Bela Obala

8 komentarjev 19.12.2009 Plujem

Tudi na Obali je sneg. In to mnogih letih, so mi povedali v hotelu. :) Potemtakem imam res srečo, sem si mislila.  Pa tako sem si želela imeti sončne dneve, brez snega. Ga imamo namreč že pri nas doma ponavadi kar precej. Ampak. Sem že navajena. Da se dogajajo “neobičajni” dogodki, ko se kam odpravim. Tako da sem se samo nasmejala.

Se (pre)toplo oblekla. Seveda po vzoru čebulice. Zadekana sem bila namreč res z vseh strani, tako da sem se počutila popolnoma okorno. Ampak toplo (no, vsaj na začetku). :)

In se odpravila v primorsko prestolnico. Že po nekaj korakih sem ugotovila, da je moja kapa precej vpadljiva, saj me je en fant še prav posebej čudno gledal. Ampak, hej. Najprej toplota, potem lepota. :D

(c) Plujem

Foto (c) Plujem

Zavila sem proti obali in že od daleč opazila galebe. Pravzaprav sem jih (no, ne vem, če točno njih :) ) srečala že na cesti, ko so se posedali na avtomobile, medtem ko smo se vozili. Kaj takšnega še nisem videla.

Tokrat so bili na kamnih ob obali. Nekaj pa jih je bilo tudi v vodi. In se jih prepuščalo toku. So se mi kar zasmilili. Verjetno niso vajeni nizkih temperatur in snežne odeje.

(c) Plujem

Foto (c) Plujem

Seveda snega ni bilo toliko, kot sem ga vajena v naših koncih. Kljub vsemu pa je pobelil nekaj travnikov in ceste. Sploh tiste manj prevozne. Ampak je bilo precej romantično. Žal ga ni bilo dovolj, da bi lahko naredila snežaka, bilo pa ga je dovolj, da sem vanj narisala srček. :) Za lepe misli. In dobro voljo.

(c) Plujem

Foto (c) Plujem

Po krajšem času sem se odločila, da grem nekam na toplo. Veter me je precej prezebel. Koža je kar ječala, ustnice so se popolnoma skrčile. Skoraj jih ni bilo več. Tudi vazelina ni pomagala. Zato sem šla na toplo pijačo. In se zabavala ob prijetnem ženskem klepetu.

Po tem pa se znova odpravila v center. Bila sem namreč povabljena v prijetno družbo na ogled mesta. Razkazala sta mi mestno jedro in mi predstavila bistvene stvari. Zelo zanimivo.

Sprehodili smo se tudi mimo nekaterih decembrskih okraskov ter si ogledali okrašena drevesa.

(c) Plujem

Foto (c) Plujem

In “spreminjajoče se”lučke.

(c) Plujem

Foto (c) Plujem

(Te nočne fotografije niso jasne, ker ga je fotič spet začel nekaj hecat. Ali pa ga je morebiti samo tako zeblo. Kakorkoli, rezultat je isti. Nečiste fotke. A jih vseeno dodajam. Za priokus decembrskega vzdušja.)

Po tem pa se pogreli ob šalci toplega kakava/kave. Verbalno – neverbalne informacije so kar kapljale in potrdile nekatera moja predvidevanja ter dodale še nove stvari. Sproščujoč klepet. Kjer imaš občutek, da lahko rečeš, kar želiš.

Ko nas (no, ženski del družbe :D ) je nazeblo, smo se odpravili domov. Vsaj jaz z občutkom, da sem spoznala dve prijetni osebi.  :)

Prijeten dan, s prijetnim zaključkom, bi lahko zaključila. :)

  • Share/Bookmark

Kategorija: cukrčki, dnevnice, dopust, križarjenja, tisto moje novo Tagi: , , , ,

Dol in gor z užitki

21 komentarjev 18.12.2009 Plujem

Začelo se je z muco. Tako lepo, mehko, črno. Ki je kar prosila po mojih dotikih.

(c) Plujem

Foto (c) Plujem

Po krajšem cartanju sem odšla naprej. Z nostalgijo sem obujala spomine na dneve, ko sem se še smela kopati. Za trenutek sem dovolila otožnosti, da me prevzame. Nato pa jo zavila v topel objem veselja, ki me bo pozdravil.

