Srce na verigi

Dodaj komentar 27.12.2009 Plujem

Minilo je že več kot leto dni, odkar sem se te nazadnje dotikala. Minilo je že več kot leto dni, odkar sem te nazadnje videla. Minilo je že več kot pet mesecev, odkar sem te nazadnje slišala. In minilo je že več kot štiri mesece, odkar sva si nazadnje pisala.

Na začetku mi je bilo nevzdržno. Zdelo se mi je, kot da bi se čas ustavil. Hrepenenje po tvojih dotikih, po tvojem objemu, še bolj pa po tvojem glasu, se je večalo. Ves čas se mi je zdelo, da se boš vrnil. Da se bo kar zgodilo. Ker se mi je tako zdelo, da je vse na svojem mestu.

A se nisi. Niti javil se nisi. Zato sem se navadila. Da te pač ni. Sprejela stanje. Čeprav sem globoko v sebi čutila, da se boš znova oglasil. In res si se. Na mojo čestitko za tvoj rojstni dan. Ter mi razložil stanje zadnjih mesecev. Pa sem razumela. Najrajši bi te objela. Te poljubila. Tako globoko sem te še vedno čutila.

A nisem. Ker mi nisi dal priložnosti. Dogovarjala sva se za novo snidenje. A sem čutila, da ni pravi čas. Tudi ti si občutil enako. Zato se nisva srečala. A ves čas se mi je zdelo, da je to samo vmesna faza. Da je to samo prehodna faza do najine sreče.

Še nikoli prej se mi ni tako intenzivno dogajalo. Bilo je že kdaj prej podobno, a nikoli tako močno. Tokrat je bilo globoko. Nisem se počutila zaljubljeno. Ni se mi zdelo, da slišim travo rast. Ker si za to niti nisem dala priložnosti. Preveč me je bilo strah. Sem se pa počutila povezano. Z vsem, kar si bil. In z vsem, kar si. Globoko. Kot del celote. Še nikoli prej nisem tega občutila tako močno.

Saj sem vmes pozabila. Poskusila drugje. Imela občutek, da sem šla naprej. A vsakič znova sem se zalotila, kako me na drugih privlačijo le tiste stvari, ki so podobne tvojim. Najhujše je bilo jeseni. Sredi množice tisočih ljudi sem opazila le enega. Malce starejšega, s črnimi očali. V trenutku mi je bil všeč. Lahko bi ga poljubila kar tam. Sredi hodnika. Kar me je čisto zmedlo. Ni mi bilo jasno, zakaj me je v trenutku tako pritegnil. In sredi večerje, ko je sedel za sosednjo mizo, a hkrati nasproti mene, me je zadelo. V trenutku, ko je snel očala. Imel je skoraj enake poteze obraza, kot so tvoje. Sem kar zaključila z večerjo in odšla domov. Nisem zdržala. Bil je prehud preblisk. Premočni fleši za nazaj. Za vse, kar sva počela. Za vse igrice, ki sva se jih igrala. Za vse ideje, ki sva jih uresničevala. Bilo je preveč. Zato sem odšla domov. Otopela.

Nekaj dni sem znova žalovala. In znova ugotovila, da moram naprej. Da moram sprejeti, da te ni več ob meni. In da te ne bo več ob meni. Tudi prijatelji so že obupali. Kar niso mogli razumeti, kaj neki me drži pri tebi. Saj še sama nisem točno vedela. Samo držalo me je. Zato sem vedela, da moram začeti druge zgodbe. In sem začela. Novo. Svežo. Bilo je prijetno. Na začetku. Nato me je spet vse zmotilo. Ah. Seveda me je. Ker ni bil ti. Ker ni imel tiste prefinjene perverznosti, posute s stabilnostjo in odgovornostjo. Ker ni imel občutka zame in za branje mojih frekvenc. Oh, kako dobro si ti to znal. V trenutku si vedel vse. Ravno zato si me verjetno tako začaral. Ker si videl v mene. Ker si mi dajal moč. Ker si prišel ob ravno najboljšem trenutku. In ker si bil preprosto čudovit. Točno tak, kakršen si bil. Odgovoren. Pozoren. Skromen. Pohoten. Strasten. Četudi vase zaprt in malce nezaupljiv.

Velikokrat sem se spraševala, če sem ti vse te dobre značilnosti samo pripela. Ker, če bi resnično videl v mene, bi razumel tudi to, da te še vedno čutim. Kaj čutim, ne vem. Čutim pa. Globoko. Saj morda si vedel. Pa ti preprosto ni bilo mar. To je še najverjetneje. In tudi najbolj boleče.

