Prva lekcija: Pozitivne misli so pot do zdravja in sreče

5 komentarjev 24.08.2010 Plujem

Zadnje dneve prosti čas preživljam ob branju knjig o modrostih tibetanskih lam in seznanjanju z ugotovitvami, nasveti in napotki, ki jih v svoji knjigi ponuja Blinkita (2010).

Najpomembnejši napotek za zdravo in srečno življenje so pozitivne misli. Blinkita zato bralcem ponuja vajo “opazovanja svojih misli”.

Najprej se mi je ta vaja zdela enostavna. “Kaj pa je to opazovati svoje misli”, sem si naivno mislila. :) A ko sem začela, sem takoj ugotovila, da je svojim mislim precej težko slediti. Sploh mojim, ki me v nekaj preskokih pripeljejo od kisle kumarice do vrha Himalaje. :)

A vseeno sem poskusila. Prvi dan mi je šlo malce težje, naslednji dan je bilo mislim že lažje slediti. A “vsebina” mojih misli me je zelo, zelo presenetila.

Glede na to, da se štejem med prijazne in optimistične ljudi, ki imajo sicer tudi svoje “temne” trenutke ali trenutke “preoptimizma”, sem bila prepričana, da so moje misli večino dneva pozitivne, saj se tudi veliko smejem.

A po dveh dneh opazovanja, sem precej šokirana ugotovila, da so moje misli večino dneva negativne. Res, da dostikrat dnevno pomislim, kaj si želim. A hkrati (ravno tako, kot pišejo različni avtorji) pomislim tudi na vse tiste reči, ki si jih nikakor ne želim in me obremenjujejo.

Po tem spoznanju sem se kar zdrznila. Saj ni čudno, da imam vse te težave. :? Ker sedaj to tisočletno znanje prebiram, je očitno čas, da dozorim in se naučim “življenja”. Kadar sem sama s seboj, svoje misli ves čas negujem in božam s prijetnimi idejami, željami in vizualizacijo stanja, ki si ga želim.

Poseben izziv pa so trenutki, ki jih preživljam v družbi. Zaenkrat se tam še zelo hitro “izgubim” v poplavi negativinih misli; še posebej, če je okoli mene več ljudi, ki se o neprijetnostih pogovarjajo med seboj. Danes sem se šele po več kot 10 minutah pogovarjanja in poslušanja o neki neprijetni zadevi zalotila, kako znova uporabljam vse besede, ki ustvarjajo negativizem. Takoj sem se začela popravljati in namesto “grdo” rekla ” to ni lepo”; namesto “slabo” “ni najboljše”; izogibala sem se tudi besedi “moram”, ki ustvarja napetost in ultimat in tako naprej. Tudi vse neprijetne in negativne besede, ki so jih izrekli moji sogovorniki, sem poskusila odmisliti.

Najboljši napotki za sproščanje v takih trenutkih svetujejo nekaj globokih vdihov in izdihov ter misleno razblinjanje vseh negativnih besed, ki smo jih izrekli sami, ali smo jih od nekoga slišali/prejeli. Hkrati pa razmišljanje o lepih rečeh in lepih besedah. Najboljše je, da negativne besede, ki jih izrečejo drugi, zmoremo “odbiti”/preslišati še preden pridejo “v nas”. Ko jih nekdo izreče, naj bi jih sami pri sebi takoj spremenili v nekaj prijetnega, sogovorniku pa odgovor podali s pozitivno naravnanostjo, s katero bi sčasoma sprostili komunikacijo ter “umirili” sogovornika. :) :) :)

Sedaj poskušam upoštevati te napotke, spremljati svoje misli ter jih pretvarjati v pozitivne. To je namreč prva in najpomembnejša lekcija samozdravljenja. :)

(Drugi vnos v Dnevnik Magične Kraljične Mične)

  • Share/Bookmark

Kategorija: Dnevnik MKM, Magična Kraljična Mična, ezoterika, samozdravljenje, skriti zakladi, tisto moje novo, življenje Tagi: , , , , , ,

Dnevnik Magične Kraljične Mične

16 komentarjev 19.08.2010 Plujem

Več kot jasno mi je, da me v Centru, kjer so me zdravili od februarja, zaradi plehkega pristopa nikoli ne bodo zares ozdravili. Njihov pristop je zame uporaben za prvo stopnico. Vse ostale pa bom mogla zgraditi sama. In ko sem se tega pred nekaj tedni jasno zavedla, sem znova začela iskati način samozdravljenja. Vem, da sem o tem že pisala, a stres in vse neprijetnosti, ki so se mi dogajale, so me odvrnile od poti, po kateri sem lanski avgust že hodila.

Danes se na to pot znova vračam. Po dolgih mesecih iskanja sem jo sinoči našla. Čisto slučajno. Vsa barvita na prvi pogled obljublja vse, kar potrebujem.  Zdi se mi, da bom v njej našla tisto, v kar verjamem, tisto, v kar si želim verjeti ter tisto, v kar bom še verjela. :)

Da.

Danes sem se ujela in našla.

Našla  v Čarovniji vitkosti (by Maginja Blinkita). :)

Prevzela me je že s prvimi nekaj stranmi. Način, kako avtorica skozi svoje izkušnje prikazuje pozitivno naravnanost, se mi zdi maksimalno uporaben.

