Objave v kategoriji 'viharji'

Pometaj pred svojim pragom!

4 komentarjev 8.06.2011 Plujem

Zakaj se ljudje vtikajo v druge? Če bi vsak najprej pometel pred svojim pragom, bi svet bil veliko bolj lep in čist. Čist v smislu zlobe, zavisti, privoščljivosti in obrekovanj.

Po tem, ko sem že mislila, da zmorem sprejeti nože v hrbet zgolj pozitivno, so me dogodki zadnjih dni tako prizadeli, da moje celotno telo kriči po UMIKU. Vse se upira, še koža se mi je spremenila. Sprememba položaja bi bila najboljše zdravilo. A umika v situaciji, kjer sem sedaj, zaradi posledic na hitro ni smiselno izvesti. Torej je potrebno sprejeti. Razumeti. Odpustiti in dopustiti, da so to, kar so. Sebe pa vzeti pod drobnogled in odpraviti še tiste drobne “viruske”, ki mi znova ustvarjajo dogodke, ki so se mi dogajali že pred desetletji – z drugimi ljudmi, a na podoben način. Odgovor je torej v meni. V mojem ustvarjanju.

A kljub vsemu me je prizadelo. Zaenkrat še nisem odporna na vse hrbtne nože; sploh ker so nekateri pri tem res spretni. Potreba ljudi, da se namesto s sabo ukvarjajo z drugimi, je sicer tudi razumljiva. Tako jim namreč ni treba pogledati sebi v obraz.

A vseeno.

Primernega reagiranja na ruvanje nožev iz hrbta se še učim. Brezbrižno in tiho ruvanje je verjetno še najbolj učinkovito. Še posebej, če ob tem ohraniš mirnega duha. In v mnogih situacijah mi je to že uspelo. Tokrat pa me je zadelo. In zabolelo. Zadeli so tja, kjer me potiho, a kriče, boli že desetletja.

No.

Saj zato pa tudi so.

Da se prebudim še na tem področju. Da se okrepim. Da se postavim na noge. In da postanem odporna tudi na vse nože strupenih misli in dejanj.

Pometanje pred svojim pragom velja namreč za vse ljudi. Torej tudi zame. :)

  • Share/Bookmark

Kategorija: dnevnice, viharji, življenje Tagi: , ,

Kaj si ustvarjam?

17 komentarjev 25.01.2011 Plujem

Znova sem si v življenje priklicala osebo, ki mi je dala jasno vedeti, da takšna, kot izgledam, nisem sprejemljiva. Da sem sicer odličen človek, ki pa nima pravega stasa. V tistem trenutku sem se zmogla postaviti zase, nocoj pa me je usulo. Po jezi, ki me je prežela, sem se razjokala in si vzela 10 minut samo-pomiljevanja. :) Da. Priznam.

Sedaj pa si misli poskušam znova napolniti z lepimi mislimi in ugotoviti, zakaj se mi vse te negativne izkušnje še vedno dogajajo. Dnevno sedaj telovadim, izgovarjam pozitivne afirmacije in se nasploh predajam lepim mislim in pozitivnim občutkom. Sprašujem se, ali sem morda izrekala napačne želje; navsezadnje tista oseba ustreza skoraj vsem “kriterijem“, ki sem jih postavila, in moja duša je ob njem tako lepo predla. Je pa več kot jasno tudi, da nekje globoko v sebi še vedno nisem spremenila prepričanja o sebi. Če bi ga, potem me skoraj popolni neznanec s svojim govoričenjem nikakor ne bi tako iztiril.

Torej, kako je sploh možno spremeniti svoja “globoko zasidrana” prepričanja. S ponavljanjem drugačnih prepričanj? Odkar sem začela znova živeti aktivno in ponavljati afirmacije, se neprijetni dogodki kar vrstijo. Doma in v službi. Da ne omenjam, da mi vsak dan naložijo več dela.  In ravno nocoj, ko sem se v posteljo spravila že zgodaj, se je soseda odločila, da bo imela žurko z nočnim vpitjem. A, da se mi to dogaja, sem odgovorna sama. S čim si torej vse to ustvarjam? S čim si v svoje življenje kličem takšne dogodke?