(c) Plujem

Foto (c) Plujem

Morje je bilo čudovito. In sonce, ki je govorilo, da je že nekaj čez opoldan, me je kar vabilo, da bi se ulegla na pomol in uživala v žarkih.

(c) Plujem

Foto (c) Plujem

Še bolj pa me je mikalo, da bi v dišečo slano vodo namakala noge.

(c) Plujem

Foto (c) Plujem

Vendar nisem. Neudobna oblačila so me opominjala, da je zunaj zima. Zato sem šla naprej. Najprej mimo gradbišča. Nato pa mimo hiš, za katere sem ugotavljala, ali so igrale vlogo v filmu Poletje v školjki.

Foto (c) Plujem

Mir in tišina sta me popolnoma prevzela. Ustavila sem se skoraj vsake 3 metre in posnela kar nekaj fotografij. Sploh obalno rastlinje je bilo zanimivo. Ponosno stoječi cvetovi so se bohotili po celotni brežini.

(c) Plujem

Foto (c) Plujem

Pot me je vodila naprej. Najprej po ravnini. Mimo hiše in osamljenih čolničkov.

(c) Plujem

Foto (c) Plujem

Nato pa navzgor. Kar so mi sicer odsvetovali, ker naj bi zame to sedaj bilo še prenaporno. A jih nisem poslušala. Zadnji čas je namreč, da poslušam samo sebe in svoje telo.

Uživala sem v vsakem koraku, ki sem ga naredila in se predajala mislim. Sploh ne vem od kje, so se mi prikradle ravno pohotne. In to o njemu (šele kasneje mi je bilo jasno, zakaj). Za hip sem postala in jih hotela odpraviti. Ker se mi je zdelo nesmiselno. A ni bilo uspeha. Zato sem se jim prepustila in jim dovolila, da se razbohotijo v zgodbo strasti.

Pot navzgor mi je tako krajšala želja po nabreklini, ki bi polnila moja usta. Pri cerkvi sem se ustavila in globoko zadihala. Ja. Precej sem brez kondicije. Ampak ni problema, to bomo vse nadomestili. Že v letu, ki prihaja. Prepričana sem v to. Samo pametno je treba pristopiti k izvedbi.

Nato sem šla naprej in poskusila misli zaposliti s tem, kako bi mi bilo lepo, če bi bila doma na Obali. In to na takšni točki, s katere bi imela razgled na morje. Njami.

Šla sem še mimo nekaj hiš in  ga zagledala. Skozi vejevje se je bohotil  na vrhu, nad morjem.

(c) Plujem

Foto (c) Plujem

Tam sem že bila. V preteklosti. Ampak vedno z avtomobilom do polovice. Tokrat pa sem prišla peš. Od spodaj gor. Ponosna, da mi je uspelo in da se počutim odlično, sem se ozrla naokoli. V trenutku so se mi odvili spomini. Spomini na nočno strast, ki sem si jo s takratnim privoščila v predlanskem poletju. Poiskala sem tisti kotiček in ga tudi slikala. Tokrat je bil dan. In takoj mi je bilo jasno, zakaj me je takrat “nekaj” (pa ne tisto, kar morda mislite) žulilo v koleno oz. rito. :D

(c) Plujem

Foto (c) Plujem

Skoraj sem že hotela nazaj, ko me je prešinilo. Danes grem dol.

(c) Plujem

Foto (c) Plujem

Ne glede na to, da je strmo. Moram videti od blizu. Do sedaj je vedno bila tema, pa sem zaradi varnosti rajši ostala zgoraj. Tokrat pa je dan. In čas je, da začnem. Tudi z aktivnostmi.

Za hip sem postala, preverila počutje in se podala po poti. Zaliv je bil prav vabeč.

(c) Plujem

Foto (c) Plujem

Pot pa niti ne preveč strma. Ozka, a dobro prehodna.

Foto (c) Plujem

Spet sem se ustavljala vsakih nekaj metrov in fotografirala, kako se približujem.

(c) Plujem

Foto (c) Plujem

In končno sem prispela. Premalo je pridevnikov, s katerimi bi lahko opisala svoja občutja, ko sem stopila na sivo obarvan prod. Z eno besedo, neprecenljivo.