Navdušila me je tudi z razlago, da je problem diet pravzaprav v tem, da preko celega dne razmišljamo samo o načinu prehranjevanja; pa še to ne v danem trenutku temveč za nazaj in za naprej (Blinkita, str. 12). Takoj sem pomislila nase; prav res je bilo tako. Ko so mi v Centru predpisali dieto, sem se naslednje tedne ukvarjala predvsem s tem, kaj bom jedla, kdaj bom jedla in kako bom hrano pripravila, da bo ja v skladu z navodili. Rezultati pa so kljub trudu (pravilni prehrani in rednem gibanju) bili komaj opazni. V primerjavi z drugimi, ki so želi uspehe dvomestnih številk, je bilo mojih nekaj kilogramčkov skoraj neopaznih, čeprav zdravo izgubljenih. A zaradi svojih izkušenj iz preteklosti sem ves čas vedela, ali bolje čutila, da “to ni to”. Da nekaj še manjka.

In manjkal je preklop v glavi. Nisem občutila tistega, kar sem občutila nekaj let nazaj, ko sem se uspešno pozdravila sama. A tokrat se kar nisem zmogla znova postaviti pokonci.

Celo tako sem se prepustila, da nisem zmogla narediti “ščita”, ki me varuje pred vidnimi in nevidnimi. Ko se mi to zgodi, se moje sposobnosti ugasnejo. Kot da več ne zmorem sprejemati še tistega, kar me dela posebno. Zato takrat napol vegetiram. Ne čutim. Ne sebe, ne drugih. Kadar je ekstremno, celo otrpnem. A samo v zavestnem stanju. Podzavest se vse noči trudi, da bi me prebudila. Težke nočne more, strah pred temo in smrtjo, občutek nemoči in osamljenosti. Z vsem naštetim mi je podzavest v zadnjih tednih želela povedati, da je čas, da začnem ukrepati. A nisem.

Ko se je okrevanje po poškodbi podaljšalo, sem se začela zavedati, da je ZNOVA ZADNJI ČAS. In da je sedaj zadnji čas, da najdem pot, ki me bo pripeljala na pot zdravja. TRAJNEGA ZDRAVJA.

Danes sem zato začela. Delati zase in na sebi. A tokrat na drugačen način. Spiritualni način.

Najprej z branjem knjige, ki, kot sem videla med listanjem, ponuja tudi napotke. Eden izmed pomembnih delov čarobne poti, na kateri moraš znova spoznati sebe, je pisanje dnevnika. Ker mi po vseh letih pritiskanja na tipke rokopis ne gre več dobro od rok, sem se odločila, da bom dnevnik, ki sem ga poimenovala “Dnevnik Magične Kraljične Mične” pisala na blogu. Na mojem ljubem blogu, ki je zaradi mojega sestopa s prave poti v zadnjih mesecih precej sameval.

Pisala bom tudi dnevnik v Blinkitini knjigi, ki ima pripravljene strani za vodenje dnevnika. Pripravila pa si bom tudi usnjen rokovnik (kupila bom novega), kamor bom vpisovala svoje najbolj intimne misli, ki jih ne bom želela deliti z nikomer.

Vsekakor se počutim odlično. :)

Polna sem navdiha. Energije. Moči. Želje.

Nekaj k temu verjetno prinesejo tudi jutranje jogijske vaje “Pozdrav soncu” ter prijava na tečaj Tai Chija. :) Večino današnjega navdušenja pa je prinesla Čarovnija vitkosti ter Maginja Blinkita s svojo realnostjo in optimizmom.

 

  • Share/Bookmark

Kategorija: Dnevnik MKM, Magična Kraljična Mična, ezoterika, samozdravljenje, skriti zakladi, tisto moje novo, življenje Tagi: , , , , , ,

Kako se znebiti herpesa?

34 komentarjev 16.02.2010 Plujem

Oralni herpes. Majhni vodni mehurčki, ki se najpogosteje pojavijo na ustnicah ali okoli njih. V večini povzročajo pekoči občutek, lahko pa tudi krvavijo in povzročajo bolečino. So tudi neprijetni “lepotni” dodatek in tegoba, ki običajno ne mine prej kot v 7 dneh. Seveda, če herpesu pustimo, da se “razbohoti”. O razlogih, zakaj se okužimo in zakaj ga nekateri imamo in nekateri ne, ne bom pisala, ker jih ponujajo na mnogih drugih spletnih straneh. Bom pa napisala, kaj sem skozi leta “boja” s herpesom ugotovila in katero izmed “pripomočkov” učinkuje.

Foto (c) Ruth Werner

Foto (c) Ruth Werner

Ker sem ena izmed tistih, ki imajo herpes že od otroštva, sem poskušala najrazličnejše načine, kako se te tegobe znebiti. Še bolj pa sem si želela najti način, kako herpes omejiti še preden se mehurčki naredijo.

Najverjetneje sem zato v zadnjih letih kupila  in preizkusila večino “žaub”, za katere so farmacevti trdili, da “pomagajo”. Poskusila sem cinkovo mazilo, Herplex, Virolex, Zovirax in še nekatera mazila domačih in tujih proizvajalcev, katerih imen se sploh ne spomnim več . In nobena od njih ni bila učinkovita. Tudi domača (in (meni) nagravžna) metoda z ušesnim maslom, ne. Verjetno predvsem zaradi tega, ker je zaradi higienskih razlogov nočem uporabljati. Tisti, ki jo redno uporabljajo, namreč poročajo o njenih učinkih.

Edina varinta, ki je pri meni vsaj malo učinkovala, so bili obliži za herpes. Ne samo, da zadevo vizualno polepšajo, tudi hitreje sušijo mehurčke. Vendar pa delujejo učinkovito samo, ko ju damo na že narejene mehurčke. Ko sem obliž dala gor na komaj začeti herpes, se mi je naredil še večji in še bolj boleč. Zato sem še naprej iskala načine, kako herpes ustaviti še preden se začne.

