Objave v kategoriji 'ona-on'

Gola telesa za boljše vreme? :)

12 komentarjev 17.03.2010 Plujem

Razgreta moška telesa, ki napol gola v divjih ritmih poplesujejo na odru, pred njimi pa trume kričečih žensk, ki se ob pogledu na izklesana telesa slinijo in trudijo priti čim bližje prvi vrsti. V čem je smisel?

Ko so pred leti v Slovenijo prvič prišli slavni Čipendejls (beri: Chippendales :) ), sva s prijateljico po mnogih letih druženja imeli prvo nesoglasje. Bila je namreč osupla, ker nisem hotela z njo na predstavo ameriških slači-fantov. Nekaj časa me je prepričevala, nato pa je ugotovila, da je moja odločitev dokončna.

Pa to, da sem takrat imela resno vezo, niti malo ni vplivalo na to, da nisem šla. Enostavno ne vidim smisla v tem, da bi šla v dvorano polno vreščečih žensk in se trudila dobiti “posebno obravnavo” na odru. Kaj točno se tam dogaja in če se fantje res slečejo do golega, ne vem. In me niti ne zanima. Vse, kar vem o teh rečeh, je to, kar sem videla na TV, ko so predvajali kakšno reklamo/novico. Kljub vsemu pa se mi tovrstne “zabave” zdijo nepotrebne in popolna izguba časa.

Ne rečem, da mi gledanje striptiza ni všeč. Seveda mi je, vendar samo, če ga izvaja moj izbranec. Ker vem, da je namenjen meni. In ker vem, da si ga bom potem lahko tudi privoščila.

Vse druge variante slinjenja, četudi samo od daleč in z očmi, okoli nekih tujih tipov se mi zdijo pa popolnoma nesprejemljive. Nezanimive. In tudi odbijajoče. Me pa vsekakor zanima, zakaj ženske hodijo na takšne predstave. In kaj od tistega potem imajo? Jih tista predstava tam tudi zrajca?

YouTube slika preogleda

Meni se zdi, da bi bila “moja pipi” ravno tam popolnoma imuna na vse moške “hormone”, ker bi vedela, da niso namenjeni njej. :)

Sploh pa ne vem, kaj naj bi bilo tako privlačnega na izklesanih telesih, ki se kar cedijo od olja in nadutosti. Je pa res, da ima vsak in vsaka drugačen okus. In popolnoma prav je tako. :)

Omeniti moram tudi, da je (ženski) striptiz priljubljen tudi pri moških. Kdo  (moški ali ženske) se bolj “slini” nad izvajalci, ki plešejo samo zaradi denarja, je težko (ali pa celo nemogoče) oceniti. Po poročanju “udeležencev” so ženske vsekakor tiste, ki ob pogledih na razgaljena moška telesa bolj kričijo. Moški naj bi tovrstne predstave namreč gledali bolj “tiho”. Razlike pa naj bi bile tudi v “sodelovanju”. Več žensk kot moških naj bi si želelo  sodelovati v posebnih “igrah za udeleženke”. Moški pa naj bi pri “ogledu” zapravili (zataknili) več denarja.

Posebna oblika striptiza so tako imenovani “peep showi“, ki se jih da “kupiti” tudi v nekaterih erotičnih trgovinah. In pa “privatni striptiz“, ki se najpogosteje organizira  ob fantovščini ali dekliščini. Njegov namen naj bi bil, da si bodoči mož, oziroma bodoča žena še zadnjič “privoščita”. “Privoščita kaj?”, je moje vprašanje.  Je gledanje nekih tujih golih teles res poseben užitek? In, nadalje: “So po poroki užitki res le še preteklost?”. Res, da nisem poročena, vendar se mi zdi, da se lahko v vezi, kjer se dva dopolnjujeta in obojestransko razvajata, erotični naboj ohrani tudi do pozne jeseni.