Sem morda v zadnjih letih, ko sem stalno poslušala poniževanja ali pa norčevanja na svoj vizualni račun, prevzela mnenje, da si dobrega enostavno ne zaslužim? Je možno, da sem tako zelo podlegla tujim prepričanjem, da sem jih sprejela za svoje? Se mi zdi, da me je takšen odnos drugih prizadel še posebej zato, ker je eden izmed tistih, ki me je stalno sekiral, “kako izgledam”, moj oče. Pred časom je šlo tako daleč, da več mesecev doma v njegovi bližini nisem naredila niti grižljaja. Verjamem, da so bile njegove besede dobronamerne, a nikoli me ni zares vprašal, kakšne težave zares imam in od česa se mi odvečni kilogrami nabirajo. Prav tako kot tega ni naredila večina drugih. In ta zadnji prav tako.  In znova me je prizadelo. Močno prizadelo. Četudi sem imela občutek, da stopam po varnejši poti in se imam že precej bolj rada.  Tako močno sem si želela, da si se enostavno zgodilo.  Pa se ni. Ker so znova bile vmes “kile”.

Je pa zanimivo. Ugotovila sem, da mi voda, ko sem srečna in ko dobim občutek sprejetosti, prav nič ne zastaja. Vse se “čisti”. In prav to srečo poskušam najti v sebi. Kar mi na kratek rok celo dobro uspeva. Na dolgi rok pa…se takole kot nocoj zalomi, nakar se z občutkom osamljenosti razjočem in sprašujem, s čim neki si vse to ustvarjam.

Utrujena sem od vseh teh poskusov. Utrujena od vseh teh metod, ki sem jih poskusila. Utrujena od vsega.

Seveda bom znova poskušala. Že zjutraj, ko se mi bo začel nov dan.

Z novim dnem namreč pride nova energija, s katero bom iz svojega potopljenega čolnička izčrpala vodo. Na jadro bom zapisala smer “sprememba prepričanja o sebi”. In znova zaplula.

Takšen je vsaj trenutni načrt. Telo se je mojemu stresu (beri: strahu) namreč uprlo z vsemi štirimi. In ga čisto razumem.

  • Share/Bookmark

Kategorija: insomnia, tisto moje novo, viharji, življenje Tagi: , , ,

Ko te opali država

21 komentarjev 29.12.2010 Plujem

Malo prej sem si izračunala dohodnino. Ne samo, da bom morala doplačati; doplačala bom več, kot znaša moja mesečna plača.

Res, da sem imela nekaj dodatnih zaslužkov; a vseeno me je šokiralo. To, da si država toliko jemlje, me je čisto šokiralo. Sploh zato, ker so mi dohodnino odbili že pri izplačilu. Res ne razumem tega našega sistema. A ne bi bilo bolje, da bi mi že sproti malo več odtegovali, kot da me potem v “enem kosu” šokirajo?

Takoj sem seveda začela iskati variante za morebitne olajšave in presenečena ugotovila, da (na žalost) ni skoraj nič možnosti. Edino, kar mi preostane, je, da si doplačam naložbo v 2. steber in si s tem zmanjšam plačilo dohodnine za okoli 400 eur. A ker zaslužek ni bil pridobljen na “easy come”, tudi dajatve državi nikakor niso “easy go”, kaj šele dodatno plačilo v pokojninski sklad. Od slednjega bom enkrat vsaj še nekaj imela. Od tega, da si država lasti dodatni % mojega prigaranega zaslužka, pa nikoli nič. To odiranje se mi zdi odvečno in nepotrebno. V tem trenutku popolnoma razumem tiste, ki se odločijo, da bodo delali na črno, prikrivali dobiček in se posluževali utaje davkov.

Prav zares razmišljam o selitvi v tujino. Počasi imam že dovolj tega našega sistema. Ko sem zadnjič bila v tujini, smo šli s kolegi v trgovino – špecerijo. Cene podobne kot pri nas, nekatere celo nižje, njihove plače pa vsaj 3 in večkrat višje kot pri nas – za enako delo, da ne bo kakšnih pomot. Ko smo se pogovarjali o prihodkih, so bili prav presenečeni, kako pri nas sploh preživimo. Precej neprijetna situacija. Še posebej, ko so presenečeni ugotavljali, kaj vse je pri nas dražje. Da ne omenjam tega, da so pri njih nižje tudi najemnine.

