Bistvo je v nas samih

2 komentarjev 10.09.2010 Plujem

Danes so mi v isti sapi povedali, da delam napako, ker vse jemljem na svoja ramena, hkrati pa so mi še sami dodali nekaj bremen. Ampak, ker sem to prepoznala, mi je šlo kar malo na smeh, ko sem to osebo gledala, kako noče slišati, kar ji pravim in noče sprejeti, da je lahko na njeni strani kaj narobe. Sicer me je celotna situacija vseeno prizadela, ker sem pač takšne sorte in še nisem vzpostavila močnega zidu, ki bi odbil takšne nebodigatreba dogodke, zato sedaj razmišljam, kako naj te negativne misli sprostim.

Na eni strani občutim jezo, po drugi pa mi je hudo. Pomislila sem tudi, če je prav, da sem se sploh zapletla v takšno situacijo. A ker sem v zadnjih dneh prepoznala, da veliko stvari tlačim v sebe, se mi zdi prav, da sem povedala. Četudi sem nazaj dobila upor in odpor. Ampak to so že njihove stvari.

Zanimivo je opazovati ljudi, ki se repenčijo in ti ne pustijo, da dokončaš misli, hkrati pa so sami prepričani, kako si ti tisti, ki jim ne pustiš, da se izrazijo.

No, ta oseba se je več kot izrazila. Na vseh vidikih.

In kaj narediti v takšnih situacijah?

Najprej sem se poskušala umiriti. Ves čas sem razmišljala o dihanju in poskušala umirjeno in globoko (trebušno) dihati. Umirjala sem tudi glas in se nisem odzivala na vse provokacije, ki so bile izrečene na drugi strani. A še bom rabila izkušnje, da bom zmogla obvladati vsakega sogovornika brez kakšnihkoli lastnih slabih občutkov.

Več kot očitno je to moj izziv za prihodnje tedne.

In pa, kako se soočiti z neprijetnimi situacijami. Do sedaj je bilo vedno tako, da sem ob prvih neprijetnih občutkih zbežala. Da. Dobesedno zbežala. Nisem se želela ukvarjati s takšnimi ljudmi (kaj šele s svojimi odzivi) in sem šla rajši drugo pot.

Danes sem končno dojela lekcijo.

Bistvo je v meni.

Slika je namreč več kot jasna. Podobne situacije so se mi zgodile že večkrat, vedno z drugimi ljudmi, v drugih okoliščinah. Edina stalnica sem bila jaz, kar pomeni, da je učenje (v mojih očeh) namenjeno meni.

Zato se želim ukvarjati s sabo, svojimi občutji, odzivi in s svojim duhovnim napredkom. Situacijo in ljudi, ki so me naučili to pomembno lekcijo, pa želim sprejeti kot pozitivno in koristno. Sicer bo za to potrebno še nekaj truda – predvsem pri iskanju načina, kako to narediti – a cilj je takšen. Istočasno pa si želim znova postaviti trdno, realno (in ne naduto) samopodobo, ki me bo ohranjala mirno in zadovoljno.

Amen (kot potrditev, brez verskih pridihov).

  • Share/Bookmark

Kategorija: dnevnice, tisto moje novo, vremenska slika, življenje Tagi: , , ,

Diplomatska debela koža

Dodaj komentar 5.08.2010 Plujem

Tako sem že sita ljudi, ki so zlobni, preračunljivi, zahrbtni, egoistični in pohlepni. Sodelovanje z njimi me utruja in uničuje. Gledanje njihovih zlaganih izrazov in poslušanje njihovih lažnivih besed mi jemlje energijo in me obremenjuje.

Najhujši so tisti, ki te spodkopavajo tiho, a prikrito, ti delajo krivico pri vsem, kar počneš in kar si, hkrati pa so do tebe hinavsko prijazni in osladni. 

