Nočna razmišljanja

Dodaj komentar 8.07.2012 Plujem

Sedim na ležalniku, zavita v oddejo in gledam zvezdnato nebo. Rahlo me zebe, a še vedno sedim in razmišljam o tebi, o najini povezavi, o najinem prijateljstvu, o tem, kar je bilo, ter o tem, kar se mi dogaja. Sprašujem se, če si morda tudi ti zunaj in opazuješ svetlo nebo in se predajaš energiji noči.

Čutim, da si se odmaknil. Na trenutke se mi zdi, kot da te ni več, nato te znova začutim tako močno in v vseh celicah, da se mi zaradi spomina večnosti v trenutku napolnijo oči s solzami.

V razumu sem sprejela, da najina povezava tokrat ni partnerska in tudi sicer vse bolj sprejemam, da sva prijatelja. A zaradi vsega, kar čutim, se v mislih kljub spuščanju vedno znova vračam k tebi.

Danes prvič glasno priznam, da po vseh mesecih dnevnih stikov pogrešam tvoj glas. Pogrešam diskusije s tabo in pogrešam trenutke, ki sva jih preživela v prijetnem klepetu, smehu. Vseeno živim. Se smejem. Sem notranje mirna. Ne občutim pomanjkanja. A vendar…mi misli uhajajo k tebi.

Si moje pomembno izkustvo, hkrati pa se kljub spuščanju, osmici, nenavezanosti, sprejemanju in razumevanju vedno znova vračam v občutenje ljubezni do tebe. Vedno znova se vračam k vprašanju, kaj zares čutim do tebe.

Tudi ko mi ego ponudi precej verjetne razlage, zakaj tebi ni do mene in zakaj ti ne bi bil pravi partner zame, se po tem, ko se umirim in grem vase, vedno znova vrnem k istemu vprašanju.

Kaj zares čutim do tebe?

Ti praviš, da mi je do tvoje energije, jaz pa, da česa podobnega še nisem doživljala, in da občutim močno privlačnost do tebe na vseh nivojih, vendar (si) tega trenutno še ne znam pojasniti.

Najmočneje te čutim, ko se zvečer uležem, umirim in sem le v čutenju. Takrat se mi zdi, da ležiš zraven mene, čeprav si trenutno daleč stran. Takrat začutim tisto večnost, ki sem jo doživela na koncertu Deve Premal. A to traja le en hip, saj mi ego že v naslednjem trenutku postreže s tvojimi besedami, s katerimi si (meni in sebi) že mnogokrat podajal razloge za najino ne-intimno povezavo.

Zavedam se, kaj je moj naslednji korak.

To je: spraviti sebe v ravnovesje. Le tako bom namreč zmogla razumeti najino močno in edinstveno povezavo ter zares sprejeti in zaživeti polno življenje.

Kakšna bo najina povezava, ne vem. Tudi ti dopuščaš različne možnosti. Navsezadnje imamo ljudje možnost izbire. In ravno to je tisto, kar čutim pri tebi – odločitev, da se umakneš.

Moja odločitev bi v tem trenutku bila drugačna. A ti praviš, da mi bo nekega dne vse jasno. Da bom takrat razumela.

Zato spuščam želje in pričakovanja ter ohranjam notranji mir. Hkrati pa si dovolim občutiti, sprejeti in spustiti vse, kar ob tem zaznam.

Tudi tisto, kar še vedno občutim do tebe.

  • Share/Bookmark

Kategorija: insomnia, tisto moje novo, življenje Tagi: , ,

Limun?

2 komentarjev 9.03.2012 Plujem

Prazna.

Kot steklenica brez vsebine se spuščam po reki svojih čustev.

V njih so odprte rane, ki mi jih dnevni dogodki zalivajo s pelinom.

Na trenutke se zavlečem v kot in si ližem rane.

Takrat posveti topel žarek, ki me za roko potegne na dan.

In vstanem.

Za hip srečna. Prenovljena.

