Trebušni ples mehurčkov :)

6 komentarjev 4.08.2010 Plujem

Zaradi spremembe, ki me čaka, sem čisto na trnih. Ampak od navdušenja. Razmišljam, kaj vse bom znova lahko počela. Poleg športnih aktivnosti si bom verjetno privoščila še jogo. Razmišljam pa tudi o plesu.

Res, da me najbolj mikajo plesi v dvoje, sploh kakšna vroča salsa, a ker nihče od kolegov noče z mano na plesni tečaj, si bom (zaenkrat) morala izbrati kakšen ples, ki se lahko pleše ”solo”.

No. Hip-hop in podobno (zaenkrat) še ni zame, ker se mi zdi, da nimam glih “grifa” (beri: kondicije ;) ) za tovrstno poskakovanje. Trebušni ples pa bi verjetno bil prav zanimiv in uporaben. :D Poleg tega, da bi z njim okrepila trebušne mišice, bi ga lahko uporabila tudi pri kakšni posebni predigri. :)

Vsekakor pa si bom privoščila veliko gibanja. Sedaj si ga bom lahko. Brez ovir in zadržkov. Ampak v svoji režiji. Ker svoj prosti čas res rada izkoristim v sproščenem vzdušju in aktivnosti izvajam takrat, ko mi to res ugaja. Sploh pa sem se po nestrokovnem vedenju “zadnjih”, ki so planirali moje zdravljenje, končno odločila, da je čas, da “stvari” znova vzamem v svoje roke. Navsezadnje se gre ZAME. :D  

Zato si bom privoščila veeeeliko razvajanja. :)  Leto, ki prihaja (ja, ja, vem, da smo še sredi leta :D ) , bo čudovito. Vsaj občutek je tak. V želodcu imam mehurčke (ja, mehurčke, ker so metuljčki rezervirani za ljubezen :D ), v glavi pa polno želja, idej in načrtov, kako si polepšati dneve, ki prihajajo. :)

  • Share/Bookmark

Kategorija: cukrčki, insomnia, tisto moje novo, življenje Tagi: , , ,

Namesto pomoči poškodovanemu snemanje

31 komentarjev 26.07.2010 Plujem

Zgrozila sem se, ko sem prebrala, da je tragedijo, ki se je pred kratkim zgodila na Reki, nekdo posnel z mobilnim telefonom. Namesto, da bi umirajočemu nudil pomoč ali poklical reševalce/policijo, je po prvem šoku od “poka”, izvlekel telefon in začel snemati. Svoj posnetek je nato ponosno (vsaj tako navajajo mediji) objavil na Youtube.

Pa ni edini. Mnogi se ob dogodkih, ki polnijo strani črne kronike, odločijo, da bodo namesto nudenja pomoči, prodajali firbce in posneli fotografije/video posnetke. Kaj neki se jim dogaja v glavi?

Tudi, če jih poskušam razumeti, mi ne uspe. Ko sem zadnjič imela prometno nesrečo, mi poleg vsega, kar se je dogajalo, niti na misel ni prišlo, da bi poslikala vozili.

Zato se sprašujem, kaj neki vodi ljudi, da se ob dogodkih, ki nam “kri po žilah poženejo še hitreje“, spomnijo na snemanje/fotografiranje.

Tudi tiste, ki na različne portale (npr. 24ur.com) pošiljajo fotografije/posnetke prometnih nesreč, na katerih so še jasno videna trupla, okrvavljeno vozilo po nesreči s smrtnim izidom in podobno, nikakor ne morem razumeti. Kar se tiče urednikov teh strani  je sicer logično, da fotografije/posnetke sprejmejo in jih v večini (posnetka umirajočega na Reki na 24ur.com niso objavili, kar me je prijetno presenetilo) tudi objavijo, saj se na žalost krvava črna kronika od vseh novic še vedno najbolje prodaja.

Zdi se, kot da so ljudje prav “lačni” takšnih novic.

A vendar. Se je kdo od njih vprašal, kaj ob tem doživljajo svojci tistih, ki so utrpeli poškodbe ob nesreči? Se je kdo vsaj za hip zamislil, kako je žalujočim, ko v vseh novicah gledajo posledice dogodka, ki jim je “vzel ljubljeno osebo“?

Koliko ljudi ima sploh še občutek za sočloveka?

Kam gre ta svet?

V kaj se spreminjajo ljudje?

