Tvoj umik

5 komentarjev 16.08.2011 Plujem

Danes karta je padla.

Obrnila se je za nove ljudi.

Ti si za njih naredil prostor.

Umaknil si se.

Čeprav po desetih letih.

*

Da.

Desetih letih.

*

Bilo je lepo.

Z veliko smeha.

Dobre volje.

Veselja.

Tudi ljubezni.

Prijateljske.

*

Razlog tvojega umika mi ni znan.

Niti ga v mislih več ne iščem.

Tako si se pač odločil.

Čeprav brez besed.

Z molkom.

Umikom.

Neodzivanjem.

*

Prepuščam te tvoji poti.

Čeprav tvoj umik nocoj objokujem.

Priznam.

*

Ni mi vseeno.

Ker te pogrešam.

*

Da.

Pogrešam te, prijatelj moj dragi.

Pogrešam najino druženje.

Pogrešam najin skupni smeh in veselje.

Da.

Pogrešam te.

*

Vendar spoštujem tvojo odločitev.

In ti želim vse najlepše.

Najboljše.

Polno ljubezni.

In lepih dogodkov.

*

Rada te imam.

*

Bodi srečen.

*

Fotografija najdena na http://boatuladawiyah.blogspot.com/20110301archive.html.

  • Share/Bookmark

Kategorija: dnevnice, frendišizem, tisto moje novo, življenje Tagi: , , ,

Pometaj pred svojim pragom!

4 komentarjev 8.06.2011 Plujem

Zakaj se ljudje vtikajo v druge? Če bi vsak najprej pometel pred svojim pragom, bi svet bil veliko bolj lep in čist. Čist v smislu zlobe, zavisti, privoščljivosti in obrekovanj.

Po tem, ko sem že mislila, da zmorem sprejeti nože v hrbet zgolj pozitivno, so me dogodki zadnjih dni tako prizadeli, da moje celotno telo kriči po UMIKU. Vse se upira, še koža se mi je spremenila. Sprememba položaja bi bila najboljše zdravilo. A umika v situaciji, kjer sem sedaj, zaradi posledic na hitro ni smiselno izvesti. Torej je potrebno sprejeti. Razumeti. Odpustiti in dopustiti, da so to, kar so. Sebe pa vzeti pod drobnogled in odpraviti še tiste drobne “viruske”, ki mi znova ustvarjajo dogodke, ki so se mi dogajali že pred desetletji – z drugimi ljudmi, a na podoben način. Odgovor je torej v meni. V mojem ustvarjanju.

A kljub vsemu me je prizadelo. Zaenkrat še nisem odporna na vse hrbtne nože; sploh ker so nekateri pri tem res spretni. Potreba ljudi, da se namesto s sabo ukvarjajo z drugimi, je sicer tudi razumljiva. Tako jim namreč ni treba pogledati sebi v obraz.

A vseeno.

Primernega reagiranja na ruvanje nožev iz hrbta se še učim. Brezbrižno in tiho ruvanje je verjetno še najbolj učinkovito. Še posebej, če ob tem ohraniš mirnega duha. In v mnogih situacijah mi je to že uspelo. Tokrat pa me je zadelo. In zabolelo. Zadeli so tja, kjer me potiho, a kriče, boli že desetletja.

No.

Saj zato pa tudi so.

Da se prebudim še na tem področju. Da se okrepim. Da se postavim na noge. In da postanem odporna tudi na vse nože strupenih misli in dejanj.

Pometanje pred svojim pragom velja namreč za vse ljudi. Torej tudi zame. :)

  • Share/Bookmark

Kategorija: dnevnice, viharji, življenje Tagi: , ,

Vinjeta v enem kosu :)

8 komentarjev 30.01.2011 Plujem

Po lanskoletni izkušnji, ko sem preteklo vinjeto uspela odstraniti tako, da sem jo s praskanjem in ob pomoči odstranjevalca vinjet spremenila v tisoč mini koščkov, mi je letos uspel pravi podvig. :)

Staro vinjeto sem uspela odstraniti v enem kosu. :)

Juhuhu. :)

foto (c) Plujem

Magično strgalo, s katerim mi je ta podvig uspel, je pa strgalo za steklo. :)

Takšno čisto navadno, poceni, ki je precej boljše od tistega, ki ga prodajajo kot “odstranjevalec vinjet”. :)

foto (c) Plujem

Celotno odstranjevanje je trajalo kakšno minuto in pol.

