Čas je. Končno.

Dodaj komentar 1.02.2012 13:42 Plujem

Po tem, ko sem te po več letih znova slišala, sem se zjutraj zbudila v paniki, da sem te izgubila, da si izbral drugo, da si odšel, da sem te zaman čakala, da ne boš nikoli več z mano.

Srce mi je nabijalo zgodbo zapuščenosti, osamljenosti, nedosegljivosti. Na trenutke se mi je zdelo, kot da ne morem dihati.

Vstala sem, lovila sapo in na poti na WC poskusila ugotoviti, kaj se mi dogaja.

Počutila sem se tako kot takrat, pred več leti, ko si mi po telefonu povedal, da živiš novo zgodbo, jaz pa sem te mesece in mesece pred tem čakala, da prideš znova k meni v objem.

Znova sem doživela občutek tistega poletnega dopoldneva in tokrat sem si dovolila, da se izrazi v vsej moči in nato počasi izzveni v luč.

Ko sem se znova skrila pod odejo, sem začela premišljevati o tebi, o nama, o vsem, kar se je vmes zgodilo. Na misel mi je prišel tudi ON, ki mi je te procese pravzaprav sprožil. Položila sem si roke na pleksus in srce ter počasi začenjala spuščati verige, s katerimi sem se priklenila na tebe. Oblaki teme, ki so polnili moje misli, so počasi odhajali in videla sem se Z NJIM, kako mi prinaša smeh, veselje, ljubezen.

Da. Z njim. Ne s tabo. Takrat se mi je začelo vse sestavljati.

Tudi tvoj glas, ki je bil glas tujca. Glas nekoga, s katerim nimam nič skupnega. Glas nekoga, ki v vsem vidi slabo. In zjutraj sem s PONOSOM ugotovila, kako sedaj prvič, odkar te poznam, nisem pomislila, kako bi ti JAZ pomagala, kako bi te JAZ reševala, temveč sem ti preprosto rekla, da živimo tako, kot se odločimo živeti.

Da. Sedaj je ZARES prišel čas, da te spustim.

ZARES se je začel proces žalovanja. Proces jokanja. Proces obupa. Izgube. In vsega, kar sodi zraven, ko ne moreš biti z nekom, ki ga ljubiš. A to je proces, ki ga nisem izživela v preteklosti. To so občutja, ki si jih nisem dovolila izraziti leta nazaj. Sedaj je čas, da jih spustim. Sedaj je čas, da jih izjočem. Sedaj je čas, da se pogumno soočim s tabo, s sabo in z najino preteklo zgodbo.

Pred nekaj tedni sem celo ugotovila, da sem v tvojem svetu JAZ zapustila TEBE. Oh, ko bi to vedela takrat. Ampak, če bi, potem danes ne bi bila tukaj, kjer sem. To mi je bilo jasno v trenutku, ko sem slišala tvoj utrujen glas, naveličan vsega, kar se dogaja. Zato sem hvaležna, da sva se slišala. Da sedaj KONČNO lahko zares spustim.

Spustim vse skrbi, strahove in okove, ki sem si jih nadela pred leti. Sedaj je KONČNO čas, da spustim staro in naredim prostor novemu.

Prostor NJEMU. Njemu, ki je tvoje popolnoma naprotje. Njemu, ki se mi je ob tvojem glasu zdel kot sonček na nebu.

Da. Sedaj je čas.

Čas, da se ti zahvalim za izkušnje.

Čas, da prerežem vezi.

Čas, da se osvobodim.

In čas, da KONČNO svobodna poletim.

  • Share/Bookmark


Kategorija: dnevnice, tisto moje novo, viharji, življenje Tagi: , , ,

Za desetletja nazaj…

Dodaj komentar 28.01.2012 23:56 Plujem

Oči se mi utapljajo v solzah, ki objokavajo dogodke izpred več kot 30 let.

Danes sem ozavestila žalost.

Svojo. In mamino.

