Turkiz.

Dodaj komentar 21.06.2012 Plujem

Danes si bil tako lep.

Skrajšani kodri so ti razkrivali vesel obraz, ki se ti je pomladil. Tvoje oči so žarele kot svetleči turkiz na gladki porjaveli koži. Pa še turkizno si bil oblečen.  :)

Sedela sem nasproti tebe in ko si mi podaril ogrlico za zaščito, sem te poljubila na ličko. S tem sem te presenetila, se mi je za hip zazdelo. A rekel nisi nič, jaz pa tudi nisem vprašala. :)

Nato sva klepetala.

Ko si govoril, sem opazovala tebe in svoje občutke. Še vedno si mi blizu. Še vedno te čutim. A na drugačen način. Nisem imela potrebe, da bi se te dotikala. Niti nisem razmišljala, kako bi bilo, če bi bila intimna. Dovolj mi je bilo, da sva bila tam. Da sva klepetala. Da sva se gledala v oči. Da sva se začutila. Da sva samo bila.

Povedala sem ti tudi za spomin s koncerta. Nisem ga v podrobnosti opisala, ker si razumel, kaj želim povedati.

Povezava. Dogovor od prej. Zlitje.

Da.

V spominu sem videla zlitje dveh duš.

Popolnost. Ujemanje.

*

Da.

Res je bilo prijetno druženje.

Vzel si si čas zame in to spoštujem.

Hvaležna sem, da si ob meni in z mano.

*

Ti pošiljam objem.

Vir: http://www.myspace.com/chicachula07/blog/509209632

  • Share/Bookmark

Kategorija: cukrčki, ko duša prede, ljubeznice, ona-on, tisto moje novo, turkiz, življenje Tagi: , , , , , ,

Čutim te

Dodaj komentar 8.01.2012 Plujem

Raznežena.

Z mislimi v tvojem objemu.

*

Čutim te v vsaki celici svojega telesa.

Zdi se mi, kot da boš vsak hip s prsti zdrsel po moji mehki koži.

*

Priprem oči in se zasanjam.

Metuljčki v trebuhu zaplešejo ples razigranega poželenja.

*

Čutim te.

*

Čutim te globoko.

*

Zasanjam se v tvoje nežne dotike, ki me peljejo po cesti ognjene strasti.

Želim si te.

*

Da.

*

Želim si te.

*

Želim si te točno takšnega, kot si.

*

Dišečega.

Lepega.

Privlačnega.

In tako zelo erotičnega, da se moji potoki v trenutku zlijejo s tvojimi čudovitimi hribi.

*

O, da.

Najini dotiki so kot zlitje.

Zlitje najlepše simfonije duše.

*

In najini poljubi.

O, poljubi.

Poljubi so mogočni.

Globoki in ljubeči.

*

O, da.

Dragi moj.

Pravi moški si, veš.

Pravi moški zame.

*

Ob tebi moja duša prede.

*YouTube slika preogleda

  • Share/Bookmark

Kategorija: cukrčki, ko duša prede, ljubeznice, najin pristan, tisto moje novo, življenje Tagi: , , , , ,

Vikend razvajanja

2 komentarjev 10.01.2010 Plujem

Že dolgo se nisem tako razvajala, kot sem se v tem vikendu. Res, da sem imela še nekaj delovnih obveznosti, vendar so bile v primerjavi z užitki, ki so me čakali, prav zanemarljive.

Petek je bil v znamenju romantičnega sprehajanja po zasneženih cestah. Zimska idila me je prevzela in več urno prebijanje po nespluženih poteh me je čisto prevzelo. Ponekod je bilo snega celo do kolen. In še je padal.  Večer se je tako končal s prijetno utrujenostjo (hoja po snegu je bila zaradi ugrezanja zahtevnejša :D , ampak veliko bolj mikavna) in mokrimi nogami, saj zimski čevlji od petka naprej niso več “vaterpruf”. :? Ampak kljub temu je bilo preprosto čudovito.

Sobota se je začela delovno. In tako je bilo cel dan. Do večera. Ko sem si privoščila ekstra užitke. Z njim.

Po pitju toplega čajčka sva se udobno namestila in si zavrtela film. Nekaj časa vsak na svoji strani, nato pa so njegove spretne roke začele raziskovati kotičke mojega telesa. Njegovi čutni prsti so polzeli po moji koži in me z nežnimi gibi hkrati razvajali, pomirjali, sproščali in kurili. Začel je na hrbtu in se preko lopatice spretno premikal do mojega boka. Nekaj trenutkov je postal in prstke sprehajal ravno tam, kjer ve, da mi najbolj paše. Po rebrih. Nato se je premaknil še malo bolj desno. Na mojo levo okroglino. Zagrabil jo je in jo malce pobožal. Za trenutek se je ustavil na sredinski izboklinci, nato pa se vrnil na hrbet in si ga vzel za slikarsko platno. S prsti je risal oblike in mi dovolil, da se ob nežnih in počasnih gibih popolnoma sprostim. Neprecenljivo. Nato je naredil potezo, ki me je popolnoma prevzela. Z roko je segel do moje rite in jo komentiral kot “fajno”. Ker se je s tem strinjal tudi njegov nabrekli korenjak, sem se takoj “ogrela”. Rahlo sem izbočila rito in jo prepustila nežnim dotikom, ki so me še dodatno mokrili. Istočasno sem z levico raziskovala njegovo mednožje in si že slikala slike naslade. Sledilo je nežno razvajanje in užitki, ki so me popolnoma sprostili. Njegov spretni jeziček in trenutek, ko me je zagrabil od zadaj in s prstom potegnil po razgreti špranjici, me vznemirjata še danes.