(c) Plujem

Foto (c) Plujem

Sprehodila sem se do skal in do konca “ovinka”. Misli so se prepuščale sproščanju in valovi so me pomirjali. Odkrila sem tudi nekaj “kotičkov”, ki jih bo potrebno nekega dne preizkusiti. :D

(c) Plujem

Foto (c) Plujem

Ko je prišel še en fant, sem se podala nazaj. Na vrh.

(c) Plujem

Foto (c) Plujem

Vmes sem se usedla na klopco. In uživala v razgledu.

(c) Plujem

Foto (c) Plujem

Pot nazaj je bila polna emocij. Vesela sem bila, da mi je uspelo. Da mi je uspelo dol in gor. In to z užitki.

(c) Plujem

Foto (c) Plujem

Današnji izlet mi je dal novih moči. In občutek, da je moj način (samo)zdravljenja pravi. :)

Jutri bom raziskovala druge koščke. Se že sedaj veselim. :)

  • Share/Bookmark

Kategorija: cukrčki, dnevnice, dopust, ko duša prede, križarjenja, tisto moje novo, življenje Tagi: , , , , , , ,

Dan za uživancijo

10 komentarjev 17.12.2009 Plujem

Ko se je dopoldan prevešal v popoldan, sem si privoščila malo morja. Za lušte. Ustavila sem se na parkirišču in zrla v daljavo. Tako pomirjajoče je bilo. Sončno. Čeprav vetrovno.Ampak me ni motilo. Vzela sem si trenutek zase.

(c) Plujem

Foto (c) Plujem

Na obzorju je plula ladja in misli so me odnesle. Globoki vdihi in izdihi so me pomirjali. Hkrati pa so mi misli spontano oblikovale želje.

(c) Plujem

Foto (c) Plujem

Želje po ozdravitvi še najbolj. Ker potem bo vse lažje. Vse bo bolj enostavno. Tudi na drugih področjih. In dopoldan se je začelo dogajati. In se še bo. Ker je čas.

(c) Plujem

Foto (c) Plujem

Uživam na Obali, ko ni gužve. Na tisti poti sem srečala le eno osebo. Sicer mi je družbo delalo morje s sivobelimi kamni, ki so krasili obalo. Še se bom vrnila tja.

(c) Plujem

Foto (c) Plujem

Je pomirjajoče. In čudovito.

  • Share/Bookmark

Kategorija: cukrčki, dnevnice, dopust, križarjenja, tisto moje novo, življenje Tagi: , , , , , ,

Govedina, kaki in internet

5 komentarjev 16.12.2009 Plujem

Začelo se je. Ujela sem repek in odpravila tudi ostalo. Skuštrana in utrujena sem se odpeljala. Glasba, ki je igrala, me je kar odnašala. Nekam daleč. Tja. V tišino in mir. Tudi izsiljevanje in neveščo šofiranje nekaterih me nista zdramila.

Končno sem prispela. Zaradi poledenelega cestišča sem rabila nekoliko dlje kot običajno. Parkirala sem pred vhodom in se podala v recepcijo. Po nekaj minutah končno pride zadolžena in mi preda ključ. No, kartico. So posodobljeni. :) Da so mi dali lepšo sobo, mi pove. S pogledom na morje. Brez doplačila. Pa do interneta lahko dostopam. Proti plačilu, seveda. Prijazno mi razloži še ostala “pravila” in mi zaželi prijetno bivanje.

Na poti do dvigala sem razmišljala, da ima loža vonj po bolnišnici. Vsaj zdelo se mi je tako; tisti moment. Odpre se dvigalo in v njem zagledam štiri ljudi v belih plaščih. Kako so bili posrečeni. :D Ker sem malo oklevala z vstopom, mi eden reče: Kar naprej, saj se bomo stlačili. :) Na poti navzgor so potem razpravljali, kako bi se lahko noter peljalo 8 ljudi. Ter da so standardi najverjetneje za otroke. :) Nisem komentirala. Samo nasmehnila sem se. Bila sem preutrujena.