Še posebej “uspešne” v osladnosti so ženske, čeprav tudi nekateri moški prav nič ne zaostajajo za njimi. In ko kakšna taka oseba dostopi do mene, včasih kar ne vem, kako naj se obnašam in kaj naj ji rečem. Naj jo spodim in ji povem, da sem jo spregledala? Naj bom samo hladna in ji dam vedeti, da ne palim na njeno “narejenost”? Naj bom nedostopna? Ali naj jo preprosto spregledam? Nekateri so mi z vidika pregovora, “da je potrebno imeti sovražnike najbližje”, svetovali, da je potrebno do takšnih ljudi biti prijazen. Nekateri so omenjali tudi osladnost. A meni se od vsega tega zdi najboljše biti vljuden, primerno zadržan in diplomatsko direkten.

Z mlini na veter se namreč ni smiselno “bosti”. Sploh s tistimi, ki imajo popačeno podobo realnosti in sebe nosijo na lovorikah številčnih laži, ki jim sčasoma verjamejo še sami. Kadar jih označujejo še nedoslednost, mnenje, ki se spreminja kot vreme (ali še hitreje), odločitve, pri katerih do izvršitve vedno obstaja možnost za da ali ne, ter bolestna potreba po hvali, je še težje. A najnevarnejše so vsekakor tiste lovke, ki se širijo počasi, vztrajno in te spodkopavajo z nasmehom na obrazu. 

Ko razmišljam o vseh teh ljudeh, se sprašujem, kakšen motiv jih vodi v takšna dejanja. Je razlog morda v tem, ker se jim nočem podrediti in jim ne ližem “riti”? Ali so razlogi drugje? Morda plačujem “napake” drugih. Ali pa je to nek bizaren način učenja “imeti debelejšo kožo”? Morda je vse to zgolj preizkušanje, koliko “zdržim”, čemur se bomo čez 10 let vsi nasmejali? Ne vem. 

Vem pa, da razlogi so. In še vedno so prisotni in močni, čeprav je bilo vmes občutiti olajšanje in sprostitev situacij. Glede na vse, kar se dogaja, nameni verjetno niso pozitivni in so usmerjeni zgolj v njihovo korist. Dvomim namreč, da bi v vsem egoizmu in razvajenosti vsaj za en trenutek pomislili tudi na mene.

Kaj v takšnih situacijah torej narediti? Najbolj smiselno si je odebeliti kožo, znati postaviti meje ter se znati postaviti zase na direkten, a vljuden način, kar je včasih precej težko. Sploh, če druga stran deluje na čisto drugačni frekvenci kot ti.

 

  • Share/Bookmark

Kategorija: dnevnice, tisto moje novo, življenje Tagi: , , ,

Lotil se me je lenoritis :)

Dodaj komentar 12.07.2010 Plujem

Danes se mi pa čisto nič ne da. Prekladam se sem in tja ter razmišljam, kaj vse moram še narediti in kdaj bom naredila. :) Začela sem že več stvari, a danes mi prav nič ne gre dobro od rok. Zeham tako “na veliko” in s takšnim veseljem, da se mi solzijo oči. Misli pa ves čas stapljam samo še v  SPANJE.

Ah, ja. Danes se me je lotil lenoritis. Priznam. Čeprav je izgovore veliko lažje in bolj elegantno iskati v tej “pasji” vročini. :) Pustimo malenkosti, da imamo v prostoru klimo in da je res prijetno hladno. :) :D

Da bi vsaj nekaj počela, sem se prej na stolu udobno namestila, dvignila noge na mizo in razmišljala o načrtih. A tudi to ni danes nekako ne gre. Vse, kar vidim, je postelja. :D   Zdi se mi, da bi lahko v trenutku zaspala, tako sem utrujena.

A ker zaradi nekaterih obveznosti še ne morem domov, si bom skuhala eno kavo iz avtomata, da me glukozna bomba (čeprav s samo enim “cukrom”) spravi pokonci. Z mislimi pa se bom preselila nekaj ur naprej, ko se bom lahko udobno razvajala na mehki podlagi. Ko bom lahko počivala, brez slabe vesti, da bi morala nekaj delati. Ko bom lahko sproščeno ležala. In ko bom lahko mirno spala. :D

Fotografija najdena na http://www.thekooksoasis.com/gallery/Images/Lazy-Dog.jpg.

