“Valentinovo” naj bi bilo vsak dan v letu

10 komentarjev 14.02.2010 Plujem

Razmišljam o Valentinovem dnevu. Ki je praznik zaljubljencev. Pa tudi praznik tistih, ki jih povezuje iskreno prijateljstvo. Tradicionalno gledano je Valentinovo dan, ko naj bi si izkazovali naklonjenost in ljubezen. V preteklosti je bil ta običaj pospremljen s pošiljanjem voščilnic. Mnogokrat tudi anonimnih. Na ta dan so namreč mnogi izpovedali/izkazali ljubezen tudi skriti simpatiji.

V sodobnem času, ki (na žalost) postaja vse bolj materialistično usmerjen, pa naj bi pozornost za Valentinovo vključevala tudi darilce, s katerim bi izbrani osebi povedali, da jo imamo radi. V ta namen trgovine že kakšen mesec prej začnejo polniti police z različnimi izdelki, ki so okrašeni s srčki in z različnimi napisi vabijo ljudi, da kupujejo darila, s katerimi bodo lahko izkazali svojo ljubezen. Nekoč “prisrčen” dan tako vse bolj dobiva podobo komercialnega praznika, zaradi česar njegov pravi pomen in namen vse bolj bledita.

Saj je lepo na Valentinovo razveseliti nekoga, ki ga imaš rad. In vem, da večina “srčkastih” daril ni pretirano draga (čeprav so nekatere cene res zasoljene, sploh cene rož). Vem tudi, da obstaja 5 različnih načinov izkazovanja in sprejemanja ljubezni. Pravijo jim tudi 5 jezikov ljubezni. Nekateri cenijo predvsem izrečene besede, drugi posvečen čas, tretji usluge, četrti dotik, peti pa darila.

A vendar.

Ali za izkazovanje ljubezni res potrebujemo darila? A nista pozornost in izkazovanje naklonjenosti veliko več vredni ? In tudi, kakšna darila so sploh potrebna. Je dovolj najljubša čokoladica (ki izkazuje, da si je zapomnil, kaj imamo radi), ali mora to biti “rinka” ne-vem-koliko karatnega kamna (ki izkazuje, da mu za nas ni škoda denarja)?

Pa tudi. Ali za izkazovanje ljubezni res potrebujemo praznik? A ni lepše nekoga, ki ga imamo radi, razveseljevati preko celega leta? Pa ne z dragimi darili. Temveč  s spoštovanjem. S pozornostjo. Z razumevanjem.  Z različnimi dejanji.  In z razvajanjem. Ter mu tako s svojim odnosom preko celega leta kazati, kako radi ga imamo. Ker ljubezen, tista prava, traja celo leto (in še dlje) in ne samo na Valentinovo.

http://titefanouille.livejournal.com/

Fotografija najdena na: http://titefanouille.livejournal.com/

  • Share/Bookmark

Kategorija: ona-on, praznično, tisto moje novo, življenje Tagi: , , ,

Zakaj slavimo Prešernovo smrt?

61 komentarjev 6.02.2010 Plujem

V ponedeljek je slovenski kulturni praznik, zato se v tem vikendu odvijajo različne kulturne prireditve, ki z različnimi načini pojejo slavo kulturi. Vse lepo in fajn, navsezadnje kulture (takšne in drugačne) manjka tudi v slovenskem prostoru. :)

Se pa sprašujem, zakaj so za dan praznovanja slovenske kulture izbrali ravno datum, ko je umrl naš “največji” pesnik. Ja. 8.2.1849 je umrl France Prešeren. Res je, da je njegovo delo postalo zares cenjeno šele po njegovi smrti. Vendar pa ravno vprašanja o njegovi smrti in vzrokih, zakaj je umrl, mečejo senco na njega in njegova dela.

Mnogi ob omembi Prešerna najprej povedo, da je itak bil ves čas pijan in je ves čas tarnal za žensko, ki ga ni niti opazila. Če sklepamo iz njegovih pesmi in prebiramo o njegovem življenju, ugotovimo, da je res imel težave z alkoholom in da njegova ljubezen do Julije nikoli ni bila uslišana. Vendar vse to sedaj ni več pomembno. Te težave so namreč osebnega značaja. In so bile samo njegove. Zato za nas ni važno, kakšno življenje je imel. Ni važno, ali je bil trezen, ali pijan. Niti ni važno, ali je bil zaljubljen ali ne. Za slovenski narod je pravzaprav važno le to, kakšno kulturno dediščino nam je zapustil. Zato ga lahko cenimo. Navsezadnje je čudovito vedeti, da so že takrat tudi v Sloveniji ustvarjali pesmi. Sploh pa, težave z alkoholom in nesrečno ljubeznijo so pri mnogih ljudeh prisotne še sedaj, v tem tehnološko naprednem in sodobnem (slovenskem) okolju.

