Objave v kategoriji 'skriti zakladi'

Prva lekcija: Pozitivne misli so pot do zdravja in sreče

5 komentarjev 24.08.2010 Plujem

Zadnje dneve prosti čas preživljam ob branju knjig o modrostih tibetanskih lam in seznanjanju z ugotovitvami, nasveti in napotki, ki jih v svoji knjigi ponuja Blinkita (2010).

Najpomembnejši napotek za zdravo in srečno življenje so pozitivne misli. Blinkita zato bralcem ponuja vajo “opazovanja svojih misli”.

Najprej se mi je ta vaja zdela enostavna. “Kaj pa je to opazovati svoje misli”, sem si naivno mislila. :) A ko sem začela, sem takoj ugotovila, da je svojim mislim precej težko slediti. Sploh mojim, ki me v nekaj preskokih pripeljejo od kisle kumarice do vrha Himalaje. :)

A vseeno sem poskusila. Prvi dan mi je šlo malce težje, naslednji dan je bilo mislim že lažje slediti. A “vsebina” mojih misli me je zelo, zelo presenetila.

Glede na to, da se štejem med prijazne in optimistične ljudi, ki imajo sicer tudi svoje “temne” trenutke ali trenutke “preoptimizma”, sem bila prepričana, da so moje misli večino dneva pozitivne, saj se tudi veliko smejem.

A po dveh dneh opazovanja, sem precej šokirana ugotovila, da so moje misli večino dneva negativne. Res, da dostikrat dnevno pomislim, kaj si želim. A hkrati (ravno tako, kot pišejo različni avtorji) pomislim tudi na vse tiste reči, ki si jih nikakor ne želim in me obremenjujejo.

Po tem spoznanju sem se kar zdrznila. Saj ni čudno, da imam vse te težave. :? Ker sedaj to tisočletno znanje prebiram, je očitno čas, da dozorim in se naučim “življenja”. Kadar sem sama s seboj, svoje misli ves čas negujem in božam s prijetnimi idejami, željami in vizualizacijo stanja, ki si ga želim.

Poseben izziv pa so trenutki, ki jih preživljam v družbi. Zaenkrat se tam še zelo hitro “izgubim” v poplavi negativinih misli; še posebej, če je okoli mene več ljudi, ki se o neprijetnostih pogovarjajo med seboj. Danes sem se šele po več kot 10 minutah pogovarjanja in poslušanja o neki neprijetni zadevi zalotila, kako znova uporabljam vse besede, ki ustvarjajo negativizem. Takoj sem se začela popravljati in namesto “grdo” rekla ” to ni lepo”; namesto “slabo” “ni najboljše”; izogibala sem se tudi besedi “moram”, ki ustvarja napetost in ultimat in tako naprej. Tudi vse neprijetne in negativne besede, ki so jih izrekli moji sogovorniki, sem poskusila odmisliti.

Najboljši napotki za sproščanje v takih trenutkih svetujejo nekaj globokih vdihov in izdihov ter misleno razblinjanje vseh negativnih besed, ki smo jih izrekli sami, ali smo jih od nekoga slišali/prejeli. Hkrati pa razmišljanje o lepih rečeh in lepih besedah. Najboljše je, da negativne besede, ki jih izrečejo drugi, zmoremo “odbiti”/preslišati še preden pridejo “v nas”. Ko jih nekdo izreče, naj bi jih sami pri sebi takoj spremenili v nekaj prijetnega, sogovorniku pa odgovor podali s pozitivno naravnanostjo, s katero bi sčasoma sprostili komunikacijo ter “umirili” sogovornika. :) :) :)

Sedaj poskušam upoštevati te napotke, spremljati svoje misli ter jih pretvarjati v pozitivne. To je namreč prva in najpomembnejša lekcija samozdravljenja. :)

(Drugi vnos v Dnevnik Magične Kraljične Mične)

  • Share/Bookmark

Kategorija: Dnevnik MKM, Magična Kraljična Mična, ezoterika, samozdravljenje, skriti zakladi, tisto moje novo, življenje Tagi: , , , , , ,

Dnevnik Magične Kraljične Mične

16 komentarjev 19.08.2010 Plujem

Več kot jasno mi je, da me v Centru, kjer so me zdravili od februarja, zaradi plehkega pristopa nikoli ne bodo zares ozdravili. Njihov pristop je zame uporaben za prvo stopnico. Vse ostale pa bom mogla zgraditi sama. In ko sem se tega pred nekaj tedni jasno zavedla, sem znova začela iskati način samozdravljenja. Vem, da sem o tem že pisala, a stres in vse neprijetnosti, ki so se mi dogajale, so me odvrnile od poti, po kateri sem lanski avgust že hodila.