Nato žarek vzame noč. In znova ostanem sama.

Še bolj sama, pravzaprav.

Še bolj se zavem, kako zelo sem zares sama.

*

Črke na papirju postajajo besede.

In besede postajajo stavki.

Prazni stavki.

Stavki bolečine.

Stavki praznine.

Kje je smisel?

*

Premlevam dogodke zadnjih nekaj let.

Spominjam se vseh bolečin. Vseh belih soban, v katerih sem preživljala tedne. V katerih sem se zvijala v bolečinah. V katerih sem prosila za pomoč in umiritev. V katerih sem iskala smisel in vzroke tistega stanja.

Takrat mi ni bilo jasno.

Sedaj mi je.

*

Sedaj mi je še preveč jasno.

A kljub vsemu sem se ujela v mrežo lastnih čustev in bolečine. V mrežo, ko si v krogu nalivam pelin na rano, namesto, da bi se obrnila, dvignila glavo in odšla.

Odšla stran.

Stran od vsega, kar me boli.

Stran.

Stran.

Stran iz tega počutja, ki ga ego neguje z najbolj zvitimi prijemi.

Iščem moč, da bi potegnila črto in končno stopila korak naprej.

Iščem spodbudo, ki bi mi dala začetni zagon.

Iščem pogum.

Da.

Svoj lastni pogum.

Da dvignem glavo in stopim naprej.

Pogumno.

Ponosno.

Brez, da gledam nazaj in hrepeneče čakam, če se bo pokazal znak.

*

A še vedno sem tukaj.

Sedim.

In čakam.

*

Kaj čakam?

*

Nekoga, da me kot princ na belem konju reši?

*

Nekoga, ki mi bo zapel pesem prave ljubezni in me ponesel v nebo?

*

Ne.

Ker ne verjamem.

Ne.

Ne verjamem več v te zgodbe.

Ne verjamem več.

*

Ker sem verjela.

Ker je bilo močno.

Mogočno.

Vroče.

Sinhrono.

Pa se je končalo.

Pravzaprav se nikoli zares začelo ni.

*

*

Kaj torej čakam?

Limun?

vir: http://broduboci.blog.hr/2010/01/index.html

  • Share/Bookmark

Kategorija: insomnia, tisto moje novo, življenje Tagi: , ,

Kaj si ustvarjam?

17 komentarjev 25.01.2011 Plujem

Znova sem si v življenje priklicala osebo, ki mi je dala jasno vedeti, da takšna, kot izgledam, nisem sprejemljiva. Da sem sicer odličen človek, ki pa nima pravega stasa. V tistem trenutku sem se zmogla postaviti zase, nocoj pa me je usulo. Po jezi, ki me je prežela, sem se razjokala in si vzela 10 minut samo-pomiljevanja. :) Da. Priznam.

Sedaj pa si misli poskušam znova napolniti z lepimi mislimi in ugotoviti, zakaj se mi vse te negativne izkušnje še vedno dogajajo. Dnevno sedaj telovadim, izgovarjam pozitivne afirmacije in se nasploh predajam lepim mislim in pozitivnim občutkom. Sprašujem se, ali sem morda izrekala napačne želje; navsezadnje tista oseba ustreza skoraj vsem “kriterijem“, ki sem jih postavila, in moja duša je ob njem tako lepo predla. Je pa več kot jasno tudi, da nekje globoko v sebi še vedno nisem spremenila prepričanja o sebi. Če bi ga, potem me skoraj popolni neznanec s svojim govoričenjem nikakor ne bi tako iztiril.

Torej, kako je sploh možno spremeniti svoja “globoko zasidrana” prepričanja. S ponavljanjem drugačnih prepričanj? Odkar sem začela znova živeti aktivno in ponavljati afirmacije, se neprijetni dogodki kar vrstijo. Doma in v službi. Da ne omenjam, da mi vsak dan naložijo več dela.  In ravno nocoj, ko sem se v posteljo spravila že zgodaj, se je soseda odločila, da bo imela žurko z nočnim vpitjem. A, da se mi to dogaja, sem odgovorna sama. S čim si torej vse to ustvarjam? S čim si v svoje življenje kličem takšne dogodke?