Nato sem očistila steklo in nalepila letošnjo “Roziko“. :)

Juhuhu. :)

  • Share/Bookmark

Kategorija: dnevnice, tisto moje novo Tagi: ,

Kaj naredimo samo zase?

2 komentarjev 2.01.2011 Plujem

Prvi dan v novem letu je in jaz že znova delam. Pa še od lanskoletnih obveznosti se nisem odpočila. Z debelimi podočnjaki sedim za računalnikom in strmim v seznam opravkov, ki me še čakajo, zraven pa razmišljam, da je zadnji čas, da na prvo mesto postavim sebe.

Oh, kako se to lepo sliši.  Pa bom to res zmogla? Brez slabe vesti?

Razmišljam, kaj lahko letos naredim zase. Še vedno se namreč nisem pozdravila. Pravzaprav sem si v zadnjem mesecu in pol uspela pridelati še nekaj dodatnih zdravstvenih težav. Tudi vse želje, ki sem jih poslala v vesolje, niso bile uresničene. Zato sem zadnjič prijateljici rekla: Ja, šment, no. Pa tako dobro želim vsem in jim pomagam. LE ZAKAJ SE MI NIČ NE URESNIČI? Pa je malo postala in mi nato rekla: Ja, drugim že želiš dobro in jim pomagaš. Kaj pa sebi?

In sem se zamislila.

Prav res. Kaj pa naredim zase? Kaj pa sebi želim dobrega?

Ugotavljam, da skoraj nič. Razen takrat, ko res “zagusti” (ko obležim z vročino ali kakorkoli drugače zbolim), si vzamem nekaj časa in se “mazim”, dokler simptomi ne minejo, potem pa znova veselo na delo in v pomoč drugim.

Če bom želela spremeniti trenutno stanje, bo potrebno spremeniti način življenja. Tega se zavedam.

Za najboljše rezultate so potrebno razvajanje na dnevni bazi. Da bi si to zagotovila, si bom čas zase najverjetneje morala vpisati v koledar; ravno tako kot to naredim za vse ostale opravke.

ČAS ZASE JE NAMREČ OD VSEGA NAJPOMEMBNEJŠI. A tudi najlažje si ga pač ne vzamemo. Izgovor za “izostanek” moramo opravičiti le sami pred sabo.

Ko razmišljam o preteklih nekaj mesecih, mi je popolnoma jasno, kjer sem znova izgubila “nit” z razvajanjem sebe. Ko se mi je nabralo preveč obveznosti, sem namesto, da bi kakšnem novem opravilu rekla “ne”, rajši začela zmanjševati čas zase, kar je seveda privedlo do te mere, da sem začela zmanjševati tudi čas spanja. In, evo, rezultat po nekaj mesecih: kronična utrujenost, podočnjaki in različne bolečine, ki jo spremlja napihnjenost.

Torej; znova se vprašam: Kaj bom letos naredila zase? Si želim z ritmom, ki je za moje zdravje in počutje več kot očitno neprimeren, še nadaljevati? Ali si bom dovolila sebe  - in samo sebe – postaviti na prvo mesto? Bom to zmogla narediti brez slabe vesti?

Čas je, da se navadim. Vaja dela mojstra. Vsakič mi na začetku verjetno ne bo uspelo. A sčasoma mi bo to prešlo v navado. Pri tem si bom naredila še varnostni ventil – skrb, da postavljanje sebe na prvo mesto ne prešlo v egoizem in egocentričnost. Še vedno želim biti rama za tiste, ki jih imam rada. Še vedno jim želim pomagat. In še vedno želim biti tukaj za njih. A ne za ceno svojega zdravja. Sploh ne takrat, ko njihova potreba pomoči preide v odvisnost in navado, da jaz rešujem njihove težave.

