Boj z mlini na veter

2 komentarjev 11.02.2016 Plujem

Zdi se mi, da se bojujem z mlini na veter. Z lastnimi mlini na veter! Bolj rinem naprej, bolj stojim na mestu. Učim se raznih tehnik in iščem izhod iz tega na videz brezizhodnega položaja. Zdi se mi, da se gibljem v krogu, ki je pravzaprav spirala v neraziskana mesta. A v resnici stojim pri miru. In čakam! Na vseh področjih. Vedno z mislimi odmikam dejanja v prihodnost in si naslednje korake pogojujem z idejami, kaj, kako in kdaj bi bilo najboljše začeti. In čakam na roko. Roko, ki bi me povlekla ven. Vmes se pa potapljam v svet samozgrajenih strahov in iluzij o romantičnosti sveta. Čakam na belega princa, ki me bo povlekel na konja in odpeljal naprej v svet, v življenje.

V teoriji mi je jasno, da dokler se skrivam v grmovju, me niti najbolj izurjeni princ ne more opaziti. Da se nihče niti ne bi hotel ustaviti, dokler se oklepam trnja in mazohistično opazujem, kako se s kožo naslanjam na trnje, da prebodejo mojo kožo. Vse to mi je jasno. Tudi pametovanje, kaj bi bilo dobro zame, mi gre dobro od misli. Da ne omenjam domišljijskih scenarijev, v katerih sestavljam ideje, kako se kar najhitreje premakniti z mesta. Vse to obvladam – brez izjeme. A samo v teoriji!

Dan je namreč še vedno enak dnevu. Še vedno si ne vzamem tako zelo potrebnega časa zase, da bi se vsem oklepom postavila pokonci (saj kaj več kot to, da vstanem, pravzaprav niti ne potrebujem). Se otresla ohlapnih objemk, ki jih še vedno zapletam v svoje drame. Ker imam tako vsaj en izgovor, da še vedno stojim na mestu. To je povezano s spremembami. Ali bolje s strahom pred spremembami. Paniko, ki se začne počasi prebujati, ko pomislim na nekaj neznanega. Pa seveda (!) s kontrolo nad vsem, kar obstaja, ker kjer ni kontrole, so spremembe.

In spet v teoriji mi je jasno, da je sprememba edina stalnica v svetu. Oh, kako jasno mi je to! A v sebi se še vedno oklepam lastnega stola in ga ne izpustim, čeprav je skoraj popolnoma razpadel. Držim se zadnje bilke in šele, ko je prva zdravniška diagnoza takšna, da me požene v akcijo, se malo premaknem. A spet le toliko, da z vsemi tehnikami, ki jih znam, pozdravim oboleli organ. Potem pa spet stojim! Stojim z vedenjem, da bo naslednjič »udarilo« nekje drugje. Jasno mi je, da dokler ni pretoka (kakršnegakoli), dokler je zadrževanje in zastoj, toliko časa se bodo bolezenska stanja vračala.

Pa še vedno stojim! Cepetam, se jezim. Kričim! Kričim na sebe, ker stojim. Opazujem intenzivnost jeze, ki se peni v meni. A še preden pride do vrelišča in eksplozije zaprtega piskra, naredim stvar ali dve, da se vse umiri. Mojstrica sem v tem! Ker le tako lahko še vedno stojim! Stojim na tem istem, smrdljivem, mestu in vztrajam v igrani bolečini in smiljenju sama sebi. Pred drugimi se delam heroja in navidezno pokončno sprejemam dogodke življenja, v resnici pa me znotraj najeda huda bolečina. Osamljenost! In z njo povezana globoka žalost, ki peče in žge v prsnem košu.

Sedaj sem že v tistih letih, ko mi počasi postaja jasno, da enih stvari v tem življenju ne bom izkusila. Priznam, da to ni enostavno sprejeti. Še vedno se na nekih točkah delam, da je še vse mogoče. Nisem še pripravljena v celoti sprejeti takšnega scenarija. Še posebej, ker sem leta čutila, kako odlična bi lahko bila v določenih vlogah. A sedaj, ko so leta minila, jaz pa sem se skrila v kopico vejevja, je to še manj dosegljivo.