Od kje si torej ljudje jemljejo pravico, da Prešerna žalijo in se mu posmehujejo, ker je v zadnjih letih življenja obupal? Če jim  njegove pesmi niso všeč, prav. Okusi in mnenja se razlikujejo. To, da pa se spotikajo ob njegove težave, pa se mi zdi neumno. Še bolj pa nepotrebno.

K temu morebiti nekaj pripomore tudi to, da marsikdo, ki Prešerna in njegova dela spoštuje, prikriva dejstva, da je tudi popival. Že takrat, ko sem jaz hodila v OŠ, je bilo prepovedano govoriti o tem, da je Prešeren imel težave z alkoholom. Pravzaprav so nam to informacijo učitelji prikrivali. Nekateri otroci so te informacije potem dobili od staršev in prišli v šolo s tem, da “za kaj neki se tole učimo, Prešeren je itak bil pijanec”. Namesto, da so učitelji tem učencem takrat dali minus, bi morali odreagirati idrugače ter pravilno, korektno in direktno predstaviti življenje tega pesnika. Pravzaprav bi to morali narediti že ob prvi omembi njegovega imena v razredu. S tem bi vsekakor zmanjšali norčevanje in povečali spoštovanje njega in njegovih del. Ne vem, kako je v šolah sedaj, upam pa, da se je sistem poučevanja o Prešernu kaj spremenil.

Sprašujem se torej, zakaj praznujemo ravno dan, ko je umrl. Zakaj ne praznujemo Prešernovega rojstva? Morebiti so vzroki za to popolnoma preprosti in jih lahko iščemo v enakomerni porazdelitvi praznikov v Sloveniji. France Prešeren se je namreč rodil 3.12.1800, decembra pa imamo že kar nekaj dela prostih dni.

Navsezadnje pa, ne glede na to, kdaj kulturni praznik je, ima pomembno poslanstvo. Njegov namen (po mojem mnenju) naj bi bil spodbuditi zanimanje za kulturo in različne kulturne prireditve. Saj se Slovenci za kulturo še vedno premalo zanimamo.

Foto (c) portret Božidarja Jakca

France Prešeren - portret Božidarja Jakca

  • Share/Bookmark

Kategorija: praznično, tisto moje novo Tagi: ,

Voščilo s pridihom: 65 točk do sreče

8 komentarjev 31.12.2009 Plujem

Drage bralke, dragi bralci.

Zahvaljujem se vam za čas, ki ste ga namenili branju in komentiranju mojih zapisov. V veselje mi je bilo (in mi je še) brati vaše ideje, nasvete, pripombe, kritiko, predloge in vse ostalo. Od večine sem veliko naučila, zaradi nekaterih tudi utrdila. :)

Ob koncu leta sem za vas zbrala nekaj misli. Misli do sreče. Ki si jo kujemo sami, s svojimi dejanji, še bolj pa z mislimi. Naj vam vsaj del (če že ne vseh) teh “65″ na obraz (na)riše nasmeh in podari lepe misli.

  1. Uživajte v moči in lepoti vašega življenja.
  2. Užijte mladost z vseh prijetnih in tudi manj prijetnih vidikov. Preizkušajte različne meje dopustnega, dosegljivega in prijetnega. Ne dovolite, da steče mimo vas brez vašega udejstvovanja.
  3. Posnemite čim več fotografij in video posnetkov. Pišite dnevnik. Pišite blog. Čez 20 let jih boste z veseljem prebirali in se spominjali dogodkov.
  4. Ne obremenjujte se s preteklostjo. Niti s prihodnostjo. Živite za sedanjost. Prepustite se toku življenja, da vas nosi.
  5. Vsak dan naredite eno stvar, katere vas je strah.  Tako boste postali močnejši.
  6. Ne bojte se smrti. Ker pomeni nov začetek.
  7. Prepevajte.
    vir clipart