Sem morda v zadnjih letih, ko sem stalno poslušala poniževanja ali pa norčevanja na svoj vizualni račun, prevzela mnenje, da si dobrega enostavno ne zaslužim? Je možno, da sem tako zelo podlegla tujim prepričanjem, da sem jih sprejela za svoje? Se mi zdi, da me je takšen odnos drugih prizadel še posebej zato, ker je eden izmed tistih, ki me je stalno sekiral, “kako izgledam”, moj oče. Pred časom je šlo tako daleč, da več mesecev doma v njegovi bližini nisem naredila niti grižljaja. Verjamem, da so bile njegove besede dobronamerne, a nikoli me ni zares vprašal, kakšne težave zares imam in od česa se mi odvečni kilogrami nabirajo. Prav tako kot tega ni naredila večina drugih. In ta zadnji prav tako.  In znova me je prizadelo. Močno prizadelo. Četudi sem imela občutek, da stopam po varnejši poti in se imam že precej bolj rada.  Tako močno sem si želela, da si se enostavno zgodilo.  Pa se ni. Ker so znova bile vmes “kile”.

Je pa zanimivo. Ugotovila sem, da mi voda, ko sem srečna in ko dobim občutek sprejetosti, prav nič ne zastaja. Vse se “čisti”. In prav to srečo poskušam najti v sebi. Kar mi na kratek rok celo dobro uspeva. Na dolgi rok pa…se takole kot nocoj zalomi, nakar se z občutkom osamljenosti razjočem in sprašujem, s čim neki si vse to ustvarjam.

Utrujena sem od vseh teh poskusov. Utrujena od vseh teh metod, ki sem jih poskusila. Utrujena od vsega.

Seveda bom znova poskušala. Že zjutraj, ko se mi bo začel nov dan.

Z novim dnem namreč pride nova energija, s katero bom iz svojega potopljenega čolnička izčrpala vodo. Na jadro bom zapisala smer “sprememba prepričanja o sebi”. In znova zaplula.

Takšen je vsaj trenutni načrt. Telo se je mojemu stresu (beri: strahu) namreč uprlo z vsemi štirimi. In ga čisto razumem.

  • Share/Bookmark

Kategorija: insomnia, tisto moje novo, viharji, življenje Tagi: , , ,

Hočem pravega moškega!

103 komentarjev 2.01.2011 Plujem

A na tržišču res ni nobenega odraslega, dozorelega, socializiranega in inteligentnega moškega? Več moških, ko spoznam, bolj ugotavljam, da je samski stan še najboljši. Po vseh letih poskusov enostavno nimam več moči, da bi se ukvarjala z nedoraslimi moškimi, ki ne vidijo niti 5 cm naprej od svojega nosu. Pa ne govorim o dioptriji, da ne bo kakšnih pomot.

Nocoj sem znova ugotovila, kako leta ne prinesejo doraslosti in kako izkušnje ne pomenijo dozorelosti. Res nimam več idej, kako spoznati pravega moškega, ki poseduje vse tiste značilnosti, ki se mi pri moškem zdijo bistvene. Sem brala, da moške spoznaš pri različnih dejavnostih. A ne glede na to, da imam toliko različnih dejavnosti in da mesečno spoznam ogromno novih ljudi, sem do sedaj videla le dva moška, ob katerih mi je vzelo sapo. Za prvega sem kasneje ugotovila, da le ni na enaki frekvenci, kot jaz, za drugega pa pravzaprav še ne vem, ker sva zaenkrat še na “vi”.

