Poljubček za tvojo misel

5 komentarjev 30.11.2009 Plujem

Kot smrkljici se mi je misel, da bi vsaj za en dan slišala misli svoje simpatije, zdela divje privlačna. Večkrat sem se zalotila, kako sem si ustvarjala scenarije, “kaj neki se mu dogaja tam notri”.  Seveda pri tem nisem niti pomislila, da bi mi zaradi misli vseh ljudi možgane verjetno razneslo. :) In da v tistem šundru njegovih pravzaprav sploh ne bi slišala, četudi bi stala zraven njega.  :)

Pravzaprav me to takrat ni zanimalo. Zadostovalo mi je že, da sem imela o čem fantazirati. Sedaj se mi  dogaja, da fantazijske želje obvezno pospremi misel o realnosti izvedbe.  :D Znak zorenja, verjetno. Bi rekli romantiki. Po domače se to seveda navezuje na staranje. :D

S pomočjo vseh izkušenj, ki sem jih pridobila, sedaj ponovno razmišljam o temah, za katere sem bila prepričana, da sem jih že razmislila. A sedaj se z njimi ukvarjam drugače. Bolj realno. Jih intelektualiziram. Jih gledam od daleč. No. Vsaj trudim se. Predvsem tam, kjer sem kakorkoli osebno vpletena.

Včasih sem se ure in ure (če gledamo letno povprečje :) ) ukvarjala s tem, kaj se mojemu (za katerega sem bila takrat prepričana, da je pač “the one” :) ) dogaja v glavi. Saj na nek način je res bil the one, ampak the one mojih misli tistega obdobja. :D   In želja po branju njegovih misli je bila seveda povezana z željo vedeti, kaj si misli o meni. :)

Sedaj vem, da za to vedenje ne rabim čarobne paličice. Rabim le odpreti usta (ali napisati) ter vprašati. Direktno. Brez ovinkov. Seveda prijazno. Ampak to ljudje redko naredimo. Sploh, ko smo čustveno vpleteni. Ker se bojimo. Bojimo zavrnitve. Sploh če se je zadnja zgodila nedolgo nazaj. Zato besede zavijamo v ovojni papir in na njih pripenjamo mašnice. Pa ne iz hinavščine. Niti ne zaradi zavajanja. Temveč zaradi samozaščite. Samozaščite našega ega. Ki nas prizadet potem še dodatno obda z obzidjem. Lahko tudi z bodečo mrežo. Ali morskimi psi, ki plavajo okoli celine. Pretiravam?

Ne vem če. S strahom pred ponovnim prepuščanjem toku se sreča skoraj vsak. Vsaj enkrat v življenju. Nekateri tudi večkrat. In vsako dodatno razočaranje nas še dodatno prestraši.

In kako priti ven? Kako se začeti prepuščati?

Najboljša varianta bi bila – zaplavati. Kar direktno. Brez strahu. Tudi slabe izkušnje prinesejo dobre reči. Samo videti jih moramo znati.

Vzporedno pa se učiti tudi veščin komunikacije. Ki v prvi stopnji obsegajo samozavest, samozadostnost in spravo samega s sabo. Nato pa veščine komunikacije z drugimi. Ki naj temeljijo predvsem na iskrenosti. Pa direktnosti. Brez igre in pretvarjanja. Resnicoljubno.

In ko se začne odvijati igra strasti, je bistveno primerno ukrepanje. Namesto stalnega vztrajanja pri iskanju odgovora na vprašanje, “kaj si misli o meni”, je bolj priporočen direkten, a malce skrivnosten pristop. Takšen, ki rajca. Hkrati pa je zadostno odkrit.