Ozavestila sem žalost, ki jo je mami doživljala, ko je dnevno prihajala na obiske k meni v bolnico, in mojo, ko je po obisku znova odhajala domov in me pustila v varstvu medicinskih sester.

Takrat nisem razumela, da pravila ne dovoljujejo, da bi mami ostala z mano.

Takrat nisem razumela, da ati ni prihajal na obiske, ker je imel popoldan službo in zaradi tega ni utegnil.

Takrat sem občutila samo zapuščenost. Osamljenost. Pozabljenost.

Še posebej, ker sta me starša drugače tako zelo ljubila.

In hvaležna sem jima za to.

Hvaležna, da sta mi dajala ljubezen in me naučila ljubiti.

Hvaležna za vse, kar se je zgodilo.

Tudi za bolnico.

In za temo, v kateri sem morala spati, ko so nas medicinske sestre “dale” spat.

Danes sem vse to videla.

Ozavestila.

Objokala.

Izjokala.

In sedaj sprejemam in spoznavam, zakaj je bilo pomembno.

Ugotavljam, da je na tem temeljila kopica mojih strahov.

Še posebej v povezavi z moškimi.

Kot otrok sem namreč verjela, da mi je bližina staršev bila odvzeta, ker nisem bila “pridna”.

Sedaj mi je šele jasno, zakaj se kljub svoji moči moškemu, ki si ga izberem, podredim in ga želim brezpogojno razvajati.

Saj ne, da to ni super. Seveda je. Le vzgibi niso bili pravi.

In danes čistim tudi to.

In spoznavam, kaj pomeni brezpogojno dajanje ljubezni.

To je velik izziv.

Tukaj ego tripi nimajo kaj iskati.

Še posebej ne tisti, ki jih podpisuje ponos.

Tukaj je samo ljubezen, do vseh in vsega.

Seveda s postavljanjem meja spoštljivosti  in ljubezni do sebe.

Danes spuščam.

Se mi zdi, da tone.

Zato na trenutke občutim močno praznino.

Kot da je odpadla polovica mene.

Se mi zdi, da mi je današnja aktivacija osvetlila še zadnje temne kotičke kletnih prostorov, kamor sem skrila najbolj boleče dogodke.

A če želim živeti svoje poslanstvo, je sedaj pravi čas, da se luč prižge tudi v teh kotičkih.

Čas je.

Čas, da v celoti zažarim.

Da se v celoti razsvetlim.

Čas je, da zacvetim.

Zato si želim, da se nocoj prečisti vsa navlaka, ki je desetletja čakala, da bo prišel dan, ko bo opažena, začutena in spuščena v luč.

Želim si, da se nocoj prižge luč v vseh mojih kotičkih.

Želim si, da nocoj slečem vse, kar mi več ne služi in stopim korak naprej.

Da. Korak naprej.

V luč.

V veselje.

V smeh.

V ljubezen.

Nocoj sem hvaležna za to izkušnjo. Za čiščenje. Za tiste, ki so pritisnili na tipke.

Za aktivacijo. In za vse, ki ste me objemali zjutraj, popoldan in zvečer (četudi v mislih).

Današnji dan je bil močan in procesi mogočni.

Morda še posebej zato, ker bi danes praznovala 18. obletnico, če bi ostala v zgodbi, ki sem jo živela več kot 10 let.

  • Share/Bookmark


Kategorija: tisto moje novo, viharji, življenje Tagi: , ,

Besna sem

4 komentarjev 19.01.2012 09:14 Plujem

Besna sem. V mislih se mi pretakajo slike lastne nemoči, ko nisem postavila močnega zidu, preko katerega ne bi mogel splezati s svojo nesramnostjo, nespoštljivostjo in prezirom.

Tako zelo besna sem.

Besna, da sem ti dovolila, da zamaješ moje počutuje. Pa ne samo tebi, gospod v modrem, temveč tudi vsem ostalim pripadnikom tvojega spola.