Ali potreba po tem, da so opaženi, res začenja presegati vse tiste vrednote, ki naj bi bile vodilo življenja?

Včasih v kakšnem prispevku/članku preberem, da je za veliko človeških neumnosti odgovorna napredna tehnologija. A to je, vsaj z mojega vidika, le iskanje grešnega kozla, medtem ko podporniki te teorije sami sebi (in tistim, ki jih poslušajo) v oči mečejo pesek. Vsi vemo, da je vsa tehnologija uporabna šele, ko jo (na nek način) uporabi človek. Odgovornost za vse neumnosti je torej jasna. In še to je individualna. Vsi nosimo/imamo svojo.

 

  • Share/Bookmark

Kategorija: insomnia, pleh, tisto moje novo, življenje Tagi: , , ,

Smrčanje me pomirja

13 komentarjev 20.07.2010 Plujem

Nekaj, kar je bilo še dobro desetletje nazaj običajno in normalno prisotno, postaja za ženske in moške vse večja “nadloga”.  Z dobro antireklamo smrčanja so mediji namreč dosegli, da se vse več ljudi pritožuje, da zaradi partnerjevega smrčanja ne morejo spati. Nekateri partnerji zaradi mirnega spanca, ki ne vključuje žgečkanja “obrni se”, spijo v ločeni sobi. Nekateri partnerji pa so zaradi “miru v hiši” pripravljeni poskusiti tudi različne pripomočke, ki naj bi odpravljali smrčanje.

Tržišče jih ponuja vse več. Od različnih zeliščnih napitkov in nosnih razpršil do napotkov o “pravilnih” blazinah, vzmetnicah, pravilnem položaju spanja ter različnih pripomočkih, s katerimi naj bi odpravili smrčanje. Med njimi so najbolj oglaševani traki, ki naj bi razširjali nosnice, učvrstili brado ter dvignili spodnjo čeljust. Pogosto pa je potreben tudi kirurški poseg.

Po podatkih dr. Fajdige “smrči povprečno 40 % ljudi. Bolj pogosto je pri moških in narašča s starostjo. Po statistikah smrči 20 % odraslih, mlajših od 30 let, 45 %  je starih od 30 do 60 let  in od 40 – 60 %  starejših od 60 let.”

V večini se nad nočnimi zvoki pritožujejo ženske. Delni razlog je morda v tem, kot navaja dr. Fajdiga, da je smrčanje pogostejše pri moških. Po drugi strani pa so morda ženske tudi bolj občutljive za vsakršnje motnje med spanjem. Zdi se mi, da so delno k temu pripomogli tudi mediji, ki so z raznimi reklamami sporočali, da je smrčanje nekaj nesprejemljivega.

Saj je. Popolnoma je nesprejemljivo. Ampak za tistega, ki smrči. In to samo za to, ker je smrčanje za tistega, ki smrči, lahko tudi nevarno.

Smrčanje je (sploh pri otrocih) lahko posledica zdravstvenih težav, ki jih je potrebno obravnavati zdravniško; tudi kirurško. Še posebej nevarna je apneja v spanju, ki jo je nujno potrebno zdraviti. V večini naj bi bila posledica prekomerne teže.

Smrčanje pa je lahko tudi posledica drugih, manj nevarnih razlogov. Med pogostejšimi sta kajenje in prevelika količina zaužitega alkohola.

Pri tem je najbolj zaskrbljujoče, da so se smrčanja na tržišču lotili predvsem zato, ker se je vse več ljudi začelo pritoževati, da zaradi partnerjevega smrčanja ne morejo spati. Dr. Fajdiga navaja, da  je smrčanje lahko tudi “utemeljen razlog za razvezo zakona in je tudi vzrok za umor (dokumentirano !)”.

Grozljivo, a ne?

Glede na to, da mene partnerjevo smrčanje ali glasno dihanje pomirja in mi nudi še mirnejši spanec, kar ne morem razumeti, kako se ljudje (vsaj na dolgi rok) na nočno žaganje ne navadijo.

Je pa res, da me partnerjevo smrčanje pomirja samo takrat, ko je najin odnos ljubeč in srečen. Kadar se naberejo (male) težave, nas zelo hitro  lahko začnejo motiti tudi stvari, ki nas sicer ne. Zato bi priporočala tistim, ki se pritožujejo čez partnerjevo smrčanje, da poleg razlogov, zakaj partner smrči (razlog morda zahteva zdravniško obravnavo), pomislijo tudi na to, kakšen odnos imajo s partnerjem.