Če seštejem svoje stroške, kljub temu, da sem precej varčna, skozi mesec komaj zlezem. Pa nimam otrok. Občudujem tiste, ki preživijo z nižjo plačo in otroki. Kam neki gre ta naš svet v podalpski? Se mi zdi, da se vse bolj vrtimo v vrtoglavih cenah in čedalje nižjih plačah. Vem, da bo marsikdo rekel, da sem lahko srečna, da imam v teh kritičnih časih službo in da naj se ne pritožujem. Da, sem srečna in hvaležna, da imam službo, a vseeno ne morem mimo vsega tega, kar se pri nas potiho, a vse glasneje dogaja. Vse opaznejše je zategovanje pasov tistih na spodnjih stopnicah lestvice in kričeče bogastvo tistih, ki so zgoraj. Tudi število brezposelnih zaradi propadlih podjetij je odraz celotne družbe in njenega odnosa do življenja in materialnih dobrin. Da ne omenjam vseh afer, ki so zaznamovale leto 2010 in vseh tistih, ki so “jamrali”, kako nimajo skoraj za burek, kljub vsemu pa so nekje, v kotu svoje denarnice našli denar za Armanija, Guccija in še kakšnega prestižnega kreatorja.  Pa ne, da jim ne privoščim. Iz srca jim privoščim, če bi le bili tako pošteni in bi pred tem poskrbeli za plačilo vsem tistim, ki v njihovem imenu garajo na soncu, dežju in mrazu.

Nočem zbujati nikakršne slabe volje, kaj šele, da bi želela načeti kakšno politično debato, ker mi do tega res ni, a na dolgi rok takšen sistem, kot ga imamo, ne more zdržati. Spreminjanje stanja na državni ravni se trenutno morda res zdi nemogoče, a če bi vsakdo od nas sam pri sebi zmogel videti preko okvirjev vkalupljene družbe, bi lahko bil svet takoj lepši. Strpnejši. In bolj ljubeč.

  • Share/Bookmark

Kategorija: dnevnice, tisto moje novo, viharji, življenje Tagi: , , ,

Življenje nas stalno preizkuša

4 komentarjev 29.06.2010 Plujem

Po masaži premučkano blažena, a utrujena ležim na postelji in tipkam tale zapis. Po napetih trenutkih zadnjih nekaj dni sem se znova umirila. Nekaj je še posledic, a bodo znova sanirane.

Razmišljam o tem, kako nas življenja stalno preizkuša. In kako nam na pot vedno pošlje tisto, česar se moramo še naučiti. Problem pa je, da takrat, ko smo soočeni z ovirami, dostikrat pozabimo, da so te negativne stvari le znaki, da se nekam premikamo in da zorimo.

Ko se nam dogaja slabo, nas telesni odzivi običajno močno vznemirjajo in nam še dodatno otežujejo sprejemanje pozitivnega v negativnem. V zadnjih dneh sem bila na hudi preizkušnji. Za dva dni sem se malo vdala. Priznam.

Privoščila sem si izražanje čustev, ki so v meni. In si na trenutke dovolila tudi nekaj solznega ”spuščanja” .  Vmes sem se sicer poskušala umiriti, a mi nikakor ni uspelo. Nobene od že uporabljenih tehnik niso pomagale, zato sem poskusila še eno novo: mnogo počivanja, vmes pa fizična aktivnost. In je delovalo. :)

Danes sem že v redu. Očistila sem oči. In očistila misli, ki sem jih znova postavila na svoje mesto ter se spet usmerila naprej. Proti cilju.

Naredila sem si nov načrt in si zaradi svečke, ki sem jo upihnila, obljubila, da si bom vzela še več časa za razvajanje.

Mladost je le ena. In za užitke lahko poskrbimo le sami. :)

  • Share/Bookmark

Kategorija: dnevnice, tisto moje novo, viharji, življenje Tagi: , , ,

Ne, pomeni NE in pika!

119 komentarjev 18.02.2010 Plujem

A je mogoče v besedah “Ne, hvala. Ne grem na kavo s tabo.” razumeti, da si želim iti na kavo?

Danes se mi je namreč znova zgodilo, da me je moški, ki sem ga s podobnimi besedami že večkrat zavrnila, znova povabil na kavo. In ko sem znova rekla “Ne, hvala.”, je še vedno vztrajal in iskal razloge za mojo neodzivnost v tem, da me je strah. Le česa naj bi me bilo strah? Ne vidim razlogov niti za minimalni strah. Ker je še vedno vztrajal, sem znova jasno povedala, da z njim ne želim iti na kavo. Pa tudi to ni bilo dovolj. Dodal je, da nisem dovolj odločna. In kaj je neodločnega v tem, da nekomu rečeš “Ne, hvala, ne grem na kavo s tabo”? Ko sem ga vprašala, ni vedel odgovoriti.