Sprašujem se o življenju. In o pomenu bivanja tukaj. In če za nas res obstaja začrtana pot, ali si jo rišemo sami. S študijem različnih teorij sem ugotovila, da so mnenja deljena. Jaz zaenkrat (še) verjamem, da imamo grobo začrtan cilj, ki naj bi ga dosegli v tem življenju. Pot do tja pa izbiramo sami. Lahko gremo vsenaokoli, ali pa pridemo bolj ali manj direktno do tja. Izbira je naša.

Tako kot je izbira naslednjega koraka moja. In z vsakim korakom odpiram priložnosti, ki se kažejo ob izbrani poti. Druga pot, prinese druge priložnosti, a podobne izkušnje. Če pa stojim na mestu, zaustavljam ves pretok. Priložnostim za izkušnje ne dam niti možnosti. In ta pasivnost rezultira v trenutke, ko se sredi noči zbudim v paniki, da bom enkrat umrla. Ja, vem. Vsi bomo. A v trenutku, ko se tega, da me nekega dne ne bo več, zavem, me spreleti srh po telesu. Ko se predramim in spomnim vsega, kar vem, mi je v trenutku lažje. Je pa tudi to povezano s tem, kar me ohranja na istem mestu.

Strah pred spremembami. Potreba po ohranjanju kontrole. Globoka žalost, ki neguje samopomilovanje. In penjena jeza, ki skuša pognati kolesja končno naprej. Najverjetneje je rešitev ravno v tem, da neham planirati. Da si neham postavljati etape in cilje, ki naj bi jih dosegla. Da neham razmišljati, kaj, kako in kdaj bi bilo, če bi bilo. Da neham analizirati! In da že enkrat naredim ta k*****i korak in STOPIM NAPREJ V ŽIVLJENJE!

By Ирина Цебренко

  • Share/Bookmark

Kategorija: dnevnice, tisto moje novo, viharji, življenje Tagi: , , ,

ROAR!

4 komentarjev 28.11.2013 Plujem

Prišel je trenutek, ko sem prenehala biti vsem povprek hvaležna. Trenutek, ko sem prenehala v drugih in njihovih dejanjih videti le svoj lastni odsev. Prenehala sem uslužno sprejemati njihove odločitve, čeprav so z njimi teptali moje meje. Namesto sledenja iluzornim frazam, da je vse, kar se mi dogaja, super in fajn, ker Vesolje že ve, kaj je zame dobro ter da se iz vsake situacije nekaj naučim, sem se začela spraševati, kaj JAZ ob vsem tem ZARES občutim. In kaj me Vesolje skozi ljudi in dogodke pravzaprav želi naučiti. Tega, da ponižno sedim in prenašam nebuloze drugih, nikakor ne. Tega, da predano čakam na mestu in odprto sprejemam vse, kar pride mimo, tudi ne. Sploh pa ne tega, da grem preko sebe in počnem stvari samo zato, ker je ugodneje slediti drugim, kot se v situaciji postaviti zase in reči glasen in odločen »NE«.

Dojela sem, da me Vesolje želi naučiti pravega stika s sabo. Pravega čutenja sebe. Pa to ni plehko predajanje trenutku, ko odmaknjeno od Zemlje navidezno čutiš »vse, kar obstaja«. Niti to ni ukalupljeno sledenje prepričanjem drugih.

Po poti v sebe lahko hodimo le sami. In ta se začne s postavljanjem jasnih meja. Meja za lastni prostor. Za spoštovanje naše lastne biti. Za odnos do nas. Za stik s sabo. Slednje pa ni zaslepljeno prepoznavanje rožic v vsakem dogodku. Niti vzhičeno navdušenje ob vsaki kaplji, ki pade na zemeljsko površino. Je izražanje naših čustev. Prepoznavanje odzivov našega telesa. In s tem sledenje sebi.

V praksi to pomeni, da ljudem, ki prestopijo naše meje, nismo hvaležni, ker so nas pohodili, temveč poskrbimo za svoj prostor ter smo hvaležni SEBI, ker smo njihovo dejanje prepoznali in se postavili zase. Četudi smo ob tem JASNO in GLASNO pokazali zobe. Do tega imamo namreč vso pravico! Ker zase sami odločamo. In tudi odgovorni smo zase. Vse drugo je le pesek v oči, ker nas je strah soočenja s sabo. Če pogledamo globoko vase, lahko pod tonami »hvaležnostivsepovprek« opazimo vulkan, ki čaka, da bo v nekem trenutku izbruhnil. Prestopljene meje namreč občutimo. Tudi fizično.

