Objave v kategoriji 'sanje'

Čokoladne kokice in seks

10 komentarjev 15.12.2009 Plujem

Začel se je en velik projekt, zaradi katerega smo se dobili na neki lokaciji, ki je imela polno nekih skritih kotičkov. Spali smo v sosednjem hotelu. Nekateri pa so bili tam blizu tudi doma.

Bila sem popolnoma razvneta. Vedela sem namreč, da ga bom tokrat prvič videla. Do sedaj sem ga poznala le po glasu. Pa tudi po pisanju. In precej me je vznemirjalo, da se bova sedaj videla tudi v živo. Govorilo se je sicer, da bo prišel s partnerko, a to me ni motilo.  Bil je preveč fatalen za to. Z očmi namreč lahko še vedno gledam. Četudi je poročen.

Prvi dan je bil uvodni. Srečali smo se. In videla sem nekaj sošolcev in kolegov, s katerimi smo sodelovali tudi pri drugih projektih. Kljub gužvi in dejstvu, da so bili zasedeni skoraj vsi skriti kotički, njega ni bilo. Vsaj govorilo se je tako. Da bo prišel menda kasneje, ko bodo stvari bolj na nivoju. To me je precej zmotilo. Res, da je deloval malo prevzetno, ampak sem tisto pripisovala mačizmu in dejstvu, da ga ženske obožujejo. Ne pa temu, da bil neodgovoren do projekta. Zato sem ga ponovno začela iskati. Imela sem namreč pomembe informacije za njega. In vedela sem, da si bo zaradi tega vzel čas zame. Spraševala sem udeležence in dobila napotke, da je že tukaj. Ampak inkognito. Zaradi nekih posebnih obveznosti.

A še preden sem lahko karkoli naredila, se je začelo divje odvijati. Nastala je panika, ker naj bi nas nekdo napadal. Le kdo, je bilo vprašanje, ki me je zadrževalo, da nisem vpijajoče odšla. In res se je izkazalo, da je bila to le marketinška poteza. Da so nezanesljivi odšli. Tisti, ki smo ostali, pa smo bili dodani na projekt. Ki več kot očitno ni bil tisti, zaradi katerega sem prišla. Spraševala sem se, če je to sploh pravi kraj. Če sem sploh prišla ob pravem času. Obstala sem v eni izmed tistih malih votlinic in razmišljala. Nato ga zaslišim.

Nekje malo stran. In začnem hiteti, da bi ga ujela. A vsakič se mi je izmuznil. Ostali so se že začeli norčevati, ker je bila moja obsesija po njem vse večja. In ko sem že ravno obupala in se podala v hotel, so me ujeli v dvigalo. Ki je imelo prehod v podzemlje. Ampak tja nisem hotela. Zato sem se z obema rokama oprijela železnega droga in še z dvema gostoma vztrajala, dokler se spodnja vrata niso zaprla. Takrat je dvigalo začelo divjati v višje nadstropje in sunkoma ustavilo v zadnjem. Kar odleteli smo ven. Živi. Malce prestrašeni.

In potem sem zavohala. Čokoladne kokice. Kako so dišale. Se jih še spominjate? Včasih so bile bolj popularne. Kar naenkrat sem se popolnoma sprostila in uživala v trenutku. Takrat ga ponovno zaslišim. Klical me je. Želja po njegovih intimnih dotikih me je takoj prevzela.

Ko pa sem se vsa potrebna obrnila, se mi je približevala njegova žena. S širokim nasmehom mi je podala veliko skledo čokoladnih kokic.  Kako so dišale.  Morala sem poskusiti. Njami. Bile so popolnoma sveže.

Zgledala je precej umazana. Imela je blatna lica. Ampak najprej se mi je zdelo, da je to od čokolade. Ampak ni bilo. Bila so res umazana. In takrat zagledam tudi njega. Prišel je skozi vrata. Namesto pričakovanih temnih las je imel sive. Umazane. Namesto ravnih so bili divje skodrani. Njegove oči so bile modro sivo zelene. Z rdečo obrobo.  Namesto rjavih. Lica pa umazana. Od saj, se mi je zdelo. Bil je precej nižji od pričakovanega. In suh. Z auštrgami, ki so mu pokonci držale hlače. Njegov pogled je bil pogled odvisnika. Tudi vonj je govoril o tem. A njegov širok nasmeh z iskrivimi oči je izdajal, da je s to zgodbo nekaj narobe. Prijela sem se za tisto skledo čokoladnih kokic in se zbudila.