Morda se bom kdaj ugriznila za jezik (a upam, da se ne bom; tok, tok, tok :) ), a trenutno si nikakor ne predstavljam, da bi s partnerjem imela ločeni spalnici. Najlepši del tega, da si v vezi, je (vsaj zame) ta, da zvečer zaspiš in se zjutraj zbudiš z nekom, ki ga ljubiš. In ravno nocoj si še posebej želim, da bi se lahko z nekom zavila v rjuho in mirno, v objemu zaspala.

Tistim, ki pa jih partnerjevo smrčanje moti, pa priporočam, da zvok smrčanja poslušajo in si v mislih predstavljajo njegov ritem. Ni boljšega “uspavala”, kot je to. :)

Vseeno pa je potrebno ugotoviti vzrok smrčanja in izključiti morebitne nevarnosti. V pomoč pri tem so lahko razni vprašalniki, ki jih najdete tudi na spletnih straneh. Še boljši in učinkovitejši pa je (ob izključitvi vzrokov za občasno smčranje) posvet z zdravnikom.

Pa srečno. In polno mirnega spanca. Tudi v dvoje. :) :D

Fotografija najdena na http://www.vitamin.si/smrcanje.html.

  • Share/Bookmark

Kategorija: insomnia, ona-on, tisto moje novo, življenje Tagi: , , ,

Nekje sem zgrešila odcep

2 komentarjev 12.07.2010 Plujem

Bolijo me kosti in misli se mi spotikajo ob tisoč skrbi. Nikakor se ne morem umiriti. Pulz je povečan in bolečine se selijo iz enega dela telesa v drugega. Kaj se mi dogaja?

So to lahko le posledice stresa? Ali so razlogi lahko resnejši? Ker je zame to novo, ne vem, kje iskati odgovore. Želodec je tako še bolj napet in njegovi kriki po spremembi so že precej glasni. Spet bo potrebno ubrati drugo pot. Obdobje zadnjih nekaj tednov mi res ni bilo pisano na kožo. Preveč je bilo neprijetnih dogodkov, ki so me kar malce zaustavili. Na vseh področjih.

Zato sedaj razmišljam.

Kaj sploh hočem od življenja? Kam sploh hočem priti? In tudi, kaj si sploh želim.

Po vseh neuspešnih poskusih iskanja ljubezni, sem nekako kar prenehala. Zdi se mi, kot da sem se vdala v samsko življenje. Kar nimam več energije za nove poskuse in za morebitna nova razočaranja. Ko slišim kolegico, kako se ukvarja le s telesnimi dispozicijami sočloveka, me še bolj potolče. Še bolj si zaželim skriti. In še višje pozidati zid. A ga ne. Vsaj za več kot kakšno uro ne. Ker so to njene omejitve. Moje so samo tiste, ki si jih postavim sama.

Ko sem prebirala zapis o bistvu življenja, ki ga je napisal Leo77, me je znova prešinilo. Preveč sem se oddaljila. Oddaljila od same sebe in od raziskovanja tega, kar sem in kar je v meni.

Zato so se mi znova pojavile težave. Telo me namreč znova opominja, da nekaj delam drugače, kot je zame dobro. Premalo razmišljam o življenju. Spet živim preveč rutinsko in vdano v “usodo”, ki si jo itak krojim sama. A ni to popolni nesmisel?

A kaj naj še preberem, da me bo znova postavilo nazaj na pot, kjer moram spoznavati sebe? Naj znova berem knjige, ki sem jih že prebrala? Se mi zato znova sanja o smrti; tudi lastni?

Ko me je maserka pred časom pod nosom namazala s kitajsko mastjo, mi je bilo takoj jasno. Sebe sem znova nekje zapustila. Zato sem takrat prebrala Alkimista. Zanimiva knjiga, a vendar mi njen zaključek še vedno ni popolnoma jasen.

Po tistem pa sem se znova “opustila”. Znova sem igrala pričakovano vlogo rutinskega življenja in znova sem se predajala dnevu enakem dnevu. In to, kot sem že mnogokrat ugotovila, precej utruja. Sploh, kadar pot, ki jo moram pri spoznavanju sebe še prehoditi, pri tem odložim na stran.