Zato lahko kar lepo pospravimo vse vloge žrtve, ki jih tako pogosto igramo. Še posebej, kadar ne gre kaj po naši »volji«. Prevzemimo odgovornost na svoja ramena in se soočimo s tem, kar občutimo. Pokažimo se pred sabo v vsej svoji moči, ki jo premoremo. Ker naša moč je neizmerna. Le dostikrat je ne prepoznamo, ker se skozi maske iluzij vidimo v drugačnih barvah, kot v resnici smo.

Z jasnim postavljanjem meja in s tem, da v nekem trenutku rečemo: »ROAR, tega se več ne grem«, krepimo tudi sebe v sebi. To, da smo hvaležni, je že prav, ampak vse ima svojo mejo. In mi sami postavljamo svoje. S tem gradimo svoje spoštovanje. S tem delamo korake naprej. V življenje. Vase. Zase.

  • Share/Bookmark

Kategorija: tisto moje novo, viharji, življenje Tagi: , ,

Novembrski dež

Dodaj komentar 28.11.2012 Plujem

Kot orkan je prišlo spoznanje, da je novembrski dež tisti, ki bo pral solze z mojega obraza.

Kot vihar sredi belega dne so se prikradli gromi, ki so razbesneli moje mirne obale.

Kot tornado se je vse zavrtelo okoli mene.

Bolečina, kot da bi me s tisoč noži bodeče neže mesarili v sredini telesa.

Za hip sem zastala z dihom.

Nato sem si  priznala.

Novembrski dež je tisti, ki bo pral solze z mojega obraza.

*

Za hip se mi je zazdelo, da se je svet okoli mene ustavil.

Zazdelo se mi je, da sanjam.

Da to ni res.

Pogledam.

Se obrnem.

In si priznam.

Res je.

*

Novembrski dež je tisti, ki z mojega obraza pere solze.

Izpira mi solze bolečine, ki se je kot čebula začela lupiti od znotraj navzven.

Izpira želje, ki so znova izpuhtele v pozabo.

*

Zakričim na ves glas:

ZAKAJ?

Zakaj?

Ne, ne, ne, ne.

V pritajeni paniki, ki se s pospešenim pulzom, potenjem in plitkim dihanjem širi skozi moje telo, sedim na postelji in jočem.

*

Jočem in kričim.

Občutek rezanja se povečuje.

Zdi se mi, kot da se razblinjam v nič.

*

Z roko si grem skozi lase in se pobožam po obrazu.

Zaprem oči in globoko vdihnem.

Novembrski dež je tisti, ki z mojega obraza pere solze.

*

V ritmih divje kitare se razprtih rok zavrtim po parketu, pogledam navzgor in znova zakričim:

ZAKAJ?

KAJ ŠE?

KAJ ŠE?

*

Ni odgovora.

Zmedene misli begajo iz leve na desno ter iz desne na levo ter se prepletajo v bolečino izgube. V bolečino praznine. V bolečino obupa.

Poskusim se ubraniti, a zaboli še močneje. Spijem požirek vode in zadiham.

Postavim se pred oltar in znova vprašam: ZAKAJ? KAJ ŠE?

*

Še vedno ni odgovora.

Samo tišina. Čista tišina. Praznina in nekje v ozadju prestrašene misli, ki se jim je podrl most.

Zaprtih oči se zavrtim in dovolim, da je novembrski dež tisti, ki z mojega obraza pere solze.

Novembrski dež je tisti, ki z mojega telesa pere bolečino.

Novembrski dež je tisti, ki z mojega telesa pere krč.

Novembrski dež je tisti, ki z mojega telesa pere strah.

*

STRAH.

Da.

Strah me je.

V paniki bi vse pobrisala, v paniki bi si obula najhitrejše tekaške copate ter odvihrala.

Zbežala bi.

Se pognala v beg.