S tem bomo bolj uspešni. In “penny for your thought” bo dobil drugačen prizvok. Še posebej, če bomo namesto pennyja delili poljubčke. Ljubljeni osebi seveda. :)

  • Share/Bookmark

Kategorija: cukrčki, dnevnice, tisto moje novo, življenje Tagi: , , , ,

Furam solo

13 komentarjev 21.11.2009 Plujem

Leta in leta sem odlašala. Zdelo se mi je nesprejemljivo. Na trenutke kar grozljivo. Sploh, ko sem se zares podala v razmišljanje. Zato sem iskala možnosti, da mi tega ne bi bilo treba narediti. A dogovori z različnimi so večkrat padli v vodo. Ne glede na spol. Stalno so se našli izgovori, ali pa so dogodki poskrbeli, da ni prišlo do realizacije. In tako je preteklo precej časa od mojega zadnjega oddiha. Precej časa od takrat, ko sem dala možgane na off in pozabila na vse sekirancije, ki si jih dnevno povzročam. In precej časa od takrat, ko sem se nečesa res veselila. V zadnjem obdobju se je namreč dogajalo, da se večina stvari, ki sem si jih želela, ni uresničila. In še vedno se. Če je povezano z drugimi ljudmi. Ker kar nikogar ni, ki bi me res razumel. Ki bi res vedel, kdaj nastaviti ramo.

Zato sem potegnila črto.

Dovolj mi je bilo vseh nategovanj in nekih praznih obljub.

Ne rabim drugih. Rabim le sebe. Človek navsezadnje slej ko prej ostane sam.

Zato sem se končno odločila. Osvobodila sem se vseh preteklih držanj in vseh preteklih sekirancij.

Odločila sem se, da si bom privoščila užitke. Da bom šla v oazo razvajanj in da bo to odvisno le od mene. Samo od mene.

In veselje je bilo nepopisno. Dnevno pričakovanje dneva odhoda je v meni zbujalo energijo, ki je kar kipela. :) Ob zajtrku (pa tudi ob večerih) sem prelistavala katalog s ponudbo in izbirala, kaj vse si bom privoščila. In s čim vse se bom razvajala.

Sama. Brez slabega občutka in strahu, kako mi bo. Kako mi bo sami med mnogimi ljudmi. Brez strahu, kako me bodo drugi gledali.

Že takoj po prihodu sem ugotovila, da je to, da greš sam, naravnost čudovito. Od nikogar nisi odvisen. Delaš, kar ti paše. Takrat, ko ti paše. In tam, kjer ti paše.

Spiš lahko skoraj cel dan, pa ti nihče ne najeda, da moraš vstat, ker bi rad/a počel/a to in to.

To je tisto pravo razvajanje.

Nekaj sem zaradi slabega počutja morala izpustiti. Ostalo pa je šlo po načrtu. Tudi danes. Dišeča voda je v soju sveč razvajala moje telo. Tudi laske. Koža je gladka, še mehkejša, obraz pa pomlajen. Čudovito.

Seveda pa se nekaterim (tukaj) zdi nesprejemljivo, da greš sam. Vsaj tako sem ocenila. Predvsem eno gospo. Ki ne more mimo tega, da me pri obedih ne bi buljila. Joj. Gospa. :) Dajte rajši uživati na oddihu. :) Včeraj je pri kosilu premerila vsak moj gib. Hehe. Me je prav zabavalo, koliko je imela opraviti z mano. Če bi se mi dalo, bi ji zaklicala: Da, gospa, furam solo. Ker mi tako paše. :) Ampak ji nisem. Sem na dopustu in se predajam lepim mislim.:)

In ene najlepših so te, da sem tukaj, ker mi tako paše. Ker se počutim srečno. In samozadostno.

Pa to ni samotolažba. Če je kdo na to pomislil. So se ljudje (tokrat) javili, da gredo zraven. Prav zanimivo, kako jih je vse zanimalo; kam grem, kaj bom počela, zakaj grem sama in podobno. Predvsem pa so vztrajali (nekateri), da bi jih vzela zraven. A nisem želela. Odločila sem se, da grem tokrat sama. Zanimivo, kako pravilo, da je nedosegljivo zanimivo, velja tudi v takšnih situacijah.