Ampak; kako se spoznati. Kaj narediti? Kaj prebrati? Poiskati kje vodnika? Koga? Do sedaj nisem spoznala še nikogar, ki bi ga bila pripravljena sprejeti za “učitelja”. Vsi, ki so to poskušali biti, me niso prepričali. Zato plujem sama. Kar je navsezadnje tudi smisel. Na koncu vedno ostanemo sami.

Kaj torej narediti?

Verjetno znova začeti razmišljati o sebi. Včasih sem pisala dnevnik svojih misli. Včasih sem jih razpredala tudi na blogu, ki je v zadnjem obdobju precej zapostavljen. To je več kot očitno znak, da se z mano nekaj dogaja.

Ampak kaj? Kam plujem?

Glede na počutje, sem nekje zgrešila odcep. Zato se moram pri naslednji tabli ustaviti in si dovoliti izbrati drugo smer. Žalostna udanost v usodo samskosti mi ni pisana na kožo. To je več kot očitno, saj mi hoja po tej makadamski poti povzroča slabo počutje in skrbi.

Treba se bo aktivirati. Treba se bo začeti najprej znova ukvarjati s samo sabo. Pa ne zaradi samovšečnosti. Temveč zaradi ljubezni. Navsezadnje smo ljudje ustvarjeni, da ljubimo. A da lahko ljubimo drugega, moramo najprej ljubiti sebe.

Fotografija najdena na http://s0.geograph.org.uk/photos/08/71/08715346efcb03.jpg.

  • Share/Bookmark

Kategorija: ezoterika, insomnia, tisto moje novo, življenje Tagi: , , ,

Včasih si tako želim…

16 komentarjev 17.06.2010 Plujem

Včasih si tako želim, da bi nekdo enostavno videl v mojo dušo. Želim si, da bi prišel, me objel in mi povedal, da ve, kakšna sem. Občutek, ko mi ne bi bilo potrebno pojasnjevati svojih besed in dejanj, bi me neskončno pomirjal.

Vsi dogodki zadnjega dne so me namreč tako zelo utrudili. Ljudje, ki so sposobni dojemanja zgolj na fizični ravni, me odbijajo. Ne glede na spol. In vsi tisti, ki se kljub skorajšnji podhranjenosti ukvarjajo z odvečnimi kilogrami in razpredajo, kaj vse je na njih grdo, so še posebej obremenjujoči. In odbijajoči. Sploh zame, ki se sedaj počasi končno začenjam vzpenjati proti vrhu svoje gore.

In vse, kar se je zgodilo v zadnjih dneh, me je znova zaustavilo. Ujela sem se v misli lastne nesamozadostnosti, čeprav sem v preteklih tednih imela občutek, da sem to lekcijo že osvojila.

Pa nikakor nočem ustrezati vsakomur in vsepovsod. Pravzaprav ljudem, ki so plitki, niti nočem ustrezati, ker bi se potemtakem morala zamisliti nad sabo, če sem jim podobna. Kljub vsemu pa so me konstantne, čeprav “zakomuflirane” pripombe, kako neustrezam in kako sem pravzaprav slaba, še bolj pa grda, danes le načele. Načele znotraj. Globoko.

Priznam.

Že od nekdaj si želim, da bi nekdo vzel moj obraz med svoje dlani, ga objel, me pogledal v oči in mi povedal, da sem lepa. Lepa v vseh pogledih.

Sicer pa; le kdo si tega ne želi? Vsi ljudje namreč stremimo k nekim pozitivnim feedbackom. Sploh v medosebnih odnosih.

Zame pravi partnerski odnos temelji na ljubezni, vodijo pa ga dobre vrednote, razumevanje, spoštovanje in komunikacija. Vendar vse bolj opažam, da resničen občutek za sočloveka premore le peščica ljudi. Vse več pa je takšnih, ki vsakodnevno dogajanje sprejemajo le skozi lastno dobičkonosnost (kakršnokoli).

Utrujena sem od stalnih opazk. Stalnih opravljanj. In tudi od stalnih iger, ki se jih ljudje poslužujejo samo za to, da bi nekje/pri nekomu dosegli nek učinek. Utrujena sem tudi od vseh pripomb, ki sem jih znova doživela in najrajši bi na ves glas zakričala, da …..Ah. Ne bom. Ne bom si dovolila, da me znova potegne v krog, iz katerega sem ravno izstopila. Ne bom si dovolila, da se znova znajdem v želji (samo)pojasnjevanja, zakaj sem takšna, kakršna sem.

