Na pečini

Dodaj komentar 7.01.2013 Plujem

Stojim na vrhu pečine.

Pred mano je čudovita pokrajina.

V daljavi vidim modro morje, rumeno cvetoče travnike, zelene gozdove.

Nebo je jasno, sončno.

Ptice pojejo, slišijo se valovi, ki vztrajno objemajo pečino.

Zdi se, kot da je vse tam samo zame.

Da vse čaka, da poletim.

Pogledam okrog sebe in s pogledom iščem nekoga, ki bi mi zagotovil, da bo vse v redu. Nekoga, ki mi bo rekel, da je to prava pot.

Nekoga, ki mi bo rekel, da sem varna.

Nekoga, ki mi bo morda celo podal roko in rekel, dajva, skupaj skočiva.

A ni nikogar.

Sama sem.

Sama, sredi čudovite narave. Bosih nog stopim korak nazaj in za hip zaprem oči.

Po glavi mi divja tisoč misli in večina se jih zliva v reko strahu in izgovorov, zakaj bi bila pot po gozdu navzdol boljša.

Srce mi nabija, po žilah se mi pretaka adrenalin.

Vse je pripravljeno, se mi zdi.

Samo jaz sem še vedno tukaj. Na istem mestu.

Varna, nekaj korakov stran pred poletom v neznano.

Usedem se na tla in se vprašam, zakaj nekaj mi je bilo tega treba. Zakaj sem sploh šla na to pot. A ni bilo doma, v varnem objemu doma bolj prijetno, toplo, sploh pod mehko dek’co. Ko si tako znova ustvarjam lastno dramo in se že skoraj odločim, da bom pač šla nazaj in priznala, da tega ne zmorem, zaslišim neke glasove. Pogledam naokoli in vidim dve ptici, kako sedita na robu pečine, me gledata in se pogovarjata.

POGOVARJATA! In jaz ju razumem????

Prva pravi drugi: Kdaj se bo premaknila naprej? Spet se je ujela v lastne iluzije.

Druga odgovori: Bo, bo, saj je tudi do sem prišla.

Pa prva odgovori: Ah, ja, samo sedaj si spet neko dramo ustvarja. Ko bi si samo dovolila spregledati, kako je vse pravzaprav enostavno.

Druga doda: Morda rabi samo malo naše spodbude.

Obrnem se okoli in globoko diham. Za hip kar ne morem dojeti, kaj se pravzaprav dogaja. Če bi imela štumfe, bi me v tistem trenutku sigurno sezulo. Z dlanmi se oprimem skale, nanjo prislonim čelo in si govorim: Vse je v redu, vse je redu…ne meša se ti, vse je v redu…

Ko v paniki iščem razumske razlage, zaslišim tretji glas: Res je vse v redu. Varna si.

V hipu planem navzgor in gledam naokoli. Tisti dve ptici sta še vedno tam, vendar ne govorita.

Kdo je to rekel, vprašam. Razprtih oči gledam naokoli in čakam.

Jaz, skala, znova zaslišim glas.

Skala? SKALA??? Skale govorite?, vprašam presenečeno.

Seveda, se zasmeje skala. Tudi ptici se smejeta.

Vse na Zemlji govori. Vsako drevo ima svojo zgodbo, vsak list poje svojo pesem. Vsaka reka šumi posebno melodijo in vsak potok žubori nova doživetja. Tudi živali govorijo, te usmerjajo. Ti sporočajo. Samo ti nisi slišala. Sedaj si tukaj, da spoznaš magičnost  zemeljskega obstoja. Blagoslov preboja ni v tem, da se vržeš s pečine in čakaš, kaj bo. Blagoslov je v tem, da se odpreš, da sprejmeš, da si dovoliš videti, da si dovoliš spregledati. Stopi na rob pečine, mi še reče skala.

Ubogam jo in stopim na rob pečine.

Poglej naokoli in mi povej, kaj vidiš, me pozove.

Začnem ji opisovati: Vidim morje, travnike, vidim skalovje, vidim tudi ptice, gozdove…

Kaj pa čutiš?

Čutim nežen vetrič, tople sončne žarke, čutim valovanje zraka…

Kaj pa slišiš?