Čeprav živim popolnoma običajno. Smejem se. Veselim se. Zadovoljna sem. Tudi misli zmorem skladati v ljubeznice brez tvoje omembe.

Zakaj se mi torej dogaja, da se znova vračam k tebi? Nikoli prej se mi še ni dogajalo kaj podobnega. Vedno sem zmogla naprej. Saj tudi tukaj grem. In pozabim. Sedaj redko mislim na tebe. Tudi za praznike ne čutim potrebe, da bi ti pisala. Čutim, da nima smisla. Takšna, da bi se komu vsiljevala, niti nikoli nisem bila. Kljub vsemu bi rada povezavo pretrgala. Četudi se najverjetneje dogaja samo še v meni.

Vem pa, da je. Da je še vedno prisotna. Tudi, če se več dni ne spomnim nate. Tudi, če si ne želim  biti s tabo. Povezava še vedno je. In to vedno znova ugotovim takrat, ko me prevzamejo moški, za katere kasneje ugotovim, da imajo nekaj skupnega s tabo.

Zato je sedaj čas. Čas, da potegnem črto. Čas, da preneham varovati svojo posteljo zate. Sedaj je čas, da grem naprej. Ker si ti že zdavnaj odšel.

Zato ti tukaj voščim srečno. Zato ti tukaj voščim vse najboljše. Četudi tega verjetno nikoli ne boš bral.  Četudi sploh ne veš, da včasih še vedno pomislim nate. In četudi se tudi ti več ne spomniš name.

A nekega dne te bom znova videla. Ker imam še nekaj zate. In tudi ti imaš nekaj zame.  Nekaj, kar si poiskal. Ker sem te pred meseci za tisto prosila.

Ampak to bo šele takrat, ko bo čas dozorel. To bo šele takrat, ko si bom zares želela. To bo šele takrat, ko bom to zmogla. Ko bom zmogla biti neobremenjena. Ko bom zmogla stopiti naprej.

Takrat bo verjetno izginila tudi famoznost najine povezave. Takrat se mi bo tudi vse  najino zdelo običajno. In kot delček (preteklega) življenja. Sedaj tega ne zmorem. Ne še. Zato se umikam. Da pretrgam vez. Da se osvobodim od tebe. Da se osvobodim verige. Čeprav sem si okove nadela sama. In sama si jih sedaj tudi snemam. Zase. Za svoj mir. Za svojo srečo. Za sproščenost. Za veselje. In za ljubezen.

Foto (c) Pindyurin Vasily

Foto (c) Pindyurin Vasily

  • Share/Bookmark

Kategorija: dnevnice, ljubeznice, tisto moje novo, življenje Tagi: , , , ,

Dovoli mi, da te zalijem :)

11 komentarjev 30.11.2009 Plujem

Se mi zdi, da je poleg tega, da vemo, kakšnega partnerja si želimo, pomembno tudi to, da vemo, kaj zmoremo mi nuditi njemu. Pa tudi to, česar ne zmoremo. Nočemo. Ali ne moremo.

Brez tega naše želje delujejo rahlo egocentrično. Kot da samo želimo, nismo pa sposobni dati. Zato si je bistveno pogledati v oči. Iskreno. Brez ovir.

Najprej o tem, česar nočemo dati. Ko razmišljam pri sebi, ne najdem nekih ovir. Zdi se mi, da je bistvo vsega harmonija sobivanja. Brez bolestnih posedovanj. In brez izbruhov ljubosumja. To je še posebej pomembno. Tako za ženske kot moške. Da se začnejo zavedati, da si z nasilnim priklenjanjem partnerja na sebe delajo medvedjo uslugo. In da odvisnost od osebe pravzaprav ni ljubezen.Temveč samo pritajena oblika potrebe po nadmoči. Upravljanju. Nadvladi. Četudi jo opravičujejo s strahom pred izgubo.

Bistvena je predvsem zvestoba. In ne takšna, kjer si ljudje postavljajo meje, kot so: “Saj en poljubček (četudi z jezikom) pa res ni prevara; A sva se šla mrbit kej več kot oralo? Ne. Torej to ni prevara”. Temveč taka, kjer z dušo in telesom ljubiš tistega, s katerim si. In dokler si.