Tudi za fizične dispozicije ne. Te so namreč moje breme, ki ga sedaj končno, čeprav zelo počasi, začenjam sprejemati. Zgodba ima namreč dve plati; po eni strani je skrajno zapletena in prepletena, po drugi pa je preposta in enostavna. Zares pomembna pa je verjetno le zame. In za moje dojemanje same sebe. Mnenje in vedenje ostalih do nas sta namreč le odraz naše samozadostnosti.

A vseeno si včasih želim…

Želim, da bi me nekdo pogledal v oči in mi videl v dušo. Da bi začutil mojo naravo. Da bi razumel, kako dojemam svet. Da bi me objel. In da bi me preprosto sprejel. Sprejel takšno, kot sem. Znotraj in zunaj.

A da bo to mogoče, se bom verjetno morala najprej sprostiti, se sprejeti, vsekakor pa bom nekomu morala dovoliti, da to tudi vidi.

  • Share/Bookmark

Kategorija: insomnia, tisto moje novo, vremenska slika, življenje Tagi: , , ,

Končno sem sama sebi dovolj

14 komentarjev 23.05.2010 Plujem

Misli, polne njegovih podob, ki izginjajo v meglo.

Hrepenenje, ki dobiva realno podobo.

In želje, ki izginjajo v noč.

*

Prej me je prešinilo.

Takrat me je zaradi določenih želja ujel v trenutek.

In tam sem obstala.

Dneve.

Tedne.

Mesece.

Sama.

Osamljena.

Z idealizirano podobo njega.

Njega, ki tak sploh ne obstaja.

Prej mi je bilo v trenutku vse jasno.

Vse poteze.

Vse grimase.

Vem, da je vse imelo ozadje.

Vem, da je vse imelo svoj zato.

Tudi zame.

In tudi za moje “čakanje”.

A sedaj sem iz tega kroga izstopila.

Še z zadnjim prstom.

*

Snela sem si še zadnje okove.

*

Počutim se osvobojena.

Osvobojena njega.

*

Dojela sem bistvo svobode.

Dojela sem bistvo samskosti.

Končno!

Po toliko mesecih lahko znova srečno zadiham.

Sama.

Ker sem si snela verige.

Verige, ki sem si jih sama nadela.

*

Sedaj več nič ne čakam.

Ne hrepenim.

Niti si ne želim.

Ne njega. Niti koga drugega.

Sedaj samo uživam.

V trenutku.

In za trenutek.

*

Da.

Učim se uživati tukaj in sedaj.

Učim se usmerjati misli v trenutne dogodke.

Del prihodnosti hranim v načrtih.

Preostanku pa dovoljujem spontanost.

*

Na ustnice si rišem nasmeh.

V telo pa se učim točiti sproščenost.

*

Čez leta bom verjetno videla tudi njega.

Njega, ki obstaja le še kot spomin preteklosti.

Kajti sedaj je nastopil čas, da zadiham.

Zadiham s polnimi pljuči.

In se napolnim s svežim zrakom.

Zase.

In za svoje življenje.

Končno sem sama sebi dovolj.

Končno!

Fotografija najdena na http://www.thefrisky.com/post/246-dating-drama-im-happy-to-be-single/.

  • Share/Bookmark

Kategorija: insomnia, ljubeznice, tisto moje novo, življenje Tagi: , , ,

Živeti za trenutek je presneto težko

4 komentarjev 10.05.2010 Plujem

Nemir, začinjen s previsokim pritiskom, ki ga nikakor ne morem znižati. Bolečine v trebuhu, ki se prevešajo že v nezdržno. In občutenje utripa srca v želodcu, kar povzroča nelagodje. Kaj se mi dogaja? V mislih se mi pretaka tisoč skrbi. In ko sem prej zaprla oči, se je nemir začel še stopnjevati in občutek utesnjenosti je postal še močnejši. Odločila sem se, da vstanem in svoje misli zapišem. Pisanje bloga me namreč vedno umiri.

V zadnjih dneh sem brala knjigo. Alkimista. In nekateri zapisani stavki mi še vedno odmevajo v mislih. Najmočnejši misli, ki sta mi ostali v spominu, sta, da je  (1) vsak dan je enako dober za smrt; in da je (2) živeti potrebno v tem trenutku. In ravno ta slednja je v meni sprožila razmišljanje.