Nikakor ne morem razumeti, da ljudje ne razumejo preprostega NE. Ali bi bilo bolje, da bi se zlagala in mu rekla “Joj, bi šla, ampak danes ne utegnem, morebiti kdaj drugič….” in ga potem s tem odgovorom celo leto vlekla za nos, nato pa končno priznala, da nočem z njim na kavo? Bi takšen potek bil bolj spremenljiv? Imajo ljudje res rajši laž, kot odkrito besedo, ki jih sicer postavi pred trd zid?

Saj so situacije, ko res ne utegneš, vendar takrat ne rečeš najprej “Ne, hvala, ne grem s tabo na kavo.”, potem pa si premisliš. Ni tako?

Zakaj nekateri ne razumejo, da NE, pomeni NE? Pa ne samo pri kavi. Tudi pri drugih rečeh. Sploh kar se tiče spolnosti. Jasno mu pokažeš in tudi poveš, da z njim ne želiš imeti nič. Ampak on vztraja, ker ima pač občutek, da lahko kaj dobi. In sex ni edina stvar. Situacij, kjer ljudje ne razumejo zavrnitve in vrtajo še naprej, je nešteto. Ena izmed takih je tudi zaupanje. Ljudje si zaupanje lahko samo pridobimo. Ne moremo ga izsiliti. Na noben način. Niti ga ne moremo kupiti. In ko kdo začne siliti vame, po tem, ko jasno postavim in pokažem svoje meje, se še bolj zaprem. (Pa verjetno nisem edina.) Nekateri enostavno ne razumejo, da bolj kot vztrajajo, manj imajo uspeha. Takšne situacije se običajno končajo na dva načina. Prvi je, da zavrnjena oseba igra “žrtev”, kako je “boga” in kako je druga oseba do nje neizprosna in hladna. Drugi pa, da zavrnjena oseba drugo osebo začne žaliti, poniževati in o njej širiti neresnice. Najpogosteje se zgodi kombinacija obeh. Lahko pa se situacija konča tudi s fizičnimi obračunom in poškodbami. Najpogosteje pa ima zavrnjena oseba po ugotovitvi, da moledovanje ni prineslo rezultatov, željo po agresivnem (dvo)govoru, s katerim si krpa svoj prizadeti ego. In običajno takrat pokaže svoj pravi obraz, ki ga je v fazi dajanja komplimentov seveda spretno prikrivala.

Pa to ni omejeno samo na moški spol. Tudi nekatere ženske so takšne. Enostavno ne razumejo, da NE pomeni NE.

Kadar se mi zgodi, da me kakšen tak “užali”, mi je takoj jasno, da si na tak način krpa samo svoj ego.  Ter da si ne zmore priznati resnice in si pogledati v obraz. Vsi pač rabimo  in uporabljamo različne obrambne mehanizme, s katerimi umirjamo svoje notranje frustracije. In če  mu je s tem, ko me žali, lažje, naj si privošči. S tem namreč samo še dodatno kaže svojo sliko. :mrgreen: Ampak, to mu dopuščam samo do takrat, dokler ne (z)moti mojega notranjega miru. Ko me zmoti, jasno potegnem črto. In tudi, če ta oseba hoče vplivati na druge okoli mene, se ne vpletam v njegova dejanja. Niti ne začenjam “proti-kampanje”. Njihova moč je namreč ravno v tem, da se oseba, ki jih je zavrnila, jezi. S tem bi namreč lahko potrdili svoje laži in dosegli svoj cilj. Zato jim nočem dati tega veselja in jih puščam pri miru. Navsezadnje na tak način ohranjam tudi svoj notranji mir. Kar se pa drugih tiče, je pa tako: tisti, ki imajo vsaj nekaj soli v glavi, si bodo sliko o meni ustvarjali sami. :)

Prijatelj mi sicer večkrat pravi, da se mi to verjetno dogaja zato, ker sem po naravi preveč prijazna do ljudi in nisem nesramna niti do tistih, ki so nesramni do mene. Morda res. Ampak takšna sem. Spuščanje na nivo žaljenja in laganja se mi zdita dejanji nedoraslosti, primitivnosti in nesposobnosti gledanja sebi v obraz in nevešče komunikacije. Komunikacijske veščine, trdna samopodoba in sposobnost sprejemanja kritike so namreč tiste, ki nas obvarujejo pred tem, da bi nas izpadi drugih prizadeli, hkrati pa nam dajejo orodje, s katerim lahko učinkovito upravljamo z različnimi situacijami, še bolj pa sami s sabo.