Ti si prišel samo pritisnit na moj gumb. Za kar sem ti hvaležna.

Ja, v procesu čiščenja sem.

Čistim vse odnose, kjer sem se podrejala moškim, jih čakala in jim bila vedno na razpolago.

Kjer sem bila vedno jaz tista, ki se je prilagajala, si želela, dajala pobudo.

In zakaj?

Za nekaj minut njihove pozornosti.

Po naporni noči sanj, v katerih sem se z vsakim premikom osvobajala vezi, sem besna.

Besna, da sem si vse to dovolila.

Besna, da sem se tako malo cenila.

Pravzaprav se sploh nisem. Če sedaj iskreno priznam.

Ker sem kar nekako mislila, da je NUJNO, da se razdajam do zadnje celice telesa.

A za koga le?

Ima to sploh smisel?

NIMA.

NIMA.

NIMA.

SEDAJ nima.

Takrat ga je imelo. Vsaj nekje se mi je zdelo, da je tako prav.

Sedaj se tega osvobajam.

In spuščam.

V luč.

V svetlobo.

Naj se stransformira.

Čas je namreč, da spustim.

Še zadnjega, ki me je držal v položaju stagnacije.

Čas je, da svobodna stopim korak naprej.

Svobodna in v sebi močna.

V svoji lastni energiji.

V svojem lastnem počutju, na katerega drugi nimajo vpliva.

Ne pa, da se ob vsakem napadu drugih zložim v pahuljo, s katero si drugi hladijo lastno vzvišenost.

Čas je ZAME.

O, da. ZAME.

Da sebe postavim na prvo mesto.

In da začnem postavljati zdrave meje.

Tudi pri ljudeh, ki jih imam rada in jih ljubim.

Tudi tam.

Da jasno povem, kaj si želim in česa ne dovoljujem.

Tudi pri njemu. Čeprav je tako zelo čudovit.

A to, kar je, mi ni dovolj.

Hočem več. VEČ. Pogosteje.

Da.

TOČNO TAKO!

  • Share/Bookmark


Kategorija: dnevnice, tisto moje novo, viharji, življenje Tagi: , , ,

Čutim te

Dodaj komentar 8.01.2012 23:10 Plujem

Raznežena.

Z mislimi v tvojem objemu.

*

Čutim te v vsaki celici svojega telesa.

Zdi se mi, kot da boš vsak hip s prsti zdrsel po moji mehki koži.

*

Priprem oči in se zasanjam.

Metuljčki v trebuhu zaplešejo ples razigranega poželenja.

*

Čutim te.

*

Čutim te globoko.

*

Zasanjam se v tvoje nežne dotike, ki me peljejo po cesti ognjene strasti.

Želim si te.

*

Da.

*

Želim si te.

*

Želim si te točno takšnega, kot si.

*

Dišečega.

Lepega.

Privlačnega.

In tako zelo erotičnega, da se moji potoki v trenutku zlijejo s tvojimi čudovitimi hribi.

*

O, da.

Najini dotiki so kot zlitje.

Zlitje najlepše simfonije duše.

*

In najini poljubi.

O, poljubi.

Poljubi so mogočni.

Globoki in ljubeči.

*

O, da.

Dragi moj.

Pravi moški si, veš.

Pravi moški zame.

*

Ob tebi moja duša prede.

*YouTube slika preogleda

  • Share/Bookmark


Kategorija: cukrčki, ko duša prede, ljubeznice, najin pristan, tisto moje novo, življenje Tagi: , , , , ,

Dovolj je!

8 komentarjev 16.11.2011 11:13 Plujem

Jezna.

Togotna.

Kričim v sebi in na glas.

*

Zakaj je bilo potrebno vse to?

*

Dovolj je!

Dovolj je!

Dovolj imam!

*

Jezna sem na sebe, da sem čakala.

*

Čakala!

Čakala, da se vrneš.

*

Vmes sem seveda neuspešno iskala tvoje klone

in bila priča mnogim brodolomom na ladjah, ki sem jih zgradila iz papirja.