Končno sem si namreč priznala, da ne znam živeti v tem trenutku. Četudi sem si ves čas dopovedovala, da živim “za sproti” in si privoščim stvari, ki mi trenutno ustrezajo, sem si ob branju knjige morala priznati, da temu (v praksi) le ni tako. Z mislimi namreč več čas begam iz prihodnosti v preteklost, dejanja sedanjosti pa vedno naredim hitro, po občutku. Sicer si v sedanjosti privoščim tiste reči, ki mi ustrezajo, kljub temu pa mi misli dostikrat kam odtavajo. Kadar je to preteklost, se ukvarjam s stvarmi, ki so me na nek način prizadele in jih še nisem razdelala in sprejela. Ko pa mislim na prihodnosti, v mislih zlagam načrte za delo in prosti čas. Včasih me zanese k željam, povezanim z ljubeznijo in družino, včasih pa tudi na čas, kako bo, ko bom imela kakšnih 70 let :) . Svoje misli torej stalno zaposlujem z nekimi morebitnimi scenariji prihodnosti. Vzporedno pa poskušam razmišljati še o tem, kako se bom uspešno pozdravila, kakšen dnevni ritem moram za to imeti, kaj moram početi in kaj moram jesti, da bodo učinki čim hitrejši. Ves ta čas pa sedanjost dojemam rutinsko, kot del življenja. In ne glede na to, da v okolici opazim in zaznam tudi podrobnosti, v trenutku ne uživam tako, kot bi lahko, če bi se sprostila in bi v določenem trenutku mislila le na tisto, kar dejansko tudi počnem.

Pa nikoli ni šlo za to, da bi si lagala, da živim za trenutek. Šlo je predvsem za to, da se svojih misli nisem zavedala. Delno morda zato, ker so tako naravno prisotne že od nekdaj, delno pa morda tudi zato, ker se pretakajo tako hitro. Zato me je trenutek, ko sem se med branjem Alkimista zavedla svojih misli, popolnoma šokiral.

Nekaj časa sem brala naprej, nato pa sem si morala priznati, da moje misli res stalno nekam begajo in da se v njih stalno premikam v čas, ki za določen trenutek življenja sploh ni pomemben. Zato jih poskušam sedaj umiriti. Pravzaprav sedaj razmišljam, kaj sploh pomeni živeti za trenutek in v trenutku. In kako se to naredi.

To, da bi v določenem trenutku mislila le na tisto stvar, ki jo takrat počnem, se mi namreč zdi nesprejemljivo. Moje misli namreč potujejo z divjo hitrostjo in v nekaj preskokih se lahko od rumenega cveta z mislimi znajdem na čisto drugem področju. Kako misli torej umiriti?

Najverjetneje je potrebno najprej počistiti preteklost. To pomeni razdelati še odprte reči. Jih ovrednotiti s pozitivnimi lekcijami ter jih nato sprejeti. Za prihodnost pa si zamisliti želje; jih morda tudi kam zapisati; nato pa prihodnosti pustiti, da se odvije sama. Kaj pa z načrti?

Načrti so namreč živa stvar. Zaradi dnevnih sprememb se stalno spreminjajo. Verjetno bi k umirjanju misli pripomoglo, da bi načrte ob spremembi tudi pisno prilagodila, nato pa zapisano izvrševala takrat, ko je bilo predvideno. Vendar to pri meni nekako ne deluje. Še najboljši plan vedno prilagodim in zapisano naredim takrat, ko se mi tako zazdi. :) No, razen vnaprej dogovorjene stvari, ki vključujejo tudi druge ljudi.

Verjetno bo preteklo še nekaj časa, preden se bom v praksi z mislimi posvečala le sedanjosti in tistim stvarem, ki jih takrat počnem. Kajti že čez sekundo se prihodnost spremeni v sedanjost, sedanjost pa v preteklost. In ravno to je največji fenomen življenja za trenutek in v trenutku.

Vir fotografije neznan.

  • Share/Bookmark

Kategorija: ezoterika, insomnia, tisto moje novo, življenje Tagi: , , ,

Strah pred smrtjo se da odpraviti.