*

Ko že začnem obuvati copate, se zavem, da mi pravzaprav ni nič jasno.

Ne razumem.

Tokrat res ne razumem, zakaj.

ZAKAJ?

*

V ritmih divje kitare nagnem glavo nazaj, zaprem oči in ko že hočem v nov krog dramatiziranja, me prešine.

KAJ PA, ČE JE TO BLAGOSLOV?

*

Kaj pa če je to pritisk na tisti gumb, ki je nekje še skrit in čaka, da bo nekega dne pritisnjen?

Kaj pa če novembrski dež z mene pere blato, da bo zasijalo zlato?

*

Kaj pa če je to še zadnja preizkušnja?

Kaj pa če je to zdravljenje?

*

Zaprtih oči pogledam vase in vidim žalostno punčko, ki v kotu skriva svoje solze.

Takrat mi postane jasno.

TO SO STARI VZORCI.

To je tisto, kar je bilo še nekje. Nekje globoko. Čeprav sem mislila, da tega več ni.

In on mi je dal pravzaprav darilo.

Darilo, da sem to prepoznala na današnji dan.

Da lahko to spustim.

Da prepoznam, da je to samo proces.

Da je to samo drama, ki jo je ustvaril moj ego, ki uživa v vseh travmatičnih veselicah.

Da je to samo še ena iluzija, ki so jo ustvarile barve mojih bivših izkušenj.

Da je to samo še del, ki ga je treba samo prepoznati in spustiti, da steče v pozabo.

Da mu odvzamem moč.

Da se nastavim novembrskem dežju, da z mene spere vse, česar več ne potrebujem.

Da grem lahko naprej očiščena.

Svetlejša.

Močnejša.

*

V sebi pokončna.

Zadovoljna.

Vesela.

Srečna.

In ljubljena.

*

Da se osvobodim nitk, ki me zadržujejo.

Da za seboj pustim obleko preteklosti, ki poskuša krojiti tudi obleke sedanjosti.

Da stopim naprej očiščena.

Da stopim naprej oprana z novembrskim dežjem.

*

by Plujem

Hvala.

  • Share/Bookmark

Kategorija: tisto moje novo, viharji, življenje Tagi: , ,

Želim si te.

2 komentarjev 6.02.2012 Plujem

Sedim za mizo.

V noge me greje kalorifer.

V srcu pa mi divja orkan.

*

Zakaj se ne javiš?

Kaj se dogaja s tabo?

*

S čim sem si znova ustvarila takšno situacijo?

Česa se moram še naučiti?

*

Najrajši bi zbežala na drug konec sveta.

Najrajši bi se pognala v beg in tekla, tekla, tekla…dokler bi me nesle noge.

Najrajši bi se usedla na avion in odpotovala.

Daleč.

Kar nekam.

Samo, da bi se mi dogajalo.

Samo, da bi se mi misli zapolnile.

Ker sedaj so polne tebe.

Tvoje podobe.

Tvojih dotikov.

Najinih objemov.

Pogovorov.

Tvojega dišečega telesa.

Tvojih sočnih ustnic.

*

Znova sem si dovolila.

Znova sem se odprla.

Znova sem začutila.

In sedaj znova…čakam.

In sedaj znova…jočem.

*

Sprejemam, da zaradi tvojega neodzivanja čistim pretekle rane.

Sprejemam, da sedaj končno pucam staro navlako.

In sem ti za to hvaležna.

A vseeno ne razumem…

…ne razumem, kako lahko nekdo “kar izgine”…

…še manj pa razumem, zakaj se ta enak scenarij stalno dogaja meni.

*

Česa še nisem dojela?

Česa še nisem spremenila?

*

Sem včeraj brala “Prosite, dano vam je”.

Tam pišejo o čustvih, ki so najpomembnejša.

In sem razmišljala za nazaj – moja čustva so bila iskrena, vesela, polna ljubezni, pozitivna.

Tudi vibracija je bila takšna, vsaj počutila sem se tako.

Polna upanja. Veselega pričakovanja.

*

Sedaj pa…

*

…vem, da je pomembno, da bi bila vesela, nasmejana, polna ljubezni do sebe, vseh in vsega…

…a, ko se mi misli napolnijo s tvojo sliko, z energijo, ki sem jo občutila ob tebi…zahrepenim.