Z okusom po čokoladi.

Zanimivo, kako sanje lahko pričarajo okus. Pa tudi priokus.

Sedaj se mi lušta čokoladnih kokic. Pa vam?

Se jih spomnite? Ste jih imeli radi? (c) veganaddict

  • Share/Bookmark

Kategorija: sanje, tisto moje novo Tagi: ,

Mokra, s hitrim pulzom

17 komentarjev 9.12.2009 Plujem

Najprej je bila vožnja. Z avtomobilom. Ki je čez nekaj kilometrov crknil. Zato sem hotela na vlak. Pa tudi ni šlo. Mi je ušel. Nato sem se odločila, da ne grem v Ljubljano. Da bom pač doma. Pa so me opomnili, da imam nujno delo tam. Zato sem od nekje nekoga naprosila, da me odpelje. A vse, kar je naredil, me je peljal proti domu.

Čez čas sem ugotovila, da jih poznam. Bili so moji prijatelji, ki so me širokega nasmeha peljali čez dve “bojišči”.

Pri eni gostilni je oče z ugrabljenim otrokom grozil celotni vasi. A ga niso jemali resno. Zato smo se tudi mi kar odpeljali mimo. Prav od blizu sem videla naperjeno pištolo in videla prestrašenega otroka. Vendar policistov ni bilo.

Čez kakšen kilometer je bilo drugo bojišče. Tam se je dogajalo. Streli so padali od vseh strani. Zato smo se ustavili in z vzratno vožnjo ubežali. Vendar ne daleč. Kajti tudi na drugem bojišču se je začelo dogajati. Razočarani oče je zaradi dokazila, da misli resno, pobil nekaj vaščanov.

Bili smo vmes. Ujeti. Zato sem s pritajenim glasom klicala na policijo. Oglasila se je ženska in namesto podatkov o dogajanju, zahtevala moje osebne podatke. Kje sem doma in kje se nahajamo. Ker jih nisem želela podati, se je ujezila. Tudi meni je dvignila pritisk.

Medtem je šofer poskušal ubežati po drugi poti. Spet smo se vračali proti drugemu bojišču in jasno videli, kako razjarjen moški strelja. A se mi je zdelo, da je še nekaj v ozadju. In takrat sem jo zagledala. Žensko, ki se je z mano (kot policistka) pogovarjala po telefonu. Tudi ona je videla mene, zato sem prekinila in šoferju rekla, da naj oddivja drugam.

Na prvem bojišču je bilo že veliko mrtvih. Vedeli smo, da se bo pokol nadaljeval. Vaščani pa so delovali kot zombiji. Z nekimi narejenimi nasmeški na obrazu. Bilo je še bolj naporno, še posebej, ker se moji starši niso oglasili na telefon.

Zato smo ponovno obrnili in se odločili, da bomo s sklonjenimi glavami odpeljali mimo bojišča 2. Proti mojemu domu, da preverim pri domačih.

A tam je bilo že vsega fertik. Vsaj kazalo je tako. Tudi ženska, ki se je izdajala za policistko, je izginila.

Šli smo proti domu. Oni z avtomobilom. Jaz pa sem izstopila. In opazila, da so nam prestavili cesto. To spoznanje je bilo preveliko. In čudno. Tako čudno.

Takrat sem se zbudila. Mokra. Prepotena. Z divjim pulzom. Uf.

(c) derekthespacedog

  • Share/Bookmark

Kategorija: sanje, tisto moje novo Tagi: ,

Sanje, ki pustijo…

9 komentarjev 9.10.2009 Plujem

V novo jutro sem se zbudila z vročo in mokro muco, ki je od želje po nasladi kar utripala. Obrnila sem se na trebuh in z zaprtimi očmi začela mešati. Premikala sem se gor in dol, levo in desno, tako da se je material skoraj prosojne črne tkanine še dodatno zaril v moj gladek razporek. Še vedno sem podoživljala sanje, ki so bile to noč tako vroče. Sanjala sem okusno kurčetino, ki je polnila moja usta in mi omogočala izvajati moje najljubše opravilo. Z jezičkom sem drsela po nabrekli glavici in raziskovala vse njene kotičke. Občasno sem usta še dodatno razprla in ga sprejela globoko…mmm…slastno.