Trenutno najbolj popularno razkazovanje golega telesa pa naj bi bilo ob vremenski napovedi. Napovedovalke se med napovedovanjem različnih prognoz slečejo. Nekatere tudi do golega. V Sloveniji zaenkrat takšnega striptiza še niso zabeležili, v nekaterih sosednjih državah (npr. Hrvaški) pa že. Me pa zanima, če se bo tudi kakšna od naših vremenark opogumila in slekla. :) Sicer ne vidim smisla v takšnem početju. Niti razlogov. Zato me zanima, če je to zgolj zaradi reklame TV-ja? Dokazovanja, da si upajo? Lastnih fetišev? Podiranja “nekih” tabujev? Želje po “nečem novim”? Česa drugega? Ali “zgolj” zaradi “klicanja” boljšega vremena? :mrgreen:

Seks in golota sta seveda popolnoma naravni in sprejemljivi stvari in če bi ljudje več pozornosti namenjali erotičnosti kot nasilju, bi bil svet takoj lepši. Kljub vsemu pa se mi zdi, da je slačenje v primerih, ko ga ljudem na nek način “vsiljujejo”, neprimerno. Tudi zaradi otrok. Pa nisem neka “zategnjena” ženska. Daleč od tega. Seks in (skoraj) vse, kar je povezano z njim, sprejemam kot nekaj čudovitega. Vseeno pa se mi zdi, da je potrebno ločiti, kaj je sprejemljivo za množico in kaj naj bo na voljo tistim, ki to želijo videti (kupiti). Vsekakor bo odzive Slovencev in Slovenk v primeru slačenja naših vremenark zelo zanimivo spremljati. Glede na “paniko”, ki so jo nekateri zagnali zaradi Playboyjevega jumbo plakata, ki je predstavljal žensko z golimi prsmi, je pričakovati, da se bo ob takšni “akciji” naša mala državica pošteno “stresla”. :) Kajne? :)

Vir fotografije neznan.

  • Share/Bookmark

Kategorija: ona-on, tisto moje novo, vremenska slika, življenje Tagi: , , , ,

Tisti dnevi v mesecu

32 komentarjev 13.03.2010 Plujem

Včeraj je prijatelj pripomnil: “Si pa res prav posebne volje, kadar imaš “tiste dneve” v mesecu.” Za hip sem postala in razmislila, nato pa sem se strinjala. Res sem posebne volje. Nisem tečna. Le malce…posebne volje sem. :)

Res, da se mi spremeni glas. Da je koža na dotik drugačna, manj mehka.  Da so lasje bolj “štrenasti”. Da oči dobijo drugačno obliko. Da se mi prsti malce odebelijo. Da me prva dva dneva običajno boli glava. Da me na trenutke bolijo tudi notranji organi. Ter da mi najpogosteje še dodatno zastaja voda. A vse to še nikakor NI razlog, da bi si smela vzeti pravico, da bi v “teh dneh” lahko bila tečna. Razdražljiva. Prepirljiva. Slabe volje. Ali sitna. Zato nikoli nisem razumela žensk, ki so v “tistih dneh” jezne na “cel svet”, se jezijo na partnerja, otroke, okolico in dajo vsem okoli sebe vedeti, da imajo “tiste dneve” in da naj jih pustijo pri miru. Niti nikoli nisem razumela žensk, ki  se zaradi “tistih dnevov” smilijo same sebi in menijo, da jim takrat pripada “posebna “bogica bolana obravnava” s strani partnerja (in/ali drugih). Še manj pa razumem tiste, ki se že teden pred “tistimi dnevi” (v večini brez razloga) izgovarjajo, da imajo PMS in so zato do drugih nepotrpežljive, zadirčne, žaljive in nesramne.  “Tiste dneve” (in teden pred njimi) pa še dodano izkoriščajo za manipulacijo z drugimi.

Res, da imajo nekatere ženske ob “tistih dnevih” hude bolečine. Nekatere celo bruhajo. In to vsekakor ni prijetno. Zato topel objem partnerja takrat res  prija. Vseeno pa verjamem, da se da vsako stanje sprejeti pozitivno in kot del življenja. In hitreje kot to naredimo, lažje nam je. Pa ne samo v “tistih dnevih” (ki so nam naravno dane), tudi sicer.

Res je tudi, da je malce neprijetno imeti “plenice”, ko je zunaj npr. 30 stopinj, ali pa takrat, ko greš ravno na dopust. Pa tudi občutek, ko se ti “zlije”, ko vstaneš, ni ravno prijeten. Sploh, če je tekočina takšna, da kar polzi naokoli. Ampak menzes je pač del tega, da smo ženske. In to, da ženska ima menzes, pomeni, da je zdrava, dozorela ženska. Ne pa, da je “bolana”. Poimenovanje mesečnih krvavitev v smislu “bolana sem”, se mi zato zdijo neutemeljene. Še bolj neumni pa se mi zdijo “najnovejši” izumi, tabletke, s katerimi ženske naj ne bi več imele menstruacije. Kam nas vodi ta svet? Prav zaskrbljujoče se mi zdi, kako ljudje vse bolj posegajo v “naravno dano”.