*

Zahrepenim.

In si zaželim.

Iz srca si tebe želim.

  • Share/Bookmark

Kategorija: dnevnice, tisto moje novo, viharji, življenje Tagi: , , ,

Čas je. Končno.

Dodaj komentar 1.02.2012 Plujem

Po tem, ko sem te po več letih znova slišala, sem se zjutraj zbudila v paniki, da sem te izgubila, da si izbral drugo, da si odšel, da sem te zaman čakala, da ne boš nikoli več z mano.

Srce mi je nabijalo zgodbo zapuščenosti, osamljenosti, nedosegljivosti. Na trenutke se mi je zdelo, kot da ne morem dihati.

Vstala sem, lovila sapo in na poti na WC poskusila ugotoviti, kaj se mi dogaja.

Počutila sem se tako kot takrat, pred več leti, ko si mi po telefonu povedal, da živiš novo zgodbo, jaz pa sem te mesece in mesece pred tem čakala, da prideš znova k meni v objem.

Znova sem doživela občutek tistega poletnega dopoldneva in tokrat sem si dovolila, da se izrazi v vsej moči in nato počasi izzveni v luč.

Ko sem se znova skrila pod odejo, sem začela premišljevati o tebi, o nama, o vsem, kar se je vmes zgodilo. Na misel mi je prišel tudi ON, ki mi je te procese pravzaprav sprožil. Položila sem si roke na pleksus in srce ter počasi začenjala spuščati verige, s katerimi sem se priklenila na tebe. Oblaki teme, ki so polnili moje misli, so počasi odhajali in videla sem se Z NJIM, kako mi prinaša smeh, veselje, ljubezen.

Da. Z njim. Ne s tabo. Takrat se mi je začelo vse sestavljati.

Tudi tvoj glas, ki je bil glas tujca. Glas nekoga, s katerim nimam nič skupnega. Glas nekoga, ki v vsem vidi slabo. In zjutraj sem s PONOSOM ugotovila, kako sedaj prvič, odkar te poznam, nisem pomislila, kako bi ti JAZ pomagala, kako bi te JAZ reševala, temveč sem ti preprosto rekla, da živimo tako, kot se odločimo živeti.

Da. Sedaj je ZARES prišel čas, da te spustim.

ZARES se je začel proces žalovanja. Proces jokanja. Proces obupa. Izgube. In vsega, kar sodi zraven, ko ne moreš biti z nekom, ki ga ljubiš. A to je proces, ki ga nisem izživela v preteklosti. To so občutja, ki si jih nisem dovolila izraziti leta nazaj. Sedaj je čas, da jih spustim. Sedaj je čas, da jih izjočem. Sedaj je čas, da se pogumno soočim s tabo, s sabo in z najino preteklo zgodbo.

Pred nekaj tedni sem celo ugotovila, da sem v tvojem svetu JAZ zapustila TEBE. Oh, ko bi to vedela takrat. Ampak, če bi, potem danes ne bi bila tukaj, kjer sem. To mi je bilo jasno v trenutku, ko sem slišala tvoj utrujen glas, naveličan vsega, kar se dogaja. Zato sem hvaležna, da sva se slišala. Da sedaj KONČNO lahko zares spustim.

Spustim vse skrbi, strahove in okove, ki sem si jih nadela pred leti. Sedaj je KONČNO čas, da spustim staro in naredim prostor novemu.

Prostor NJEMU. Njemu, ki je tvoje popolnoma naprotje. Njemu, ki se mi je ob tvojem glasu zdel kot sonček na nebu.

Da. Sedaj je čas.

Čas, da se ti zahvalim za izkušnje.

Čas, da prerežem vezi.

Čas, da se osvobodim.

In čas, da KONČNO svobodna poletim.

  • Share/Bookmark

Kategorija: dnevnice, tisto moje novo, viharji, življenje Tagi: , , ,

Za desetletja nazaj…

Dodaj komentar 28.01.2012 Plujem

Oči se mi utapljajo v solzah, ki objokavajo dogodke izpred več kot 30 let.

Danes sem ozavestila žalost.

Svojo. In mamino.