Pogledam sobo. To sem se sedaj že naučila. Najprej prečekirati. Potem vlačiti prtljago gor. :) :D

In bila mi je noro všeč. Dovolj velika. Z dvojno posteljo. S čudovitimi svetlimi stenami in zeleno-rumeno-modrimi zavesami. Na steni je oranžno zelena slika, ki prostor dodatno oživlja. Ampak to sem opazila naknadno. Najprej sem stekla na balkon. Ki je že skoraj pol terase. Na njem je miza z dvema stoloma. Pa pogled na morje. Ki sem ga videla samo v odsevu. Bila je namreč že tema, ko sem prispela.

Sledilo je troganje prtljage. Z leti (preveč robe) sem se naučila, da oblačila preštejem. Toliko dni kot bom, toliko majic, nogavic, perila itd.. Seveda še vedno z malo rezerve. :D Imela sem pa še celo torbo knjig. Ki bi jih rada prebrala. Za sproščanje.  :) Če bo sonček, tudi zunaj.

Po razpakiranju sem si privoščila tuš. In ugotovila, da sem poleg sticka doma pozabila tudi kapo. Jutri bo torej sledilo nujno zlo; nakupovanje. No, ja. Si bom privoščila še ogled malce oddaljenega mesta. Če bom že ravno z avtomobilom na terenu. :)

Oprala sem si laske in se razvajala z Indigo. Pospravila sem sobo in ubogala želodček, ki je zahteval večerjo.

Med potjo do restavracije so mi povedali, da jim je ravno malo prej crknil internet. Da je prej ves čas delal. :) Kako prikladno, sem si mislila. Ravno tako, kot v prejšnjem hotelu, kjer sem bila zadnjič na dopustu. Očitno je, da moram odklopiti. Ampak meni se je blogalo (z vprašanji o odvisnosti se zaenkrat še ne ukvarjam :)   ). :) Zato sem se priključila s telefonom. Je pravzaprav še ceneje. :) Malo manj stabilno, ampak sprejemljivo. :D

Smeje sem odšla do restavracije in razmišljala, kaj neki bodo imeli na meniju. Obljubljali so namreč zdravo hrano, polno vitaminov. In nekaj vrst jedi bi celo lahko tako označila.

Začela sem s solato. Pusta govedina, z malo jajci in čebulo, me je navdušila. Okusna in slastna. Mljask! Sledilo je okušanje še nekaterih drugih jedi, zaključilo pa se je s kakijem. Trdim. Vsaj tako mi je povedal natakar. Za kaki, da ne bo pomot. :) Da naj bi bili dve vrsti, je rekel. Nisem vedela. Pri nas na celini imamo samo enega, takšnega mehkega, presladkega in mokastega. Ta tukaj pa je bil odličen. Njami.

Že vidim, da me bo Obala znova prevzela. Vedno me. In vsakič potem razmišljam, da bi se preselila. :)

Čeprav sem imela že prej trenutek, v katerem sem se znašla v občutku slabe vesti, da bi pravzaprav lahko spala in počivala tudi doma. Le z določenimi prilagoditvami. K sreči sem se potem “streznila”. :) Prijalo mi bo, da bom tukaj. Zdravo je zamenjati okolje, mi je rekel kolega. In strinjam se. Se že veselim jutrišnjega dne. :) Upam, da bo sonček. :)

Da bom lahko pohajkovala. In fotografirala. Čeprav moram še prej nastaviti fotoaparat. Ga še vedno nekaj “heca”. Zato tudi še ni nobenih fotk zraven zapisa.

  • Share/Bookmark

Kategorija: dnevnice, dopust, tisto moje novo, življenje Tagi: , , , ,

Navihano odštevanje

18 komentarjev 11.12.2009 Plujem

Malo prej sem potrdila in vplačala prvi del. Tokrat se bom (po več letih) maksimalno razvajala. Sem si rezervirala sobo s pogledom na morje. Z balkonom. Banje žal niso imeli na razpolago, bo pa zato velika postelja. In pred hotelom veliki park. Vonj po morju me bo pomirjal. Se že veselim.

Tudi tokrat grem solo. Da si napolnim baterije.

Da mi ne bo treba skrbeti za dobrobit drugih. Pa ne da nočem, ali da mi je odveč. Ampak tokrat rabim čas zase, da se znova najdem. Da najdem ravnotežje. Da začnem postopek zdravljenja in sanacije.