Danes se na to pot znova vračam. Po dolgih mesecih iskanja sem jo sinoči našla. Čisto slučajno. Vsa barvita na prvi pogled obljublja vse, kar potrebujem.  Zdi se mi, da bom v njej našla tisto, v kar verjamem, tisto, v kar si želim verjeti ter tisto, v kar bom še verjela. :)

Da.

Danes sem se ujela in našla.

Našla  v Čarovniji vitkosti (by Maginja Blinkita). :)

Prevzela me je že s prvimi nekaj stranmi. Način, kako avtorica skozi svoje izkušnje prikazuje pozitivno naravnanost, se mi zdi maksimalno uporaben.

Navdušila me je tudi z razlago, da je problem diet pravzaprav v tem, da preko celega dne razmišljamo samo o načinu prehranjevanja; pa še to ne v danem trenutku temveč za nazaj in za naprej (Blinkita, str. 12). Takoj sem pomislila nase; prav res je bilo tako. Ko so mi v Centru predpisali dieto, sem se naslednje tedne ukvarjala predvsem s tem, kaj bom jedla, kdaj bom jedla in kako bom hrano pripravila, da bo ja v skladu z navodili. Rezultati pa so kljub trudu (pravilni prehrani in rednem gibanju) bili komaj opazni. V primerjavi z drugimi, ki so želi uspehe dvomestnih številk, je bilo mojih nekaj kilogramčkov skoraj neopaznih, čeprav zdravo izgubljenih. A zaradi svojih izkušenj iz preteklosti sem ves čas vedela, ali bolje čutila, da “to ni to”. Da nekaj še manjka.

In manjkal je preklop v glavi. Nisem občutila tistega, kar sem občutila nekaj let nazaj, ko sem se uspešno pozdravila sama. A tokrat se kar nisem zmogla znova postaviti pokonci.

Celo tako sem se prepustila, da nisem zmogla narediti “ščita”, ki me varuje pred vidnimi in nevidnimi. Ko se mi to zgodi, se moje sposobnosti ugasnejo. Kot da več ne zmorem sprejemati še tistega, kar me dela posebno. Zato takrat napol vegetiram. Ne čutim. Ne sebe, ne drugih. Kadar je ekstremno, celo otrpnem. A samo v zavestnem stanju. Podzavest se vse noči trudi, da bi me prebudila. Težke nočne more, strah pred temo in smrtjo, občutek nemoči in osamljenosti. Z vsem naštetim mi je podzavest v zadnjih tednih želela povedati, da je čas, da začnem ukrepati. A nisem.

Ko se je okrevanje po poškodbi podaljšalo, sem se začela zavedati, da je ZNOVA ZADNJI ČAS. In da je sedaj zadnji čas, da najdem pot, ki me bo pripeljala na pot zdravja. TRAJNEGA ZDRAVJA.

Danes sem zato začela. Delati zase in na sebi. A tokrat na drugačen način. Spiritualni način.

Najprej z branjem knjige, ki, kot sem videla med listanjem, ponuja tudi napotke. Eden izmed pomembnih delov čarobne poti, na kateri moraš znova spoznati sebe, je pisanje dnevnika. Ker mi po vseh letih pritiskanja na tipke rokopis ne gre več dobro od rok, sem se odločila, da bom dnevnik, ki sem ga poimenovala “Dnevnik Magične Kraljične Mične” pisala na blogu. Na mojem ljubem blogu, ki je zaradi mojega sestopa s prave poti v zadnjih mesecih precej sameval.

Pisala bom tudi dnevnik v Blinkitini knjigi, ki ima pripravljene strani za vodenje dnevnika. Pripravila pa si bom tudi usnjen rokovnik (kupila bom novega), kamor bom vpisovala svoje najbolj intimne misli, ki jih ne bom želela deliti z nikomer.

Vsekakor se počutim odlično. :)

Polna sem navdiha. Energije. Moči. Želje.

Nekaj k temu verjetno prinesejo tudi jutranje jogijske vaje “Pozdrav soncu” ter prijava na tečaj Tai Chija. :) Večino današnjega navdušenja pa je prinesla Čarovnija vitkosti ter Maginja Blinkita s svojo realnostjo in optimizmom.

 

  • Share/Bookmark

Kategorija: Dnevnik MKM, Magična Kraljična Mična, ezoterika, samozdravljenje, skriti zakladi, tisto moje novo, življenje Tagi: , , , , , ,

Premalo se pogovarjamo.

10 komentarjev 30.03.2010 Plujem

Sedim na postelji in dovoljujem solzam, da mi oblivajo obraz. Njegov glas je sicer skušal biti brezbrižen, a kljub temu sem začutila, kako ga prevzemata strah in panika.