Foto (c) iStock

  • Share/Bookmark

Kategorija: ona-on, tisto moje novo, viharji, življenje Tagi: , , ,

Imaš res lahko preveč motivacije?

14 komentarjev 10.02.2010 Plujem

A imamo lahko ljudje preveč motivacije? To je vprašanje, ki mi roji po glavi, odkar sem prišla domov. Sprašujem se namreč, kako je mogoče, da so mojo motivacijo po tem, da se končno pozdravim, označili za pretirano. Niso mi tega sicer povedali “v faco”, so pa zapisali. Kar me še najbolj  moti. Pričakovala sem namreč direktnost. Tudi glede pomislekov.

Sedaj se sprašujem, kakšno motivacijo bi morala imeti, da bi bila običajna. Sprejemljiva. Normalna. Za njih, seveda.

Za mene je takšna, kot je odlična. Ker jo po nekaj mesecih končno znova občutim. Verjamem, da njih morda skrbi, da je to samo začetno navdušenje. In res je, da me (še) ne poznajo, ter da sklepajo po tistih, ki so jih že zdravili. Prepričana sem tudi, da mi želijo samo dobro in da mi želijo pomagati. A vendar. Ljudi motivirajo različne reči. Mene še najbolj direktnost, z argumenti in “postavljenost” pred dejstva. Četudi sem čutna, sem tudi razumska. (Da. Oboje si lahko. Odvisno pač od situacije.)

Zato sem razmislila tudi o tem, če je moje navdušenje samo začetni zagon. Do sebe je namreč potrebno biti iskren. Vendar se mi moje navdušenje tokrat zdi odraz “prave” motivacije. Odraz prave želje po tem, da se končno in dokončno pozdravim.

Razmišljala sem tudi o prevelikih pričakovanjih. Ki sem jih v preteklosti mnogokrat imela. Tokrat jih nimam. Ne pričakujem nekih čarobnih rezultatov v enem mesecu. Pričakujem pa, da bo čez pol leta stanje že stabilizirano.

In da. Res je. Vesela sem, da lahko končno začnem. Zelo vesela. In jasno se zavedam tudi tega, da je pot do zdravja dolga, ter da bom v obdobju, ko bom šibkejša morala biti še posebej vztrajna in odločna, da bom vzdržala. Ravno zato mora motivacija biti močna. Ampak, a to pomeni, da je moja motivacija pretirana?

Sploh pa. Navsezadnje so (nehote) dosegli ravno tisto, kar je verjetno njihov  cilj. Me spodbuditi tako, da bom vzdržala do konca. In to, da so  mojo motivacijo označili za pretirano, me je samo še dodatno motiviralo. Motiviralo, da dosežem cilj, ki sem si ga zastavila. Četudi počasi. Korak za korakom.

Foto (c) Cory Doctorow

Foto (c) Cory Doctorow

  • Share/Bookmark

Kategorija: iskrica upanja, tisto moje novo, viharji, življenje Tagi: , , ,

Dajte, odrastite že!

10 komentarjev 3.02.2010 Plujem

Potrpljenje in razumevanje drugih mi ne delata težav, ko pa se kapa napolni, presede tudi meni. In danes mi je. Ne pri vseh. Pri tistih, ki so nespoštljivi. Posmehljivi. Žaljivi. Zahrbrtni. In še kakšni. Saj so opravili svoje obveznosti, samo njihov način in odnos sta mi presedla. Sploh danes, ko sem verjetno še posebej občutljiva na nesramnosti, ker grem tja, kamor se bojim iti.

Običajno si neobvladljive vzamem za izziv, tokrat pa sem vesela, da se mi  z njimi nekaj časa ne bo treba ukvarjati. Preutrujena sem od vsega, da bi mi ustrezal še takšen stres.

Na poti domov mi je kar odmevalo v glavi. Vse besede, še bolj pa izrazi na obrazu in pogledi.