In končno sem našla. LABIAL. Zeliščni lotion z ognjičem, arniko in šentjanževko. 

Z njim že kakšno leto učinkovito preprečujem nastanek oralnega herpesa. Takoj, ko imam na ustnicah “pekoči občutek”, ki je značilen za začetek herpesa, si tisto mesto in še nekaj centimetrov okoli tistega mesta, namažem z Labialom. Pekoči občutek čez nekaj trenutkov izgine, herpes pa se ne naredi. :)   :D Če pa se slučajno naredi.  Se naredita največ dva majhna mehurčka, ki se s pomočjo Labiala posušita že v enem dnevu.

Včasih se namažem tudi preventivno. :) Zdravi pa tudi druge tegobe z ustnicami, kot so npr. razpokani kotički, razpokane ustnice in še kaj. Učinkovito deluje tudi pri nekaterih tegobah v ustni votlini in pri pikih insektov. Kupi se lahko online, imajo ga pa tudi v trgovini Bazilika v City parku. V drugih trgovinah z naravnimi izdelki ga še nisem opazila. Stane okoli 7 EUR.

Zakaj to sploh pišem? Ker vem, da ima veliko ljudi težave s herpesom in da mnogi izmed njih še niso našli načina, kako si olajšati težave s to neprijetnostjo. Labial pa je precej nepoznan in zaradi tega ga malokdo  uporablja. Tudi sama sem ga odkrila čisto po naključju. Znanec mi je za  pomoč pri “sušenju” herpesa priporočil ognjičevo mazilo in čisto slučajno sem se znašla v trgovini Bazilika, kjer so imeli Labial. Ker mi je in mi še pomaga, prenašam to sporočilo naprej. Morebiti bo pomagal še komu.

Vam pa priporočam, da pred uporabo preberete navodila za uporabo, ali za nasvet povprašate prodajalca. In za tiste, ki morda mislite, da delam reklamo za prodajalce Labiala. Ne, ne delam reklame.  Niti ga ne prodajam. Samo napisala sem, kaj pomaga meni. In upam, da bo še komu.

Fotografija najdena na www.zdravjenarava.si
Fotografija najdena na www.zdravjenarava.si

  • Share/Bookmark

Kategorija: samozdravljenje, tisto moje novo, zdravje, življenje Tagi: , , ,

Udaril je triglavi zmaj

12 komentarjev 30.12.2009 Plujem

V vojni sem. S triglavim zmajem. Ker me je danes ponoči čisto potuhnjeno napadel. Z vseh strani naenkrat. In me ujel popolnoma nepripravljeno. Presenečeno. Zato je tudi osvojil prvo bitko. Nikakor pa ne vojne.

Že odkar sem vstala brusim meče. Tokrat se bom bojevala. Z vsemi (pozitivnimi) silami, kar jih premorem. Takšne potuhnjenosti pa res ne prenesem. Sploh zato, ker je bil njegov prvi napad res krvoločen. Veliko bolj od njegovega dvoglavega bratca. Pa tudi bolj sofisticiran. Očitno je novodobnost krojila tudi večglave zmaje.

Zato sem šla v akcijo. Pripravljam oklepe različnih materialov. Pri prvem dejanju sem se že urezala. Tokrat na desni palec. In znova namočila precej brisačk, preden sem uspela ustaviti krvavitev. Ampak me ni ustavilo. Samo spodbudilo me je.

Danes je THE DAY.

Danes je DAN, ko sem se začela tudi uradno bojevati.

Ne, ne. Ni se mi zmešalo. Niti nimam halucinacij. Ne skrbite. Popolnoma budna sem in vem, kaj pišem.

Prispodobno opisujem zdravstvene težave, ki so ponoči eskalirale do vršičkov. Zato sem se odločila za drugačen pristop. Za vojno. Kjer se bom bojevala samo jaz.  S pozitivnim nad negativnim. Brez pomoči drugih. Z različnimi strateškimi prijemi. Ujčkanje namreč ni prineslo rezultatov. Samo razbohotenje nezaželenega.

In nekje sem prebrala, da je potrebno do bolezni, ki je neskladje med dušo in telesom, pristopiti celostno. Zato se bom boja lotila z več zornih kotov. Z razumsko čutnim pristopom in takojšnjo akcijo.

CILJ: ozdravitev

STRATEGIJA: pozitivno večplastna

MANVERI: po občutku

AKCIJA: takojšnja

1. podcilj: nadgradnja odpravljanja bolečine z mislimi

Potek: Večplastno osredotočanje na več izvorov bolečin hkrati. Zaradi odpravljanja kompleksnih bolečin notranjih organov in mišic.

2. podcilj: upravljanje z lastno energijo

Potek: Razumevanje pretoka lastne energije ter učenje, kako sprostiti sebe in informacije, ki jih zaradi svojih značilnosti trenutno shranjujem globoko v sebi. Še bolj spoznati sebe. Svoje odzive. Predvsem pa svoja občutja energij (okolja in ljudi). Pri tem bo najpomembnejše negovanje sedmih glavnih čaker.

3. podcilj: fizične aktivnosti

Potek: Kljub temu, da je bilo odsvetovano, ponovno vsakodnevna telesna aktivnost. Najprej počasi. Nekaj minut na dan, s postopnim daljšanjem časa. Glavno vodilo pri tem bo počutje mojega telesa.