Da se mi ne bo potrebno prilagajati željam drugih, pri tem pa pozabiti na svoje. Pa ne da sem neprilagodljiva. Se zmorem prilagoditi marsičemu in marsikomu. Ampak tokrat se nočem. Ker je čas zame.

Da bom lahko v miru raziskovala Obalo in obalne kotičke. Se ustavila, kjer mi bo pasalo. Se usedla na klopco, kjer mi bo všeč. Ter se razvajala ob poslušanju morskih valov.

Da bom lahko fotografirala. Vse, kar mi bo všeč. In takrat, ko mi bo všeč.

Najpomembnejše pa je, da bom lahko zjutraj spala. Pa tudi popoldan, če bom želela. In to brez slabe vesti. Brez občutka, da me nekje nekdo čaka. Brez občutka, da bi morala nekaj narediti.

Se že prav veselim. Še posebej dneva odhoda. Kot otrok, navihano, odštevam dneve. Če bi imela namizni koledar, bi si dan odhoda označila z nulo, ostale pa z naraščajočimi številkami. :) Ravno tako, kot sem to počela včasih, ko sem dopustovala še s starši. :)

Tokrat si bom vzela čas samo zase.

In to za več dni. :)

Jupi. :)

Foto (c) Plujem

Foto (c) Plujem

  • Share/Bookmark

Kategorija: dnevnice, dopust, tisto moje novo, življenje Tagi: , , ,

Dopustniške prigode :)

14 komentarjev 22.11.2009 Plujem

Začelo se je že s sobo. Ob telefonski rezervaciji so mi zagotovili lično sobo, z dovolj svetlobe in z dostopom do interneta. Ko pa sem sobo odklenila, me je čakalo pravo presenečenje. Soba je bila velika kakšnih 6,5 m2. Temna. Sicer čista, a v njej je bil neznosen smrad po kislem. Kar nisem si predstavljala relaksacije naslednjih nekaj dni v takšni sobi. Zato sem odšla nazaj. Na poti navzdol sem skoraj ostala v dvigalu, ker se vrata niso hotela odpreti. Po nekaj poskusih so se le vdala in se odprla. Odšla sem v glavni hotel in prosila za drugo sobo. A so bile vse zasedne. Vsaj tako so mi rekli. (Najprej.) Razen v tisti stavbi bi lahko dobila drugo sobo. Prav, sem rekla, prosim, pokažite mi druge variante.  In me pospremijo tja. No. Eden me je. Ta mlajši. Prijazen, a bolj sramežljive sorte. Med potjo sem se najprej opravičila za nevšečnosti, nato pa dodala, da ne priporočam dvigala, ker sem že skoraj noter ostala. Nejeverno me je pogledal in vseeno pritisnil gumb od dvigala. Prav, sem si mislila, jaz imam čas. :) Pot navzgor je potekala nemoteno. Tudi vrata so se takoj odprla. Sobi, ki mi ju je pokazal, sta bili sicer lepi, sploh tista ta velika. Ampak še vedno tisti smrad. Po kislem. Neznosno. Prav res. Na vprašanje, od česa je tak vonj, ni vedel odgovoriti. Ko sem ugotovila, da pod “dostop do  interneta” v tisti stavbi spada  “šuišuišui” priklop, sem vljudno zaprosila za sobo v hotelu, ki ima brezžično povezavo. Na poti navzdol mi je rekel, da se bo potrudil, da dobim sobo drugje. Zahvalim se. Sodeloval pa je tudi lift, ki je po vnovičnem poskusu le odprl vrata in naju spustil ven. In res so mi dali drugo sobo. V drugem hotelu. Večjo. Udobno. Svetlo. Dišečo.

Zahvalila sem se in začela z dopustom. Po prvem razvajanju je sledila večerja. In od takrat naprej so se prigode začele kar vrstiti. :) Najprej pri večerji. Natakar je bil več kot očitno navdušen, da ima med gosti (končno) mlado deklino, zato me je ob strežbi pokaral, zakaj ne sedim na drugi strani sobe, kjer bi me lahko gledal. Kljub temu, da sem opazila, da so njegovi pogledi daljši od primernega, sem njegov kompliment postregla z besedami: Joj, gospod, sej ne bom hrane v žepe tlačila, da bi me morali gledati. :) Bil je zaprepaden, in mi takoj hitel razlagati, da ni tako mislil. Pa ga pogledam in nasmejano rečem: “Da. Vem, kaj ste mislili.”. Je bil kar šokiran. Ah. Moški.