Sploh sedaj, ko se je spremenila tudi ponudba “plenic”. Se še kdo spomni tistih vir 100 in vir 80? :)

Kakšne muke sem doživljala s tistimi vir 100, ko sem bila še v OŠ. :) Že na daleč se je namreč videlo, “da jo imam”. In kot najstnici mi je bilo precej nerodno, da sem jo dobila prva v razredu. Sošolci so se iz tega precej norčevali. “Otroci, pač.”, si mislim sedaj. Takrat pa mi je bilo precej neprijetno.

Fotografija najdena na http://otrocarije.blogspot.com/20090301archive.html.

K sreči so tiste debele, ogromne vložke precej hitro zamenjali novejši, tanjši in bolj “zmogljivi” (beri: vpojni) modeli (to se pa sliši kot reklama za kakšen mobilni telefon, hehe :) ). Vataste tampone pa so zamenjali tamponi z različnimi “folijami”, ki naj bi bili “notranjosti” bolj prijazni. Kakšni materiali so bolj zdravi, je vprašanje. Najbolj naravne naj bi bile “posodice”, ki pa se mi še vedno zdijo nekako neuporabne.  Ampak to bo verjeto zato, ker posodice (še) nisem poskusila.

Danes tako vztrajam s “preizkušenimi recepti” in bidejem ob strani. :) Nisem slabe volje, niti nisem tečna. Sem pa še vedno…posebne volje.

In kaj ta posebna volja pomeni?

Težko je definirat. Ni neprijetna. Ni odklonilna. Je pa..posebna. In z veliko smeha. :) :mrgreen:

  • Share/Bookmark

Kategorija: dnevnice, ona-on, tisto moje novo, življenje Tagi: , , ,

Gladka ali kosmata?

48 komentarjev 6.03.2010 Plujem

Tako kot se spreminjajo lepotni ideali, se spreminja tudi (ne)navdušenost nad dlakami na telesu. Včasih je bila poraščenost pri obeh spolih nekaj običajnega in popolnoma sprejemljivega. Z leti pa trend vodi v smer vse bolj gladke kože in urejenih dlačic. Poleg žensk je sedaj tudi vse več moških, ki skrbijo za to, da so nekateri deli njihovega telesa gladki in urejeni.

Fotografija najdena na http://www.waxing4blokes.com.

Vse več ljudi tako prisega na gladko kožo in “frizurice”. Pri sebi in pri partnerju. Tudi ženske smo vse bolj razvajene, da je moški “spodaj” gladek in urejen. Dotiki s prstki ali jezikom so tako še bolj slastni, sekusalni užitki pa zaradi dotika “gladkih” spolovil bolj intenzivni.

Vzporedno s tem se je spremenila tudi ponudba v trgovini. Pred leti so prodajali samo britvice, nato so uvedli depilacijske kreme. Sčasoma tudi vse bolj kvalitetne depilatorje in epilatorje. Spremenila se je tudi ponudba za oblikovanje frizurice. Včasih smo si ženske šablone delale same, iz papirja. Sedaj so na voljo različne oblike plastičnih variant.

Več informacij na www.mybikini.si.

Vse več salonov ponuja tudi raznovrstne depilacije, med katerimi je trenutno najbolj “in” brazilska depilacija. Vse več pozornosti pa dobivajo tudi razni “intimni” frizerji, ki poleg oblike poskrbijo tudi za različne barvne in ostale dodatke.

Fotografija najdena na http://media.picfor.me.

Zanimiva in posebna je tudi “urejenost” s tatujem, kjer gladko kožo krasi izbrani motiv.

Nekateri pa še vedno prisegajo na “popolno golo” urejenost.

Vir fotografije neznan.

Poleg spolovil si ljudje urejamo tudi dlačice na nogah in pod pazduho. Nekateri tudi na rokah. Nekateri (moški) k temu dodajajo še prsni koš in hrbet. Čeprav imajo nekatere ženske nekaj “ljubavnega tepiha” prav rade. Zdi se jim namreč “moški”.