4. podcilj: redna prehrana

Potek: Ureditev prehranjevalnega urnika. Več obrokov na dan. Opustitev razvade, da mi “ne paše jesti”, ali da “nimam časa”. Reden prehranjevalni ritem, ki zahteva hranjenje vsak dan ob približno istih urah. Jedilnik: raznolik, z zdravim načinom priprave hrane.

5. podcilj: redno spanje

Potek: Od 6-8 ur spanja na noč, vsako noč. Vzpostaviti dnevni ritem spanja in vstajanja, ki je podobnem tudi ob prostih dnevih.

Tako. Glavni načrt je napisan. Podrobnosti bodo določene v individualnih načrtih posameznega podcilja.

Realizacija bo spremljana in sproti popisovana (predvsem na blogu). Zaradi vodenja učinkovitosti boja.

Pa srečno. Suvereno. Veselo. Pozitivno. In s smehom.

Si želim.

Do cilja. Do zmage v vojni (z zmajem).

Z močjo misli in dejanj.

vir neznan

Ni triglavi zmaj, je pa najboljša prispodoba prispodobe triglavega zmaja. :) (Foto: vir neznan)

P. S. Vsi meči so nabrušeni, ščiti pa pripravljeni. Tako da: v naaaaapad.  :) :mrgreen:

  • Share/Bookmark

Kategorija: samozdravljenje, tisto moje novo, zdravje, življenje Tagi: , , ,

Odpravljanje bolečine z mislimi

27 komentarjev 29.12.2009 Plujem

Vse bolečine, ki so bolj ali manj konstantne, se da odpraviti s pomočjo misli. Tudi tiste, ki trajajo krajši čas, vendar najmanj 30 sekund. Tiste, ki se dogodijo nepričakovano in so impulzivnega značaja, so težje odpravljive. V mnogih primerih sploh niso. Sem štejemo vse nekaj sekundne bolečine utripnega značaja; ko nas npr. zapeče, ko vstanemo, ali ko nas “špikne” pod rebrami in podobno.

Tiste, ki pa trajajo dlje časa, lahko odpravimo s pomočjo osredotočanja misli. Najlažje je odpraviti tiste bolečine, ki so konstantne, ker se na njih najlažje osredotočimo.

Potek odpravljanja bolečine z mislimi je enostaven:

1. Če je le možno, se uležemo, sicer se usedemo v zelo udoben položaj. Priporočljivo je, da smo v tišini. Brez glasbe. Razen, če nas glasba pomirja bolj kot tišina.

2. Zapremo oči.

3. Osemkrat globoko in počasi vdihnemo skozi nos in izdihnemo skozi usta. Pri vdihu najprej napolnimo trebuh, nato stranski del, na koncu pa še prsni koš. Pri izdihu izpraznimo najprej trebuh, nato stranski del in na koncu še prsni koš. Pozorni moramo biti na to, da so vdihi in izdihi počasni ter globoki. Če zaradi bolečine ne moremo izvesti dihanja, kot je navedeno, ga izvedeno tako, da se počutimo maksimalno udobno.

4. Začnemo sproščati telo. Z mislimi potujemo od prstov na nogi do vrhnjega dela glave in sproščamo mišice; vsako posebej. Če za kakšne ne vemo, ali je sproščena, jo stisnimo in znova sprostimo. Pri tem ves čas vdihujemo in izdihujemo skozi nos. Globko in počasi.

5. Osredotočimo se na mesto, ki nas boli. Z mislimi potujemo do točke, ki nas boli in se tam ustavimo.

6. Bolečino poslušamo in si jo vizualiziramo. Z zaprtimi očmi si poskušamo vizualizirati njen utrip. V večini primerov se začnejo ob tem pred očmi odvijati različni barvni vzorci (največkrat v obliki vrteče spirale). Ne se jih ustrašiti. So čisto običajni pojav. Nato poslušajmo in si prestavljajmo bolečino, ki bo na začetku osredotočanja misli še bolj intenzivna. Takrat ji moramo dati možnost, da se razcveti. Lahko, da bomo imeli občutek, da se je kar razbohotila. Dovolimo ji, da je takšna. Lahko si v mislih ponavljamo tudi besede (afirmacije), da jo sprejmo. Da kar naj boli, da jo razumemo, ali kaj podobnega. V trenutku, ko nas bo že tako močno bolelo, da se nam bo zdelo, da ne zdržimo več, počasi izdihnimo in ji znova povemo, da jo sprejmemo. Ko bomo začutili v bolečini utrip, bo bolečina začenjala pojenjati. V nekaj sekundah bo popolnoma izginila. V času osredotočanja na bolečino mirno dihamo. Še najbolje je, da ves čas vdihujemo in izdihujemo skozi nos. Počasi in globoko.

7. Ponovno se osredotočimo na dihanje. Osemkrat vdihnimo in izdihnimo skozi nos. Počasi in globoko.

8. Vstanemo in se vrnemo k običajnim opravilom.

Če bolečina še ni izginila, ponovimo 6. točko in jo ponavljamo, dokler nam ne uspe.

Sčasoma, ko izvajanje tehnike “obvladamo”, jo lahko izvajamo v skrajšanih korakih. To je le po dveh točkah; po točki 5 in po točki 6. Ko smo zelo “navajeni”, lahko to izvajamo tudi stoje, sede, med hojo, kjerkoli in kadarkoli. Tudi v službi. Tudi med delom. Čas izginjanja bolečine se z vajo niža. Na začetku bomo rabili morda dlje časa, sčasoma bo dovolj samo kakšnih 30 sekund osredotočanja na mesto bolečine.