Tako rada bi mu pomagala. Tako rada bi mu ponudila nekaj, kar bi mu zmanjšalo bolečine. Tako rada bi ga preprosto objela in mu povedala, da bo vse v redu. A mi ne pusti. Igranje hrabrosti je njegov zaščitni znak. V resnici pa je krhek in nežen. Ter prestrašen in sam.

Tako rada bi mu povedala, da sem tukaj. Da ga razumem. Da čutim njegovo bolečino. In da ga imam ne glede na to, kar je bilo (in kar še bo) rada. A mi ne pusti zraven. Kadarkoli kaj takega rečem, je preveč ganjen, da bi lahko dokončala.

Tako si želim, da bi si dovolil vsaj za trenutek razmišljati drugače. In da bi bil pripravljen na spremembe. Olajšalo bi mu življenje.

Želim si, da bi imela čarobno paličico, da bi ga z enim zamahom lahko pozdravila. Pa ne samo njega. Tudi njo. Tako jima želim dobrega počutja. In lepih trenutkov.

Vendar lahko samo spremljam. Lahko sem samo opora. Lahko sem samo tam, ko me rabijo. In lahko jima rišem nasmeh na obraz.

Tako sem se naučila. Biti trdna kot skala. Vedno tam. Za oporo. V resnici pa sem krhka. Nežna. In včasih tudi jočem. Jočem, ko sem sama. Ker se počutim tako nemočno.

Verjetno je tako pri vseh, ki jih skrbi za drage osebe, ko imajo zdravstvene težave. In vse, kar nam v takih trenutkih ostane, je upanje. Upanje, posuto z lepimi misimi.

Zato bom žalostne misli tudi tokrat poskusila spremeniti v vesele slike druženja, razumevanja in lepih trenutkov. Čeprav bo danes kar težko. Kljub precejšnji kopici mokrih robčkov, mi solze namreč še kar tečejo. Preveč me skrbi in preveč me je strah. A verjetno imajo ravno taki trenutki poseben namen. Zato, da se zavemo, kako zelo se imamo radi. In da se začnemo znova zbliževati.

Napisala mu bi sms, a kar ne vem, kaj naj napišem. Ugotavljam, da se kljub toliko letom skupnega življenja skoraj ne poznava. Čeprav sva se v zadnjih letih kar zbližala. Vendar, a ni žalostno, da so ravno težki trenutki (npr. bolezen) tisti, ki nas ponavadi znova zbližajo, združijo? In to ravno z osebami, ki jih videvamo (skoraj) vsak dan in s katerimi smo preživeli toliko lepih in tudi manj lepih, a vseeno zanimivih, trenutkov. In to vse zaradi vlog, ki jih imamo. Vse zaradi položaja, ki ga moramo zasledovati. A kljub temu se razumemo. In imamo radi. Si pomagamo. In smo drug za drugega vedno “tam”. In to vemo. Vsi. A vseeno mu bom nocoj napisala sms. Da bo še dodatno vedel, da mislim nanj.

Fotografija najdena na http://fdcoiea.tabulas.com/.

Sprašujem se pa, zakaj se sploh odtujimo. Pa ne samo s starši. Tudi s prijatelji se nam to lahko zgodi. Ali pa s partnerjem. Odgovor je verjetno v komunikaciji. Nekje, na neki točki, se prenehamo zares pogovarjati. Vse, kar polni naše pogovore so vreme, služba, problemi in dnevni dogodki. Nekje vmes tako pozabimo na lepe reči. In na bistvo. To je tisto, kar je skrito. To je tisto, kar pravzaprav smo mi in kar so naši starši, prijatelji, partnerji. Zato je pomembno, da se ne nehamo pogovarjati. In da odnose negujemo ves čas. Vsak dan. Ker so kot rožice. Rožice, ki lepo cvetijo, kadar so zalite. Vendar ne preveč in ne premalo. Ravno prav in z občutkom.

Sedaj pa bom šla pod tuš. Da se dokončno umirim. Da operem obraz. In da začnem razmišljati o lepih rečeh.

  • Share/Bookmark

Kategorija: skriti zakladi, tisto moje novo, življenje Tagi: , ,

Hulahup je še vedno zakon. :)

10 komentarjev 24.01.2010 Plujem

Bil je moj najljubši pripomoček v otroštvu. Tudi v najstniških letih sem z njim vzdrževala gibljivost in vitek pas. S prehodom v odraslo obdobje pa sem na njega kar nekako pozabila. Bolj sem se posvečala drugim športom. Sploh po tem, ko sem začela trenirati. Zdelo se mi je, da ne rabim takšne vadbe. Zato se je prejšnji obroč nekje izgubil. Pravzaprav na njega nisem niti pomislila, dokler ga nisem znova videla v trgovini.