    Foto: vir clipart

  8. Ne bodite brezobzirni do ostalih ljudi in ne dovolite, da so ostali brezobzirni do vas.
  9. Osvobodite se ukalupljenih misli množice, ki zahtevajo brezglavo pokornost.
  10. Naučite se biti sami s sabo. Pot je dolga. Z različnimi sopotniki. Kljub vsemu čisto na koncu vedno ostanemo sami.
  11. Zapomnite si komplimente, žalitve pa pozabite.
  12. Odvrzite stare račune in terjatve.
  13. Ohranite stara ljubezenska pisma, ker bodo grela vaše srce.
  14. Ne zapravljajte časa z ljubosumjem.
  15. Sproščajte se in se razvajajte.
    vir neznan

    Foto: vir neznan

  16. Predajajte se intimnim užitkom.  Redno.  Dokler zmorete.  Po tem pa vsaj govorite o tem.
  17. Gibajte se.
  18. Vsak dan pojdite na sprehod. Četudi samo okoli hiše.
  19. Ne počutite se krive, če ne veste, kaj si želite v življenju.
  20. Prisluhnite telesu.  Za hrano, pijačo in užitke.
  21. Uživajte veliko vitaminov.
  22. Skrbite za svoje telo. Predvsem za kolena. Pogrešali jih boste, ko ne bodo delovali.
  23. Skrbite za svoje zdravje. Če se le da brez zdravil, poživil in droge.
  24. Morda se boste poročili, morda ne. Morda boste imeli otroke, morda ne. Morda se boste pri 40-ih ločili, morda ne. Morda boste na 75-letnici svoje poroke plesali »račke«, morda ne. Karkoli boste počeli, ne bodite prevzetni, niti se ne žalite. Imejte se radi. Bodite si všeč.
  25. Vse vaše odločitve imajo 50 % možnosti za uspeh. Prav tako kot odločitve vseh ostalih.
  26. Imejte radi svoje telo. Uporabljajte ga na vse možne načine.  Ne bojte se ga. Ne upoštevajte, kaj si o njem mislijo drugi ljudje. Vaše telo je najboljši inštrument, kar jih boste kdaj imeli.
  27. Plešite.  Četudi v svoji dnevni sobi.
  28. Berite. Tudi navodila, čeprav  jim ne sledite.  Morate vedeti, zakaj ste drugačni.
  29. Spoštujte sebe in druge. Tudi drugačne (od vas).
    vir neznan

    Foto: vir neznan

  30. Spoštujte ter imejte radi živali in rastline.
  31. Ne berite lepotnih revij.  Zaradi njih se boste počutili grde.
  32. Spoznajte svoje starše, stare starše in ostale, ki so vam blizu, ter si za njih vzemite čas. Nikoli ne veste, kdaj jih boste zadnjič videli.
  33. Bodite prijazni do bratov in sester, če jih imate. Oni so najboljši vezni člen z vašo preteklostjo. In najverjetneje tudi tisti, ki bodo z vami v prihodnosti.
  34. Razumite in sprejmite, da prijatelji pridejo in gredo. Obdržite le nekaj najboljših in neprecenljivih ter jih negujte.
  35. Potujte.
  36. Sprejmite nekaj dejstev. Cene bodo rastle.  Politiki bodo zganjali norčije. Vi se boste starali. In medtem, ko se boste starali, se tolažite, da so bile v vaši mladosti cene razumske, politiki plemeniti, otroci pa so spoštovali starejše.
  37. Spoštujte starejše.
  38. Ne pričakujte, da vas bodo drugi (vedno) podpirali. Važno je, v kaj verjamete sami.
  39. Morebiti boste živeli na veliki nogi. Kljub vsemu se zavedajte, da je nekega dne lahko vsega konec.
  40. Ne eksperimentirajte preveč z lasmi. Niti s kožo. Bodite previdni z ličili in kremami. Zna se zgoditi, da boste pri štiridesetih videti petinosemdeset.
  41. Bodite previdni, čigave nasvete upoštevate.  Vendar bodite potrpežljivi z vsemi, ki jih dajejo.
  42. Spominjajte se samo veselih trenutkov preteklosti. Slabe zavijte v ovoj pozitivnih izkušenj za naprej.
  43. Ne pozabite se smejati. Smeh je pol zdravja.
    Foto (c) AhaJokes.com