Zato sem se razvajala tudi danes. Z zadostnim počitkom in uživanjem v mirni nedelji. Po skuhanem kosilu in pospravljeni posodi sem si privoščila še nekaj počitka ter se predajala miru in tišini.

Sedaj umirjena in sproščena sedim in tipkam ta zapis. V dveh dneh sem se znova umirila in si napolnila baterije. To se mi pozna tudi na obrazu. Je že spet skoraj ovalen. Štirikotnost je le še v sledeh. :)

Takšni trenutki so balzam za mojo dušo in pot do zdravja. Počutje je v primerjavi s četrtkom neverjetno boljše. Torej si moram privoščiti še več razvajanja. Sicer pa, le komu ne pašeta uživanje in počivanje, brez občutka, da te nekje nekdo čaka in da moraš nekaj početi. :D

Foto (c) Spirit Awakes

Foto (c) Spirit Awakes

  • Share/Bookmark

Kategorija: cukrčki, ko duša prede, sex, tisto moje novo, vremenska slika, življenje Tagi: , , , , ,

Napol robinzonsko

12 komentarjev 21.12.2009 Plujem

Trenutno me še najbolj mika napol robinzonsko življenje. Daleč stran od mestnega vrveža. Daleč stran od računalnikov in zahtev po delu.

Bila bi nekje v naravi. Kjer bi se grela na drva in si kuhala na ognjišču. Nekje, kjer bi lahko v miru brala knjige in se grela ob svečah. Pokrita z dekico. S šalico toplega čaja v roki. Kjer bi skozi okno lahko opazovala debele ledene sveče, ki bi krasile streho brunarice.  Kjer bi lahko spremljala ples drobnih snežik, ki bi znova belile pokrajino.

Vonj po cimetu bi božal moj nosek. Spominjal bi me, da je čas za zimsko veselje. Za čas brezdelja. Da je čas lepih trenutkov. In veselja.

Ko bi se pokazalo sonce, bi se toplo oblekla in odšla ven. Na sneg. Najprej malo odkidat potko, nato pa zidat gradove za snežake.

Podila bi se po brezpotjih in v snegu risala angelčke. Pripravila bi ptičjo hišico in jim nastavila sončnična semena. Pripravila bi tudi seno, zelenjavo in sadje. Za srnice in zajčke.

Osvobodila bi drevesa, ki bi se šibila pod debelo snežno odejo. In otresla smrečico, ki bi krasila vhod v hiško.

Pometla bi verando in si pripravila brisačo, kamor bi stopila, ko bi šla noter. Sezula bi čevlje in obleko ter se v spodnjem perilu in nogavicah skrila pod dekico in opazovala kamin.

Znova bi se ogrela s toplim čajem in medom. Si zavrtela nekaj božičnih pesmi. Ter se naslonjena nazaj, z zaprtimi očmi, predajala zvokom.

Čez čas bi vstala in si skuhala kurjo obaro. Z veliko zelenjave. Spekla bi domač kruh in si pripravila krhke pišktoke.

Po tem bi malo potelovadila. Šla znova na sveži zrak in se prepustila zimi, da me v mislih odnese. Prepevala bi si pesmi in zgradila še enega snežaka.

Ob jutrih bi skozi okno opazovala živali, ki bi prihajale na jaso pred hiško. Ob večerih pa si zavita v dekico privoščila branje.

Dopustila bi skrbem, da odidejo. Da zbledijo.

Pa četudi samo za nekaj dni.

Četudi samo za praznike.

vir neznan

Foto: vir neznan

  • Share/Bookmark

Kategorija: cukrčki, dnevnice, ko duša prede, praznično, tisto moje novo Tagi: , , , , ,

Dol in gor z užitki

21 komentarjev 18.12.2009 Plujem

Začelo se je z muco. Tako lepo, mehko, črno. Ki je kar prosila po mojih dotikih.

(c) Plujem

Foto (c) Plujem

Po krajšem cartanju sem odšla naprej. Z nostalgijo sem obujala spomine na dneve, ko sem se še smela kopati. Za trenutek sem dovolila otožnosti, da me prevzame. Nato pa jo zavila v topel objem veselja, ki me bo pozdravil.

(c) Plujem

Foto (c) Plujem

Morje je bilo čudovito. In sonce, ki je govorilo, da je že nekaj čez opoldan, me je kar vabilo, da bi se ulegla na pomol in uživala v žarkih.

(c) Plujem

Foto (c) Plujem

Še bolj pa me je mikalo, da bi v dišečo slano vodo namakala noge.