  • Share/Bookmark

Kategorija: dnevnice, tisto moje novo, vremenska slika, življenje Tagi: , , ,

Včasih si tako želim…

16 komentarjev 17.06.2010 Plujem

Včasih si tako želim, da bi nekdo enostavno videl v mojo dušo. Želim si, da bi prišel, me objel in mi povedal, da ve, kakšna sem. Občutek, ko mi ne bi bilo potrebno pojasnjevati svojih besed in dejanj, bi me neskončno pomirjal.

Vsi dogodki zadnjega dne so me namreč tako zelo utrudili. Ljudje, ki so sposobni dojemanja zgolj na fizični ravni, me odbijajo. Ne glede na spol. In vsi tisti, ki se kljub skorajšnji podhranjenosti ukvarjajo z odvečnimi kilogrami in razpredajo, kaj vse je na njih grdo, so še posebej obremenjujoči. In odbijajoči. Sploh zame, ki se sedaj počasi končno začenjam vzpenjati proti vrhu svoje gore.

In vse, kar se je zgodilo v zadnjih dneh, me je znova zaustavilo. Ujela sem se v misli lastne nesamozadostnosti, čeprav sem v preteklih tednih imela občutek, da sem to lekcijo že osvojila.

Pa nikakor nočem ustrezati vsakomur in vsepovsod. Pravzaprav ljudem, ki so plitki, niti nočem ustrezati, ker bi se potemtakem morala zamisliti nad sabo, če sem jim podobna. Kljub vsemu pa so me konstantne, čeprav “zakomuflirane” pripombe, kako neustrezam in kako sem pravzaprav slaba, še bolj pa grda, danes le načele. Načele znotraj. Globoko.

Priznam.

Že od nekdaj si želim, da bi nekdo vzel moj obraz med svoje dlani, ga objel, me pogledal v oči in mi povedal, da sem lepa. Lepa v vseh pogledih.

Sicer pa; le kdo si tega ne želi? Vsi ljudje namreč stremimo k nekim pozitivnim feedbackom. Sploh v medosebnih odnosih.

Zame pravi partnerski odnos temelji na ljubezni, vodijo pa ga dobre vrednote, razumevanje, spoštovanje in komunikacija. Vendar vse bolj opažam, da resničen občutek za sočloveka premore le peščica ljudi. Vse več pa je takšnih, ki vsakodnevno dogajanje sprejemajo le skozi lastno dobičkonosnost (kakršnokoli).

Utrujena sem od stalnih opazk. Stalnih opravljanj. In tudi od stalnih iger, ki se jih ljudje poslužujejo samo za to, da bi nekje/pri nekomu dosegli nek učinek. Utrujena sem tudi od vseh pripomb, ki sem jih znova doživela in najrajši bi na ves glas zakričala, da …..Ah. Ne bom. Ne bom si dovolila, da me znova potegne v krog, iz katerega sem ravno izstopila. Ne bom si dovolila, da se znova znajdem v želji (samo)pojasnjevanja, zakaj sem takšna, kakršna sem.

Tudi za fizične dispozicije ne. Te so namreč moje breme, ki ga sedaj končno, čeprav zelo počasi, začenjam sprejemati. Zgodba ima namreč dve plati; po eni strani je skrajno zapletena in prepletena, po drugi pa je preposta in enostavna. Zares pomembna pa je verjetno le zame. In za moje dojemanje same sebe. Mnenje in vedenje ostalih do nas sta namreč le odraz naše samozadostnosti.

A vseeno si včasih želim…

Želim, da bi me nekdo pogledal v oči in mi videl v dušo. Da bi začutil mojo naravo. Da bi razumel, kako dojemam svet. Da bi me objel. In da bi me preprosto sprejel. Sprejel takšno, kot sem. Znotraj in zunaj.

A da bo to mogoče, se bom verjetno morala najprej sprostiti, se sprejeti, vsekakor pa bom nekomu morala dovoliti, da to tudi vidi.