    Foto (c) AhaJokes.com

  44. Veliko se smejte, vendar se ne posmehujte.
  45. Bodite iskreni, vendar previdni.
  46. Bodite direktni, vendar vljudni.
  47. Bodite samosvoji, vendar ne egoistični.
  48. Bodite vztrajni, vendar ne trmasti.
  49. Bodite zaupljivi, vendar ne opravljajte.
  50. Ne bodite obsojajoči in zamerljivi za malenkosti. Dajte ljudem možnost, da vam razložijo svoj vidik.
  51. Naučite se argumentirati želje, ideje, zahteve in (ne)strinjanja.
  52. Imejte “hrbtenico” in se ne obračajte po vetru.
  53. Bodite (občasno) žalostni, vendar ne obupani.
  54. Bodite (občasno) jezni, vendar ne nasilni.
  55. Bodite prilagodljivi, vendar ne za neumnosti.
  56. Bodite zanesljivi in vestni.
  57. Bodite marljivi, vendar ne delajte namesto drugih.
  58. Drugim pomagajte, vendar jim ne dajajte potuhe.
  59. Razvajajte najbližje.
  60. Naučite se poslušati in slišati. Gledati in videti.
  61. Bodite ljubeči, vendar ne posesivni.
    Foto (c) Sandra Stephens

    Foto (c) Sandra Stephens

  62. Bodite preprosti, vendar zahtevni. Do sebe in do drugih.
  63. Zavedajte se, da je zakon privlačnosti najmočnejše orodje.
  64. (Pozitivna) moč misli je najmočnejši adut v rokah človeka.
  65. Živite za svoj trenutek. In užijte vsak dan posebej.

(Nekaj misli povzetih po »Everybody’s Free to Wear Sunscreen!«, ostale dodala Plujem na podlagi svojih prepričanj. )

YouTube slika preogleda

Želim vam srečno. Zdravo. Zadovoljno. Erotično. Veselo. In smeha polno.

Pa ne samo 2010. Temveč še vsa leta naprej.

Plujem over and out. Vsaj do naslednjič. :mrgreen: :lol:

P.S. tam nekje,… hvala ti za inspiracijo in link do »Everybody’s Free to Wear Sunscreen!« :)

  • Share/Bookmark

Kategorija: bloganje, cukrčki, praznično, skriti zakladi, tisto moje novo, življenje Tagi: , , , , , , ,

Namen praznikov

8 komentarjev 26.12.2009 Plujem

Namen (katerihkoli, še posebej pa božičnih) praznikov je odvisen od več stvari. Najprej od tega, kako si vzgojen. Največ pa od lastnega prepričanja. Mnogokrat je ravno v tem času na delu tudi dvoličnost. Dvoličnost obnašanja. Večina jih namreč ravno za praznike postane bolj strpnih. Ker se jim zdi, da je takšen običaj, najverjetneje. Mnogi se med božično-novoletnimi prazniki ne kregajo. Ker se jim zdi, da se to za praznike res ne spodobi. Ostale dni v letu je sprejemljivo. Ampak, ej. Za božič pa ne. Takrat se imamo radi. Takrat se razumemo in se ne kregamo. Ker je takšen običaj. Pa je res?

Nekateri božiča sploh ne praznujejo. Zaradi drugačne vere in drugačnega prepričanja. Ti prazniki jim  predstavljajo samo dela proste dneve, več od tega pa ne. Za njih se od 24.12. do konca leta čas ne “ustavi”. Njim teče enako. Celo leto.

Mnogi božič praznujejo zaradi vere in verskih navad. Udeležijo se maše in prazujejo zaradi njegovega rojstva. Mnogi pa božič praznujejo, ker se to pač počne. Ker je to pač navada večine. Brez verskega ozadja.

Večini pa je enako družinsko druženje. Ko preko dneva ali ob večerih igrajo družabne igre in se posvečajo družini (in prijateljem). Z mojega vidika je to najpomembnejši in najlepši del praznikov. Pa ne zato, ker tega celo leto ne bi izvajali. Temveč zato, ker se zaradi prostih dnevov zberemo skupaj in imamo več časa. Najljubše mi je sedenje na kavču in klepetanje. Ob dišečem čaju in prijetni glasbi. Res sem srečna, da imam vse to na razpolago. Sploh letos, ko je to potekalo točno tako, kot opisujejo mnogi. Lanski je bil namreč težji. Bil je preživet za bolnišničnimi zidovi. S solzami v očeh in strahom pred naslednjim dnem. K sreči se je dobro izteklo. Sem se pa marsikaj naučila. Sploh o življenju. Predvsem o smislu obstoja.