Kako se bom tega naučila? Ne vem še natančno. Kar začela bom. Najprej si bom poiskala nove hobije. In to takšne, kjer se bom gibala. Zelo rada bi plesala, a zaenkrat še nimam soplesalca. Morda bom začela tekati. Vsekakor bom pa znova začela telovaditi.

In to je novoletno darilo zame. Sebe bom začela postavljati na prvo mesto. Začela se bom razvajati. In začela se bom sprejemati točno takšno, kot sem, in se imela neskončno rada.

Kaj boste pa bi naredili samo zase v tem letu?

  • Share/Bookmark

Kategorija: dnevnice, tisto moje novo, življenje Tagi: , ,

Ko te opali država

21 komentarjev 29.12.2010 Plujem

Malo prej sem si izračunala dohodnino. Ne samo, da bom morala doplačati; doplačala bom več, kot znaša moja mesečna plača.

Res, da sem imela nekaj dodatnih zaslužkov; a vseeno me je šokiralo. To, da si država toliko jemlje, me je čisto šokiralo. Sploh zato, ker so mi dohodnino odbili že pri izplačilu. Res ne razumem tega našega sistema. A ne bi bilo bolje, da bi mi že sproti malo več odtegovali, kot da me potem v “enem kosu” šokirajo?

Takoj sem seveda začela iskati variante za morebitne olajšave in presenečena ugotovila, da (na žalost) ni skoraj nič možnosti. Edino, kar mi preostane, je, da si doplačam naložbo v 2. steber in si s tem zmanjšam plačilo dohodnine za okoli 400 eur. A ker zaslužek ni bil pridobljen na “easy come”, tudi dajatve državi nikakor niso “easy go”, kaj šele dodatno plačilo v pokojninski sklad. Od slednjega bom enkrat vsaj še nekaj imela. Od tega, da si država lasti dodatni % mojega prigaranega zaslužka, pa nikoli nič. To odiranje se mi zdi odvečno in nepotrebno. V tem trenutku popolnoma razumem tiste, ki se odločijo, da bodo delali na črno, prikrivali dobiček in se posluževali utaje davkov.

Prav zares razmišljam o selitvi v tujino. Počasi imam že dovolj tega našega sistema. Ko sem zadnjič bila v tujini, smo šli s kolegi v trgovino – špecerijo. Cene podobne kot pri nas, nekatere celo nižje, njihove plače pa vsaj 3 in večkrat višje kot pri nas – za enako delo, da ne bo kakšnih pomot. Ko smo se pogovarjali o prihodkih, so bili prav presenečeni, kako pri nas sploh preživimo. Precej neprijetna situacija. Še posebej, ko so presenečeni ugotavljali, kaj vse je pri nas dražje. Da ne omenjam tega, da so pri njih nižje tudi najemnine.

Če seštejem svoje stroške, kljub temu, da sem precej varčna, skozi mesec komaj zlezem. Pa nimam otrok. Občudujem tiste, ki preživijo z nižjo plačo in otroki. Kam neki gre ta naš svet v podalpski? Se mi zdi, da se vse bolj vrtimo v vrtoglavih cenah in čedalje nižjih plačah. Vem, da bo marsikdo rekel, da sem lahko srečna, da imam v teh kritičnih časih službo in da naj se ne pritožujem. Da, sem srečna in hvaležna, da imam službo, a vseeno ne morem mimo vsega tega, kar se pri nas potiho, a vse glasneje dogaja. Vse opaznejše je zategovanje pasov tistih na spodnjih stopnicah lestvice in kričeče bogastvo tistih, ki so zgoraj. Tudi število brezposelnih zaradi propadlih podjetij je odraz celotne družbe in njenega odnosa do življenja in materialnih dobrin. Da ne omenjam vseh afer, ki so zaznamovale leto 2010 in vseh tistih, ki so “jamrali”, kako nimajo skoraj za burek, kljub vsemu pa so nekje, v kotu svoje denarnice našli denar za Armanija, Guccija in še kakšnega prestižnega kreatorja.  Pa ne, da jim ne privoščim. Iz srca jim privoščim, če bi le bili tako pošteni in bi pred tem poskrbeli za plačilo vsem tistim, ki v njihovem imenu garajo na soncu, dežju in mrazu.