Ko že hočem po stari navadi odgovoriti, da slišim piš vetriča, petje ptic, se spomnim, da se pravzaprav pogovarjam s skalo in da sem malo prej slišala, kako sta se dve ptici pogovarjali. Malo pomolčim, zaprem oči in zares prisluhnem, kaj slišim.

Čez čas odgovorim: Slišim polno glasov, ki se prepletajo v čudovito pesem. Slišim zrak, kako kroži. Slišim objem vetriča. Slišim žarke sonca. Vse slišim, a hkrati jih čutim. Slišim jih skozi občutja.

Mhm, pripomni skala. Prva ptica pa zadovoljno prikima in reče: Končno.

Ko se že hočem burno odzvati, kaj nekaj misli s tem, saj sem trdno delala, da sem danes tukaj, skozi celotno telo začutim poseben vetrič, pretok, nekaj, kar me objame v čisto ljubezen. Začutim hvaležnost, da sem danes tukaj in razumem, kaj »končno« pravzaprav pomeni.

Ni bilo obsojanje. Bil je samo pozdrav, veselje ob mojem prihodu domov.

Razprem roke in znova pogledam v daljavo. Zagledam čudovito prepleteno mrežo, ki v najlepših barvah ustvarja življenje na Zemlji. Ko pogledam svoje telo, vidim, kako se popolno ujema s skalo, na kateri stojim, z zrakom, ki ga diham. Dojamem, da sem del popolnosti in da sem popolna točno takšna, kot sem.

Moje dihanje postane bolj globoko, daljše. Spoznavam, da z vsakim vdihom vase sprejemam božanskost, ki objema vse celice mojega telesa. Prepoznavam, da je res vse povezano. Da nikoli nisem sama. Da smo vsi eno, vsi smo del božanskosti. Čutim popolno povezavo z Zemljo in vidim, kako se moja stopala skozi skalo zlivajo v neskončnost.

Občutim popolni mir. Popolno varnost. Prepoznam, kako je vse enostavno. Dosegljivo.

Ko stopim še korak naprej proti robu pečine, vidim, da se tudi pečina ne konča. Vse se nadaljuje. Lahko grem naravnost. Lahko po stopnicah. Lahko pa tudi poletim in se predam mehkim nedrjem popolne zemeljske mreže. Vse poti so mi odprte.

Odločitev, katero bom izbrala, pa je samo moja. <3

  • Share/Bookmark

Kategorija: dnevnice, tisto moje novo, življenje Tagi: , ,

Tihe in mirne solze.

3 komentarjev 19.06.2012 Plujem

*

Po licih mi tečejo tihe solze. Prišle so iz globine. Iz starega spomina, ki se je zbudil na koncertu Deve Premal.  Tam sem v trenutku začutila zlitje s tabo. Zlitje, ki je nekoč bilo večno. In na nekem nivoju še vedno je. A ne v tem življenju. Tukaj je le povezava, ki si jo razlagava vsak na svoj način.

YouTube slika preogleda

Jaz te čutim v vsaki celici, ti mi dopoveduješ, da si moje izkustvo. Da sem premlada. Da to ni najina pot. In sprejemam. Razumem. Spuščam vse svoje želje. Nimam pričakovanj. Samo sem.

A danes mi tečejo solze. Čisto tiste so. In čiste. Drugačne kot kadarkoli do sedaj. Ne čutim se zapuščena, niti osamljena. Ne čutim izgube. Čutim samo povezavo. Globoko povezavo. In utrinek starega spomina se mi sprehaja po mislih kot nekaj, kar je bilo včasih večno.

Pa ni telesno. Niti seksualno. Samo čutim te. Čeprav se danes umikam. Sama pri sebi.

Umikam se iz strahu, ker si ne znam razložiti privlačnosti, ki jo čutim do tebe. Privlačnosti, ki je mogočna. Globoka. Na nekem posebnem nivoju. Ne znam je razložiti. Samo čutim jo.

Bega me.