Ozavestila sem žalost, ki jo je mami doživljala, ko je dnevno prihajala na obiske k meni v bolnico, in mojo, ko je po obisku znova odhajala domov in me pustila v varstvu medicinskih sester.

Takrat nisem razumela, da pravila ne dovoljujejo, da bi mami ostala z mano.

Takrat nisem razumela, da ati ni prihajal na obiske, ker je imel popoldan službo in zaradi tega ni utegnil.

Takrat sem občutila samo zapuščenost. Osamljenost. Pozabljenost.

Še posebej, ker sta me starša drugače tako zelo ljubila.

In hvaležna sem jima za to.

Hvaležna, da sta mi dajala ljubezen in me naučila ljubiti.

Hvaležna za vse, kar se je zgodilo.

Tudi za bolnico.

In za temo, v kateri sem morala spati, ko so nas medicinske sestre “dale” spat.

Danes sem vse to videla.

Ozavestila.

Objokala.

Izjokala.

In sedaj sprejemam in spoznavam, zakaj je bilo pomembno.

Ugotavljam, da je na tem temeljila kopica mojih strahov.

Še posebej v povezavi z moškimi.

Kot otrok sem namreč verjela, da mi je bližina staršev bila odvzeta, ker nisem bila “pridna”.

Sedaj mi je šele jasno, zakaj se kljub svoji moči moškemu, ki si ga izberem, podredim in ga želim brezpogojno razvajati.

Saj ne, da to ni super. Seveda je. Le vzgibi niso bili pravi.

In danes čistim tudi to.

In spoznavam, kaj pomeni brezpogojno dajanje ljubezni.

To je velik izziv.

Tukaj ego tripi nimajo kaj iskati.

Še posebej ne tisti, ki jih podpisuje ponos.

Tukaj je samo ljubezen, do vseh in vsega.

Seveda s postavljanjem meja spoštljivosti  in ljubezni do sebe.

Danes spuščam.

Se mi zdi, da tone.

Zato na trenutke občutim močno praznino.

Kot da je odpadla polovica mene.

Se mi zdi, da mi je današnja aktivacija osvetlila še zadnje temne kotičke kletnih prostorov, kamor sem skrila najbolj boleče dogodke.

A če želim živeti svoje poslanstvo, je sedaj pravi čas, da se luč prižge tudi v teh kotičkih.

Čas je.

Čas, da v celoti zažarim.

Da se v celoti razsvetlim.

Čas je, da zacvetim.

Zato si želim, da se nocoj prečisti vsa navlaka, ki je desetletja čakala, da bo prišel dan, ko bo opažena, začutena in spuščena v luč.

Želim si, da se nocoj prižge luč v vseh mojih kotičkih.

Želim si, da nocoj slečem vse, kar mi več ne služi in stopim korak naprej.

Da. Korak naprej.

V luč.

V veselje.

V smeh.

V ljubezen.

Nocoj sem hvaležna za to izkušnjo. Za čiščenje. Za tiste, ki so pritisnili na tipke.

Za aktivacijo. In za vse, ki ste me objemali zjutraj, popoldan in zvečer (četudi v mislih).

Današnji dan je bil močan in procesi mogočni.

Morda še posebej zato, ker bi danes praznovala 18. obletnico, če bi ostala v zgodbi, ki sem jo živela več kot 10 let.

  • Share/Bookmark

Kategorija: tisto moje novo, viharji, življenje Tagi: , ,

Besna sem

4 komentarjev 19.01.2012 Plujem

Besna sem. V mislih se mi pretakajo slike lastne nemoči, ko nisem postavila močnega zidu, preko katerega ne bi mogel splezati s svojo nesramnostjo, nespoštljivostjo in prezirom.

Tako zelo besna sem.

Besna, da sem ti dovolila, da zamaješ moje počutuje. Pa ne samo tebi, gospod v modrem, temveč tudi vsem ostalim pripadnikom tvojega spola.

Ti si prišel samo pritisnit na moj gumb. Za kar sem ti hvaležna.

Ja, v procesu čiščenja sem.

Čistim vse odnose, kjer sem se podrejala moškim, jih čakala in jim bila vedno na razpolago.