Vir fotografije neznan.

Nekateri pa še vedno vztrajajo, da morajo dlačice biti tudi na intimnih predelih. Ker jih to rajca.

Vir fotografije neznan.

In pod pazduho. Kar je s higienskega vidika manj priporočljivo, predvsem poleti.

Fotografija najdena na findingtowanda.wordpress.com/.

Nekateri si dlačice odstranijo tudi z laserskim posegom, ki dlačic ne odstrani trajno, temveč le za nekaj let. Predvsem je ta metoda aktualna pri dlačicah, ki zaradi različnih hormonskih neravnovesij zrastejo na mestih, kjer naj jih ne bi bilo (npr. pri ženski na bradi, prsih in podobno).

Fotografija najdena na http://www.oceanwavenyc.com/what_is_laser_hair_removal.php.

Vsekakor si svoje telo vsak ureja tako, kot mu najbolj ustreza. Pri tem lahko upošteva tudi partnerjeve želje, trenutne trende ali svoje (in partnerjeve) fetiše.

Nikakor pa ne smemo pozabiti, da je depiliranje lahko tudi oblika erotične igrice ali presenečenje za partnerja (npr. z novo obliko intimne frizurice).

***

In kakšna ustreza vam? Gladka ali kosmata? Koža mislim. :mrgreen:

  • Share/Bookmark

Kategorija: dnevnice, ona-on, tisto moje novo, življenje Tagi: , , ,

Ne, pomeni NE in pika!

119 komentarjev 18.02.2010 Plujem

A je mogoče v besedah “Ne, hvala. Ne grem na kavo s tabo.” razumeti, da si želim iti na kavo?

Danes se mi je namreč znova zgodilo, da me je moški, ki sem ga s podobnimi besedami že večkrat zavrnila, znova povabil na kavo. In ko sem znova rekla “Ne, hvala.”, je še vedno vztrajal in iskal razloge za mojo neodzivnost v tem, da me je strah. Le česa naj bi me bilo strah? Ne vidim razlogov niti za minimalni strah. Ker je še vedno vztrajal, sem znova jasno povedala, da z njim ne želim iti na kavo. Pa tudi to ni bilo dovolj. Dodal je, da nisem dovolj odločna. In kaj je neodločnega v tem, da nekomu rečeš “Ne, hvala, ne grem na kavo s tabo”? Ko sem ga vprašala, ni vedel odgovoriti.

Nikakor ne morem razumeti, da ljudje ne razumejo preprostega NE. Ali bi bilo bolje, da bi se zlagala in mu rekla “Joj, bi šla, ampak danes ne utegnem, morebiti kdaj drugič….” in ga potem s tem odgovorom celo leto vlekla za nos, nato pa končno priznala, da nočem z njim na kavo? Bi takšen potek bil bolj spremenljiv? Imajo ljudje res rajši laž, kot odkrito besedo, ki jih sicer postavi pred trd zid?

Saj so situacije, ko res ne utegneš, vendar takrat ne rečeš najprej “Ne, hvala, ne grem s tabo na kavo.”, potem pa si premisliš. Ni tako?

Zakaj nekateri ne razumejo, da NE, pomeni NE? Pa ne samo pri kavi. Tudi pri drugih rečeh. Sploh kar se tiče spolnosti. Jasno mu pokažeš in tudi poveš, da z njim ne želiš imeti nič. Ampak on vztraja, ker ima pač občutek, da lahko kaj dobi. In sex ni edina stvar. Situacij, kjer ljudje ne razumejo zavrnitve in vrtajo še naprej, je nešteto. Ena izmed takih je tudi zaupanje. Ljudje si zaupanje lahko samo pridobimo. Ne moremo ga izsiliti. Na noben način. Niti ga ne moremo kupiti. In ko kdo začne siliti vame, po tem, ko jasno postavim in pokažem svoje meje, se še bolj zaprem. (Pa verjetno nisem edina.) Nekateri enostavno ne razumejo, da bolj kot vztrajajo, manj imajo uspeha. Takšne situacije se običajno končajo na dva načina. Prvi je, da zavrnjena oseba igra “žrtev”, kako je “boga” in kako je druga oseba do nje neizprosna in hladna. Drugi pa, da zavrnjena oseba drugo osebo začne žaliti, poniževati in o njej širiti neresnice. Najpogosteje se zgodi kombinacija obeh. Lahko pa se situacija konča tudi s fizičnimi obračunom in poškodbami. Najpogosteje pa ima zavrnjena oseba po ugotovitvi, da moledovanje ni prineslo rezultatov, željo po agresivnem (dvo)govoru, s katerim si krpa svoj prizadeti ego. In običajno takrat pokaže svoj pravi obraz, ki ga je v fazi dajanja komplimentov seveda spretno prikrivala.