Ker mi govoriš različno. Po eni strani mi poveš, da se ti nekatere stvari dogajajo prvič in da je med nama močna povezava, po drugi pa mi navržeš primere, ki mi jasno povedo, da ti ne ustrezam. Da nisem dovolj…

V sebi sem mirna.  Tudi solze so mirne. Niso ihta. Niti panika. Samo tečejo. Od vseh čustev, ki jih čutim in slik, ki mi plešejo pred očmi od koncerta naprej.

Kaj takšnega nisem še nikoli doživljala. Niti nikoli občutila. Še nikoli mi ni bila dovolj samo misel na nekoga. Pri tebi mi je. Dovolj mi je, da zaprem oči in pomislim nate.

In ko si rekel, da si stalno ob meni. Si. Čutim te. Čutim te v sebi. V celicah.

*

Sinoči si mi rekel, da še ni čas, da bi razumela najino povezavo. Da jo bom, ko bo čas za to.

Verjamem, da bo res tako.

Vse se bo ob pravem času razkrilo.

Tudi moje mirne in tihe solze.

* YouTube slika preogleda

*

  • Share/Bookmark

Kategorija: dnevnice, tisto moje novo, turkiz, življenje Tagi: , , ,

Ostajaš v mojih mislih

Dodaj komentar 8.02.2012 Plujem

Zahvaljujem se ti, dragi moj, zahvaljujem iz srca.

Hvala, da si prišel v moje življenje.

Hvala, da si mi pokazal, kaj si želim.

Hvala, da si mi razkril tančice, ki so prekrivale moje s pajčovino prekrite kote.

Hvala, da si v meni prižgal luč.

*

Hvala, da si, točno to, kar si.

*

Veš.

Danes se poslavljam.

Poslavljam od tebe, ki si v moje življenje posvetil kot sonček.

Poslavljam od tebe, ki te čutim v vsaki celici svojega telesa.

*

Danes grem naprej.

Jočem.

A grem.

Korak za korakom.

Nazaj v sebe.

V svojo moč.

V svojo luč.

*

Hvala, da si mi sporočil in se poslovil.

Mi to res veliko pomeni.

Hvala.

Tudi ti ostajaš v mojih mislih.

In iz srca si želim, da se znova najdeva….

*

Želim ti srečo.

Ljubezen.

Veselje.

In da si dovoliš zaživeti svoje srčne želje.

*

Objem.

  • Share/Bookmark

Kategorija: dnevnice, tisto moje novo, življenje Tagi: , ,

Epilog.

2 komentarjev 8.02.2012 Plujem

Tako.

Zgodba je dobila epilog.

Sedaj začenjam sprejemati JE stanje.

Začenjam sprejemati situacijo takšno, kot je.

*

Njega ni več v mojem življenju.

Vsaj v tem momentu ne.

*

Čeprav ga še vedno čutim.

Čutim.

V vsaki celici svojega telesa.

*

Pol noči sem prejokala.

Bolečina v srcu, rokah, telesu je bila neznosna.

Jokala sem za vse podobne situacije.

Za vse izgubljene ljubezni v tem in prejšnjih življenjih.

Za vse zapuščenosti.

Za vso ljubezen, ki mi je bila kdajkoli odvzeta.

*

Tokrat sem si dovolila jokati takoj.

Tokrat si dovolim o tem tudi spregovoriti.

Tokrat si dovolim žalovati.

*

Zjutraj sem se zbudila v praznino.

V občutek, da ga ni.

Da ni več upanja.

*

Občutki so bili tako globoki.

Tako močni.

Takrat sem dojela.

Dojela, da ga poznam od prej.

Iz prejšnjih življenj.

Zato mi je bilo vse tako poznano.

Zato se mi je že prvi dan zdelo, da bi z njim lahko začela kar takoj.

Tukaj. Zdaj.

*

Dojela sem, da sem sinoči čistila ljubezenske rane tega in preteklih življenj.

Dojela sem, da mi je ta moški prinesel darilo.

Darilo, da sem odkrila svoje bolečine in jih izjokala.

Dala ven.

Sprejela.

Objela.

Poslala v luč.

*

Včeraj sem doživela šok.

Počutila sem se, kot da sanjam.

Kot, da se mi to ne dogaja.

Kot, da vse skupaj ni res.

Telo je bilo kot v krču.