*

Zdi se mi, da sem vrgla stran 6 let svojega življenja.

A vem, da ima vse to svoj namen.

*

Moja ljubezen do tebe je bila čista.

Čista kot solza, ki priteče po licu.

In to je bilo vse, kar mi je ostalo.

Kljub ljubezenskim odam, ki si mi jih pel, je tvoj razum izbral drugo kraljico.

*

Sedaj razumem.

Po vseh letih KONČNO razumem.

In končno dojemam.

To mi je prinesel zlati Egipt.

*

In sedaj, ko spuščam svoj strah v luč,

se znova vračaš.

Vračaš v sanje, čeprav vsakič manj intenzivno.

*

In zato kričim!

Kričim!

Kričim na ves glas!

*

DOVOLJ JE!

DOVOLJ JE!

*

Čas je za zlato obdobje.

*

Danes režem še zadnje vezi

in se osvobajam.

Osvobajam od tebe, ki sem ti davno nazaj obljubila večno ljubezen.

In osvobajam od SEBE, ki sem si davno nazaj obljubila, da te bom večno čakala.

*

ČAS JE!

Čas je.

Čas.

Da SVOBODNA poletim.

Da razširim svoja krila in znova zacvetim.

*

Čas je.

Da za sabo pustim vse raztrgane ladje papirja

in vse izbrane mornarje, ki so kot igralci v drami poganjali jadra mojih balad.

*

Sedaj je čas zame.

*

Za moje pesnitve.

Za moje stvaritve.

Za moje melodije.

*

Za moje srce.

  • Share/Bookmark


Kategorija: tisto moje novo, viharji, življenje Tagi: , ,

Tvoj umik

5 komentarjev 16.08.2011 23:53 Plujem

Danes karta je padla.

Obrnila se je za nove ljudi.

Ti si za njih naredil prostor.

Umaknil si se.

Čeprav po desetih letih.

*

Da.

Desetih letih.

*

Bilo je lepo.

Z veliko smeha.

Dobre volje.

Veselja.

Tudi ljubezni.

Prijateljske.

*

Razlog tvojega umika mi ni znan.

Niti ga v mislih več ne iščem.

Tako si se pač odločil.

Čeprav brez besed.

Z molkom.

Umikom.

Neodzivanjem.

*

Prepuščam te tvoji poti.

Čeprav tvoj umik nocoj objokujem.

Priznam.

*

Ni mi vseeno.

Ker te pogrešam.

*

Da.

Pogrešam te, prijatelj moj dragi.

Pogrešam najino druženje.

Pogrešam najin skupni smeh in veselje.

Da.

Pogrešam te.

*

Vendar spoštujem tvojo odločitev.

In ti želim vse najlepše.

Najboljše.

Polno ljubezni.

In lepih dogodkov.

*

Rada te imam.

*

Bodi srečen.

*

Fotografija najdena na http://boatuladawiyah.blogspot.com/20110301archive.html.

  • Share/Bookmark


Kategorija: dnevnice, frendišizem, tisto moje novo, življenje Tagi: , , ,

Pometaj pred svojim pragom!

4 komentarjev 8.06.2011 00:07 Plujem

Zakaj se ljudje vtikajo v druge? Če bi vsak najprej pometel pred svojim pragom, bi svet bil veliko bolj lep in čist. Čist v smislu zlobe, zavisti, privoščljivosti in obrekovanj.

Po tem, ko sem že mislila, da zmorem sprejeti nože v hrbet zgolj pozitivno, so me dogodki zadnjih dni tako prizadeli, da moje celotno telo kriči po UMIKU. Vse se upira, še koža se mi je spremenila. Sprememba položaja bi bila najboljše zdravilo. A umika v situaciji, kjer sem sedaj, zaradi posledic na hitro ni smiselno izvesti. Torej je potrebno sprejeti. Razumeti. Odpustiti in dopustiti, da so to, kar so. Sebe pa vzeti pod drobnogled in odpraviti še tiste drobne “viruske”, ki mi znova ustvarjajo dogodke, ki so se mi dogajali že pred desetletji – z drugimi ljudmi, a na podoben način. Odgovor je torej v meni. V mojem ustvarjanju.