“Recept” je preizkušen. Z njim uspešno odpravljam bolečine že več kot 16 let. Do sedaj se je še vedno odlično obneslo pri vseh bolečinah, ki trajajo več kot 30 sekund. Tudi pri bolečinah notranjih organov, glave ali  v primeru bolečin zaradi zdravljenja fizičnih poškodb. Potrebno si je samo vzeti čas in se sprostiti.  V mojem primeru je bil obisk zdravnika zaradi izvajanja te tehnike potreben le v najnujnejših primerih, ko je obstajala možnost poškodbe notranjih organov. Pa še takrat sem na urgenci (zaradi izvajanja tehnike) odklonila “strupene” protibolečinske injekcije, ki imajo več stranskih učinkov kot koristi (vsaj za moje telo).

Tehnike me je naučil g. Marjan, ko sem imela rosnih 14 let. Še danes sem mu hvaležna, da me je že takrat naučil tako pomembno lekcijo o moči misli. In ravno zato sem se odločila, da jo predstavim tudi na blogu. Morebiti bo pomagala še komu. Morebiti se bo še kdo naučil odpravljati bolečine brez pomoči medikamentov, ki jih lahko sedaj kupimo že na vsakem vogalu. Njihovi stranski učinki so pa za telo vse prej kot sprejemljivi.

Upam, da nimate bolečin in da jih tudi ne boste imeli. Če pa jih imate, poskusite kdaj tudi to metodo. Morebiti tudi vam spremeni življenje na boljše. Meni ga je.

vir neznan, besedilo dodala Plujem

Foto: vir neznan, besedilo dodala Plujem

  • Share/Bookmark

Kategorija: samozdravljenje, tisto moje novo, zdravje, življenje Tagi: , , ,

Cena za strah

2 komentarjev 28.12.2009 Plujem

Spet ne morem spati. Napetost v telesu je tista, ki me drži pokonci. Vse se je nekako namešalo na kopico. Predvsem pa to, da sem ponovno pozabila na sebe. Ponovno sem pozabila slediti ritmu, ki bi me vodil do zdravja. Spet dajem prednost človeški pohoti (ki jo obožujem) in pozabljam na to, da je sedaj nujno čas, da negujem tudi svojo dušo.

Ker mi jasno govori, da jo zanemarjam. Ker se ponoči zbujam. Ker ponoči vstajam. Ker imam nočne more. Ker imam vse hujše zdravstvene težave. Ampak ne zaradi drugih. Zaradi sebe. Ker sem spet prenehala brati. Ker sem spet zamenjala ritem, ker mi perverzije toliko pomenijo. Ker sem spet obupala nad vsem in se predala v to, da pač tako je. In da bo že nekega dne boljše. Da pač pride vse ob svojem času. Da pač vsak nosi svoje križe. Da pač moramo vsi dojeti svoje lekcije.

Saj vse to drži. Ampak predajanje življenju in čakanje, da bo boljše, so dejanja in besede strahopetca. To so dejanja in besede tistega, ki pokorno in otopelo čaka, da se bo nekje nekaj premaknilo. Ampak. Ej. Ne bo se. Ne bo se premaknilo, dokler tega ne bom naredila sama.

Pa ne govorim o ljubezni. Temveč o zdravju. Predvsem o (samo)zdravljenju. In o tem, da sem se začela pred časom širokoustiti, da to zmorem sama. In kje sem sedaj?

Vsa zapečkarska sedim doma in ugotavljam, da se vsak dan počutim slabše. Da. Seveda se. Ker samo čakam. Koga? In kaj? Nič drugega kot limun, da postane sladek. Kar pa ne bo. Sam od sebe že ne. Pa tudi, če ga namažeš s cukrom, bo še vedno kisel.

Zato vsa fasada odpade. Sedaj je čas, da si nastavim ogledalo. Da si po vseh napotkih ostalim, končno tudi sama pogledam v obraz. Predvsem na področju zdravja. Tisto mi najbolj manjka. Drugje sem si že večkrat.

Da karte položim na mizo ter si dikretno in iskreno priznam, da sem začetnik. Začetnik na področju (samo)zdravljenja. In da moram začeti s počasnimi koraki.

Časi, ko sem bila fizično močna, so že zdavnaj minili. Sedaj sem šibka. In ne vem, zakaj tega ne morem preprosto sprejeti. Da pač sedaj to tako je. In da je pot do fizične moči pač dolga, ni pa nemogoča.

Da je pač potrebno začeti. NA ZAČETKU. Ne pa nekje vmes. S prepričanji, da mi mišice še vedno dajo vse to, kar so mi včasih. KER MI NE. Res ne vem, koliko znakov še rabim. Vsi obiski urgence, ker sem pretiravala. In vse dodatne zdravstvene težave, ki so se nagnetle, ker se nisem poslušala, me še vedno niso izučile.

Se mi zdi, da bi mi vesolje včasih moralo nabiti listek na glavo, da bi mi postalo dovolj jasno. Ker se mi vsi tisti namigi, ki jih sicer dobro vidim, pač (na žalost) ne zdijo dovolj pomembni. Zato še vedno ždim na nekih lovorikah, ki me branijo. “Ah, kaj pa je to za nas. Piece of cake.” Včasih je temu res bilo tako. Sedaj je drugače.

In namesto, da se skrivam doma in čakam, da bo napočil trenutek, tako kot je leta nazaj. Moram začeti aktivno delati. Na vseh področjih. Tudi na športnem. Ne glede na to, da so mi vsi vse odsvetovali.

Čas je, da glasno povem, da brez športa nisem srečna in pika. Da brez fizične aktivnosti vegetiram. Tudi duševno. Zapiram se vase in izginjam. Tudi vase. Sploh pa pred drugimi.