  • Share/Bookmark

Kategorija: insomnia, tisto moje novo, vremenska slika, življenje Tagi: , , ,

Gola telesa za boljše vreme? :)

12 komentarjev 17.03.2010 Plujem

Razgreta moška telesa, ki napol gola v divjih ritmih poplesujejo na odru, pred njimi pa trume kričečih žensk, ki se ob pogledu na izklesana telesa slinijo in trudijo priti čim bližje prvi vrsti. V čem je smisel?

Ko so pred leti v Slovenijo prvič prišli slavni Čipendejls (beri: Chippendales :) ), sva s prijateljico po mnogih letih druženja imeli prvo nesoglasje. Bila je namreč osupla, ker nisem hotela z njo na predstavo ameriških slači-fantov. Nekaj časa me je prepričevala, nato pa je ugotovila, da je moja odločitev dokončna.

Pa to, da sem takrat imela resno vezo, niti malo ni vplivalo na to, da nisem šla. Enostavno ne vidim smisla v tem, da bi šla v dvorano polno vreščečih žensk in se trudila dobiti “posebno obravnavo” na odru. Kaj točno se tam dogaja in če se fantje res slečejo do golega, ne vem. In me niti ne zanima. Vse, kar vem o teh rečeh, je to, kar sem videla na TV, ko so predvajali kakšno reklamo/novico. Kljub vsemu pa se mi tovrstne “zabave” zdijo nepotrebne in popolna izguba časa.

Ne rečem, da mi gledanje striptiza ni všeč. Seveda mi je, vendar samo, če ga izvaja moj izbranec. Ker vem, da je namenjen meni. In ker vem, da si ga bom potem lahko tudi privoščila.

Vse druge variante slinjenja, četudi samo od daleč in z očmi, okoli nekih tujih tipov se mi zdijo pa popolnoma nesprejemljive. Nezanimive. In tudi odbijajoče. Me pa vsekakor zanima, zakaj ženske hodijo na takšne predstave. In kaj od tistega potem imajo? Jih tista predstava tam tudi zrajca?

YouTube slika preogleda

Meni se zdi, da bi bila “moja pipi” ravno tam popolnoma imuna na vse moške “hormone”, ker bi vedela, da niso namenjeni njej. :)

Sploh pa ne vem, kaj naj bi bilo tako privlačnega na izklesanih telesih, ki se kar cedijo od olja in nadutosti. Je pa res, da ima vsak in vsaka drugačen okus. In popolnoma prav je tako. :)

Omeniti moram tudi, da je (ženski) striptiz priljubljen tudi pri moških. Kdo  (moški ali ženske) se bolj “slini” nad izvajalci, ki plešejo samo zaradi denarja, je težko (ali pa celo nemogoče) oceniti. Po poročanju “udeležencev” so ženske vsekakor tiste, ki ob pogledih na razgaljena moška telesa bolj kričijo. Moški naj bi tovrstne predstave namreč gledali bolj “tiho”. Razlike pa naj bi bile tudi v “sodelovanju”. Več žensk kot moških naj bi si želelo  sodelovati v posebnih “igrah za udeleženke”. Moški pa naj bi pri “ogledu” zapravili (zataknili) več denarja.

Posebna oblika striptiza so tako imenovani “peep showi“, ki se jih da “kupiti” tudi v nekaterih erotičnih trgovinah. In pa “privatni striptiz“, ki se najpogosteje organizira  ob fantovščini ali dekliščini. Njegov namen naj bi bil, da si bodoči mož, oziroma bodoča žena še zadnjič “privoščita”. “Privoščita kaj?”, je moje vprašanje.  Je gledanje nekih tujih golih teles res poseben užitek? In, nadalje: “So po poroki užitki res le še preteklost?”. Res, da nisem poročena, vendar se mi zdi, da se lahko v vezi, kjer se dva dopolnjujeta in obojestransko razvajata, erotični naboj ohrani tudi do pozne jeseni.