Kakorkoli. Verjetno bi vsakdo (še posebej tisti, ki ste v paru) moral vsake toliko to narediti. Iti nekam sam. Vsaj za tri noči. Pa ni važno kam. Nekam, kjer se počuti dobro. Nekam, kjer bi bil lahko sam. Sam s sabo. Da se malce osvobodi. Da se malce spuca. Predvsem pa, da se sprosti. In razvaja. Sam sebe. S svojimi mislimi. In s svojimi gibi.

Foto (c) Plujem

Foto (c) Plujem

  • Share/Bookmark

Kategorija: dnevnice, dopust, ko duša prede, skriti zakladi, tisto moje novo, življenje Tagi: , , , ,

Preprostost je tista, ki šteje

15 komentarjev 11.11.2009 Plujem

Pred sestankom sem šla v trgovino. V eno tako, kamor običajno ne hodim, ker se v tistih koncih ne zadržujem. Prej sem imela pa še nekaj časa, zato sem se ustavila. Ker je trgovina manjše kvadrature, sem ob vstopu seveda pozdravila. “Dober dan”, rečem pol glasno in pogledam okoli. In se obrne en gospod, popolnoma presenečen in mi reče: “Pa ne morem verjeti, da še kdo v teh časih pozdravi. Kako lepo, da ste pozdravili.” Ga pogledam, se mu nasmehnem in odidem med police. Na hitro nagrabim najnujnejše reči in grem na blagajno. In tudi gospod je bil še tam. Ravno pred mano, ker je ena gospa šla ven iz vrste. Gospa prodajalka je namreč še nekaj preračunavala. Pa je najprej prodajalki povedal, da sem pozdravila, ko sem prišla v trgovino, nato pa ogovoril mene: “A veste, tako ste me razveselili, ko ste pozdravili. Redka je danes še taka mladina.” Ob tem sem se namuznila, ker taka smrkljica v primerjavi z njim pa le nisem več, ampak nisem nič rekla, sem poslušala naprej. In je nadaljeval o tem, kako ga sosedje ne pozdravljajo. Kako se ljudje obračajo stran. Kako so nevljudni in nasploh, kako postajajo vsi vse bolj vase obrnjeni. “Da.” Mu rečem. “Se strinjam.” Da bi ga potolažila, mu rečem, da je dostikrat tako, da ljudje hitimo vsak v svojo stran in zaradi lastnih misli niti ne opazimo drugih, ki nam hodijo naproti ali ob strani. In se je strinjal. In dodal, da je vseeno vesel, ko kdo še pozdravi.

Ko je gospa prodajalka preračunala, mu je rekla, da mora doplačati še 28 centov. Prinesel je namreč steklenice in v zameno želel kupiti dve pivi. Pa jih ni imel. Pa me pogleda in preden karkoli vpraša, mu rečem, da bom jaz dodala tistih 28 centov. Kar ni mogel verjeti. Vljudno se je zahvalil in mi povedal, da sem ga sedaj še dodatno razveselila.

Ko sem prišla iz trgovine, je pri avtomobilu dostopil do mene in mi povedal, da ni slab človek. Da je pošten in da bi me nekaj prosil, če sme. “Izvolite”, sem mu rekla. Pa je z malce tišjim glasom dodal, da če bom kdaj vedela za kakšna oblačila, ki jih nihče več ne nosi, bi jih bil vesel. “Veste, vse rad nosim, nisem izbirčen, samo da imam kaj. Sva s sestro sama.” Mi je še vmes povedal.

Kar stisnilo me je pri srcu. Obljubila sem mu, da bom poiskala kakšna oblačila zanj. Na hitro (in precej presenečeno) me je pogledal, za hip pomolčal, nato pa se široko nasmejal in se začel veseliti kot otrok. Vprašala sem ga, kam lahko oblačila dostavim. “Kar v trgovino, saj me poznajo.” “Velja”, sem rekla, “samo povejte mi še, prosim, kako vam je ime, da bom vedela za koga pustiti”.