A kljub vsemu me je prizadelo. Zaenkrat še nisem odporna na vse hrbtne nože; sploh ker so nekateri pri tem res spretni. Potreba ljudi, da se namesto s sabo ukvarjajo z drugimi, je sicer tudi razumljiva. Tako jim namreč ni treba pogledati sebi v obraz.

A vseeno.

Primernega reagiranja na ruvanje nožev iz hrbta se še učim. Brezbrižno in tiho ruvanje je verjetno še najbolj učinkovito. Še posebej, če ob tem ohraniš mirnega duha. In v mnogih situacijah mi je to že uspelo. Tokrat pa me je zadelo. In zabolelo. Zadeli so tja, kjer me potiho, a kriče, boli že desetletja.

No.

Saj zato pa tudi so.

Da se prebudim še na tem področju. Da se okrepim. Da se postavim na noge. In da postanem odporna tudi na vse nože strupenih misli in dejanj.

Pometanje pred svojim pragom velja namreč za vse ljudi. Torej tudi zame. :)

  • Share/Bookmark


Kategorija: dnevnice, viharji, življenje Tagi: , ,

Vsi smo bogovi v sebi

2 komentarjev 25.03.2011 12:53 Plujem

Kot deklico so me učili, kdo naj bi bil Bog. Tega vsemogočneža so mi predstavili kot bitje, ki zmore vse. Ki je v vsem. Ki vse vidi. Ki vse ve. Ki na nas pazi. Ki nas neskočno ljubi. In ki nas bo po smrti odrešil.

Najprej sem seveda verjela. Bila sem tako vzgojena. Potem pa so se zgodila prva razočaranja in spraševala sem se, kako lahko nekdo, ki nas neizmerno ljubi in zmore vse, dovoljuje, da tako trpimo. Ko sem o tem spraševala religiozne ljudi, so me vedno odpravili z besedami, da “bog že ve”.  A ta odgovor me ni nasitil. Iskala sem informacije in po letih takšnih in drugačnih pripetljajev ugotovila, da ima cerkev kot institucija le malo skupnega s tistim, kar piše v Svetem pismu. Modrosti, ki jih je učil Jezus, dajejo uvid v bistvo življenja. Dajejo posamezniku moč nad njegovim življenjem in ga učijo, kako si lahko ustvari vse, kar si želi. Nikjer ni zaslediti niti besedice o kopičenju bogastva in premoči nad drugimi. Podobne nauke sta učila tudi Buda in Krišna. Vsi ti niso bili svetniki, odrešeniki ali kakorkoli jih že imenujejo v različnih tekstih in govorih. Vsi ti so bili modreci, ki so živeli bistvo in ga razdajali ljudem. Vsi ti so bili tudi bogovi. Vendar bogovi v sebi. Prav tako kot ste vi, jaz in vsi mi. Vsi smo bogovi v sebi. Vsi imamo namreč v sebi moč, da si ustvarimo takšno življenje, kot si ga želimo. Pa naj si bodo to čudovite ali boleče izkušnje.

Vse, kar mislimo, tudi tisto, kar mislimo o drugih, se vrne k nam. Nobene misli ni mogoče izničiti, lahko pa jih nadomestimo z drugimi – s spremembo vibracije. Ljubezen ima najvišjo vibracijo. Ljubezen pomeni vse, kar je. Celotno  vesolje. Ljubezen do vsega in vseh. Do živih in neživih stvari.