Pa še to je bilo čisto slučajno. Na oddelku z otroškimi “igračami” sem namreč iskala kolebnico, ker sem se pred časom odločila, da bom pri vadbi uporabljala preproste in poceni metode, ki so zaradi gibanja telesa tudi zelo učinkovite. Poleg kolebnice je v vozičku tako pristal tudi hulahup. :)

In sedaj vadim. Ampak, šment. Kako negibčna sem postala. Napol zakrnela, se mi zdi. :? Od včasih več sto zasukov, brez, da bi obroč padel na tla, sem danes zmogla celih pet. :? Jej. :? Da ne omenjam, kako me sedaj bolita medenica in hrbet. A to je dober znak, ki kaže, da telo “dela”. Hulahup torej deluje. :) Le kako sem lahko za toliko let pozabila na njega?

Sem pa danes še dodatno ugotovila, kako hitro človeško telo stagnira, če ga ne negujemo pravilno. :? A ni me užalostilo. Nasprotno. Navdalo me je z energijo in voljo. Sedaj sem samo še bolj odločna, da bom do konca letošnjega leta spet fit. :) Vsaj toliko, da bom zmogla vsaj 50 krogov hulahupa (čeprav je tiha želja po več). :) :lol:

Kaj pa vi? Še kaj “hulahupate”? Koliko zasukov zmorete?

Foto (c) Claudia Hofer

Foto (c) Claudia Hofer

  • Share/Bookmark

Kategorija: miganje, skriti zakladi, tisto moje novo, življenje Tagi: , , ,

Voščilo s pridihom: 65 točk do sreče

8 komentarjev 31.12.2009 Plujem

Drage bralke, dragi bralci.

Zahvaljujem se vam za čas, ki ste ga namenili branju in komentiranju mojih zapisov. V veselje mi je bilo (in mi je še) brati vaše ideje, nasvete, pripombe, kritiko, predloge in vse ostalo. Od večine sem veliko naučila, zaradi nekaterih tudi utrdila. :)

Ob koncu leta sem za vas zbrala nekaj misli. Misli do sreče. Ki si jo kujemo sami, s svojimi dejanji, še bolj pa z mislimi. Naj vam vsaj del (če že ne vseh) teh “65″ na obraz (na)riše nasmeh in podari lepe misli.

  1. Uživajte v moči in lepoti vašega življenja.
  2. Užijte mladost z vseh prijetnih in tudi manj prijetnih vidikov. Preizkušajte različne meje dopustnega, dosegljivega in prijetnega. Ne dovolite, da steče mimo vas brez vašega udejstvovanja.
  3. Posnemite čim več fotografij in video posnetkov. Pišite dnevnik. Pišite blog. Čez 20 let jih boste z veseljem prebirali in se spominjali dogodkov.
  4. Ne obremenjujte se s preteklostjo. Niti s prihodnostjo. Živite za sedanjost. Prepustite se toku življenja, da vas nosi.
  5. Vsak dan naredite eno stvar, katere vas je strah.  Tako boste postali močnejši.
  6. Ne bojte se smrti. Ker pomeni nov začetek.
  7. Prepevajte.
    vir clipart

    Foto: vir clipart

  8. Ne bodite brezobzirni do ostalih ljudi in ne dovolite, da so ostali brezobzirni do vas.
  9. Osvobodite se ukalupljenih misli množice, ki zahtevajo brezglavo pokornost.
  10. Naučite se biti sami s sabo. Pot je dolga. Z različnimi sopotniki. Kljub vsemu čisto na koncu vedno ostanemo sami.
  11. Zapomnite si komplimente, žalitve pa pozabite.
  12. Odvrzite stare račune in terjatve.
  13. Ohranite stara ljubezenska pisma, ker bodo grela vaše srce.
  14. Ne zapravljajte časa z ljubosumjem.
  15. Sproščajte se in se razvajajte.
    vir neznan