Dovolj imam tudi vseh tistih oddanih moških, ki mi pihajo na dušo, potem pa zaradi mojega ne-odzivanja besede obrnejo in mi govorijo, kako jaz osvajam njih. Prav neverjetni so. Sploh tisti, ki pri “pecanju” dodajo še to, da ne vedo, zakaj sem jim všeč, ker moja postava res ni po “standardih”; a jih vseeno močno privlačim. Na začetku se mi je zdelo to še zanimivo, sčasoma je postalo nadležno, potem me je prizadelo, sedaj pa razumem.

In tudi vse ostale razumem. Mi je pa sedaj dovolj tega, da sem stalno jaz tista, ki za druge nekaj naredim. Da sem stalno jaz tista, ki skrbim za druge. In da sem stalno jaz tista, ki moške zadovoljuje. Tudi to, da moški želijo, da jih “obdelam”, se mi je včasih zdelo super in fajn. Sploh, ko so mi povedali, kakšni so razlogi za to, da si tega želijo. A sedaj, pri vseh teh letih, sem potegnila črto. Ne. Ne želim več odnosov, kjer moram biti jaz pobudnica za vse, kar se dogaja. Kjer sem jaz tista, ki skrbim. Ki kažem, da si želim. Dovolj mi je tega. Hočem odnose, kjer si bo moški želel od mene še kaj več kot moja usta.

Hočem moškega, ki bo odrasel, dozorel, socializiran, inteligenten, vešč komunikacije, vljuden, gentlemanski, pozoren in dišeč.

Da.

Dišeč.

Hočem dišečega moškega, za katerega me ne bo skrbelo, ali je spodaj čist ali ne. Hočem moškega, ki bo pokazal, da si me želi in bo imel na “lagarju” tisoč in eno idejo za popestritev rutinskega obdelovanja. Hočem moškega, ki bo znal ciljati sredino školjke, in hočem moškega, ki bo sposoben udariti po mizi, hkrati pa bo razumevajoč, nežen in ljubeč.

Da.

Takšnega hočem!

Pravega moškega! Ki bo vse v enem!

Hočem svojega twin flame-a!

In hočem ga tukaj in zdaj v vsej njegovi magičnosti!

  • Share/Bookmark

Kategorija: insomnia, ona-on, tisto moje novo, življenje Tagi: , , ,

Dve rami, ki sta vedno na razpolago

8 komentarjev 28.11.2010 Plujem

Zalivam oči s solzami in premlevam pretekle dogodke.

Zakaj se mi vse to znova dogaja? Česa še nisem dojela? Česa se še nisem naučila?

Zdi se mi, da sem znova tako utrujena. Utrujena od vseh teh zadnjih dogodkov.

Je to samo znak, da prihajajo spremembe?

Razmišljam o sebi.

Kdo sem?

Na zunaj nasmejana in sproščena. V sebi pa žalostna in prizadeta.

Počutim se tako samo. Tako zelo samo.

Samo v sebi. V svoji biti. Zdi se mi, da me nihče zares ne sliši.

Da vsi pričakujejo, da sem podporni steber, nikoli pa mene ne vprašajo, kako zares sem.

Tudi jaz čutim. Tudi jaz občutim. Tudi jaz si želim.

Želim si ljubiti in želim si biti ljubljena. Točno takšna, kot sem. Brez očitajočih pogledov in brez besed, da bom z manj kilami izgledala najboljše daleč naokrog.

Jaz sem jaz. Takšna, kot sem.

Jočem. Ihtim. Želim si objema. Toplega. Resničnega. Takšnega, ki bi me čutil. Ki bi me potolažil.

Nekoga, ki bi mu pomenila.

Nekoga, bi me preprosto razumel in “videl”. Čisto tako, kot ljudi “vidim” jaz. V njihovo bit.

Nekoga, ki bi zmogel videti preko vseh ovir in razumel vse moje ograje.

Če bi to zmogli, bi razumeli, zakaj, ko sem sama in razmišljam, gledam “resno” in se ne smejem.

In takšna sem tudi sedaj.

Sedim in tipkam te besede, zraven pa razmišljam, kaj naj naredim.