Letošnji božič sem se tako še večkrat spomnila na tiste, ki ležijo v belih posteljah. Pa na vse njihove svojce. Pa tudi na tiste, ki so morali te dneve preživeti v službi. Pa ne po lastni izbiri. Temveč zaradi narave dela. Pa na tiste, ki so bili osamljeni. Ki bi si želeli družbe, družine, pa to ni bilo mogoče.  Pa tiste, ki bi želeli domov (v družinski) krog, pa ne morejo. Zaradi razdalje ali drugih razlogov. Pa tudi na tiste, ki se dnevno borijo, kaj bodo dali v “lonec”.

Ob vseh dobrotah, ki se prodajajo v trgovinah in vseh (pre)obilnih nakupih ljudi, se vprašam, zakaj nihče na vrhu ne ustanovi “nekaj”, kamor bi lahko darovali za pomoč pomoči potrebnim. Šmentana reč, kako me tale “naš” sistem jezi. Preveč je egoizma. Preveč zagledanosti v sebe. Preveč praznosti. In premalo človečnosti. Ne glede na to, da se slinijo s čestitkami. Ali po televiziji ali po radiu. Vsi imajo polna usta lepih želja. Ampak lepih želja za tiste, ki imajo vsaj toliko, da si jih lahko izpolnijo. Kaj pa tisti, ki si jih ne morejo? Kaj pa tisti, ki se ne morejo pogreti in si skuhati vsaj tople juhice? Kakšne želje namenijo njim?

Vem, da je potrebno nekaj generalnega pač povedati. Zaželeti večini. Pač tistim v osredju Gaussove krivuje. Kaj pa tistim, ki so na obrobjih?

Kaj pa tisti, ki zaradi vsespolšne eforije o družinskem snidenju, obupajo? V prazničnih dneh se poveča število namernih samopoškodb in samomorov. Ljudje ne vidijo več smisla. Zaradi osamljenosti. Pa še zaradi česa.

Kaj svetovati njim? Nekateri se ga zato v teh dneh napijejo. Praznike preživijo “odsotni”. Nekateri se poskusijo obnašati, kot da praznikov ni. Kot da so običajni delovni dnevi. V resnici pa jim je hudo. Spet tretji na silo iščejo pozornost. Kjerkoli in na kakršenkoli način. Tudi z zakonsko nesprejemljivimi dejanji. Dostikrat sem že slišala, da je slaba družba vseeno boljša kot nobena družba.

Še posebej v času praznikov. Ko je hrepenenje večine še večje. Ljudje vsaj globoko v sebi stremimo k veselju in k smehu. K dobri volji in k sreči. Partnerski, družinski ali prijateljski. Tudi tisti, ki vidijo smisel v obdarovanju. Čeprav se tega v večini niti ne zavedajo. Ker pač imajo. Če bi izgubili, bi vrednote razporedili drugače.

Žalostno je, da se ljudje najbolje učimo na podlagi težkih izkušenj. Žalostno je, da znamo odnose, dogodke in stvari v večini ceniti šele takrat, ko jih (skoraj) izgubimo. Dnevno pa na tisto, kar je največ vredno, dostikrat pozabimo. Spregledamo, ker se nam zdi samoumevno.

Morebiti je ravno čas praznikov pravi, da naredimo letno bilanco. Poleg svojih (ne)uspehov naredimo tudi seznam stvari, ki jih imamo (dnevno) na razpolago. Od mira, hrane, do družine, partnerja in otrok. Vse tisto, kar veliko pomeni. Še pomembneje pa je, da bi naredili analizo sebe. Svojega vedenja. In svojih dejanj. Predvsem pa pogledov. In spoštovanja drugih. Pa tudi to, koliko smo poslušali in slišali. Pa gledali in videli. Pa cenili in ljubili. Vse to zato, da bi se lahko izboljšali. Skozi celo leto. Vsaj v odnosih (kakršnihkoli). Ker so najpomembnejši. Tudi v času praznikov.  Ki so navsezadnje čisto običajni dnevi.