    Foto: vir neznan

  16. Predajajte se intimnim užitkom.  Redno.  Dokler zmorete.  Po tem pa vsaj govorite o tem.
  17. Gibajte se.
  18. Vsak dan pojdite na sprehod. Četudi samo okoli hiše.
  19. Ne počutite se krive, če ne veste, kaj si želite v življenju.
  20. Prisluhnite telesu.  Za hrano, pijačo in užitke.
  21. Uživajte veliko vitaminov.
  22. Skrbite za svoje telo. Predvsem za kolena. Pogrešali jih boste, ko ne bodo delovali.
  23. Skrbite za svoje zdravje. Če se le da brez zdravil, poživil in droge.
  24. Morda se boste poročili, morda ne. Morda boste imeli otroke, morda ne. Morda se boste pri 40-ih ločili, morda ne. Morda boste na 75-letnici svoje poroke plesali »račke«, morda ne. Karkoli boste počeli, ne bodite prevzetni, niti se ne žalite. Imejte se radi. Bodite si všeč.
  25. Vse vaše odločitve imajo 50 % možnosti za uspeh. Prav tako kot odločitve vseh ostalih.
  26. Imejte radi svoje telo. Uporabljajte ga na vse možne načine.  Ne bojte se ga. Ne upoštevajte, kaj si o njem mislijo drugi ljudje. Vaše telo je najboljši inštrument, kar jih boste kdaj imeli.
  27. Plešite.  Četudi v svoji dnevni sobi.
  28. Berite. Tudi navodila, čeprav  jim ne sledite.  Morate vedeti, zakaj ste drugačni.
  29. Spoštujte sebe in druge. Tudi drugačne (od vas).
    vir neznan

    Foto: vir neznan

  30. Spoštujte ter imejte radi živali in rastline.
  31. Ne berite lepotnih revij.  Zaradi njih se boste počutili grde.
  32. Spoznajte svoje starše, stare starše in ostale, ki so vam blizu, ter si za njih vzemite čas. Nikoli ne veste, kdaj jih boste zadnjič videli.
  33. Bodite prijazni do bratov in sester, če jih imate. Oni so najboljši vezni člen z vašo preteklostjo. In najverjetneje tudi tisti, ki bodo z vami v prihodnosti.
  34. Razumite in sprejmite, da prijatelji pridejo in gredo. Obdržite le nekaj najboljših in neprecenljivih ter jih negujte.
  35. Potujte.
  36. Sprejmite nekaj dejstev. Cene bodo rastle.  Politiki bodo zganjali norčije. Vi se boste starali. In medtem, ko se boste starali, se tolažite, da so bile v vaši mladosti cene razumske, politiki plemeniti, otroci pa so spoštovali starejše.
  37. Spoštujte starejše.
  38. Ne pričakujte, da vas bodo drugi (vedno) podpirali. Važno je, v kaj verjamete sami.
  39. Morebiti boste živeli na veliki nogi. Kljub vsemu se zavedajte, da je nekega dne lahko vsega konec.
  40. Ne eksperimentirajte preveč z lasmi. Niti s kožo. Bodite previdni z ličili in kremami. Zna se zgoditi, da boste pri štiridesetih videti petinosemdeset.
  41. Bodite previdni, čigave nasvete upoštevate.  Vendar bodite potrpežljivi z vsemi, ki jih dajejo.
  42. Spominjajte se samo veselih trenutkov preteklosti. Slabe zavijte v ovoj pozitivnih izkušenj za naprej.
  43. Ne pozabite se smejati. Smeh je pol zdravja.
    Foto (c) AhaJokes.com

    Foto (c) AhaJokes.com

  44. Veliko se smejte, vendar se ne posmehujte.
  45. Bodite iskreni, vendar previdni.
  46. Bodite direktni, vendar vljudni.
  47. Bodite samosvoji, vendar ne egoistični.
  48. Bodite vztrajni, vendar ne trmasti.
  49. Bodite zaupljivi, vendar ne opravljajte.
  50. Ne bodite obsojajoči in zamerljivi za malenkosti. Dajte ljudem možnost, da vam razložijo svoj vidik.
  51. Naučite se argumentirati želje, ideje, zahteve in (ne)strinjanja.
  52. Imejte “hrbtenico” in se ne obračajte po vetru.
  53. Bodite (občasno) žalostni, vendar ne obupani.
  54. Bodite (občasno) jezni, vendar ne nasilni.
  55. Bodite prilagodljivi, vendar ne za neumnosti.
  56. Bodite zanesljivi in vestni.
  57. Bodite marljivi, vendar ne delajte namesto drugih.
  58. Drugim pomagajte, vendar jim ne dajajte potuhe.
  59. Razvajajte najbližje.
  60. Naučite se poslušati in slišati. Gledati in videti.
  61. Bodite ljubeči, vendar ne posesivni.
    Foto (c) Sandra Stephens

    Foto (c) Sandra Stephens

  62. Bodite preprosti, vendar zahtevni. Do sebe in do drugih.
  63. Zavedajte se, da je zakon privlačnosti najmočnejše orodje.
  64. (Pozitivna) moč misli je najmočnejši adut v rokah človeka.
  65. Živite za svoj trenutek. In užijte vsak dan posebej.

(Nekaj misli povzetih po »Everybody’s Free to Wear Sunscreen!«, ostale dodala Plujem na podlagi svojih prepričanj. )

YouTube slika preogleda

Želim vam srečno. Zdravo. Zadovoljno. Erotično. Veselo. In smeha polno.