A ni tako, da so dogodki, ki te prizadenejo, najboljši pokazatelj, da si skrenil s poti?

Kaj to pomeni zame?

Naj postavim nov zid?

Ali je morda čas, da porušim vse in se znova odprem?

Tudi pred sabo. Nekje vmes sem namreč postala “resna”. Preresna. Pa ne samo, da se manj smejem. Predvsem se postala nepotrpežljiva do vseh šal, ki se mi zdijo nesmiselne.

Včasih ni bilo tako.

Dvornega norčka znam še vedno dobro igrati. In tudi motiviranje drugih mi odlično uspeva.

Samo pri sebi…ko sem sama s seboj…obstanem…v želji. V želji po nekom.

Morda je čas, da ta nekdo postanem jaz.

Da se začnem zabavati in motivirati. Sama sebe.

Da se objamem in si nastavim ramo. Pravzaprav dve. Desno in levo, ki sta mi vedno na razpolago.

Pa ne ker ni nikogar drugega. Ampak, ker se imam rada. :)

  • Share/Bookmark

Kategorija: insomnia, melodije vetra, tisto moje novo, življenje Tagi: , , ,

Malo o vsem

Dodaj komentar 8.11.2010 Plujem

Glava polna misli.

Številke skačejo iz enega preračuna v drugega.

Zlata sredina pa se utaplja v skoraj nevzdržni srbečici. Več kot jasno mi je, da jo povzroča stres. Stres, ki je zaradi novih podvigov in ciljev pravzaprav velik izziv.

Izziv za moj divji tempo, ki je pod težo vseh dnevnih “alinej” kar zasopihal.

A se ne vdam. Vestno prebiram zadolžitve in jih poskušam opevati v stavkih veselja.


Veselje pa imam zadnje tedne predvsem do branja.

Uživam v tišini in prebiranju knjig, ki polnijo mojega duha in moje misli.

Zraven si prižgem dišečo palčko, ki me s svojim vonjem popelje v občutke sprostitve in sreče.


A vseeno se mi pozna, da fizično nisem dovolj spočita.

Pisanje in skladanje besed v stavke, ki burijo mojo domišljijo, mi nocoj ne gre ravno lahko izpod prstov.

Današnje tipkanje niti ni prav hitro. Morda zato, ker sem v zadnjem času manj pisala in več brala. Morda pa zato, ker sem kljub vsemu umirjena.


Ta teden bom prekinila zdravljenje, ki se je po prvih hvalnicah izkazalo za pijavko denarja in gestapovskega nadzora.

Znova bom zadihala sama; na svoj način. Zdi se mi, da sem se po skoraj letu dni “strokovnega vodenja” , še bolj pa lastnega izpopolnjevanja toliko novega naučila, da lahko ponovno in tokrat suvereno stopim na pot samozdravljenja. V teh mesecih sem namreč prepoznala že nešteto razlogov, ki me še vedno držijo v šahu z zdravjem.

A šah-mat je moj.

V to sem gotova.


Sami si namreč ustvarjamo dogodke. Vprašanja in misli, ki nam prevladujejo v glavi, se odsevajo tudi v realnosti.

Ne verjamete?

Pomislite o čem zares razmišljate in kaj si zares želite, nato pa primerjajte to z dogodki, ki se vam dogajajo.

Teorija moči misli ni iz trte izvita.


Predvsem pa je pomembna ljubezen.

Pa ne samo do sočloveka. Temveč še do vsega ostalega. Do rastlin, živali in skal. :)

Da. Tudi do skal, ki imajo točno določeno vlogo.  Tako kot jo imamo mi.


Ste že odkrili svoje poslanstvo?


Občutek sprejemanja ostalih takšnih, kot so, je pomirjajoč. Nič več ni slabe volje.

Samo razumevanje.

In zahvala. Za lekcije in lepe dogodke.


Ob večerih je tihi pregled prijetnih dnevnih dogodkov lahko tudi prijetna uspavanka.