6 komentarjev 28.04.2010 Plujem

Vem, da mnogi o tej temi sploh nočejo razmišljati. Kaj šele govoriti. Mnogim ta tema vzbuja strah in panične občutke, zato se trudijo, da misli o smrti potlačijo. A vendar je smrt del človeštva in tudi zaključek našega življenja. Tudi jaz redkeje (kot v preteklosti) razmišljam o smrti, vendar so mi dogodki zadnjih dni glavo napolnili ravno z mislimi o človeški minljivosti.

Popolnoma nepričakovano je namreč preminila oseba, ki sem jo poznala od svojih otroških let. Nisva si bila blizu. Sem pa dobro poznala njegove otroke. Skupaj smo namreč hodili v šolo. In četudi smo z leti (iz različnih razlogov) nekako izgubili stik, je občutek izgube prisoten tudi na moji strani. Celo noč sem sanjala o njem in si zjutraj nadvse želela, da bi novica o njegovi smrti ne bila resnična. Predvsem zato, da bi lahko še okušal lepote fizičnega življenja. Ter da bi še vedno lahko užival družinsko srečo.

Že preko dneva sem bila nekako otopela, sedaj pa nikakor ne morem zaspati. Slike o človeški minljivosti se mi prikazujejo pred očmi in razmišljanja o fizičnem in dušnem življenju so znova oživela. Razmišljam o tem, kaj  življenje sploh je.  Kako je minljivo. In nenazadnje, kako smo ljudje glede tega nemočni.

Zdi se mi, kot da se ljudje, kljub dejstvu, da na koncu vsi fizično umremo, nekako ne zavedamo, kako zelo smo minljivi. In zato tudi nekako pozabljamo, da se življenje lahko spremeni v sekundi. Kadar umre nekdo, ki smo ga poznali, se nam pojavijo tudi misli o lastni minljivosti. Preko dnevnega tempa na to, da bomo nekega dne umrli, “pozabimo”. Verjetno zaradi obrambnih mehanizmov, ki nas ščitijo pred tem, da bi nas strah/skrb/ali misli o smrti ne bi uničile. Še posebej pa se ljudje ob smrti osebe, ki smo jo poznali, zavemo, katere so tiste stvari, ki so res pomembne. Zaradi dnevnega ritma lahko na njih kaj hitro pozabimo.

Sama sem že pred leti sklenila, da bom živela za trenutke, ki jih preživim s svojimi. Zato od njih nikoli ne odidem brez poljuba, v jezi, ali užaljenosti. Trudim se, da se razumemo in da morebitne spore rešujemo sproti. Še prehitro pridejo trenutki, ko je skupno preživljanje časa nemogoče. Ker sem že večkrat na lastni koži izkusila, kako je, ko se celo noč bojiš, da bo zazvonil telefon, ki bo sporočil bolečo novico, mi družina pomeni še toliko več. Morda tudi zato tako močno čutim z družino umrlega. Ker vem, kako lepo so se razumeli. Ker vem, kakšna praznina bo v življenjih tistih, ki so “ostali”. In ker vem, da tudi verjetje v večno življenje duše, ne more popolnoma umiriti misli žalujočega človeka v fizičnem življenju. Vsekakor pa verjetje, da posmrtno življenje obstaja, pomaga. Tako svojcem, ki žalujejo, kot tudi živim, da se manj bojijo smrti.

Že ko sem imela okoli 10 let, sem začela razmišljati o smrti. Neznansko me je bilo strah tega, da bom nekega dne umrla. Življenje se mi je namreč zdelo tako čudovito. Kljub skrbem, ki sem jih kot smrkljica imela, se mi je dejstvo, da me nekega dne ne bo več, zdelo grozljivo in vsakič, ko sem na to pomislila, me je zagrabila nepopisna panika. Ti občutki so se stopnjevali toliko časa, dokler si nisem v knjižnici sposodila knjigo o življenju po smrti. Ne vem več, kdo jo je napisal, so me pa pripovedovanja ljudi, ki so doživeli “onostranskost”, pomirili. Vsaj za nekaj časa.