Nočem zbujati nikakršne slabe volje, kaj šele, da bi želela načeti kakšno politično debato, ker mi do tega res ni, a na dolgi rok takšen sistem, kot ga imamo, ne more zdržati. Spreminjanje stanja na državni ravni se trenutno morda res zdi nemogoče, a če bi vsakdo od nas sam pri sebi zmogel videti preko okvirjev vkalupljene družbe, bi lahko bil svet takoj lepši. Strpnejši. In bolj ljubeč.

  • Share/Bookmark

Kategorija: dnevnice, tisto moje novo, viharji, življenje Tagi: , , ,

A slovenski filmi res ne morejo brez preklinjanja?

30 komentarjev 14.11.2010 Plujem

To, da se v slovenskih filmih preklinja in da je zgodba vsaj na nek način prepletena s seksom, ni nič novega. Vsekakor pa je vsaj zame novo to, da so se pri novem slovenskem filmu “Gremo mi po svoje” spustili tako nizko, da so kletvice izgovarjali in prepevali tudi otroci.

Nisem čistun, a vendar se mi to zdi nesprejemljivo. Pri vsem trudu staršev in šolnikov, da bi otrokom privzgojili pozitivne vrednote in jih naučili spoštljivega komuniciranja, je film, ki si ga ogleduje tudi velika množica otrok, vsekakor neprimeren. Otroci se največ naučijo ravno iz medijev – tudi iz filmov. Zato se sprašujem, ali se vsi ti ustvarjalci filmov sploh zavedajo, kakšno veliko moč pravzaprav imajo. Vem, da bo marsikdo rekel, da naj ne kompliciram, ker je to le film. Da. Res je film, a filmi imajo vpliv. Na odrasle in na otroke. Ljudje pa smo v resnici v večini medijsko nepoučeni.

Prav pogrešam tiste stare čase, ko smo se smejali prigodam Čebelice Maje in si z veseljem ogledovali Kekca.

A Slovenci res ne zmoremo več narediti filma brez neprimernih jezikovnih dodatkov?

Zgodba v “Gremo mi po svoje” je postavljena v lepo slovensko naravo, a se sicer zdi nedodelana. Še posebej nenaravne so spremembe nekaterih glavnih likov. Jurij Zrnec, kot eden izmed trenutno najboljših komikov pri nas, je (po moji oceni) igral  zanj neprimerno vlogo vodnika, ki je svoje vedenje spreminjal precej nerealno in neprepričljivo. Če so že želeli narediti komedijo, kar “Gremo mi po svoje” kljub nekaterim smešnim kadrom, ni, bi lahko z Jurijem dosegli marsikaj.

Nedokončani pa so tudi nekateri drugi deli zgodbe. Delno lahko razloge iščemo v tem, da so ustvarjalci filma želeli pustiti nekaj “odprtih zadev”, da gledalec sam razmišlja o tem, delno pa so razlogi verjetno tudi v tem, da zgodba enostavno ni bila dovolj dobro premišljena.

Za dodatno duhamornost pa so seveda poskrbeli še inserti sanj, ki naj bi jih sanjali nekateri glavni igralci in se zdijo popolnoma nepotrebni.

Igralska zasedba je sicer odkrila kar nekaj mladih talentov, ki bodo lahko z leti tudi zablesteli. Za kar jim držim pesti.