V želodcu so me zabodle puščice.

V srcu pa sem občutila, kot bi mi nekdo iz njega iztrgal en del in mi ga odvzel.

Jemalo mi je sapo in v nekem trenutku se mi je zdelo, da me bo kar “konec”.

*

No. Ni me bilo.

Še sem tukaj.

Še diham.

Še živim.

Ni konec sveta.

Čeprav se mi je včeraj v navalu največjega smiljenja sami sebi zdelo ravno to.

*

In danes sedim za mizo.

Pišem.

Ter dovoljujem mislim o njemu, da odidejo.

Naj se pretvorijo v luč.

Naj postanejo luč.

*

Sedaj postajam vse bolj hvaležna.

Hvaležna, da je prišel v moje življenje.

Hvaležna za vsak trenutek, ki sva ga preživela skupaj.

Hvaležna, da mi je pokazal, kaj pomeni zares nekoga čutiti.

Hvaležna, da mi je prižgal luči tam, kjer je moje telo potrebovalo razsvetlitev.

Hvaležna, da je točno tak, kakršen je. Ker je tak popoln.

*

In hvaležna sem, ker sedaj vem, kakšnega moškega si želim.

Točno takšnega, kot je on.

Z vsemi njegovimi lastnostmi.

Nežnostjo.

Erotičnostjo.

Sinhronimi dotiki.

Zlitjem.

Moškega, ob katerem bom doživljala tako intenzivne občutke.

Moškega, ob katerem bodo plesala jajčeca v moji maternici. :)

Tako, kot se mi je to prvič zgodilo ob njemu. :)

Da.

Takšnega moškega hočem.

Vendar z drugačnim odnosom.

Z drugačnim odnosom do mene.

Z večjo intenziteto.

Z več pozornosti.

*

Hvaležna sem tudi vsem moji zlatim prijateljicam in prijateljem, ki ste z mano.

Hvaležna, da ste v mojem življenju.

Hvala vam.

Vsakemu posebej.

In vsem skupaj.

Iz srca vas imam rada.

  • Share/Bookmark

Kategorija: dnevnice, tisto moje novo, življenje Tagi: , ,

Vse se začne in konča pri meni

Dodaj komentar 7.02.2012 Plujem

Počutim se kot ujeta.

Ujeta v kletki lastnih misli, ki me pribijajo ob zid neizpolnjenih želja, hrepenenja po tebi in najinih trenutkih.

Na trenutke se zalotim, kako bi za ščepec tvoje pozornosti prodala zadnji gram svojega samospoštovanja.

*

Vse bi naredila.

Vse.

Samo, da bi vedela.

Da bi razumela.

Da bi dojela.

Vendar…

…a ni že jasno?

*

A mi RES še ni jasno, da to ni ljubezen?

*

Kdaj bom dojela?

Kdaj bom sprejela?

Kdaj bom končno, KONČNO razumela, da TO ni ljubezen?

Pa ne z njegove strani. Z MOJE!

*

To, kar počnem, je NADZOR. Nadzor nad življenjem. Nadzor nad tistim, čemur se v teoriji širokoustno prepuščam.

Oh, ja. V teoriji. Bravo jaz. Kaj pa zares? V “praksi”? V življenju?

*

To, kar počnem, je pravzaprav bolestna potreba po obvladovanju situacije in bolestna potreba po tem, da bi mi nekdo drug, nekdo zunaj mene, zagotovil, da je VSE OK.

Da bi me nekdo zunaj mene objel, me poljubil in mi prišepnil na uho, da je VSE, VSE v redu.

*

A ni to predajanje svojega življenja v roke drugih ljudi?

A ni to nalaganje bremen na tuja ramena?

A ni to strahopetnost, ki bi bila še največjim zajcem v zgled?

*

Kdo sem torej jaz?

Da. Res se to sprašujem.

Čisto zares.

*

Ko sem sama s sabo, ko v mojem življenju ni moškega, ki bi si ga želela, točno vem, kdo sem.

Točno vem, kaj imam. Točno vem, kaj si želim.

Takrat mi je vse jasno.

Takrat vse to tudi občutim. Živim. Brezpogojno.