Čeprav, hrana je bila okusna. Ravno prav slana, ne premastna. Dobra in moje brbončice so bile nadvušene. Tudi izbire je bilo precej.

Po večerji je sledilo tuširanje, kjer sem ugotovila, da močno spuščata tuš kad in umivalnik. A se nisem sekirala. Počepnila sem in vodo (ki je bila skoraj čez celo kopalnico) z roko usmerila v sredinski odtok, ostalo pa popivnala z brisačami. Naj dodam, da je ravno tisti dan crknil internet, tako da dostopa tudi v tem popolnoma prenovljenem hotelu nisem imela. :D A sem to vzela kot znak, da res izprežem. Tudi od mašinerije, ne samo od ljudi. Zato sem si prižgala dišeče svečke in uživala. V tišini. In sama s seboj.

Naslednji dan sem po zajtrku ugotovila, da bodo v sobi še nekaj montirali, zato sem šla ven. Na sprehod. Na sonček. Kar pa me je precej utrudilo. Naslednje razvajanje je tako zaradi slabega počutja odpadlo. In družbo mi je cel popoldan delala topla postelja.

Naslednje jutro sem malo dlje poležala, zato da bi lahko šla na predvideno terapijo. Kakšnih 40 minut pred začetkom sem vstala in šla pod tuš. Ravno ko sem si namilila telo in našamponirala lase, je zmanjkalo tople vode. Ampak ne tako, da bi tekla hladna. Temveč tako, da so iz pipe kapljale le kapljice vode. Najprej sem kar obstala. Nato pa z nasmehom lovila kapljice, da sem se oprala. Verjetno je škoda dodati, da je bilo takoj po tistem, ko sem posušila laske, tople vode več kot dovolj. :) Kasneje sem izvedela, da so slučajno predrli cev za vodo in da nekaj časa naš hotel ni imel tople vode. :)

Za piko na i zadnji dan po zajtrku nisem mogla več v sobo. Skrivila in razmagnetila se je kartica. Ko sem šla na recepcijo prosit za pomoč, je receptor kartico pogledal, jo obrnil, in vprašal, če je bila blizu mobitela.  Povedala sem mu, da sem ves čas kartico varno hranila v žepu torbice in ne zraven mobitela. (To, da se mi je v preteklosti skrivilo že nekaj kreditnih/plačilnih kartic rajši nisem dodala :D ) Po tem tudi ni več spraševal, temveč mi je dal drugo kartico.

Z nasmehom na obrazu sem odšla v sobo, da spakiram. Razmišljala sem o vseh prigodah, ki so se mi zgodile. O takšnih in drugačnih. O veselih in manj veselih. In kar  je najpomembnejše, vse so se mi zdele prisrčne. Zaradi njih je moj oddih dobil nianse zanimivosti in nepozabnosti.

Sploh ko razmišljam o vseh vodnih razvajanjih, ki sem si jih privoščila. Ali pa o tretmajih. Predvsem pa o korakih, ki sem jih naredila v njihovem parku. Parku, ki s svojimi jesenskimi barvami pomirja. Ter z raznolikimi mostički in zeleno belimi klopcami spodbuja dobro počutje. :D

Foto (c) Plujem

Foto (c) Plujem

Foto (c) Plujem

Foto (c) Plujem

Foto (c) Plujem

Foto (c) Plujem

Foto (c) Plujem

Še bom šla tja. :)

  • Share/Bookmark

Kategorija: dnevnice, dopust, tisto moje novo, življenje Tagi: , ,

Furam solo

13 komentarjev 21.11.2009 Plujem

Leta in leta sem odlašala. Zdelo se mi je nesprejemljivo. Na trenutke kar grozljivo. Sploh, ko sem se zares podala v razmišljanje. Zato sem iskala možnosti, da mi tega ne bi bilo treba narediti. A dogovori z različnimi so večkrat padli v vodo. Ne glede na spol. Stalno so se našli izgovori, ali pa so dogodki poskrbeli, da ni prišlo do realizacije. In tako je preteklo precej časa od mojega zadnjega oddiha. Precej časa od takrat, ko sem dala možgane na off in pozabila na vse sekirancije, ki si jih dnevno povzročam. In precej časa od takrat, ko sem se nečesa res veselila. V zadnjem obdobju se je namreč dogajalo, da se večina stvari, ki sem si jih želela, ni uresničila. In še vedno se. Če je povezano z drugimi ljudmi. Ker kar nikogar ni, ki bi me res razumel. Ki bi res vedel, kdaj nastaviti ramo.