Ljubezen je najmočnejša sila v vesolju. Največja mera človekovega potenciala je dosežena, ko je aktivirana največja mera ljubezni. Ljubezen tudi najhitreje pripelje do cilja. Je močnejša od boja. Je popolna varnost. Je enost, ne ločenost. Je odgovor na vsa vprašanja. In je rešitev vseh težav (Egli, 2002). Da. Rešitev vseh težav. Karkoli se nam zgodi, lahko ljubimo. Odločitev je naša. Če bomo ljubili, bomo v svoje življenje priklicali še več ljubezni. In prav tako smo za vse, kar se nam zgodi, lahko hvaležni. Tudi pri tem je odločitev naša. Vendar več hvaležnosti v življenje prinese več tistega, za kar smo lahko hvaležni. Verjetno se boste mnogi vprašali, kako lahko ljubiš in si hvaležen za bolezen, razočaranje, izgubo otroka, partnerja, službe itd.

Z mojega vidika bolezen pomeni neskladje med dušo in telesom in je pravzaprav proces osvobajanja. Je opozorilo, da nekaj ne počnemo v svoje najvišje dobro in da je čas, da nekaj spremenimo. Prav tako razočaranja pomenijo, da nismo ubrali poti, ki je za nas najboljša. In tudi izgube. V vseh odnosih, ki jih imamo (s partnerjem, sorodniki, otroki, prijatelji, sodelavci in ostalimi), smo odgovorni samo za svojo polovico odnosa, torej zase. Za drugo polovico je odgovorna oseba, s katero smo v odnosu. Drugi ljudje delujejo zaradi sebe in ne zaradi nas. Zato ničesar ne jemljimo osebno, drugih ne sodimo (da ne bomo sojeni), bodimo brezgrajni v besedah in vselej dajmo vse od sebe. In najpomembnejše – svojega bližnjega ljubimo kakor samega sebe. Ljubezen do sebe in do vseh drugih nam omogoča doseči cilje z najmanj časa in napora (Ruiz, 2002; Ruiz in Ruiz, 2010).

Če nas zapusti partner, se ponavadi predamo žalosti in se sami sebi smilimo, kako smo ubogi in kako nismo vredni ljubezni. Prav. Če se tako odločimo, je to naša pravica. Imamo pa še eno opcijo. In to je, da začnemo ljubiti. Najprej sebe. Da se ljubimo za to, kar smo in kakršni smo. Brezpogojno. Pretekle izkušnje odpustimo; odpustimo tistim, ki so nas prizadeli, in odpustimo sebi.

Vse na svetu si ljudje sami ustvarimo. Tako dobro kot slabo. In odgovorni smo za vse, kar se nam zgodi.

V vesolju ni žrtev in ni naključij. Vse je energija in objektivnega sveta ni. Vse, kar zaznavamo, zaznavamo vsak na svoj način, ki je prežet z lastnimi izkustvi, prepričanji in občutji.

S spremembo mišljenja začnemo takoj ustvarjati drugačne vibracije, drugačne energije in tako tudi drugačno prihodnost. Preteklosti ne moremo spremeniti, spremenimo pa lahko svoje mišljenje TUKAJ in ZDAJ, če le hočemo. Seveda se spremembe ne zgodijo takoj. In tudi vedno nam ne uspe takoj najti smisla v situaciji. Tudi misli morda ne predajamo samo pozitivnostim. A vaja dela mojstra. Mojster pa vajo. In vse ima svoj smisel. Celotno vesolje je namreč ena sama energija. Vsi smo povezani. Vsi smo eno. Hkrati pa vsak zase čisto svoj svet in svoj bog.

(viri: Egli, R. (2002). The LOLA Principle.; Ruiz, D. M. (2002). Mojstrstvo ljubezni.; Ruiz, D. M., Ruiz D. J. (2010). Peti dogovor.)
  • Share/Bookmark


Kategorija: dnevnice, ezoterika, tisto moje novo, življenje

Naprej Nazaj


 

Junij 2018
P T S Č P S N
« Feb    
 123
45678910
11121314151617
18192021222324
252627282930  

Kategorije

od 06.02.2010

tumblr visitor stats