Trenutno najbolj popularno razkazovanje golega telesa pa naj bi bilo ob vremenski napovedi. Napovedovalke se med napovedovanjem različnih prognoz slečejo. Nekatere tudi do golega. V Sloveniji zaenkrat takšnega striptiza še niso zabeležili, v nekaterih sosednjih državah (npr. Hrvaški) pa že. Me pa zanima, če se bo tudi kakšna od naših vremenark opogumila in slekla. :) Sicer ne vidim smisla v takšnem početju. Niti razlogov. Zato me zanima, če je to zgolj zaradi reklame TV-ja? Dokazovanja, da si upajo? Lastnih fetišev? Podiranja “nekih” tabujev? Želje po “nečem novim”? Česa drugega? Ali “zgolj” zaradi “klicanja” boljšega vremena? :mrgreen:

Seks in golota sta seveda popolnoma naravni in sprejemljivi stvari in če bi ljudje več pozornosti namenjali erotičnosti kot nasilju, bi bil svet takoj lepši. Kljub vsemu pa se mi zdi, da je slačenje v primerih, ko ga ljudem na nek način “vsiljujejo”, neprimerno. Tudi zaradi otrok. Pa nisem neka “zategnjena” ženska. Daleč od tega. Seks in (skoraj) vse, kar je povezano z njim, sprejemam kot nekaj čudovitega. Vseeno pa se mi zdi, da je potrebno ločiti, kaj je sprejemljivo za množico in kaj naj bo na voljo tistim, ki to želijo videti (kupiti). Vsekakor bo odzive Slovencev in Slovenk v primeru slačenja naših vremenark zelo zanimivo spremljati. Glede na “paniko”, ki so jo nekateri zagnali zaradi Playboyjevega jumbo plakata, ki je predstavljal žensko z golimi prsmi, je pričakovati, da se bo ob takšni “akciji” naša mala državica pošteno “stresla”. :) Kajne? :)

Vir fotografije neznan.

  • Share/Bookmark

Kategorija: ona-on, tisto moje novo, vremenska slika, življenje Tagi: , , , ,

Cukrčki prvih znakov pomladi. :)

11 komentarjev 27.02.2010 Plujem

Jupi, prihaja moj najljubši letni čas. POMLAD. :)

Poleg toplega sonca to potrjujejo tudi prve letošnje travniške rožice. :)

Na travniku, kjer sem se sprehajala, sem najprej opazila marjetici.

Foto (c) Plujem

Foto (c) Plujem

Nato pa še sramežljiv regratov cvet, ki se počasi dviguje proti soncu.

Foto (c) Plujem

Foto (c) Plujem

Regratovi cvetovi so mi najljubši. Rumeni travniki mi vedno dajo dodatno energijo in željo, da se z dekico (in dobro družbo :) ) naselim na travo in uživam v naravi. Ampak za to bom morala še malo počakati. Ogreti se mora zemlja, pa tudi regratovi cvetovi so še preredki. :)

Kljub vsemu sem se danes dodobra naužila toplega sonca. Martinčkala sem se pred hišo in uživala v žarkih, ki so božali mojo kožo.

V skladu s počutjem sem si pripravila tudi kosilo. :) Popraženo zelenjavo, kos piščanca (ja, tudi danes sem jedla piščanca; je ostal od včerajšnjega kosila) in skledo solate.

Foto (c) Plujem

Sedaj polna energije pišem ta zapis, potem pa si bom privoščila eno goro razvajanja. :) Danes si bom vzela popoldan in večer zase. Privoščila si bom kopel, “zgladila” bom kožo in “nahranila” laske. :)

Kako je vse drugače, ko po hladni zimi začne sijati toplo sonce. Vse se nam zdi še bolj pozitivno, še bolj veselo in še bolj prijetno, a ne?  :)

Takšni dnevi kot je današnji so pravi cukrčki. :) Naj jih bo čimveč. :)

  • Share/Bookmark

Kategorija: cukrčki, tisto moje novo, vremenska slika Tagi: , ,

Danes zjutraj sem ga pa čutila.

51 komentarjev 24.02.2010 Plujem

Danes zjutraj me je zbudil. Bil je tako intenziven, da se je začela tresti postelja. Glasno je zaropotala tudi omara, ki stoji nekaj metrov proč od vzglavja postelje. In zaškripala so vrata.