Foto (c) frommipov.blogspot.com

Foto (c) frommipov.blogspot.com

  • Share/Bookmark

Kategorija: dnevnice, praznično, tisto moje novo, življenje Tagi: , , ,

Štumfke sem dobila

12 komentarjev 25.12.2009 Plujem

Moj letošnji božič je v znamenju družinskega veselja in druženja s prijatelji. Materialnih dobrin si tokrat  nismo podarjali. Dogovorili smo se, da si bomo rajši privoščili kaj skupnega. Z domačimi smo zbrali nekaj cekinčkov in jih porabili za en večji nakup. Takšen, ki bo doprinesel k zdravju. Zaenkrat sicer še ni postavljen. Bo pa še. In se že veselim. Ne toliko zase. Temveč za tistega, ki ga bo v večini uporabljal. Sedaj moram le še narediti načt, kam postavili in predvsem, kdo bo to naredil. Kljub temu, da se ne bojim nobenega dela, se mi to zdi pretrd oreh zame. Bom morala nekoga poklicati na pomoč. Ampak tega se bom lotila šele drugo leto. :)

Letos bi se rajši predajala užitkom. Še posebej tistim s štumfki.

Ja. Štumfke sem dobila. Očitno sem bila dovolj pridna. Ali bolje pridno poredna. :) Ravno tako, kot je to v moji navadi. In On je to vedel. In me razveselil.

S štumfki. Takšnimi pisanimi. Različnih okusov. Različnih vonjev. In različnih materialov. Od popolnoma gladkih do rebrastih. Dva sta celo čisto tanka. S posebnimi učinki. Vsaj piše tako. Ampak to še ni vse. Poleg štumfkov sem dobila na uporabo tudi Njega. Za zapolnitev, seveda. Različnih in na različne načine, je bilo dodano.

Prav proste roke mi je pustil. To mi je še dodatno všeč. Da bom lahko ustvarjala. Da ga bom lahko razveselila. S štumfki. Pa še s čim. :D :P

Foto: vir neznan

Pa vesel Božič vsem. Dovolite si biti poredni. :) Sedaj je ravno pravi čas za to. :D

  • Share/Bookmark

Kategorija: dnevnice, praznično, sex, tisto moje novo, življenje Tagi: , , , , , ,

Šampanjec in ostali mehurčki

30 komentarjev 24.12.2009 Plujem

Prvič letos sem si ga privoščila. In to cel kozarec. Hladnega. Z mehurčki. Precej sladkega. A okusnega. Prvo polovico kozarca sem spila skoraj na dušek. Drugo sem srkala počasi. In že nekje vmes ugotovila, da ga precej čutim. Časi, ko sem lahko spila kakšen kozarček več in se počutila čisto fajn, so že zdavnaj minili.

Tokratno “popivanje”, če temu sploh lahko tako rečem, mi je za kratek čas napol omrtvilo ustnice. Noge so že nekaj minut “po popivanju” postale mehke, dojemanje okolice pa precej specifično. Ali bolje, omejeno. Večerja mi kar ni šla “dol”, tako da sem pojedla ravno toliko, da niso mogli reči, da nisem.

Kakšnih 20 minut “po” sem postala zelo zaspana. Se mi je zdelo, da bi lahko tisti hip, kar tam, za mizo, zaspala. Pa sem se premagala. In z napol priprtimi očmi sodelovala v pogovoru o naši celotni vasi. Saj veste, kakšna so ta družinska srečanja. :) Sploh v manjših vaseh. :)

Kakšnih 20 minut kasneje sem bila že popolnoma zbujena. No. Nekaj so k temu verjetno doprinesle tudi informacije. O dveh sosedih. Ki sta se zaradi odhoda v tujino odločila, da bosta otroka dala v zavod. K sreči ga je k sebi vzela stara mama in ga vzgojila. Prav ujezijo me takšne zgodbe. Vsakič, ko slišim za kakšno.  In nikakor ne morem razumeti, kako so lahko ljudje tako egositični, kruti, brezčutni in brezbrižni. Nesramnost res ne pozna meja.

Po tistem sem bila precej ok še kakšnih 30 minut, potem pa mi je postalo slabo. Boli me trebuh. “Skali” me ledvica. Nabija mi tudi v glavi. Da ne omenjam spahovanja, ki mi vsake toliko pove skoraj celotni meni večerje.  :-? Ja, ja. Sem si že oprala zobe, če je kdo na to pomislil. Tudi stuširala sem se že. Ampak prebavljanje za svoj proces pač zahteva svoj čas.

Sedaj sedim za računalnikom in tipkam. Obuta v belordeče nogavice s cofki. Z razmišljanjem poskušam odgnati potrebe po objemanju školjke. Ampak mi trenutno ne uspeva kaj preveč. Tudi s poredimi mislimi ne. :-? Šment. Redko se mi to zgodi.