A mislite, da ne vidim, kadar se (mi) posmehujete? A mislite, da vam ne preberem na obrazu, kaj si v resnici mislite?  A res mislite, da ne opazim, da so nekatera vaša vprašanja zgolj provokativna? Če to mislite, potem ste izbrali napačno smer in napačno zadevo. Rajši pojdite drugam. Bolj bolj produktivno.

Sploh pa, dajte, odrastite že. Res je že čas. Niste več otroci. Stvari počnete zase, ne za druge. Začnite zares spoštovati najprej sebe, potem pa še druge. Postavite si prioritete in spoznajte vrednote, ki odlikujejo dobre ljudi. Naučite se vljudnosti. Uvidevnosti. Tolerantnosti. Pa še česa.

Naslednjič bom uporabila drugačen pristop. Ker sem se tudi jaz nekaj naučila. In čez čas jih bom sigurno znova videla kot izziv. Trenutno pa…jih imam dovolj in uživam v tišini.

vir neznan.

Foto: vir neznan.

  • Share/Bookmark

Kategorija: tisto moje novo, viharji, življenje Tagi: , ,

Brodolom.

15 komentarjev 23.01.2010 Plujem

Danes mi je pa vse dol padlo. Prvič po mnogih letih se mi ne zdi več smiselno boriti. Vsi boji v zadnjem obdobju so bili izgubljeni. Težave so vse večje in izhoda ne vidim niti na daleč. Izgubila sem upanje. Izgubila sem voljo. Po vseh poskusih, po vseh akcijah ni nobenega napredka. Pravzaprav je stanje še slabše. Zakaj in čemu se torej sploh trudim? Zakaj in čemu torej sploh še poskušam?

Skrila sem se v kot. In čakam. Čakam roko, da me potegne ven. Čakam ramo, na kateri se smem zjokati. In čakam glas, ki mi bo povedal, da bo nekega dne še vse ok.

Ampak nikogar ni. Sama sem. Ni rame. Ker sem se skrila pregloboko. Vsaj zdi se mi, da je tako. Zato je blazina še najboljša rešitev. Tudi roke ni. Zato bomo moja roka morala biti tista, ki me bo dvignila. In moj glas bo moral biti tisti, ki mi bo povedal, da bo še vse ok. Samo verjeti moram v to.

Ampak ne verjamem več. In danes sem si to priznala.

Ugotovila sem, da je delo postalo osrednji del mojega življenja. Pa ne zato, ker sem workaholik, temveč zato, ker ni drugega boljšega, ki bi me prevzelo. Tam namreč pozabim na tisto, kar najbolj boli.

Presunilo me je, da bom letos stara že 32 let. In da sem samska. Brez otrok. In, iskreno, naveličala sem se tega. Pravzaprav me je užalostilo, ker se sprememba ne kaže niti na obzorju.

Ugotovila sem tudi, da ne verjamem več v pravljice. Ne verjamem več, da se dobrota poplača. Ne verjamem več, da me nekje nekdo čaka. Ne verjamem več, da bo še vse v redu. Ne verjamem več, da je vse, kar rabim, potrpljenje. V nič več ne verjamem. Nimam več upanja. Ker najpomembnejši cilji niso še niti na obzorju.

Usedla sem se v kot in jočem. Zaradi bolezni. Zaradi bolečin. Zaradi osamljenosti. Zaradi vseh količin vode, ki je kar ne morem spraviti iz telesa. Pravzaprav se ustvarja stalno nova. In me počasi dela že panično. Ker ji tokrat nisem kos. Ne zmorem najti ravnovesja. Ravnovesja v sebi. Preveč jim pustim, da me “jemljejo”. Ne zmorem se jih ubraniti. Ne. Ne meša se mi. Pamet je čisto na pravem mestu.

Samo predala sem se. Nimam več upanja. Nimam več volje. Niti energije, da bi se borila. Ne. Nimam suicidnih misli. Čeprav se na trenutke vprašam o smislu trpljenja. Še bolj pa o tem, kaj neki razmišljam, da se mi to dogaja. Smo, kar mislimo. In to me potihem, a vse bolj naglas, žre. Ker je vse okoli mene ustvarjeno zaradi mene in iz mene. Zakaj je torej tako? Zakaj ne zmorem drugače?

In poznam tudi zdravilo. Ki ga ni v široki paleti novodobnih medikamentov. Temveč je v sreči. In ljubezni. Ki me izpolnjuje.