Do sedaj se mi je vsakič zgodilo, da sem bila ravno takrat, ko se je dogajalo (v naših koncih), nekje na poti, ali pa sem tako trdno spala, da ga nisem čutila. Danes ponoči pa sem bila slučajno na območju, kjer se je potresni sunek najbolj občutil. V  trenutku sem se zbudila in si rekla, “a, takšen je občutek, ko je potres”.

Po tresenju, ki se mi je (verjetno zaradi jutranje ure) zdelo dolgo vsaj nekaj sekund, sem še nekaj časa premišljevala o tem, kako smo ljudje v takih trenutkih nemočni. Kako je narava res najmogočnejša. Kako na takšne dogodke nikoli ne moremo biti pripravljeni. In kako na njih pri vsem tehnološkem napredku nimamo in ne moremo imeti nobenega vpliva.

Tokrat smo imeli srečo, saj je sunek dosegel le stopnjo 3,2 na lestvici. In že ta zmerni sunek smo v večini občutili vsi, ki smo se nahajali v žarišču, oziroma okolici. Kako je v primerih, ko imajo potresni in popotresni sunki rušilno moč, si rajši ne predstavljam. Sočustvujem pa z vsemi, ki so jih potresi prizadeli in jim povzročili škodo.

Če si kdo želi “varno” občutiti, kako se tla tresejo ob potresu najvišje stopnje,  lahko v Narodnem muzeju Slovenije v Ljubljani poskusi “napravo”, ki simulira različne stopnje potresa.

Fotografija najdena na http://home.amis.net/tibael/vibrac_napr.htm.

Foto (c) Tiba elektromotorji, http://home.amis.net/tibael/vibracnapr.htm

  • Share/Bookmark

Kategorija: tisto moje novo, vremenska slika Tagi: ,

Zaplužili so mi avto. :)

20 komentarjev 11.02.2010 Plujem

Ko sem se zjutraj približevala avtomobilu, me je čakalo “prijetno” presenečenje. Avto je bil zaplužen. Gospod, ki je plužil, je za avtomobil naplužil kopico strnjenega snega, ki je merila kakšnih 1,5 m v dolžino, kakšnih 60 – 70 cm v višino, in okoli 50 cm v širino. Visoka kopica snega je bila tudi ob zadnjem desnem boku avtomobila. Sprednji del je bil zaradi strehe objekta namreč malce obvarovan pred snegom.

Na prvi pogled je izgledalo, da ga bom morala odmetati, če bom želela ven. Saj je bil sprednji del avtomobila čisto ob robu stavbe.

A se nisem “pustila” takoj pregnati po lopato. :)

Želela sem najprej poskusiti, kaj in koliko moj avtomobilček zmore. :) Zato sem ga očistila. Vzvratno zapeljala v in na sneg, zapeljala v levo ter ga obrnila vzporedno s stavbo. Nekaj snega pod sabo sem sicer “zrinila”, a z nekaj manevri sem lahko z vzvratno vožnjo zavila na “cesto” parkirišča.

Več kot odlična izkušnja. :) Spoznala sem, kaj moj avtomobilček premore. Pa še “šlikepac” sem lahko držala gospodu, ki je plužil, saj je verjetno pričakoval, da bom jezna lopatala strjeno kopico snega. :)

Jaz pa sem daleč od tega, da bi bila jezna. Prav vesela sem. Da imam takšen avto. In da sem lahko “prišla” ven brez lopatanja. :)

Zato se gospodu, ki je plužil, zahvaljujem. :) Polepšal mi je jutro. :)

) (foto (c) alehel88)

Zgledalo je nekako takole, le da je pred mojim avtomobilom bila stena, ob sprednjem desnem in levem boku pa malo manj snega :) (foto (c) alehel88)

  • Share/Bookmark

Kategorija: cukrčki, tisto moje novo, vremenska slika Tagi: , ,

Nazaj


 

December 2018
P T S Č P S N
« Feb    
 12
3456789
10111213141516
17181920212223
24252627282930
31  

Kategorije

od 06.02.2010

tumblr visitor stats