A, ko pride nekdo, ki mi spodnese rutino življenja in ob katerem odprem srce…

…takrat…

…kot da pozabim, kdo pravzaprav sem.

*

Vem.

Sem ljubeča.

Pa nežna.

Topla.

Prijazna.

Nasmejana.

Vesela.

Vse to sem, ja.

Brezpogojno.

Tudi z njim.

*

Kaj pa samostojna?

Pogumna?

Odločna?

*

Hja. Sem. A samo pogojno. Dokler je VSE OK.

Ko ni več…

…takrat se zaprem v temno omaro in divje iščem ključ, da bi prišla ven.

*

Hlastam po zraku in se dušim v navalu lastnih čustev.

Kam takrat zakopljem občutek, da sem sama sebi dovolj?

Kam takrat skrijem lastno moč in veselje, da živim?

*

Vse to je sigurno še v meni. Ampak, kje?

Zakaj ni vidno?

Zakaj si izbiram dramatiziranje namesto sprejemanja situacije?

Zakaj si izbiram paniko namesto miru?

Zakaj si izbiram občutek osamljenosti namesto brezpogojne ljubezni?

*

Zakaj le?

Da bi bila žrtev?

Priznam, da sem o tem veliko razmišljala.

In iskreno lahko rečem, da NE.

*

Zakaj pa potem?

Da bi s tem dosegla cilj?

Če pa vendar popolnoma jasno, da se ciljev na silo ne more doseči.

*

Zakaj torej?

Še najbolj verjetno, da zato, ker v meni še vedno živi vzorec preteklih let.

Še vedno se mi vrtijo filmi preteklih razočaranj.

Preteklih bolečin.

In ko grem nazaj…ko grem zares iskreno nazaj…

…pristanem v otroštvu in pozornosti.

*

Pozornosti, ki s strani očeta ni bila brezpogojna.

Čeprav je vedno bil tam. Vedno. Kot največja opora, ki mi pomaga, ko ga najbolj potrebujem.

A ni bil tam na način, kot bi si ga JAZ želela.

*

Spet JAZ.

*

Kdaj bom končno sama v sebi začela dopuščati drugim, da živijo to, kar si sami izberejo?

Kdaj bom končno sama v sebi začela sprejemati dejstvo, da DRUGI NISO takšni ZARADI MENE?

Tudi on.

Čeprav se ne odziva tako, kot sem si JAZ zamislila, da bi bilo prav.

*

JAZ. Spet JAZ.

*

Kdaj bom končno sama v sebi SPREJELA STANJE JE in dovolila, da se zgodi v moje najvišje božansko dobro?

Kdaj bom končno sama v sebi začela živeti brezpogojno ljubezen?

Saj ne, da brezpogojna ljubezen pomeni, da sprejemaš vedenje vseh.

To samo pomeni, da jih sprejemaš takšne, kot so.

Da veš, da niso takšni zaradi tebe.

In da jim enostavno dovoliš, da živijo tisto, kar so se odlčili.

Pri tem pa sam živiš točno tisto, kar tebe OSREČUJE.

*

Kdaj bom torej KONČNO sama v sebi začela ZAUPATI življenju in se prepustila toku?

Kdaj bom končno sama sebi dovolj?

Sama sebi dovolj vedno in povsod.

V vsakem trenutku.

V vsakem objemu.

In tudi ko sem JAZ, samo JAZ.

Sama.

V svojem objemu.

*

Da.

Vse se začne in konča pri meni.

V meni.

Pri meni.

Z mano.

Jaz pa sem tista, ki se ZASE odločam, kaj bom živela.

  • Share/Bookmark

Kategorija: dnevnice, tisto moje novo, življenje Tagi: , ,

Želim si te.

2 komentarjev 6.02.2012 Plujem

Sedim za mizo.

V noge me greje kalorifer.

V srcu pa mi divja orkan.

*

Zakaj se ne javiš?

Kaj se dogaja s tabo?

*

S čim sem si znova ustvarila takšno situacijo?

Česa se moram še naučiti?

*

Najrajši bi zbežala na drug konec sveta.

Najrajši bi se pognala v beg in tekla, tekla, tekla…dokler bi me nesle noge.