Kjer sem bila vedno jaz tista, ki se je prilagajala, si želela, dajala pobudo.

In zakaj?

Za nekaj minut njihove pozornosti.

Po naporni noči sanj, v katerih sem se z vsakim premikom osvobajala vezi, sem besna.

Besna, da sem si vse to dovolila.

Besna, da sem se tako malo cenila.

Pravzaprav se sploh nisem. Če sedaj iskreno priznam.

Ker sem kar nekako mislila, da je NUJNO, da se razdajam do zadnje celice telesa.

A za koga le?

Ima to sploh smisel?

NIMA.

NIMA.

NIMA.

SEDAJ nima.

Takrat ga je imelo. Vsaj nekje se mi je zdelo, da je tako prav.

Sedaj se tega osvobajam.

In spuščam.

V luč.

V svetlobo.

Naj se stransformira.

Čas je namreč, da spustim.

Še zadnjega, ki me je držal v položaju stagnacije.

Čas je, da svobodna stopim korak naprej.

Svobodna in v sebi močna.

V svoji lastni energiji.

V svojem lastnem počutju, na katerega drugi nimajo vpliva.

Ne pa, da se ob vsakem napadu drugih zložim v pahuljo, s katero si drugi hladijo lastno vzvišenost.

Čas je ZAME.

O, da. ZAME.

Da sebe postavim na prvo mesto.

In da začnem postavljati zdrave meje.

Tudi pri ljudeh, ki jih imam rada in jih ljubim.

Tudi tam.

Da jasno povem, kaj si želim in česa ne dovoljujem.

Tudi pri njemu. Čeprav je tako zelo čudovit.

A to, kar je, mi ni dovolj.

Hočem več. VEČ. Pogosteje.

Da.

TOČNO TAKO!

  • Share/Bookmark

Kategorija: dnevnice, tisto moje novo, viharji, življenje Tagi: , , ,

Dovolj je!

8 komentarjev 16.11.2011 Plujem

Jezna.

Togotna.

Kričim v sebi in na glas.

*

Zakaj je bilo potrebno vse to?

*

Dovolj je!

Dovolj je!

Dovolj imam!

*

Jezna sem na sebe, da sem čakala.

*

Čakala!

Čakala, da se vrneš.

*

Vmes sem seveda neuspešno iskala tvoje klone

in bila priča mnogim brodolomom na ladjah, ki sem jih zgradila iz papirja.

*

Zdi se mi, da sem vrgla stran 6 let svojega življenja.

A vem, da ima vse to svoj namen.

*

Moja ljubezen do tebe je bila čista.

Čista kot solza, ki priteče po licu.

In to je bilo vse, kar mi je ostalo.

Kljub ljubezenskim odam, ki si mi jih pel, je tvoj razum izbral drugo kraljico.

*

Sedaj razumem.

Po vseh letih KONČNO razumem.

In končno dojemam.

To mi je prinesel zlati Egipt.

*

In sedaj, ko spuščam svoj strah v luč,

se znova vračaš.

Vračaš v sanje, čeprav vsakič manj intenzivno.

*

In zato kričim!

Kričim!

Kričim na ves glas!

*

DOVOLJ JE!

DOVOLJ JE!

*

Čas je za zlato obdobje.

*

Danes režem še zadnje vezi

in se osvobajam.

Osvobajam od tebe, ki sem ti davno nazaj obljubila večno ljubezen.

In osvobajam od SEBE, ki sem si davno nazaj obljubila, da te bom večno čakala.

*

ČAS JE!

Čas je.

Čas.

Da SVOBODNA poletim.

Da razširim svoja krila in znova zacvetim.

*

Čas je.

Da za sabo pustim vse raztrgane ladje papirja

in vse izbrane mornarje, ki so kot igralci v drami poganjali jadra mojih balad.

*

Sedaj je čas zame.

*

Za moje pesnitve.

Za moje stvaritve.

Za moje melodije.

*

Za moje srce.

  • Share/Bookmark

Kategorija: tisto moje novo, viharji, življenje Tagi: , ,

Nazaj


 

September 2017
P T S Č P S N
« Feb    
 123
45678910
11121314151617
18192021222324
252627282930  

Kategorije

od 06.02.2010

tumblr visitor stats