Upam pa tudi, da bodo slovenski ustvarjalci filmov nekega dne končno dojeli, da se komično in zanimivo zgodbo da postaviti tudi brez preklinjanja in vpletanja otrok v neprimerne scene. Sama zgodba bi brez vseh teh negativnosti bila več kot zanimiva in film bi ob malo boljši dodelanosti lahko postal veliki hit.

  • Share/Bookmark

Kategorija: dnevnice, tisto moje novo, življenje Tagi: , ,

Ponosna nase :)

12 komentarjev 11.11.2010 Plujem

Danes se sončim v lastnem ponosu. :)

Postavila sem se zase.

Z nasmehom.

Na prijazen način.

Z argumenti.

In bila maksimalno uspešna.

Juhuhu. :)

Občutek svobode in osvobojenosti je odličen. Sploh v tej situaciji, ki se mi je zaradi okoliščin zdela izredno zahtevna.

Počutim se lažjo in še bolj veselo.

Po prihodu domov sem si privoščila okusno večerjo, sedaj pa se predajam miru in veselju :) .

Juhuhu. :)

  • Share/Bookmark

Kategorija: dnevnice, tisto moje novo, življenje Tagi: , ,

Zakon za navijače?

Dodaj komentar 3.11.2010 Plujem

Nisem pristaš vse večjega obvladovanja ljudi z zakoni, a kot kažejo dogodki zadnjih let, je to trenutno edini način, s katerim se večino ljudi vsaj delno disciplinira.

Ko sem na e-pošto od Don MarkaM prejela pobudo za “Zakon za navijače”, sem se spomnila na vse tiste izgrede, ki so preželi Slovenijo po različnih huliganskih izpadih, v katerih so se mladci v “zavetrju kvazi navijačev” izživljali nad predmeti in tudi ljudmi. To, da je bilo njihovo vedenje daleč od “športnega” in da s tem niso pripomogli k motivaciji špotnikov,je več kot jasno.

Razlogi, da “pravi”, športni navijači, ki želijo s svojo podporo motivirati športnike ter promovirati Slovenijo zgledno, zahtevajo “Zakon za navijače”, so tako več kot upravičeni. Da mislijo resno, so pokazali tudi s tem, da so se organizirali v “Združenje športnih navijačev Slovenije”, ki z javnim pozivom poskuša pridobiti čim več podpore v slovenski javnosti.

Njihov poziv se glasi:

“Državljani in športniki Slovenije si zaslužimo navijače, ki lahko varno, strpno in dostojno navijamo na športnih prireditvah in tako vzorno podpiramo vse naše športnike. Zato recimo NE vandalizmu in drugim oblikam nasilja nekaterih slovenskih kvazi navijačev in podprimo projekt ZŠNS (Združenja športnih navijačev Slovenije) – ZAHTEVAMO ZAKON ZA NAVIJAČE ! Ker ne moremo dovoliti, da bi huligani na športnih prireditvah kazili podobo celotne Slovenije v očeh slovenske, evropske in svetovne javnosti. In ker nam ni vseeno v kakšne športne navijače bodo zrasli naši potomci in zanamci, zato jim omogočimo dostojno in vzorno navijaško prihodnost. Vabimo Vas, da posredujete sporočilo svojim prijateljem, poveste naprej, na Facebook pa, da projekt podprete s klikom na to povezavo : ZŠNS – Zahtevamo zakon za navijače !

Res, da za izgrede, vandalizem in nasilna dejanja skrbita že Kazenski Zakonik in Zakon o prekrških, a določitev “statusa” navijačev, bi lahko ločila pleve od zrna. Zato jim želim čim večjo podporo pri uresničevanju njihove namere po Zakonu za navijače, hkrati pa čim več “pravih”, športnih navijačev, na katere bi lahko bili ponosni tako športniki kot javnost.

  • Share/Bookmark

Kategorija: dnevnice, tisto moje novo, življenje Tagi: , ,

Naprej Nazaj


 

September 2018
P T S Č P S N
« Feb    
 12
3456789
10111213141516
17181920212223
24252627282930

Kategorije

od 06.02.2010

tumblr visitor stats