Tako je to, ko “pijem”. Pri nas bi rekli: “Pa kaj piješ, če ti ne paše.” In prav res. Zakaj neki. Sploh mehurčke, ki jih že t’ko ne pijem. Zakaj neki, torej. Verjetno zaradi “probe”. Če je še vedno enako.  No. Je še. Še vedno enako. Še vedno ga nič ne nesem. :) Kar lahko znova brez zadržkov potrdim. :)

Sedaj sigurno spet nekaj časa ne bom.  Alkohola in mehurčkov v njih, mislim.  Glede na moje povprečje to pomeni vsaj kakšno leto. :) :D

Se bom rajši držala preizkušene metode. Vode, čajev in kakava. :)

Foto (c) dragounwolf

Foto (c) dragounwolf

  • Share/Bookmark

Kategorija: dnevnice, praznično, tisto moje novo, življenje Tagi: , , ,

Za osamljene na božično noč

12 komentarjev 24.12.2009 Plujem

Če ste osamljeni in žalostni, ker bi današnji večer rajši preživeli v objemu nekoga, ali pa v krogu družine, pa to ni možno, si namesto slabe volje rajši privoščite užitke. Takšne, ki si jih pripravite sami.

Nekaj idej:

1. Napolnite kad s toplo vodo in si privoščite dišečo penečo kopel. Namesto luči si prižgite dišeče svečke. Pripravite si koščke sadja v šampanjcu (ali pa drugo pijačo, ki vam ustreza). Prižgite glasbo, ki vam je všeč. Ter se prepustite vodi, da vas razvaja.

2. Razvajajte telo. Namazite se z dišečo in hranljivo kremo. S počasnimi, a močnimi gibi si zmasirajte celotno telo. Posebno pozornost namenite predelom, ki vas vzburjajo.

3. Pripravite si večerjo. Namesto predajanja žalosti, da nimate v planu večerje s partnerjem ali družino, si jo skuhajte sami. Pripravite si tisto, kar imate res radi. Tudi sladico.

4. Skuhajte še za prijatelje. Če imate prijatelje, ki so tudi samski, ali pa bodo zaradi drugih razlogov (npr. njihov partner je v službi) nocoj sami, jih povabite na večerjo.

5. Pripravite si erotični večer. Ne glede na to, da ste samski, se lahko dobro zadovoljite. Privoščite si novo erotično igračko ter ob gledajnu pornografskih filmov uživajte sami s sabo. Lahko se razvajate tudi s sadnimi ali zelenjavnimi pripomočki. Dovolite si biti poredni.

6. Pojdite v nočni klub. Tam si boste poleg rednega programa lahko privoščili tudi zasebno zabavo. Tudi v obliki plačanih deklet.

7. Pojdite na pijačo s prijatelji. Če imajo prijatelji čas, pojdite z njimi ven in si privoščite uživancijo.

8. Pojdite na kuhančka. Če prijatelji ne morejo, si ga privoščite sami. Medtem, ko uživate v njegovem okusu, opazujte ljudi okoli sebe. Pa ne z vidika obrekovanja, temveč zgolj opazujte razlike med ljudmi. Verjemite mi, zabavali se boste.

9. Pojdite nekam, kjer boste lahko pomagali. Pomagate lahko npr. pri deljenju hrane za brezdomce, pri hranjenju in sprehajanju živali iz zavetišča in še kje.

10. Napijte se ga. Če vam paše, se ga napijte. Lahko tudi doma. Kupite si pijačo, ki jo imate radi, ali pa si skuhajte domače vino s klinčki, cimetom in sladkorjem.

11. Oglejte si dober film. Lahko si ga sposodite v videoteki, ga preotočite z neta, ali pa greste v kino. Da. Sami. Sami v kino. Izberite film, kjer se boste veliko smejali, ali pa film, ki je poln dogajanja. Vsekakor izberite nekaj, kar vam je všeč.

12. Gledajte šport. Prižgite športni kanal in si oglejte tekme, ki jih predvajajo. Morebiti imate še kje posnetek kakšne tekme, ki si je še niste uspeli ogledati. To lahko naredite nocoj.

13. Gledajte zamujene oddaje. Preko spletnih televizij si lahko ogledate različne oddaje, ki ste jih zamudili. Od humorističnih do dokumentarih.

14. Bodite spletno aktivni. Če se vam lušta klepeta, se prijavite v katero izmed klepetalnic in klepetajte. Lahko pa tudi brskate po straneh in prebirate zanimivosti. Lahko tudi sami kaj napišete.