Ko sem se prebudila, so mi misli seveda kar švigale skozi glavo. Mucka je zahtevala svoje. Rajcanje ob rob hlač ji ni več zadostoval. Obrnila sem se na hrbet, pokrčila kolena in spustila stopala na posteljo.

Postala sem nekaj sekund in uživala v utripu, ki je noro vabil moje spretne prstke. Najprej sem jo pobožala preko hlač. Kar nacedila se je. Potrebnica. Nekaj gibov sem ji podarila kar preko tkanine, nato sem z roko segla v razgreto mednožje.

Prstki so se začeli igrati svojo igro. Najprej so raziskovali okolico, nato so se posvetili nabreklemu potrebnežu, ki je zahteval svoje užitke. Ni preteklo veliko sekund do prvega vrhunca. Ker je bila tako pohotna, sem ji jih privoščila še nekaj.

Nato sem se uredila in odpravila v službo.

Sedaj pišem ta zapis in ob tipkanju ponovno podoživljam jutranje občutke.

Tako je to, ko sanje pustijo pečat. :)

  • Share/Bookmark

Kategorija: sanje, sex

Jutranje spoznanje

4 komentarjev 4.10.2009 Plujem

Ko sem se prejle zbudila, me je zadelo kot strela z jasnega. Celo noč se mi je sanjalo od tistega, s katerim še nimam vsega razčiščenega in s katerim bi (v nekem idealističnem svetu) še bila.

Sanjala sem, da sva se slučajno srečala (v realnosti se namreč nisva videla že precej mesecev, ker on še vedno odlaša, se izgovarja na službo ter mi pravi, da dajva še malo počakati). No, v sanjah sem ga opazila, ko je šel mimo mene in ga poklicala. Ni se niti ustavil, temveč mi je na daleč govoril, da ne utegne in odvihral naprej. Bil je tudi precej spremenjen. Zelo shujšan in z malce daljšimi lasmi. Nekaj časa sem gledala za njim, nato pa odšla naprej. Kasneje sem sanjala, da ima punco in da se želi poročiti. Bila sem presenečena in poskušala izvedeti, kdaj se je to začelo dogajati. Sanje so se nadaljevale z različnimi dogodki o njegovem razhajanju s to punco in ponovno obuditvijo njunih čustev ter pripravo ohceti. Nato sem se zbudila.

In takoj sem (končno) dojela, da se le sprenevedam in da do sedaj kljub želji po realnem dojemanju te situacije, še vedno (sama sebi) nisem zmogla reč bobu bob. Ko sem brala blog o sprenevedanju, kjer Iztok Gartner med drugim navaja tudi to, da se ljudje velikokrat sprenavedajo “Ne morem s tabo na zmenek, saj se trenutno še vedno ukvarjam z bivšo punco.”, v resnici pa si mislijo “Nisi mi všeč in ni mi do zmenka s tabo.”, mi še ni “potegnilo”.

Danes zjutraj pa so se mi koščki sestavili v celoto. Popolnoma jasno mi je, da se tudi tisti “moj” izmika, ker mu pač ni (dovolj, če sploh) do mene. Pravzaprav je bilo to že ves čas verjetno precej jasno, ker se pač ne javi, čeprav, ko se javim jaz, se pogovarja na dooolgo in široooko in kar ne more prenehat, pa tudi vse mi ugodi in pri vsem pomaga, če slučajno kaj potrebujem; da ne omenjam, da se je tudi sam spomnil na popolnoma vse, kar mi je obljubil in tisto tudi pripravil, da mi izpolni… In ti trenutki me begajo. Kljub temu, da so dejstva jasna, le jaz sem jih nekako opravičevala, ker mi je (no, še vedno mi :-S) notranji občutek govoril drugače. In ker se ta občutek običajno ne moti, sem se sprenevedala in živela v neki iluziji, da še ni čas, da se bo vse zgodilo, ko bo čas dozorel, ko bova oba dobila neke izkušnje, ki jih pač potrebujeva in podobno. Dodatno so me v to prepričala omenjena dejanja, ki so predstavljala veliko pozornost do mene in tudi nekatere besede, ki so mu izletele, so mi lahko dale vedeti, da on še nekaj bi…sčasoma.