Pa to ni omejeno samo na moški spol. Tudi nekatere ženske so takšne. Enostavno ne razumejo, da NE pomeni NE.

Kadar se mi zgodi, da me kakšen tak “užali”, mi je takoj jasno, da si na tak način krpa samo svoj ego.  Ter da si ne zmore priznati resnice in si pogledati v obraz. Vsi pač rabimo  in uporabljamo različne obrambne mehanizme, s katerimi umirjamo svoje notranje frustracije. In če  mu je s tem, ko me žali, lažje, naj si privošči. S tem namreč samo še dodatno kaže svojo sliko. :mrgreen: Ampak, to mu dopuščam samo do takrat, dokler ne (z)moti mojega notranjega miru. Ko me zmoti, jasno potegnem črto. In tudi, če ta oseba hoče vplivati na druge okoli mene, se ne vpletam v njegova dejanja. Niti ne začenjam “proti-kampanje”. Njihova moč je namreč ravno v tem, da se oseba, ki jih je zavrnila, jezi. S tem bi namreč lahko potrdili svoje laži in dosegli svoj cilj. Zato jim nočem dati tega veselja in jih puščam pri miru. Navsezadnje na tak način ohranjam tudi svoj notranji mir. Kar se pa drugih tiče, je pa tako: tisti, ki imajo vsaj nekaj soli v glavi, si bodo sliko o meni ustvarjali sami. :)

Prijatelj mi sicer večkrat pravi, da se mi to verjetno dogaja zato, ker sem po naravi preveč prijazna do ljudi in nisem nesramna niti do tistih, ki so nesramni do mene. Morda res. Ampak takšna sem. Spuščanje na nivo žaljenja in laganja se mi zdita dejanji nedoraslosti, primitivnosti in nesposobnosti gledanja sebi v obraz in nevešče komunikacije. Komunikacijske veščine, trdna samopodoba in sposobnost sprejemanja kritike so namreč tiste, ki nas obvarujejo pred tem, da bi nas izpadi drugih prizadeli, hkrati pa nam dajejo orodje, s katerim lahko učinkovito upravljamo z različnimi situacijami, še bolj pa sami s sabo.

Foto (c) iStock

  • Share/Bookmark

Kategorija: ona-on, tisto moje novo, viharji, življenje Tagi: , , ,

“Valentinovo” naj bi bilo vsak dan v letu

10 komentarjev 14.02.2010 Plujem

Razmišljam o Valentinovem dnevu. Ki je praznik zaljubljencev. Pa tudi praznik tistih, ki jih povezuje iskreno prijateljstvo. Tradicionalno gledano je Valentinovo dan, ko naj bi si izkazovali naklonjenost in ljubezen. V preteklosti je bil ta običaj pospremljen s pošiljanjem voščilnic. Mnogokrat tudi anonimnih. Na ta dan so namreč mnogi izpovedali/izkazali ljubezen tudi skriti simpatiji.

V sodobnem času, ki (na žalost) postaja vse bolj materialistično usmerjen, pa naj bi pozornost za Valentinovo vključevala tudi darilce, s katerim bi izbrani osebi povedali, da jo imamo radi. V ta namen trgovine že kakšen mesec prej začnejo polniti police z različnimi izdelki, ki so okrašeni s srčki in z različnimi napisi vabijo ljudi, da kupujejo darila, s katerimi bodo lahko izkazali svojo ljubezen. Nekoč “prisrčen” dan tako vse bolj dobiva podobo komercialnega praznika, zaradi česar njegov pravi pomen in namen vse bolj bledita.