Ko se mi je v odraslem obdobju (po končanju dolgoletne veze) znova začel dogajati panični strah, povezan s smrtjo, sem se odločila, da je čas, da nekaj ukrenem. Stvari so se namreč tako razvile, da se mi je ponoči bledlo o smrti in strah pred dnem, ko mi bo odbila zadnja sekunda, se je tako samo še večal. Šlo je celo tako daleč, da me je začelo ovirati pri vsakodnevnih opravilih. Strah pred smrtjo sem namreč prenesla tudi na odnose z bližnjimi. Ne samo, da sem si zaradi pretirane skrbi, kako so in če so v redu, kvarila kvaliteto dneva, tudi njih sem obremenila s tem, da so pogosteje občutili paniko in strah. No. Morda nisem neposredno vplivala na njihove misli. Vsekakor pa nisem odreagirala tako, da bi jih pomirila in jim poskusila pomagati prebroditi paniko. Ne, da jim ne bi želela pomagati. Enostavno tega takrat nisem zmogla. Šlo je že tako daleč, da nisem niti mogla več gledati filmov, kjer so ljudje umirali. Zato se je včasih zgodilo, da po tedne sploh nisem pogledala nobenega filma. Takrat sem se zavedla, da je čas, da nekaj ukrenem. Pa ne zaradi televizije. Temveč zaradi kvalitete življenja.  

Najprej nisem vedela, kaj narediti. Niti to, kje iskati informacije. Res je, da je koristno, če kje dobimo kakšne napotke, vendar sem vedela, da lahko razne strahove in skrbi odpravimo le sami. In to tako, da se z njimi na nek način soočimo.

Zanimivo je, da sem ravno v tistem obdobju spoznala prijateljico, ki mi je dala precej napotkov, kaj prebrati. Najprej sem bila skeptična. Ko pa sem začela knjige M. Newtona prebirati in videla, da naj bi njegove ugotovitve temeljile na regresijskih hipnozah, sem se začela umirjati. V teh knjigah ne gre za izpovedi ljudi, ki so se zbudili iz kome, ali tistih, ki so bili že klinično mrtvi (kar sem brala še kot otrok). V teh knjigah avtor ljudi s pomočjo regresijske hipnoze sprašuje o življenju duš in preteklih življenjih.  Zelo zanimivo branje. Nekatere stvari so se mi zdele morda težje sprejemljive, nekatere pa so delovale popolnoma mogoče. Tudi reinkarnacija, v kar prej nisem verjela. Kaj je dejansko res, večina ljudi ne ve. Tisti, redki, ki imajo uvid v svoja prejšnja življenja in smisel življenja, pa o tem seveda molčijo. In prav je tako. Vsak mora resnico o življenju odkrivati sam. Na svoj način. S svojimi mislimi. In s svojimi spoznanji. 

Ko gledam ljudi v svoji okolici, opažam, da so tisti, ki ne verjamejo v večno življenje duše, precej bolj obremenjeni s smrtjo in fizičnim zaključkom življenja, kot ostali. Tudi tisti, ki verjamejo v katero izmed ver in posmrtno življenje, so bolj pomirjeni. Zdi se mi, da je vse to samo zaradi upanja. Upanje je namreč pomirilo tudi mene. In to upanje v to, da po tem (fizičnem delu) obstaja še nekaj. Vse tiste reči, ki sem se jih prej bala, sedaj sprejemam z navdušenjem. Kadar pa informacije prestopijo meje sprejemljivega, jih za kratek čas odslovim. Ko sem pripravljena, se namreč znova vrnejo.

Pomembno pa je to, da sem se sedaj umirila. Znova zmorem umirjati tudi druge in jim pomagati, da prebrodijo svoje panične občutke. Na trenutke se mi zdi, kot da sem se osvobodila. Osvobodila vseh težkih misli, ki so me omejevale. Sedaj, ko verjamem, da obstajajo tudi druge dimenzije, se počutim svobodno. Kaj točno me čaka, ne vem. Izvedela bom, ko bo prišel moj čas. Do takrat pa bom poskušala živeti. Za trenutek. Za veselje. Za lepe trenutke. Za prijetne odnose. In za dobro voljo. Vem, da se vedno ne da. Sploh, ko se zgodijo stvari, ki nas prizadenejo, užalostijo ali ujezijo. A biti človek, pomeni tudi, da se ves čas učimo. Pa ne samo teorije in prakse, temveč še posebej življenja.

 

Fotografija najdena na http://repairstemcell.wordpress.com.

 

 

 

 

 

 

  • Share/Bookmark

Kategorija: ezoterika, insomnia, tisto moje novo, življenje Tagi: , , ,

Naprej Nazaj


 

Januar 2018
P T S Č P S N
« Feb    
1234567
891011121314
15161718192021
22232425262728
293031  

Kategorije

od 06.02.2010

tumblr visitor stats