Vem, da bo marsikdo rekel, da jo moram najti sama. V sebi. Da pred tem ne morem biti srečna z drugimi. Ja. Ja. Vem, da je v teoriji tako. V praksi pa je (vsaj pri meni) drugače. Brez ljubezni se ne čutim izpopolnjeno.

Zdi se mi, da je v meni velika praznina, ki je nikakor ne morem zapolniti. Kljub vsem službenih uspehom, sta ljubezen in družinska sreča še vedno najpomembnejši del v mojem življenju. In ker ju ni, se počutim prazno.

Tako si želim, da bi lahko nekoga ljubila. In da bi tisti ljubil mene. Tako si želim, da bi me nekdo prevzel. In da bi tudi jaz prevzela njega. Tako si želim, da bi se nekaj lepega zgodilo. Da bi znova začutila tisto srečo.

Vse sem že pripravila na to. Tudi ambient. A stvari so še vedno enake.

Pa ne mi rečt, da se bo vse zgodilo ob svojem času. Ali pa, da čas pač mora dozoreti. Ker je to prazna slama. To je prazna tolažba za obupane. Ker svet ni vnaprej določen. Sami ga določamo. Res je, da se stvari spremenijo takrat, ko smo sami pripravljeni drugače misliti, ampak še vedno je to odvisno od nas.

In ne od drugih. Ali samo od usode. Ki je na nek način sicer prisotna. Zato, da nas usmerja.

Ampak. Lepo prosim. Naj mi že nekdo enkrat razloži vse to, kar se mi dogaja. Vse te uvide v ostale ljudi. Vse te fleše, ki jih imam in me samo begajo. Vso to sočutje, ki ga lahko čutim z vsemi in vsem, kar obstaja in živi. Vso razumevanje, ki ga premorem tudi za tiste, ki so me prizadeli. Še posebej pa povezave na frekvence ostalih. Na sprejemanje njihovih informacij. Ki me potem nekaj časa tvorijo in begajo. Naj mi nekdo, prosim, razloži, kaj se mi dogaja. Kako lahko vse to občutim? Tudi na več 100 kilometrske razdalje. Ja. Vem. Energija je ena. In vsi smo del nje. A vendar. Kako se zmorejo skonektati ravno k meni? Zakaj me kličejo v sanjah? Kaj je takšnega na/v meni? Prav rada bi vedela. Ker bi potem morebiti lažje razumela. Predvsem sebe in svoje odzive.

Trenutno sem se namreč predala. Moj čolniček je nasedel. In propada. Izgubila sem namreč najpomembnejši del. Upanje. Da. Izgubila sem upanje. In nikakor ga ne najdem več. Niti ga ne zmorem iskati. Zato sem se usedla v kot. In čakam. Ker ne vem, kako naprej. Ne vem, kaj narediti, da bi lahko bilo bolje. Podoba več kot jasno kaže, da je vse slabše.

Zato jočem. Da bi izjokala. Vse slabe misli. Ker zaradi njih tonem še bolj globoko. Sčasoma bi lahko prinesle  celo samopomiljevanje, ki ga pa preziram. Zato jih sedaj želim dati ven. Da bi se očistila. Da  bi se umirila. Da bi se sprijaznila. Da bi se (končno) sprejela. V celoti. Z vsem vred. Predvsem pa, da ne bi bila več otopela.

Foto (c) Jim Lewk

Foto (c) Jim Lewk

P.S. (dodan po prvih dveh komentarjih): Po naravi sem optimist, tako da sem prepričana, da je tole le vmesna faza in da bom kmalu spet ok. :) Faze žalosti pri meni običajno ne trajajo dolgo. Se hitro postavim na noge. V večini sem sicer dobre volje, z nasmehom na obrazu, včasih pa pride tudi “žuta minuta”. Ki dobi svoje mesto tudi na blogu. Ker je tudi to del mene. In blog je namenjen vsem mojim mislim. Čeprav je veselih več. Ker je dobra volja res najbolja. Samo misli moram še v to usmeriti. In ob razmišljanju o tem, se že počutim boljše. Ja. Besede, ki so izrečene na pravi način, koristijo. :)

  • Share/Bookmark

Kategorija: brodlom, tisto moje novo, viharji, življenje Tagi: , , ,

Naprej Nazaj


 

Januar 2018
P T S Č P S N
« Feb    
1234567
891011121314
15161718192021
22232425262728
293031  

Kategorije

od 06.02.2010

tumblr visitor stats