Pa ne samo 2010. Temveč še vsa leta naprej.

Plujem over and out. Vsaj do naslednjič. :mrgreen: :lol:

P.S. tam nekje,… hvala ti za inspiracijo in link do »Everybody’s Free to Wear Sunscreen!« :)

  • Share/Bookmark

Kategorija: bloganje, cukrčki, praznično, skriti zakladi, tisto moje novo, življenje Tagi: , , , , , , ,

Letos bo december vesel

12 komentarjev 13.12.2009 Plujem

Prejšnja leta sem vsako leto razmišljala, kako bi ušla “veselemu decembru”. Zdelo se mi je enostavno grozljivo, da nimam “the one”, s katerim bi želela ležati pod dekico. Tisti “približki” me namreč tudi pod razno niso toliko prevzeli, da bi jih želela cartati in z njimi preživljati ure in ure. Zato sem odštevala sekunde, kdaj bo praznikov konec, da življenje znova dobi običajni ritem. Sploh zaradi nakupovalne mrzlice, ki povzroča “kilometrske” gužve v trgovinah, tako da se mi včasih niti ni dalo po kruh in mleko (prispodobno). Nakupovanja namreč že tako ne maram. Če pa je zraven še divje gužvanje, me sploh odbija. Zato mi tudi razprodaje niso ljube. Ampak to je tema za kakšen drug post. :)

Danes se gre o decembru. O mesecu, ki ima v zadnjih nekaj letih vse pogosteje predznak komercialnosti in nespametnega trošenja. In to vse zaradi zabave ali daril. Reklamne poteze vsako leto znova vabijo kupce, da morajo za svoje najdražje letos kupiti RES prav posebno darilo. Kajti brez tega prazniki naj ne bi bili takšni, kot naj bi bili. In kakšni naj bi bili?

Tradicionalno gledano simbolizirajo ljubezen. Partnerstvo. Družino. Druženje. Prijateljstvo. Zadovoljstvo. Srečo. In veselje. Vsaj naj bi. Čeprav tudi to niso merila. Merila veselega decembra  (in praznikov) si postavlja vsak sam. Še najpogosteje se z vprašanjem (ne)veselega srečujejo tisti, ki imajo drugačna prepričanja, ali si želijo nečesa, kar jim ni dosegljivo.

Največkrat je to ljubezen. Bližina osebe, s katero bi se lahko stiskali na kavču in ob šalci toplega čaja razpravljali o vsemogočem. Želja po ljubljenosti je v času praznikov običajno še večja. In vzporedno s tem tudi depresivnost in razočaranost ljudi. Tudi pri meni je bilo tako.

Od razpada (ne)veze sem se praznikov vsako leto bolj bala. Vsako leto sem bila že novembra prepričana, da bo december itak beden, tako da bi bilo še najboljše, da bi bil kar januar. Izgovore sem iskala v celotni pretiranosti, reklamiranju, pa tudi trgovine z vsemi (nakičenimi) okraski so mi šle maksimalno na živce. Da ne omenjam božične tržnice, ki je s svojimi prisrčno urejenimi hišicami še dodano prilivala pelin na mojo rano. Tudi stanovanja si nisem okrasila. Se mi je zdelo neumno. Zakaj bi zase ustvarjala božično vzdušje.  Zakaj le. Saj ne, da bi stalno jokala, niti ne, da bi na koga vpila. Bolj kot slaba volja je bila prisotna otopelost. In občasna neučakanost. Zaradi katere sem komaj čakala, da bodo minili ti (klinčevi) decembrski dnevi, da bo mimo prvi teden januarja, ko se vsi pogovarjajo, kje so bili, ter da bo življenje končno dobilo normalno podobo. Vse to mi je vsako leto predstavljalo hujše breme. Vse DO LETOS.

Za letos sem se odločila, da je čas, da potegnem črto.

Črto. Nad strahom. Strahom pred prazniki. Strahom pred tem, da sem sama (tudi za praznike). Pa strahom pred tem, da mi bo dolgčas. In še pred marsičem, kar se dogaja v decembru.

Spoznala sem namreč, da s strahom in negativnim predznakom delam škodo samo sebi. In nikomur drugemu. Pa tudi, da stran mečem pomembno obdobje svojega življenja. Mladost. Zakon privlačnosti namreč deluje. Vedno in povsod. Zato sem se znebila bremena. Ugotovila sem, da ne rabim drugih, da sem zadovoljna. Ali srečna. Pa tudi vesela. Ter da sem si vse rane preteklih let zadala sama. Zato sem vzela iglo in jih zašila. Ker sem jih namazala še z mazilom, so se že (skoraj) zacelile.