Najrajši bi se usedla na avion in odpotovala.

Daleč.

Kar nekam.

Samo, da bi se mi dogajalo.

Samo, da bi se mi misli zapolnile.

Ker sedaj so polne tebe.

Tvoje podobe.

Tvojih dotikov.

Najinih objemov.

Pogovorov.

Tvojega dišečega telesa.

Tvojih sočnih ustnic.

*

Znova sem si dovolila.

Znova sem se odprla.

Znova sem začutila.

In sedaj znova…čakam.

In sedaj znova…jočem.

*

Sprejemam, da zaradi tvojega neodzivanja čistim pretekle rane.

Sprejemam, da sedaj končno pucam staro navlako.

In sem ti za to hvaležna.

A vseeno ne razumem…

…ne razumem, kako lahko nekdo “kar izgine”…

…še manj pa razumem, zakaj se ta enak scenarij stalno dogaja meni.

*

Česa še nisem dojela?

Česa še nisem spremenila?

*

Sem včeraj brala “Prosite, dano vam je”.

Tam pišejo o čustvih, ki so najpomembnejša.

In sem razmišljala za nazaj – moja čustva so bila iskrena, vesela, polna ljubezni, pozitivna.

Tudi vibracija je bila takšna, vsaj počutila sem se tako.

Polna upanja. Veselega pričakovanja.

*

Sedaj pa…

*

…vem, da je pomembno, da bi bila vesela, nasmejana, polna ljubezni do sebe, vseh in vsega…

…a, ko se mi misli napolnijo s tvojo sliko, z energijo, ki sem jo občutila ob tebi…zahrepenim.

*

Zahrepenim.

In si zaželim.

Iz srca si tebe želim.

  • Share/Bookmark

Kategorija: dnevnice, tisto moje novo, viharji, življenje Tagi: , , ,

Čas je. Končno.

Dodaj komentar 1.02.2012 Plujem

Po tem, ko sem te po več letih znova slišala, sem se zjutraj zbudila v paniki, da sem te izgubila, da si izbral drugo, da si odšel, da sem te zaman čakala, da ne boš nikoli več z mano.

Srce mi je nabijalo zgodbo zapuščenosti, osamljenosti, nedosegljivosti. Na trenutke se mi je zdelo, kot da ne morem dihati.

Vstala sem, lovila sapo in na poti na WC poskusila ugotoviti, kaj se mi dogaja.

Počutila sem se tako kot takrat, pred več leti, ko si mi po telefonu povedal, da živiš novo zgodbo, jaz pa sem te mesece in mesece pred tem čakala, da prideš znova k meni v objem.

Znova sem doživela občutek tistega poletnega dopoldneva in tokrat sem si dovolila, da se izrazi v vsej moči in nato počasi izzveni v luč.

Ko sem se znova skrila pod odejo, sem začela premišljevati o tebi, o nama, o vsem, kar se je vmes zgodilo. Na misel mi je prišel tudi ON, ki mi je te procese pravzaprav sprožil. Položila sem si roke na pleksus in srce ter počasi začenjala spuščati verige, s katerimi sem se priklenila na tebe. Oblaki teme, ki so polnili moje misli, so počasi odhajali in videla sem se Z NJIM, kako mi prinaša smeh, veselje, ljubezen.

Da. Z njim. Ne s tabo. Takrat se mi je začelo vse sestavljati.

Tudi tvoj glas, ki je bil glas tujca. Glas nekoga, s katerim nimam nič skupnega. Glas nekoga, ki v vsem vidi slabo. In zjutraj sem s PONOSOM ugotovila, kako sedaj prvič, odkar te poznam, nisem pomislila, kako bi ti JAZ pomagala, kako bi te JAZ reševala, temveč sem ti preprosto rekla, da živimo tako, kot se odločimo živeti.

Da. Sedaj je ZARES prišel čas, da te spustim.

ZARES se je začel proces žalovanja. Proces jokanja. Proces obupa. Izgube. In vsega, kar sodi zraven, ko ne moreš biti z nekom, ki ga ljubiš. A to je proces, ki ga nisem izživela v preteklosti. To so občutja, ki si jih nisem dovolila izraziti leta nazaj. Sedaj je čas, da jih spustim. Sedaj je čas, da jih izjočem. Sedaj je čas, da se pogumno soočim s tabo, s sabo in z najino preteklo zgodbo.