15. Naložite nov sistem na računalnik. Če ste že dolgo odlašali, danes pa imate zaradi odsotnosti vseh ostalih čas, to naredite nocoj.

16. Igrajte računalniške/video igrice. Pri vseh pogruntavščinah si lahko doma v dnevni sobi pričarate skoraj vse, kar si želite. Privoščite si aktiven večer z najnovejšnimi igralnimi dodatki.

17. Športajte. Privoščite si športne aktivnosti.

18. Pojdite na sprehod. Privoščite si sprehajanje po okrašenih ulicah. Sami. Ali s psom. Če ga imate. Tudi če pada dež.

19. Igrajte se s hišnim ljubljenčkom. Počesite ga/jo/jih ter se z njimi igrajte malo dlje kot običajno.

20. Berite. Ulezite, ali usedite se na kavč/posteljo ter uživajte v branju prijetne knjige/revije.

21. Pišite. Napišite svoje misli. V dnevnik, na list paprija ali na blog.

22. Pojdite spat. Če ste utrujeni od delovnih dni in se vam nič ne da, pojdite spat. Privoščite si spanec v sveži posteljnini, v katero se zavijete goli.

23. Pojdite v službo. Če se vam nič ne da in delate na več izmen, zamenjajte z nekom, ki ima družino in bi zvečer želel biti doma. Razveselili boste njega/njo in sebe. Ker dobrota se vrača. Četudi na daljši rok.

24. Vstavite poljubno. Če vam nič od naštetega ne ustreza, si izberite tisto, kar se vam lušta.

Pa veliko užitkov. In veselo noč vam želim. :)

Foto (c) istockphoto
Foto (c) istockphoto
  • Share/Bookmark

Kategorija: praznično, tisto moje novo, življenje Tagi: , ,

Ko imaš 2 levi roki

6 komentarjev 23.12.2009 Plujem

Praznični dnevi so kot nalašč za ustvarjanje kuhinjskih dobrot in razvajanje najdražjih s slastnimi piškotki in pecivom. Tudi jaz sem se odločila, da letos (po dolgem času) napečem nekaj dobrot. En del sem jih želela uporabiti za okraske na smrečici, drugi pa za razvajanje sorodnikov in prijateljev.

Plan je bil čudovit. Včeraj sem nakupila vse sestavine, danes pa začela ustvarjati. Med širokim izborom dobrot sem se odločila, da najprej spečem (navadne) kekse za na smreko. Izbrala sem recept in začela.

Pripravila sem vse sestavine in začela po receptu. Testo umešala na roke in ga po predpisanem času začela oblikovati. Najprej s plastičnimi modelčki. Manjšimi.

Foto (c) Plujem

Foto (c) Plujem

Takoj sem ugotovila, da nekaj ne štima. Zdelo se mi je, da je testo “prepuhasto”. Ne samo, da oblike nikakor niso obdržale prvotnega izgleda. Tudi med peko so se oblike “kar napihnile”.

Foto (c) Plujem

Foto (c) Plujem

Za piko na i sem se pri zadnjih oblikah, ki sem jih delala s kovinskimi modelčki, precej urezala (slike  tega zaradi “slabših želodcev” nekaterih ne bom priložila :) ).

Delo sem tako nadaljevala polimana z obliži in “obuta” v rokavice. Naj pri tem povem, da sem pazila, da so testo in “pekopripomočki” ostali čisti. :)

Kljub vsemu mi je uspelo speči celotno maso. Rezultat je bil sicer precej neprivlačen na izgled. Vendar vsaj okusen. Predvsem tisti “bolj zapečeni”.

Foto (c) Plujem

Foto (c) Plujem

Običajno mi gre kuhanje kar dobro od rok. Tudi peka mi do sedaj še ni predstavljala težav. Danes pa…kot, da bi imela 2 levi roki. Zato za danes rajši zapiram svojo pekarno. Jutri pa se bom preizkusila med kolači in pitami. Se mi zdi, da mi gredo precej bolje od rok. :)

  • Share/Bookmark

Kategorija: dnevnice, iz domačega kotla, praznično, tisto moje novo, življenje Tagi: , , , ,

Nazaj


 

Avgust 2018
P T S Č P S N
« Feb    
 12345
6789101112
13141516171819
20212223242526
2728293031  

Kategorije

od 06.02.2010

tumblr visitor stats