Zato sem potegnila črto.

Dovolj mi je bilo vseh nategovanj in nekih praznih obljub.

Ne rabim drugih. Rabim le sebe. Človek navsezadnje slej ko prej ostane sam.

Zato sem se končno odločila. Osvobodila sem se vseh preteklih držanj in vseh preteklih sekirancij.

Odločila sem se, da si bom privoščila užitke. Da bom šla v oazo razvajanj in da bo to odvisno le od mene. Samo od mene.

In veselje je bilo nepopisno. Dnevno pričakovanje dneva odhoda je v meni zbujalo energijo, ki je kar kipela. :) Ob zajtrku (pa tudi ob večerih) sem prelistavala katalog s ponudbo in izbirala, kaj vse si bom privoščila. In s čim vse se bom razvajala.

Sama. Brez slabega občutka in strahu, kako mi bo. Kako mi bo sami med mnogimi ljudmi. Brez strahu, kako me bodo drugi gledali.

Že takoj po prihodu sem ugotovila, da je to, da greš sam, naravnost čudovito. Od nikogar nisi odvisen. Delaš, kar ti paše. Takrat, ko ti paše. In tam, kjer ti paše.

Spiš lahko skoraj cel dan, pa ti nihče ne najeda, da moraš vstat, ker bi rad/a počel/a to in to.

To je tisto pravo razvajanje.

Nekaj sem zaradi slabega počutja morala izpustiti. Ostalo pa je šlo po načrtu. Tudi danes. Dišeča voda je v soju sveč razvajala moje telo. Tudi laske. Koža je gladka, še mehkejša, obraz pa pomlajen. Čudovito.

Seveda pa se nekaterim (tukaj) zdi nesprejemljivo, da greš sam. Vsaj tako sem ocenila. Predvsem eno gospo. Ki ne more mimo tega, da me pri obedih ne bi buljila. Joj. Gospa. :) Dajte rajši uživati na oddihu. :) Včeraj je pri kosilu premerila vsak moj gib. Hehe. Me je prav zabavalo, koliko je imela opraviti z mano. Če bi se mi dalo, bi ji zaklicala: Da, gospa, furam solo. Ker mi tako paše. :) Ampak ji nisem. Sem na dopustu in se predajam lepim mislim.:)

In ene najlepših so te, da sem tukaj, ker mi tako paše. Ker se počutim srečno. In samozadostno.

Pa to ni samotolažba. Če je kdo na to pomislil. So se ljudje (tokrat) javili, da gredo zraven. Prav zanimivo, kako jih je vse zanimalo; kam grem, kaj bom počela, zakaj grem sama in podobno. Predvsem pa so vztrajali (nekateri), da bi jih vzela zraven. A nisem želela. Odločila sem se, da grem tokrat sama. Zanimivo, kako pravilo, da je nedosegljivo zanimivo, velja tudi v takšnih situacijah.

Kakorkoli. Verjetno bi vsakdo (še posebej tisti, ki ste v paru) moral vsake toliko to narediti. Iti nekam sam. Vsaj za tri noči. Pa ni važno kam. Nekam, kjer se počuti dobro. Nekam, kjer bi bil lahko sam. Sam s sabo. Da se malce osvobodi. Da se malce spuca. Predvsem pa, da se sprosti. In razvaja. Sam sebe. S svojimi mislimi. In s svojimi gibi.

Foto (c) Plujem

Foto (c) Plujem

  • Share/Bookmark

Kategorija: dnevnice, dopust, ko duša prede, skriti zakladi, tisto moje novo, življenje Tagi: , , , ,


 

Oktober 2017
P T S Č P S N
« Feb    
 1
2345678
9101112131415
16171819202122
23242526272829
3031  

Kategorije

od 06.02.2010

tumblr visitor stats