Tako me letos okrašene trgovine, ki predvajajo božično glasbo, prav navdušujejo. Veselim se tudi obiska božičnega trga. Predvsem zaradi vzdušja.

Tudi stanovanje sem okrasila. Ne preveč. Niti premalo. Ravno dovolj, da je okusno. Z občutkom veselega decembra. In to sem naredila zase. Za svoje počutje. In nikakor ne zaradi obiskov, ki bodo morda prišli.

Ob večerih si prižgem svečke. Dišeče. Da božajo moj nosek. Naštimam si tudi dobro glasbo. Ob nedeljah prižgem adventne svečke. Ne zaradi vere, temveč zaradi simbolike. In tudi smrekici sem odmerila prostor v sobi. Nisem je še kupila. Za to si bom namreč vzela čas. Verjetno v dopoldanskih urah, ko bo manj gužve v trgovinah.

Pekla bom tudi kekse. In pecivo. Kuhala kosilo za celo družino. Prepevala in poplesavala na božično-novoletne pesmi (tudi zvonjenje mobitela je v stilu :) ). In če bo sneg, se bom podila po travniku ter gradila snežaka. )

Odločila sem se, da bo december letos vesel. Ker si bom privoščila stvari, ki me veselijo. Ker se bom razvajala. Ker se bom veliko smejala (kar se že itak :D ).  Predolgo sem namreč “spala”. Čas je, da znova zadiham.

Prej so že naletavale prve snežinke. Čisto drobne. Vzdušje se je torej že začelo. ) Zadnji čas je bil, da si naredim tak december, kot si ga želim. Si ga boste tudi vi?

Tega sicer nisem naredila jaz. Upam pa, da bo moj (če bo sneg) vsaj približno takšen. Okrogel. S širokim nasmehom. :) (c) cardsunlimited

  • Share/Bookmark

Kategorija: cukrčki, dnevnice, praznično, skriti zakladi, tisto moje novo, življenje Tagi: , , , , , , ,

Dovoli mi, da te zalijem :)

11 komentarjev 30.11.2009 Plujem

Se mi zdi, da je poleg tega, da vemo, kakšnega partnerja si želimo, pomembno tudi to, da vemo, kaj zmoremo mi nuditi njemu. Pa tudi to, česar ne zmoremo. Nočemo. Ali ne moremo.

Brez tega naše želje delujejo rahlo egocentrično. Kot da samo želimo, nismo pa sposobni dati. Zato si je bistveno pogledati v oči. Iskreno. Brez ovir.

Najprej o tem, česar nočemo dati. Ko razmišljam pri sebi, ne najdem nekih ovir. Zdi se mi, da je bistvo vsega harmonija sobivanja. Brez bolestnih posedovanj. In brez izbruhov ljubosumja. To je še posebej pomembno. Tako za ženske kot moške. Da se začnejo zavedati, da si z nasilnim priklenjanjem partnerja na sebe delajo medvedjo uslugo. In da odvisnost od osebe pravzaprav ni ljubezen.Temveč samo pritajena oblika potrebe po nadmoči. Upravljanju. Nadvladi. Četudi jo opravičujejo s strahom pred izgubo.

Bistvena je predvsem zvestoba. In ne takšna, kjer si ljudje postavljajo meje, kot so: “Saj en poljubček (četudi z jezikom) pa res ni prevara; A sva se šla mrbit kej več kot oralo? Ne. Torej to ni prevara”. Temveč taka, kjer z dušo in telesom ljubiš tistega, s katerim si. In dokler si.

Pa tudi sposobnost komunikacije. Da je mirna. Brez nekih podtikanj. Brez žalitev. Da je sproščena. Takšna, kjer se lahko vse pove. Ker se ve, da bo razumljeno. Obojestransko. Brez bojazni, da ne bo sprejeto. Četudi bo morda včasih potrebna razlaga. Ampak bistvo je v sprejemanju. In podpiranju. Tako pri službenih obveznostih kot pri hobijih, športnih aktivnostih in še marsikje drugje.

Sem včeraj med ustvarjanjem božičnega vzdušja razmišljala, kaj bi lahko nudila svojemu izbrancu. Poleg kuharskih ustvarjanj in cartanja je pomembna tudi opora. Na vseh področjih. Pa občutek sproščenosti. Razumljenosti. Tudi glede njegove preteklosti. Ki je pač takšna, kakršna je. Veliko ljudi pozablja, da se preteklosti ne da spremeniti. In da je “teženje” zaradi nečesa, kar se je zgodilo že davno, nesmiselno, če ne celo neumno. Bistveno je, da se jo sprejme. In osebo tudi. Ker ravno zaradi preteklosti je oseba takšna, kot je. In mi jo ljubimo zato, ker je takšna, kot je. Z vsem, kar je. In kar ima. Pa ne mislim na materialne dobrine, čeprav jih dosti ravno to postavlja na prvo mesto. Bistvene so druge reči. Že Mali Princ je vedel povedati. Če hočeš videti bistvo, moraš gledati s srcem.