Zato mi je sedaj čudovito, da me je nekdo znova začel prebujati. Prebujati erotično. Čeprav me je strah. Presneto strah. Strah, ker sem se ravno pred kratkim tako udobno in varno skrila v svojo školjkico. In prenehala razmišljati o dotikih, poljubih, zatrdlinah in vseh ostalih lepotah pohotnosti. Ampak prišlo je kot naročeno.

Zato, da se naučim. Uskladiti. Vse. Celotno življenje. Brez izolacije in iskanja nekih varnih kotičkov. Brez predajanja oguljenim frazam “saj bo boljše”, “vse se zgodi ob svojem času”, “vsak na svoj način dojema lekcije”. Ki mi gredo že zelo na živce. Čeprav so resnične. Ampak ne v smislu zapečkarskega skrivanja pred vsem in vsemi. To ni rešitev.

Končno je čas, da se osvobodim. Vseh okov, ki sem si jih dala. Vseh ograj, ki sem si jih postavila. Vseh strahov, ki sem se jih oprijela, ker mi je bilo tako lažje. Manj naporno. Čeprav slabše in manj učinkovito.

Sedaj je čas, da spet začnem živeti. In čas je, da znova začnem športati. Ker edino to me bo ozdravilo.

Kako bom to naredila, še ne vem. Ker je tudi “learning hard way” tukaj odpovedal. Kljub temu, da so se mnogi poskusi ponovne športne aktivnosti končali v beli postelji, me še vedno ni izučilo. Še vedno sem prezahtevna do sebe. Kljub temu, da vem (teoretično), da ne smem pretiravati. In da (teoretično) vem, da moram delati “po pameti”. Ampak sčasoma se bom naučila. Vsaj upam. Ker je to edina pot. Edina pot do zdravja. Ampak najprej se moram osvoboditi vseh pranj možgan, kaj je dobro in kaj ne. Kaj smem in česa ne.

Ja. Ja. Saj vem. Pisala sem že o tem. Večkrat. V različnih delih. Na različne načine. In vsakič znova se mi je zdelo, da sem nekaj dojela. Saj sem. Takrat mi je bilo vse jasno. Potem pa sem spet nekje skrenila.

Tokrat se mi je to zgodilo ob zadnjih izvidih. Ki so me popolnoma iztirili. In mi zavrteli ritem. Za vsa leta za nazaj. Za hip sem razmišljala celo o varianti medikamentov, ki bi me nekje ozdravili, drugje pa povzročili tragične posledice. A res samo za hip. Delovanje telesa je vsekakor pomembnejše od njegovega izgleda. Zato sem medikamente odklonila ter se odločila, da se bom zdravljenjem spopadla sama.

Zdelo se mi je, da mi bo lažje, ker sedaj vem več o tem, kako mi deluje telo. A vendar mi je bilo še težje. In še vedno mi je. Zato sem se v času sprejemanja novih dejstev umaknila. In se znova skrila v udobno domače okolje. Kjer se počutim nabolj varno v svoji udobni pižamici. Ko sem lahko odmaknjena od okolice in zavita v svoje misli.

Ki pa so postale otopele. In ne delajo tistega, kar bi morale. Na začetku sem se branila, da pač rabim počitek. A sedaj sem ugotovila, da sem se znova znašla v nekem krogu. Znova sem se ujela v zanko lastne neučinkovitosti in znova sem začela verjeti, da bo to stanje pač ostalo. Saj ne, da bi jokala. Niti ne, da bi bila slabe volje. Sem dobre volje. Nasmejana. A znotraj otopela. Skoraj brez upanja, da mi bo uspelo.

Ko se mi to zgodi, moje telo zažene alarm. Na vse pretege kriči, da bi začela poslušati. In ko končno prisluhnem in začnem ukrepati, se šele začenja umirjati. Vsi simptomi so jasni. Že nekaj tednov se dogajajo. Najprej sem jih opravičevala z delom. Nato z utrujenostjo. Potem z začetkom prehlada, ki ga potem sploh ni bilo. Pa še s čim. Nocoj pa sem si končno priznala, da sem se kljub vsej svoji vnemi in prizadevnosti spet nekje izgubila in se predala. Da sem se v reki, ki me nosi, prevrnila s svojim čolničkom. In da čakam, da me nekdo reši. Da mi nekdo poda roko. Čeprav mi je več kot jasno, da pač nikogar ni. In da tudi nikogar ne bo. KER SE MORAM REŠITI SAMA. In to čimprej. Ker bo les drugače začel trohneti. Čolnički so pač takšni. Če so zapuščeni. ZATO MORAM UKREPATI.

Ker samo to bo učinkovito. Ker samo tako bom začela. Brez izgovorov, ki jim imam trenutno polna usta! In zakaj jih imam? Ker me je strah. Strah še enega neuspeha. Ker me je strah ponovnih belih postelj.

Ampak, če je to cena, da bo spet vse odlično. Potem je to cena, ki sem jo pripravljena plačati.

Foto (c) Plujem

Foto (c) Plujem

  • Share/Bookmark

Kategorija: insomnia, samozdravljenje, tisto moje novo, zdravje, življenje Tagi: , , , , ,

Iz žalosti v veselje

8 komentarjev 24.12.2009 Plujem

Danes je božična noč in jutri se začnejo prazniki. Mnogi ravno v teh dneh najbolj hrepenijo po tem, da bi se lahko zavili v topel objem. Hrepenijo po smehu in veselju ter skupnem preživljanju časa. Hrepenijo po bližini ljubljene osebe. Ali pa vsaj po bližini nekoga, s kom bi se lahko prijetno pogovorili.