Pa tudi sposobnost komunikacije. Da je mirna. Brez nekih podtikanj. Brez žalitev. Da je sproščena. Takšna, kjer se lahko vse pove. Ker se ve, da bo razumljeno. Obojestransko. Brez bojazni, da ne bo sprejeto. Četudi bo morda včasih potrebna razlaga. Ampak bistvo je v sprejemanju. In podpiranju. Tako pri službenih obveznostih kot pri hobijih, športnih aktivnostih in še marsikje drugje.

Sem včeraj med ustvarjanjem božičnega vzdušja razmišljala, kaj bi lahko nudila svojemu izbrancu. Poleg kuharskih ustvarjanj in cartanja je pomembna tudi opora. Na vseh področjih. Pa občutek sproščenosti. Razumljenosti. Tudi glede njegove preteklosti. Ki je pač takšna, kakršna je. Veliko ljudi pozablja, da se preteklosti ne da spremeniti. In da je “teženje” zaradi nečesa, kar se je zgodilo že davno, nesmiselno, če ne celo neumno. Bistveno je, da se jo sprejme. In osebo tudi. Ker ravno zaradi preteklosti je oseba takšna, kot je. In mi jo ljubimo zato, ker je takšna, kot je. Z vsem, kar je. In kar ima. Pa ne mislim na materialne dobrine, čeprav jih dosti ravno to postavlja na prvo mesto. Bistvene so druge reči. Že Mali Princ je vedel povedati. Če hočeš videti bistvo, moraš gledati s srcem.

Pomembna pa je tudi seksualnost. Takoj za ljubeznijo. Od čutne do divje strastne se pretaka. Odvisno od razpoloženja. Bolj je raznolika, boljša je. Najboljše je, ko se partner ob nas počuti tako sproščenega, da z nami deli svoje fantazije. Ko mu jih začnemo izpolnjevati in ob tem sekundarno zadovoljimo tudi sebe, smo dosegli višji nivo.

Za srečno dolgotrajno partnerstvo je pomembno stalno zalivanje. In skrb. Tako kot skrbimo za rožice, moramo stalno spremljati tudi partnerjeve potrebe. Hkrati pa skrbeti za izražanje (in izvajanje) svojih. Kljub vsem obveznostim.

Naj nikar izgovori časovne stiske ne polnijo vaših ust, ko pozabljate na to, kaj vašega partnerja najbolj razveseli. Ko se začnejo izgovori, se začne tudi konec. Če ne veze, pa vsaj ljubezni. Tega pa ne želite, a ne?

Zato pogumno. “Kang’lco” v roke in AKCIJA. :)

(c) beckersbakeryanddeli
(c) beckersbakeryanddeli
  • Share/Bookmark

Kategorija: cukrčki, dnevnice, ljubeznice, skriti zakladi, tisto moje novo, življenje Tagi: , , , ,

Cukrčki turobne sobote

51 komentarjev 28.11.2009 Plujem

Na trenutke, sploh pa v tako turobnih dneh, kot je današnji, pogrešam dve stvari. Prva je ta, da bi bila ponovno zaljubljena. Da bi lahko znova risala gradove v oblakih. Da bi se mi ponovno zdelo vse lahkotno in enostavno. Da bi mi v glavi odmevala igra strasti. In da bi ponovno začutila hrepenenje po pravem moškem dotiku.

Druga stvar pa je upanje. In sicer upanje, da se bo to zgodilo. Upanje, da se bo zaljubljenost sploh začela. Ampak za to mora biti izpolnjenih več pogojev. Prvi je že ta, da mora v moje življenje priti nekdo, ki me bo z vsem svojem “bitjem” prevzel. V celoti. Duhovno in fizično. Da bom začutila povezanost že ob prvem pogledu. Da bom začutila hitrejši utrip že ob prvi besedi. In da bo vsak naslednji kontakt dodatno prilival olje na ogenj strasti.

Želim takšnega, ki me bo samo s svojo pojavo in globokim pogledom tako prevzel, da si ga bom zaželela tam, takoj in večkrat. Želim takšnega, ki me bo z vonjem svojega telesa tako začaral, da bom vsak trenutek hrepenela po tem, da bi se ga dotikala.

Želim takšnega, ki se bo dovolil razvajati. In takšnega, ki bo mene razvajal zaradi tega, ker sem takšna, kot sem. Preprosta, a hkrati zahtevna. Prijazna, a hkrati odločna. Iskrena, a hkrati skrivnostna. Razumevajoča, a hkrati direktna. Nasmejana, a hkrati resna. Nežna, a hkrati strastna. Skrbna, a hkrati poredna. Zvesta, a hkrati divja. Mehka, a hkrati trdna. Inteligentna. Čustvena. In sočustvujoča.