Neprijetni pa običajno potrebujejo še malo več nege in razumevanja.


Razumevanja drugih.

Še bolj pa sebe in svojih odzivov.


Tako.

Bilo je malo o vsem.

Bilo je raznoliko.

Bilo je tudi povezano.

Še posebej pa (zame) pomirjajoče.

  • Share/Bookmark

Kategorija: insomnia, tisto moje novo, življenje Tagi: , ,

Undo gumb v realnem življenju

10 komentarjev 6.10.2010 Plujem

Po turbuletnih tednih, ko se je dogajalo skoraj vse, od dobrega do slabega, sem znova priplula v zavetje svojega dragega bloga.

Ne, nisem ga pozabila. Le moči nisem imela, da bi vanj sproti zapisovala vse misli, ki so se mi pretakale po glavi. Bila sem enostavno preutrujena. Več kot 12 (včasih celo 19) urne obveznosti so me kljub izzivom, ki so mi jih ponujale, fizično izredno izčrpale, tako da sem ob večerih med rjuhe padla kot klada in tiste 4-5 ur prespala (dobesedno) na istem mestu.

Nocoj pa po dolgem času ne morem zaspati. Delno je razlog v tem, da sem se preko dneva dovolj naspala (končno :) ), delno pa v skrbeh, ki sem si jih po čisti nepremišljenosti znova pridelala. Preko dneva sem se sicer zamotila s prebiranjem knjig, ko sem pa zlezla pod odejo, so se misli začele kopičiti samo v eno smer; to je v besede oz. odločitev, s katero sem si znova naredila zmedo. Jej. Nisem nikogar užalila, sem se pa nehote spravila v neugoden položaj.

Sedaj razmišljam, kako zmedo popraviti, oz. jo odpraviti. Hkrati pa se poigravam še z idejo, kako bi bilo, če bi v življenju imeli možnost “undo” gumba. :) Mamljiva ideja, ki je zares “živa” lahko samo v domišljiji (pa še to le za kratek čas). A vendar; za hip pomislimo, kako bi bilo, če bi ljudje imeli neomejen dostop do tega gumba? Glede na naravo ljudi je jasno, da bi na svetu vladala še večja zmeda, oz. sveta sploh ne bi bilo, ker zaradi neprestanih sprememb ne bi mogel obstajati. Vse in vsi smo namreč povezani.

Kako bi pa bilo, če bi ljudje imeli trikrat v življenju možnost, da uporabimo gumb “undo”. Kdaj bi ga uporabili? Glede na to, da bi vedeli, da imamo tri možnosti, bi verjetno dve pokurili nekje do 30, 40 leta, zadnjo pa bi si “pustili” za kasneje.

Kaj pa, če bi imeli samo eno možnost, da uporabimo “undo” gumb? Kdaj bi ga uporabili? Mnogi verjetno nikoli, ker bi ga ves čas hranili za “resnično tragedijo”. In kaj lahko iz tega povzamem?

Da je večina problemov, s katerimi se srečujemo dnevno, enostavno premostljivih. In da v večini sploh niso tako tragični, kot se nam morda najprej, ko smo z njimi soočeni, zdijo.

Zakaj pa potem dostikrat tako težko najdemo pot iz labirinta problema?

Ker ne zmoremo videti preko meja običajnega razmišljanja. Največja ovira na poti umiritve pa smo mi sami. Še posebej zato, ker probleme s tem, ko jih imenujemo probleme, delamo še večje. In občutek, da so nepremagljivi, je še močnejši. Veliko bolj suvereno se lahko lotimo reševanja, če probleme preimenujemo v izzive. Izzive, ki nas naučijo nove lekcije.

In ravno tako mojo današnjo nepremišljenost poskušam videti jaz.