Pomembna pa je tudi seksualnost. Takoj za ljubeznijo. Od čutne do divje strastne se pretaka. Odvisno od razpoloženja. Bolj je raznolika, boljša je. Najboljše je, ko se partner ob nas počuti tako sproščenega, da z nami deli svoje fantazije. Ko mu jih začnemo izpolnjevati in ob tem sekundarno zadovoljimo tudi sebe, smo dosegli višji nivo.

Za srečno dolgotrajno partnerstvo je pomembno stalno zalivanje. In skrb. Tako kot skrbimo za rožice, moramo stalno spremljati tudi partnerjeve potrebe. Hkrati pa skrbeti za izražanje (in izvajanje) svojih. Kljub vsem obveznostim.

Naj nikar izgovori časovne stiske ne polnijo vaših ust, ko pozabljate na to, kaj vašega partnerja najbolj razveseli. Ko se začnejo izgovori, se začne tudi konec. Če ne veze, pa vsaj ljubezni. Tega pa ne želite, a ne?

Zato pogumno. “Kang’lco” v roke in AKCIJA. :)

(c) beckersbakeryanddeli
(c) beckersbakeryanddeli
  • Share/Bookmark

Kategorija: cukrčki, dnevnice, ljubeznice, skriti zakladi, tisto moje novo, življenje Tagi: , , , ,

Cukrčki turobne sobote

51 komentarjev 28.11.2009 Plujem

Na trenutke, sploh pa v tako turobnih dneh, kot je današnji, pogrešam dve stvari. Prva je ta, da bi bila ponovno zaljubljena. Da bi lahko znova risala gradove v oblakih. Da bi se mi ponovno zdelo vse lahkotno in enostavno. Da bi mi v glavi odmevala igra strasti. In da bi ponovno začutila hrepenenje po pravem moškem dotiku.

Druga stvar pa je upanje. In sicer upanje, da se bo to zgodilo. Upanje, da se bo zaljubljenost sploh začela. Ampak za to mora biti izpolnjenih več pogojev. Prvi je že ta, da mora v moje življenje priti nekdo, ki me bo z vsem svojem “bitjem” prevzel. V celoti. Duhovno in fizično. Da bom začutila povezanost že ob prvem pogledu. Da bom začutila hitrejši utrip že ob prvi besedi. In da bo vsak naslednji kontakt dodatno prilival olje na ogenj strasti.

Želim takšnega, ki me bo samo s svojo pojavo in globokim pogledom tako prevzel, da si ga bom zaželela tam, takoj in večkrat. Želim takšnega, ki me bo z vonjem svojega telesa tako začaral, da bom vsak trenutek hrepenela po tem, da bi se ga dotikala.

Želim takšnega, ki se bo dovolil razvajati. In takšnega, ki bo mene razvajal zaradi tega, ker sem takšna, kot sem. Preprosta, a hkrati zahtevna. Prijazna, a hkrati odločna. Iskrena, a hkrati skrivnostna. Razumevajoča, a hkrati direktna. Nasmejana, a hkrati resna. Nežna, a hkrati strastna. Skrbna, a hkrati poredna. Zvesta, a hkrati divja. Mehka, a hkrati trdna. Inteligentna. Čustvena. In sočustvujoča.

In končno, želim takšnega, ki ne bo sledil množici belih ovac. Ki bo drugačen. Čuten. Sočuten. Čustven. Inteligenten. Nežen. Strasten. In samo moj. Z močno razvitimi senzorji zaznavanja energijskih frekvenc. Z visoko stopnjo dojemanja bistva sveta. S stalno željo po moji mehki in dišeči koži. In z neskončnimi idejami za intimno razvajanje.

Sploh na tako turobno soboto. Ko je ležanje na kavču in predajanje nežnostim najboljša izbira srca. Za vse.

Zato se razvajajmo. Pod dekico skriti. Če le lahko, v objem priviti. V poljube odeti. In z željo po užitkih prežeti. :)

(c) KrishNaboo

  • Share/Bookmark

Kategorija: cukrčki, dnevnice, ljubeznice, skriti zakladi, tisto moje novo, življenje Tagi: , , , ,

Nazaj


 

Februar 2018
P T S Č P S N
« Feb    
 1234
567891011
12131415161718
19202122232425
262728  

Kategorije

od 06.02.2010

tumblr visitor stats