In končno, želim takšnega, ki ne bo sledil množici belih ovac. Ki bo drugačen. Čuten. Sočuten. Čustven. Inteligenten. Nežen. Strasten. In samo moj. Z močno razvitimi senzorji zaznavanja energijskih frekvenc. Z visoko stopnjo dojemanja bistva sveta. S stalno željo po moji mehki in dišeči koži. In z neskončnimi idejami za intimno razvajanje.

Sploh na tako turobno soboto. Ko je ležanje na kavču in predajanje nežnostim najboljša izbira srca. Za vse.

Zato se razvajajmo. Pod dekico skriti. Če le lahko, v objem priviti. V poljube odeti. In z željo po užitkih prežeti. :)

(c) KrishNaboo

  • Share/Bookmark

Kategorija: cukrčki, dnevnice, ljubeznice, skriti zakladi, tisto moje novo, življenje Tagi: , , , ,

Kako priklicati osebo naših sanj?

10 komentarjev 23.11.2009 Plujem

Na spletnih straneh najdemo ogromno idej, kako privabiti/pridobiti/najti pravo osebo za srečno partnerstvo. Nekatere so namenjene ohranjanju partnerstva, druge pridobivanju poznane osebe, tretje pa iskanju “the one”, ki je še neznan/a. Nekatere izmed njih so tudi precej zabavne. Od raznih ritualnih polivanj z vodo, vzklikov izbrane mantre, do izvajanja nekih pradavnih urokov. Enega izmed slednjih sem našla na 24ur.com. Z opisanim germanskim urokom naj bi ženske “na povsem neškodljiv način v svoje življenje privabile moškega svojih sanj” (24ur.com). Zanimiva se mi zdi predvsem priprava, ki je (za slovenske razmere) precej izvedljiva. Večina novodobnih urokov, ki sem jih kdajkoli in kjerkoli zasledila, namreč vsebuje posebne sestavine, ki jih, mimogrede, ni možno kupiti v prosti prodaji (ne samo v Sloveniji, tudi drugje ne). Seveda uroki brez vseh sestavin naj ne bi delovali; če pa že, naj bi bilo njihovo delovanje nepravilno. :)

Torej. Če želite v svoje življenje privabiti “the one” s pomočjo germanskega uroka potrebujete “rdečo in belo vrtnico, zvitek papirja, koder svojih las in majhen kos rožnatega traku” (24ur.com). Pri tem se seveda vprašam, kaj naj naredijo tisti, ki nimajo las, pa bi si želeli narediti tak urok. Morebiti bi bilo enako učinkovito (ali pa zaradi intimnosti še bolj), če bi dali zraven pramen sramnih dlak.

Nadalje. “Na papir napišite opis svojega idealnega partnerja. Odrežite si koder las, nato pa prerežite belo in rdečo vrtnico na dvoje. Položite belo polovico vrtnice na rdečo in ju skupaj s kodrom las ovijte z zvitkom papirja. Drugi polovici vrtnic povežite z rožnatim trakom, ju poljubite in vrzite v tekočo vodo (na primer potok). Zvitek s kodrom las in prvima polovicama vrtnic pa zakopljite v zemljo in zaprosite Venero, da blagoslovi urok” (24ur.com).

Pa to res lahko deluje?

Celoten ritual in njegov uspeh temeljita na mislih in vizualizaciji. Če na papir (poleg opisa) osebo še narišemo, ali dodamo njeno sliko, je možnost, da se nam to zgodi, še večja. Če k temu dodamo še to, da si  vizualiziramo, da s to osebo že smo in kako smo z njo srečni, smo še korak bližje. Če pa si situacijo srečnega partnerstva vizualiziramo dnevno in jo tudi občutimo, kot da se nam že dogaja, potem je cilj že praktično pred nami. Ampak to ni moč uroka.To je moč misli. In moč vizualizacije, ki ustvarja prave frekvence.Takšne, ki so slišane. In uslišane. Četudi s pomočjo uroka. Zaradi usmerjanja misli. Pa ne samo za ljubezen. Še za vse druge reči.

Pa srečno. V mislih. In v realnosti. :D

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Kategorija: dnevnice, ljubeznice, skriti zakladi, tisto moje novo, življenje Tagi: , ,

Naprej


 

Januar 2018
P T S Č P S N
« Feb    
1234567
891011121314
15161718192021
22232425262728
293031  

Kategorije

od 06.02.2010

tumblr visitor stats