Ker se mi je nekaj podobnega že zgodilo, sem si danes situacijo pogledala od blizu. Ugotovila sem, da  moje komunikacijske spretnosti “odpovejo”, ko imam do nečesa odpor. Takrat se brez premisleka hitro odločim, vendar to ne naredim intuitivno, ampak z željo po najlažjem izhodu. Kar pomeni, da poskušam najti rešitev, ki je v tistem trenutku najbolj mamljiva, ni pa nujno dolgoročno gledano zame najbolj optimalna. Kaj torej narediti?

Trenutno situacijo bom jutri poskusila rešiti z novim pogovorom. V prihodnje pa poslušala svoj notranji glas in že od začetka odklanjala situacije in dogodke, ki mi ne omogočajo odličnega počutja in veselja.

  • Share/Bookmark

Kategorija: insomnia, melodije vetra, tisto moje novo, življenje Tagi: , , ,

Poetska filmska ljubezen tudi v resničnem življenju?

20 komentarjev 10.08.2010 Plujem

V filmih je vse tako rožnato. Vse stresne situacije so zaključene z objemi, poljubi, razumevanjem in sočutjem. Tudi ljubezen se vedno zgodi. In to povsem nepričakovano ter takrat, ko je glavni lik obdan z žalostjo, brezizhodnostjo in osamljenostjo, kar gledalce običajno navdaja z upanjem.

Kaj pa v resničnem življenju?

Kljub temu, da se jasno zavedam, da so filmi zgolj slikovna iluzija, se včasih vprašam, ali je poetska filmska ljubezen možna tudi v resničnem življenju? Je ljubezen lahko tako idelana, kot jo prikazujejo filmi? Ali lahko najdemo partnerja, s katerim si pomenimo “vse na svetu”? Ali smo z nekom lahko brezmejno srečni, brez prevar in prepirov?  Ali pa nam ustvarjalci filmov zaradi večjega dobička poskušajo glavo/misli napolniti le z nekimi praznimi željami in upanjem, ki morda sploh ne obstajajo?

Če se za hip ustavim samo ob tem, da filmi prikazujejo, da v naše življenje pride prava oseba ravno takrat, ko smo najbolj na dnu, se sprašujem, koliko nižje pravzaprav sploh še lahko grem. Da, vem. Nikoli nismo tako nizko, da ne bi mogli biti še nižje in nikoli nismo tako visoko, da ne bi mogli višje. A vseeno. Sprašujem se, zakaj se mi ne zgodi. Kaj moram še spremeniti? Kaj moram še dojeti?

Če gledam dogodke, ki so se zgodili v zadnjih 3 dneh, se mi zdi, da gre samo še navzdol. A vendar gre verjetno navzgor. Dolgoročno gledano. Vsi namreč “rastemo”, dozorevamo. Vsaj “življenjske teorije” nas tega učijo. A kvaliteta življenja upada. Duševna kvaliteta. Ljudje postajajo vse bolj plitki, kar ob vseh idealih, s katerimi nas bombandirajo mediji, niti ni čudno. Potem pa so mnogi šokirani, koliko je v zadnjem obdobju ločitev, čeprav je to pravzaprav pričakovano stanje.

Večina vez se začne izključno zaradi fizične privlačnosti. In ko se med poliže, partnerja šele ugotavljata, če sta za skupaj. Nekateri se resnično najdejo in so srečni, drugi pa ugotovijo, da s partnerjem po tem, ko ugotovijo, da “začetni” fizični izgled ni večen, nimajo več nič skupnega. Takrat imajo tri variante: ali živeti s partnerjem, a mimo njega in se npr. zapijati; ali imeti stalne avanture; ali pa se ločiti. Ker je pred mnogimi leti ločitev pomenila nekaj slabega, nesprejemljivega, so ljudje v vezi vztrajali, četudi se niso več ljubili. V sedanjosti, ko so ločitve pravzaprav “in”, pa se zdi, da se ljudje ločujejo kot po tekočem traku. Kar vodi k temu, da sedaj še več ljudi stremi k pravi ljubezni.