Saj je lepo na Valentinovo razveseliti nekoga, ki ga imaš rad. In vem, da večina “srčkastih” daril ni pretirano draga (čeprav so nekatere cene res zasoljene, sploh cene rož). Vem tudi, da obstaja 5 različnih načinov izkazovanja in sprejemanja ljubezni. Pravijo jim tudi 5 jezikov ljubezni. Nekateri cenijo predvsem izrečene besede, drugi posvečen čas, tretji usluge, četrti dotik, peti pa darila.

A vendar.

Ali za izkazovanje ljubezni res potrebujemo darila? A nista pozornost in izkazovanje naklonjenosti veliko več vredni ? In tudi, kakšna darila so sploh potrebna. Je dovolj najljubša čokoladica (ki izkazuje, da si je zapomnil, kaj imamo radi), ali mora to biti “rinka” ne-vem-koliko karatnega kamna (ki izkazuje, da mu za nas ni škoda denarja)?

Pa tudi. Ali za izkazovanje ljubezni res potrebujemo praznik? A ni lepše nekoga, ki ga imamo radi, razveseljevati preko celega leta? Pa ne z dragimi darili. Temveč  s spoštovanjem. S pozornostjo. Z razumevanjem.  Z različnimi dejanji.  In z razvajanjem. Ter mu tako s svojim odnosom preko celega leta kazati, kako radi ga imamo. Ker ljubezen, tista prava, traja celo leto (in še dlje) in ne samo na Valentinovo.

http://titefanouille.livejournal.com/

Fotografija najdena na: http://titefanouille.livejournal.com/

  • Share/Bookmark

Kategorija: ona-on, praznično, tisto moje novo, življenje Tagi: , , ,

Moški, njihovi centimetri in duracel zajčki

74 komentarjev 28.01.2010 Plujem

Začelo se je s širokoustenjem, kako obvlada in kako je odličen. V fazi osvajanja mi je šepetal, da me bo s svojim debelim ponosom, ki bo popolnoma zapolnil moje votlinice, in posebno tehniko, ki naj bi jo obvladal samo on, popeljal v divje vrhunce. Vendar sem bila že od samega začetka skeptična. Njegov glas je izražal vse prej kot divjo strast. Enako je bilo glede mimike telesa. Preveč je bila mlahava, da bi nakazovala na divjo in vročo akcijo. Da ne omenjam še oči. Frekvence energije. In seveda vonja. Ki me je kljub sveže umitemu telesu odbijal. A ker sem bila v fazi preizkušanja svojih senzorjev (tudi tistih o oceni dimenzij), sem se odločila za akcijo.

Po nekaj uvodnih besedah je sledila kratka predigra, kar mi je popolnoma ustrezalo. V takšnih scenah, pa tudi sicer, mi je ljubša direktna akcija. Ki pa mora biti dobro izvedena. To zame, iz  ženskega vidika, pomeni, da morata biti vsaj prva dva vboda počasna. Z občutkom. Najprej zato, ker občutek, kako glavica počasi prodira v mehkobo votline, rajca. Potem pa tudi zato, da se votlinica pripravi na sprejemanje. Po tem je izvedba  seveda lahko poljubna in dinamična.

Direktno nabijanje že ob prvem vbodu pa bolj kot na divje predajanje strastem spominja na reklamnega duracel zajčka, ki ima samo en gumb. In to gumb za vklop/izklop.

In tudi v tem primeru je bilo tako. Besede so se izkazale samo za besede, Besedičenje okoli dimenzij pa je znova potrdilo dejstvo, da tisti, ki cm res imajo, o tem ne blebetajo, temveč ga rajši kar pokažejo, ko situacija ponudi priložnost. :)

Sprašujem se, zakaj moški tako radi pretiravajo glede velikosti svojega orodja. In zakaj se tako pogosto delajo, da so nekaj, kar niso? In da niso, kar pravzaprav so. V čem je smisel?

Mar jim ni jasno, da se s tem samo smešijo. Pa ne gre za centimetre. Niti za tehniko. Gre za iskrenost. Za sprejetje samega sebe. In realen pogled nase in vase. Biti tako visoko od tal, je pravzaprav zaskrbljujoče. Res je, da imamo ljudje  različne okuse, različne izkušnje, različne želje. In tudi ženske ocenjujemo na podlagi svojih meril, pravil in želja. Vendar določene stvari so pač fiksne.1 cm je pač 1 cm. Ni tako?