Trpljenje ter občutek osamljenosti in zapuščenosti nekaterih je tako veliko, da se tudi samopoškodujejo. Ravno v času praznikov se število namernih samopoškodb zato tudi poveča.

Včasih je situacija res videti brezizhodna. Lahko se naberejo problemi, skrbi, depresivni občutki. Lahko smo žalostni, prizadeti, osamljeni, naveličani vsega in vseh. In ko začnemo o tem razmišljati, se tok misli usmeri predvsem na frekvence negativnosti. In slabi dogodki se samo še okrepijo. Takrat moramo potegniti črto. Zaradi sebe. In svojega počutja. Kajti vse slabo je znak, da moramo nekaj v življenju spremeniti. In začeti moramo najprej pri sebi.

Če imamo čas in možnosti, si na list papirja zapišimo skrbi. Lahko jih napišemo tudi v e-obliki. Pomembno je samo, da si jih zapišemo. Pri vsaki misli (ali dogodku), ki nas žalosti, skrbi, ali pa nas je prizadela, si vzemimo nekaj minut in o njej razmislimo. O vsaki posebej. Še najboljše je, če se o njej pogovorimo. Na glas. Sami s sabo. Čeprav je nekaterim ljubše, da si dogodke zavrtijo v mislih. Z zaprtimi očmi. Izbira načina je stvar posameznika.

O vsaki misli naredimo naslednje:

1. Skrb, žalost, misel ali dogodek, ki nas je prizadel, opišimo; kaj nas skrbi, kaj nas žalosti, kaj se je zgodilo. Opis naj bo čim bolj podroben. Če obnavljamo pretekle dogodke, jih poskušajmo opisati z vsemi detajli. Z besedami, ki so jih drugi uporabili, z vonjem, ki je bil prisoten, z glasbo, ki je igrala, z dotiki, ki so se zgodili. Lahko zapremo oči in si v mislih vizualiziramo slike dogajanja.

2. Skrb, žalost, misel ali dogodek, ki nas je prizadel, si predstavljajmo kot film. Film, ki ga pripovedujemo sami. Izberimo naslov za film, nato pa si dovoimo, da se nam ta film odvrti v mislih. Z začetkom in zaključkom. Po naši izbiri. Bolj kot si film živo predstavljamo, boljše je. Še boljše je, da dogajanje znova podoživljamo. Z vsemi čutili. Lahko tudi jočemo. Se smejemo. Kričimo. Karkoli. Pomembno je, da se uživimo. Še bolj pomembno pa je, da nadaljujemo z naslednjimi koraki ter da 2. točka ni zadnja v našem procesu.

3. Vsaj 10-krat na glas povejmo, kaj nas je prizadelo, kaj nas skrbi, kaj nas žalosti, zaradi česa trpimo. Tudi kriče. Ali v solzah. Pomembno je, da povemo na glas. S tem namreč poskrbimo za to, da “damo ven”. Četudi nas drugi ne slišijo, slišimo sami sebe. In to je bistveno.

4. Nekajkrat (vsaj 10 – krat) globoko, a počasi vdihnimo skozi nos ter izdhnimo skozi usta. Z zrakom najprej napolnimo trebuh, nato desno in levo stran, nato pa še prsni koš. Enako je pri izdihu. Najprej iztisnimo zrak iz trebuha, nato preostanek. Pri tem je priporočljivo, da ležimo na tleh, na hrbtu, z razširjenimi rokami in nogami. Pri vsakem izdihu si predstavljajmo, kako vse skrbi, žalost, misel ali dogodke, ki so nas prizadeli, z izdihom odplaknemo ven iz telesa. Predstavljajmo si, kako smo z vsakim izdihom lažji, ker smo se znebili bremena, ki nas teži.

5. Začnemo iskati pozitivne vidike. Po tem, ko smo z izdihi očistili misli, je čas, da vanje naselimo misli sreče, veselja, dobrega počutja in zadovoljstva. Takšne misli nam bodo namreč sčasoma prinesle prav take dogodke. Torej v vsaki slabi stvari, čeprav je to včasih res težko in se zdi skorajda nemogoče, poskusimo najti nekaj pozitivnega. Če v skrbi, žalosti, misli in dogodku, ki nas je prizadel, ne moremo najti pozitivnega, poiščimo pozitivne stvari v okolju, ki nas obdaja. Vsakdo ima v življenju vsaj nekaj pozitivnega. Samo videti moramo.

6. Nekajkrat (vsaj 10-krat) globko, a počasi vdihnimo in izdihnimo skozi nos. Pri vsakem vdihu si predstavljajmo, kako se polnimo s pozitivnimi mislimi. Istočasno si v mislih ustvarjajmo slike tistega, kar smo označili kot pozitivno. Slike si lahko ponovno zavrtimo kot film. Film, kjer se odvija veselje, smeh in dobra volja. Tudi tukaj je priporočljivo, da ležimo na tleh, na hrbtu, z razširjenimi rokami in nogami.

Nato počasi vstanemo. In počnemo poljubne reči. Še posebej se priporoča razvajanje. In veliko smeha. :)

vir neznan

Foto: istockphoto

  • Share/Bookmark

Kategorija: dnevnice, samozdravljenje, tisto moje novo, življenje Tagi: , , , ,

Zdravilni učinek medu in cimeta

14 komentarjev 5.12.2009 Plujem

Danes bo beseda tekla o medu. :) O tistem pravem, domačem. Okusnem, zdravilnem. Že večkrat sem brala o tem, tudi slišala. Sedaj, ko je na delu tudi “prašičja”, je čas, da o tem tudi kaj napišem.  Nekateri ste o tem morda že brali/slišali, tisti, ki pa niste, pa so nasveti napisani spodaj.