In kaj je prava ljubezen?

So to dogodki, ki jih prikazujejo romatične komedije? Ali se za pravo ljubezen šteje že to, da nekoga sprejmeš z vsemi njegovimi napakami vred, ga nočeš zamenjati, ga ne varaš in se z njim počutiš zadovolj(e)nega?

Kdaj se ljudje pravzaprav počutimo srečne?

Saj smo lahko srečni sami s sabo. A iskreno, sreča v dvoje je nekaj povsem drugega. A ne? Saj si lahko sam sebi dovolj, a tako, kot te lahko po hrbtu poboža nežna partnerjeva roka, se sam nikoli ne moreš.

Omeniti pa je potrebno, da so na račun svetovne potrebe po poetski ljubezni s filmskih platnov na svoj račun prišle tudi različne “novodobne” teorije, ki s svojimi posegi v okolje in misli poskušajo ljudem “pomagati”, da najdejo pravo ljubezen.

Evo, priznam. Ko sem pred časom opremljala stanovanje, sem si (me ni sram priznati) omislila tudi nekaj znamenj ”partnerstva”. To ne pomeni, da imam polno srčkov, temveč da imam veliko stvari “v dvoje”. Govorim o dekorativnih zadevah, seveda. A po več mesecih lahko jasno potrdim, da vsi ti novodobni napotki, s čim si polniti misli, o čem razmišljati in s čim se “obdati”, da se zgodi, pri meni ne delujejo, ali pa jih ne “izvajam” pravilno. Še vedno se namreč ni nič zgodilo. Pravzaprav niti na obzorju še ničesar ni.

Je pa res, da misli, ki jih oddajamo nevede, privlačijo dogodke, ki jih pravzaprav nočemo. Tako da, kot izgleda, te teorije le držijo. Ko sem pred časom razmišljala, da sem pravzaprav že stara, in da je čas, da se že nekdo prikaže, me je naslednji dan na bazenu osvajal kakšnih 75 let star dedek, ki je pred leti moral biti glasen ženskar.

Odgovor na to, kako najti ljubezen svojega življenja, je torej verjetno v tem, da si preprosto srečen sam s sabo. Da se v popolnosti sprejmeš. In da si zadovoljen s tem, kar si in kar imaš.  Človeška potreba po denarju in moči je prinesla veliko praznine v življenje. Veliko slabe volje. Jeze. Prevar. In bolečih situacij. A filmi ta del življenja redko prikazujejo. Kadar pa ga, ga zaključijo srečno. Kar je na nek način pohvalno. Z lepimi zaklučki ustvarjajo lepe misli. Lepe misli pa so potrebne za lepe dogodke v realnem življenju.

Ko razmišljam o vezicah, ki sem jih imela v preteklosti, mi je popolnoma jasno, kakšno vlogo je imel vsak izmed njih.  Vsak mi je prinesel svojo lekcijo in vsak je bil v tistem času odraz mojih misli.

Moč misli torej deluje. Je pa kljub temu še en “haklc”. Za pravo ljubezen morata biti pripravljena oba, če gremo po teoriji sorodnih duš. Dokler nista oba pripravljena, se ljubezen ne more zgoditi in toliko časa eden čaka. Kar kruto se tole sliši, a verjetno je smiselno. Vseeno pa si ob trenutkih, ko sem vesela ali žalostna želim toplega, ljubečega objema, ter si zaželim, da bi tisti pravi že prišel. Zdi se mi, da sem že pripravljena. Pripravljena na ljubezen. Tisto pravo. Ki je globoka. Ki je čutna. In ki presega vse filmske upodobitve, ker je večna.

  • Share/Bookmark

Kategorija: insomnia, ljubeznice, ona-on, tisto moje novo, življenje Tagi: , , , ,

Nazaj


 

September 2017
P T S Č P S N
« Feb    
 123
45678910
11121314151617
18192021222324
252627282930  

Kategorije

od 06.02.2010

tumblr visitor stats