(c) Plujem

Foto (c) Plujem

Vendar nisem. Neudobna oblačila so me opominjala, da je zunaj zima. Zato sem šla naprej. Najprej mimo gradbišča. Nato pa mimo hiš, za katere sem ugotavljala, ali so igrale vlogo v filmu Poletje v školjki.

Foto (c) Plujem

Mir in tišina sta me popolnoma prevzela. Ustavila sem se skoraj vsake 3 metre in posnela kar nekaj fotografij. Sploh obalno rastlinje je bilo zanimivo. Ponosno stoječi cvetovi so se bohotili po celotni brežini.

(c) Plujem

Foto (c) Plujem

Pot me je vodila naprej. Najprej po ravnini. Mimo hiše in osamljenih čolničkov.

(c) Plujem

Foto (c) Plujem

Nato pa navzgor. Kar so mi sicer odsvetovali, ker naj bi zame to sedaj bilo še prenaporno. A jih nisem poslušala. Zadnji čas je namreč, da poslušam samo sebe in svoje telo.

Uživala sem v vsakem koraku, ki sem ga naredila in se predajala mislim. Sploh ne vem od kje, so se mi prikradle ravno pohotne. In to o njemu (šele kasneje mi je bilo jasno, zakaj). Za hip sem postala in jih hotela odpraviti. Ker se mi je zdelo nesmiselno. A ni bilo uspeha. Zato sem se jim prepustila in jim dovolila, da se razbohotijo v zgodbo strasti.

Pot navzgor mi je tako krajšala želja po nabreklini, ki bi polnila moja usta. Pri cerkvi sem se ustavila in globoko zadihala. Ja. Precej sem brez kondicije. Ampak ni problema, to bomo vse nadomestili. Že v letu, ki prihaja. Prepričana sem v to. Samo pametno je treba pristopiti k izvedbi.

Nato sem šla naprej in poskusila misli zaposliti s tem, kako bi mi bilo lepo, če bi bila doma na Obali. In to na takšni točki, s katere bi imela razgled na morje. Njami.

Šla sem še mimo nekaj hiš in  ga zagledala. Skozi vejevje se je bohotil  na vrhu, nad morjem.

(c) Plujem

Foto (c) Plujem

Tam sem že bila. V preteklosti. Ampak vedno z avtomobilom do polovice. Tokrat pa sem prišla peš. Od spodaj gor. Ponosna, da mi je uspelo in da se počutim odlično, sem se ozrla naokoli. V trenutku so se mi odvili spomini. Spomini na nočno strast, ki sem si jo s takratnim privoščila v predlanskem poletju. Poiskala sem tisti kotiček in ga tudi slikala. Tokrat je bil dan. In takoj mi je bilo jasno, zakaj me je takrat “nekaj” (pa ne tisto, kar morda mislite) žulilo v koleno oz. rito. :D

(c) Plujem

Foto (c) Plujem

Skoraj sem že hotela nazaj, ko me je prešinilo. Danes grem dol.

(c) Plujem

Foto (c) Plujem

Ne glede na to, da je strmo. Moram videti od blizu. Do sedaj je vedno bila tema, pa sem zaradi varnosti rajši ostala zgoraj. Tokrat pa je dan. In čas je, da začnem. Tudi z aktivnostmi.

Za hip sem postala, preverila počutje in se podala po poti. Zaliv je bil prav vabeč.

(c) Plujem

Foto (c) Plujem

Pot pa niti ne preveč strma. Ozka, a dobro prehodna.

Foto (c) Plujem

Spet sem se ustavljala vsakih nekaj metrov in fotografirala, kako se približujem.

(c) Plujem

Foto (c) Plujem

In končno sem prispela. Premalo je pridevnikov, s katerimi bi lahko opisala svoja občutja, ko sem stopila na sivo obarvan prod. Z eno besedo, neprecenljivo.

(c) Plujem

Foto (c) Plujem

Sprehodila sem se do skal in do konca “ovinka”. Misli so se prepuščale sproščanju in valovi so me pomirjali. Odkrila sem tudi nekaj “kotičkov”, ki jih bo potrebno nekega dne preizkusiti. :D

(c) Plujem

Foto (c) Plujem

Ko je prišel še en fant, sem se podala nazaj. Na vrh.

(c) Plujem

Foto (c) Plujem

Vmes sem se usedla na klopco. In uživala v razgledu.

(c) Plujem

Foto (c) Plujem

Pot nazaj je bila polna emocij. Vesela sem bila, da mi je uspelo. Da mi je uspelo dol in gor. In to z užitki.

(c) Plujem

Foto (c) Plujem

Današnji izlet mi je dal novih moči. In občutek, da je moj način (samo)zdravljenja pravi. :)

Jutri bom raziskovala druge koščke. Se že sedaj veselim. :)

  • Share/Bookmark

Kategorija: cukrčki, dnevnice, dopust, ko duša prede, križarjenja, tisto moje novo, življenje Tagi: , , , , , , ,


 

November 2017
P T S Č P S N
« Feb    
 12345
6789101112
13141516171819
20212223242526
27282930  

Kategorije

od 06.02.2010

tumblr visitor stats