Morda se moj občutek kljub vsemu ne moti in je še vedno “nekaj” med nama. A vendar, čas je, da se preneham sprenevedati in sprejmem, da tudi če “še nekaj obstaja”, ni dovolj, da bi lahko ohranjala gorečo svečo.

Treba se je prepustiti življenju in narediti korak naprej. Navsezadnje se najboljše stvari zgodijo ravno takrat, ko najmanj pričakujemo.

Še vedno mi gre namreč po glavi sinočnji komad Tomaža Domicelja:

Življenje je lepo, če ga živiš, tako kot ponuja se samo…

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Kategorija: sanje, življenje

Uf, kakšne sanje

3 komentarjev 3.10.2009 Plujem

Sanjala sem, da so v eni izmed teh verižnih trgovin prodajali živali v vakuumskih vrečkah. Najprej sem mislila, da so seveda plišate, nato sem ugotovila, da oživijo takoj, ko vsaj malo odpreš vrečko. Bilo je grozljivo spoznanje. Prodajali so sove, majhne tigre in še nekaj drugih živali. Takoj sem želela podati telefonsko pritožbo, a seveda ni bila uslišana. Zato sem se odpeljala tja, kjer imajo poslovne prostore. Ko sem prišla tja, sem videla, da imajo veliko zabavišče, kjer lahko ljudje počnejo več stvari. Ali samo preberejo o njihovih artiklih, ali kaj pojejo (ker so imeli restavracijo), ali pa grejo skozi real živalski vrt. Zakaj real, ker si videl vse od blizu, brez ograj.

Najprej sem se zadrževala v restavraciji, da bi dobila kakšne informacije. Nato me je tam začel nekdo nadlegovati, in sem ga (po vzorcu Kung Fujevih filmov) s karate prijemom obvladala in vrgla na tla (yes :) ). Nato sem plačala tistih 5 eurov vstopnine in se podala v živalski vrt. Najprej mirno pohajkovanje se je kar naenkrat spremenilo v boj za življenje. Še posebej, ko sem vidla, da je v parku na območju kač tudi moja mami. Tja so jo pripeljali oni, ker sem začela “vohat”. No, vsaj tako se mi je zdelo. Da naju kače ne bi pičile, sva se skrili v pol odprte mini-jajčke, ki so bingljale nad vodo. Ko sva zlezi vsaka v svojo, je upravljalec jajčki potopil do polovice v vodo. Najini telesi sta bili tako potopljeni v vodo, ven je gledala le glava. Čez nekaj časa je začela mimo mene plavati jata kač. Bile so črne, z rdečimi pikami. Klicala sem mami, ki je bila za mano in ji govorila, da naj bo popolnoma mirna. Ni mi odgovorila. Še vedno sem vpila, da naj bo pri miru in naj kač ne gleda. Tudi takrat mi ni odgovorila. Kače so se ustavile zraven mene. Največja, ki je bila na vrhu, me je pogledala. Takrat sem molčala, ker se mi je zdelo, da moj zvok prenaša vibracije po vodi. Nekaj časa je bila tam in zadrževala sem dih. Nato je odplavala. V tistem trenutku so naju začeli reševati. Takoj sem tekla pogledat, kako je mami. Bila je negibna. Z rdečim madežem na roki. Se mi je zdelo, da se je čas za trenutek ustavil. Kot film so se mi pred očmi zavrteli zadnji dogodki in misel, da je bila mrtva že, ko sem ji klicala in mi ni odgovorila, me je zarezala tako močno, da sem zbudila.

Popolnoma prepotena in prvi trenutek čisto utrujena.

Uf, kakšne sanje.

  • Share/Bookmark

Kategorija: sanje


 

November 2018
P T S Č P S N
« Feb    
 1234
567891011
12131415161718
19202122232425
2627282930  

Kategorije

od 06.02.2010

tumblr visitor stats