Med (v kombinaciji s cimetom) zdravilno učinkuje na različne težave. Tudi na prehlad. Za odpravo težav s sinusi, kroničnim kašljem ali običajnim prehladom, zmešajte žličko mlačnega medu z ¼ žličke cimeta v prahu. To lahko zaužijete večkrat na dan.

Če imate boleče grlo, zmešajte žličko medu s pol žličke jabolčnega kisa. Pojejte vsake 4 ure.

V primeru vnetih ledvic v kozarcu mlačne vode zmešajte dve žlički cimeta v prahu in žličko medu. Takšen pripravek uničuje bakterije, ki so povzročile vnetje ledvic. Pijte zjutraj in zvečer, dokler se vnetje ne pozdravi. (Pri hujšem vnetju je vsekakor nujno obiskati zdravnika, da vam predpiše primerno terapijo.)

Tudi v primeru srčnih težav (pa ne tistih z ljubeznijo :) , čeprav bi morda tudi tam kaj koristilo :) ) si ob jutrih namesto masla in marmelade na kruh namažite med s cimetom v prahu (brez masla ali margarine). Redno uživanje te »zmesi« znižuje holesterol ter preprečuje srčni napad.  Deluje tudi preventivno. Zato se še posebej priporoča tistim, ki so že utrpeli srčni napad. Redna uporaba zmanjšuje težave z lovljenjem sape, krepi srčni utrip, krepi imunski sistem ter revitalizira in čisti žile.

Za intenzivnejšo uravnavanje holesterola se priporoča, da v večji skodelici vode zmešate 2 žlički cimeta in 3 žličke medu. Priporoča se pitje 3-krat na dan. Redno uživanje lahko (poleg pravilne prehrane) znatno pripomore k znižanju holesterola.

Med s cimetom učinkovito lajša tudi težave z artritisom. V skodelici vroče vode zmešajte dve žlici medu in žličko cimeta v prahu. Pijte zjutraj in zvečer po eno skodelico. Vir (M.R.) navaja, da se ob rednem pitju lahko pozdravi tudi kronični artritis. Pacienti, ki so uživali med s cimetom, so občutili manj bolečin; nekateri so bolečine celo v celoti odpravili.

Cimet z medom se priporoča tudi pri težavah s prebavo. Takšna mešanica namreč lajša »vetrove« in umirja prebavo.

Priporoča se tudi pri hujšanju. V skodelici vode zavrite žličko medu in žličko cimeta. Pijte dvakrat dnevno. Pol ure pred spanjem in pol ure pred zajtrkom.

Pri pikih insektov zmešajte žlico medu, žličko cimeta ter dve žlici mlačne vode ter namažite obolelo mesto. Bolečina naj bi izginila v minuti ali dveh.

Če vam izpadajo lasje (ali ste plešasti in želite spodbuditi rast las), v toplo olivno olje zmešajte žličko medu in žličko cimeta v prahu ter nanesite na lasišče. Pustite delovati 15 minut. Za boljši učinek zmes na lasišče nanesite po tuširanju.

V primeru bolečih zob se priporoča, da si iz medu in cimeta pripravite »kremo«. Zmešate 5 žličk medu in 3 žličke cimeta ter namažite zob, ki vas boli. Ponovite najmanj 3-krat dnevno.

Cimet in med sta uporabna tudi pri upočasnjevanju procesa staranja. V 3 skodelicah vode zmešajte 4 žličke medu in žličko cimeta. Vodo zavrite in počakajte, da se ohladi na sobno temperaturo. Pijte 3 do 4–krat na dan po ¼ skodelice. Med ohranja svežo in mehko kožo ter blaži posledice staranja. Podaljšuje tudi življenje.

(Zgoraj navedeni nasveti so povzeti po avtorju M.R.; Več o avtorju žal ne vem, se mu /ji pa zahvaljujem za te uporabne napotke.)

Navedeni nasveti nikakor niso nadomestilo za zdravniški pregled. Če imate hujše zdravstvene težave, se svetuje kompleksnejši pristop k zdravljenju.

Zgornji nasveti tudi niso priporočljivi za diabetike, ali tiste, ki so na med ali cimet alergični.

Priporočljivo je, da se pred daljšo uporabo dodatkov k hrani posvetujete z zdravnikom. Še posebej, če imate kronične bolezni.

Pri vseh načinih samozdravljenja, ki vključujejo uživanje določene hrane, pijače ali drugih dodatkov (tudi čajev), se svetuje, da jih uživate v zmernih količinah (tudi med in cimet). Dolgotrajno uživanje lahko povzroči odpornost telesa na določen način zdravljenja. Zato se priporoča, da se samozdravljenje občasno za kakšen teden, dva, prekine. Najpomembnejše pri vseh oblikah samozdravljenja je, da poslušate svoje telo.

Za konec pa še nasvet. Žlička medu (s cimetom ali brez) pomirja in sprošča. Še posebej, če je del erotične igrice z ljubljeno osebo. (Ampak o tem kdaj drugič. :) )

Veliko zdravja vam želim. Pa dobrega počutja in sproščenosti. Razvajajte se. :)

  • Share/Bookmark

Kategorija: samozdravljenje, tisto moje novo, zdravje, življenje Tagi: , , ,

Nazaj


 

Julij 2018
P T S Č P S N
« Feb    
 1
2345678
9101112131415
16171819202122
23242526272829
3031  

Kategorije

od 06.02.2010

tumblr visitor stats