Pred nekaj tedni sem celo ugotovila, da sem v tvojem svetu JAZ zapustila TEBE. Oh, ko bi to vedela takrat. Ampak, če bi, potem danes ne bi bila tukaj, kjer sem. To mi je bilo jasno v trenutku, ko sem slišala tvoj utrujen glas, naveličan vsega, kar se dogaja. Zato sem hvaležna, da sva se slišala. Da sedaj KONČNO lahko zares spustim.

Spustim vse skrbi, strahove in okove, ki sem si jih nadela pred leti. Sedaj je KONČNO čas, da spustim staro in naredim prostor novemu.

Prostor NJEMU. Njemu, ki je tvoje popolnoma naprotje. Njemu, ki se mi je ob tvojem glasu zdel kot sonček na nebu.

Da. Sedaj je čas.

Čas, da se ti zahvalim za izkušnje.

Čas, da prerežem vezi.

Čas, da se osvobodim.

In čas, da KONČNO svobodna poletim.

  • Share/Bookmark

Kategorija: dnevnice, tisto moje novo, viharji, življenje Tagi: , , ,

Besna sem

4 komentarjev 19.01.2012 Plujem

Besna sem. V mislih se mi pretakajo slike lastne nemoči, ko nisem postavila močnega zidu, preko katerega ne bi mogel splezati s svojo nesramnostjo, nespoštljivostjo in prezirom.

Tako zelo besna sem.

Besna, da sem ti dovolila, da zamaješ moje počutuje. Pa ne samo tebi, gospod v modrem, temveč tudi vsem ostalim pripadnikom tvojega spola.

Ti si prišel samo pritisnit na moj gumb. Za kar sem ti hvaležna.

Ja, v procesu čiščenja sem.

Čistim vse odnose, kjer sem se podrejala moškim, jih čakala in jim bila vedno na razpolago.

Kjer sem bila vedno jaz tista, ki se je prilagajala, si želela, dajala pobudo.

In zakaj?

Za nekaj minut njihove pozornosti.

Po naporni noči sanj, v katerih sem se z vsakim premikom osvobajala vezi, sem besna.

Besna, da sem si vse to dovolila.

Besna, da sem se tako malo cenila.

Pravzaprav se sploh nisem. Če sedaj iskreno priznam.

Ker sem kar nekako mislila, da je NUJNO, da se razdajam do zadnje celice telesa.

A za koga le?

Ima to sploh smisel?

NIMA.

NIMA.

NIMA.

SEDAJ nima.

Takrat ga je imelo. Vsaj nekje se mi je zdelo, da je tako prav.

Sedaj se tega osvobajam.

In spuščam.

V luč.

V svetlobo.

Naj se stransformira.

Čas je namreč, da spustim.

Še zadnjega, ki me je držal v položaju stagnacije.

Čas je, da svobodna stopim korak naprej.

Svobodna in v sebi močna.

V svoji lastni energiji.

V svojem lastnem počutju, na katerega drugi nimajo vpliva.

Ne pa, da se ob vsakem napadu drugih zložim v pahuljo, s katero si drugi hladijo lastno vzvišenost.

Čas je ZAME.

O, da. ZAME.

Da sebe postavim na prvo mesto.

In da začnem postavljati zdrave meje.

Tudi pri ljudeh, ki jih imam rada in jih ljubim.

Tudi tam.

Da jasno povem, kaj si želim in česa ne dovoljujem.

Tudi pri njemu. Čeprav je tako zelo čudovit.

A to, kar je, mi ni dovolj.

Hočem več. VEČ. Pogosteje.

Da.

TOČNO TAKO!

  • Share/Bookmark

Kategorija: dnevnice, tisto moje novo, viharji, življenje Tagi: , , ,

Nazaj


 

September 2017
P T S Č P S N
« Feb    
 123
45678910
11121314151617
18192021222324
252627282930  

Kategorije

od 06.02.2010

tumblr visitor stats