Ker se mi je že malce mudilo, sem mu po vseh informacijah zaželela še lep preostanek dneva in se odpeljala.

Na poti do kraja sestanka sem še razmišljala o njem. Ugotovila sem, kako tudi umazana in raztrgana oblačila ne morejo skriti pravega bogastva in lepote človeka. Prav tako kot draga oblačila in hitri avtomobili, ne morejo prikriti praznega in plitkega človeka.

Ta gospod mi je s svojo preprostostjo, toplim značajem, iskrenostjo in nasmehom polepšal dan.

In ko bom šla naslednjič tja na sestanek, bom s sabo odpeljala tudi oblačila.

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Kategorija: dnevnice, dobrodelno, skriti zakladi, življenje Tagi: , ,

Šepetanja nespeče kraljične

16 komentarjev 9.11.2009 Plujem

In spet sem tukaj. Ura je 2.05 zjutraj, ponedeljek. Čez 3 ure in 5 minut vstanem.

Prižgala sem dišečo svečko in znova zalaufala računalnik. Da bi vanj zlila svoje misli, najverjetneje. Ampak ni nekih težkih misli. Pravzaprav so same prijetne. Jih je pa verjetno preveč na kupu. Pa se mešajo.

Tiste v zvezi službo so že same po sebi (z)mešane. Po eni strani sprostitvene, ker sem nekaj (končno) dokončala, po drugi strani zaskrbljujoče, ker še ni odziva, po tretji strani pa polne nestrpnosti, kako bom vse naredila. Kar nemirna sem, ker se tako veselim. Prej sem dobila uvid v celoten projekt. In se sedaj počutim kot otrok, eno noč pred odhodom na morje. Čeprav pri meni ni morje jutri na sporedu; bo pot do tja precej dolga. A to ni važno. Pomembno je to, da je na uvidu. In da se veselim. :)

Ampak to še ni vse.

Med službenimi se prepletajo tiste, ki sem jih prebrala v knjigi. Kjer piše o življenju. Pa energijah. In soodvisnosti. O delovanju vsega skupaj, a hkrati posebej. In dobila sem precej odgovorov. Predvsem o sebi. O svojih občutjih in informacijah, ki se mi spontano dogajajo.

Potem je tu še prijateljstvo. Kar ne morem mimo tega v zadnjih dneh. Po prvotnem spucavanju lastne prizadetosti, sem ugotovila, da je bistvo sprejemanje situacije. Celotne in tudi ljudi, ki so vpleteni. V popolnosti, takšne, kot so. Brez obrekovanja in brez slabe volje. In jim pustiti, da so, kar so.

Pa saj ne, da bi to sedaj na novo odkrila (že avgusta sem o tem pisala). Le vmes me vsake toliko kam odnese. In prej sem tudi ugotavljala, zakaj.

Moji senzorji so močno občutljivi. Pa ne v smislu lastnih zamer ali užaljenosti. Temveč zaznavanja okolice in ljudi. Pravzaprav vsega, kar obstaja. Z vsemi informacijami vred.

In včasih sem znala to prefiltrirano sprostiti. Sedaj še vedno filtriram, vendar ostane. In dela težave. Zdravstvene predvsem.

Vsakič, ko znova ozavestim, se osvobodim, vsaj za kratek čas. In nocoj sem se znova. Se mi zdi, da kar prekipevam od energije. Zato sem ob 2.28 verjetno še vedno budna in zadovoljna. :)

Oči se mi svetijo, koža žari. Ustnice so postale polne in obarvane. Še lasje so dobili lesk.

Počutim se kot kraljična, ki po sinočnem tretmaju božanja, v gatkah piše svoja nočna šepetanja. :)

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Kategorija: insomnia, ko duša prede, tisto moje novo, življenje Tagi: ,


 

Maj 2018
P T S Č P S N
« Feb    
 123456
78910111213
14151617181920
21222324252627
28293031  

Kategorije

od 06.02.2010

tumblr visitor stats