo obarvan prod. Z eno besedo, neprecenljivo.

(c) Plujem

Foto (c) Plujem

Sprehodila sem se do skal in do konca “ovinka”. Misli so se prepuščale sproščanju in valovi so me pomirjali. Odkrila sem tudi nekaj “kotičkov”, ki jih bo potrebno nekega dne preizkusiti. :D

(c) Plujem

Foto (c) Plujem

Ko je prišel še en fant, sem se podala nazaj. Na vrh.

(c) Plujem

Foto (c) Plujem

Vmes sem se usedla na klopco. In uživala v razgledu.

(c) Plujem

Foto (c) Plujem

Pot nazaj je bila polna emocij. Vesela sem bila, da mi je uspelo. Da mi je uspelo dol in gor. In to z užitki.

(c) Plujem

Foto (c) Plujem

Današnji izlet mi je dal novih moči. In občutek, da je moj način (samo)zdravljenja pravi. :)

Jutri bom raziskovala druge koščke. Se že sedaj veselim. :)

  • Share/Bookmark

Kategorija: cukrčki, dnevnice, dopust, ko duša prede, križarjenja, tisto moje novo, življenje Tagi: , , , , , , ,

Nazaj


 

September 2018
P T S Č P S N
« Feb    
 12
3456789
10111213141516
17181920212223
24252627282930

Kategorije

od 06.02.2010

tumblr visitor stats