Se moški res ne zavedajo, da izpadejo smešno, če se bahajo, da imajo v hlačah 20 cm, ko ga pa pobližje “spoznaš”, pa ugotoviš, da tudi v najmogočnejšem stanju ne preseže 15? Ali moški res mislijo, da ženske nimamo “augenmasa”? Še bolj pa, ali res mislijo, da nimamo občutka?  Lahko bi vedeli, da so usta najboljši meter. Vsaka ve, koliko centimetrskega (v dolžino in obseg) spravi noter in do kam. Ni tako?

Pa znova ponavljam. Ne gre se za centimetre. Sprejemljiv je tako 10  (in manj) kot 20 (in več) centimetrski. Tako tanjši kot debelejši. Važno je le, da je čist. In to je edini kriterij, ki šteje. Vsaj pri meni.

Kar se tiče pa tehnike, ne rabi biti boljša od moje najbolj idealistične podobe ljubljenja. Važno je le, da je sproščena. In nežna. Z občutkom. Seveda je včasih na začetku tudi nekaj treme. Tudi rahla nerodnost je čisto sprejemljiva in prisrčna. Sploh, če so vmes čustva, smo na začetku lahko tudi malo nerodni. :) A to je samo še pika na i pri rajcanju in občutku zaželenosti.

Smešno pa je (vsaj meni), da se nekdo baha, kako obvlada, potem pa se izkaže, da z leti prakse ni osvojil niti osnovnih “prijemov” zadovoljevanja.  Ter da je največ, kar premore, tehnika duracel zajčka. Pri takšnih se vedno vprašam, ali živijo v takšni zablodi, ali imajo probleme z ocenjevanjem realnosti in sebe, ali pa s pretvarjanjem želijo žensko zavesti v prepričanje, kako so odlični. Je možen še kak drug razlog?

Kot kažejo primeri, to počnejo predvsem tisti, ki se sami sebi (vsaj na nek način) ne zdijo dovolj dobri. Pa ne samo na seksualnem področju. Temveč tudi na drugih. Prazno bahaštvo jim verjetno daje občutek lažne samozavesti.

Seveda pa je cel šment, kadar so spregledani. Ampak samo spregledani. Brez oponašanja, da so lagali. Takrat se uprejo z vsemi štirimi. In četudi priznajo, da so pretiravali, znajo strupeno ugrizniti. Zaradi prizadetega ega verjetno.

Zato se sprašujem, kaj jim reči? Če sploh kaj. Je smiselno povedati svoja opažanja in jim podreti hišico iz kart? Ali jih je bolje pustiti pri miru in jim dovoliti, da se počutijo superiorne vsaj v svojem svetu sanj?

Na nek način je verjetno najboljše, da se ne praskamo, kjer nas ne srbi. Sprejemo, če nam je dovolj zanimivo za sprejeti. Sicer pa odidemo naprej in si poiščemo druge ljudi in druge izkušnje. Po drugi strani pa problem nastane predvsem takrat, ko nas zaradi našega opažanja pičijo. Četudi jim nič ne rečemo. Kaj pa takrat? Kako naj se branimo? Z žalitvami in metanjem pod nos nikakor ne. Še najbolje je, da se vljudno postavimo zase in odidemo. Stran. Tja, kjer se bomo počutili dobro. Ni tako?

vir neznan

Foto: vir neznan

  • Share/Bookmark

Kategorija: ona-on, sex, tisto moje novo, življenje Tagi: , , ,

Žensko – moški pogledi

8 komentarjev 25.01.2010 Plujem

Prej sem bila na čaju s prijateljico. Med drugim je beseda (seveda :) ) nanesla tudi na moške. A ne na način, kot predvideva večina. Ne, nisva jih obrekovali. Temveč sva se spraševali, če ženske res preveč analiziramo stvari. Še bolj pa, če res v belem vidimo črno in obratno. Večina moških je za “žensko-moške” zadeve precej sproščena. Ženskam (no, tudi nekaterim moškim) se pa kaj hitro zgodi, da preveč analiziramo. Še pogosteje pa iščemo iglo v kopici sena, da bi “našli” tisto, kar si želimo. V večini se nam to zgodi takrat, ko so v “igri” ljubezen, naklonjenost, simpatija in (seveda) sex. :)

Ob tej priliki sem se spomnila na zgodbico (bolj šalo), ki sem jo slišala na radiu Antena (zapisano pa sem našla tudi pri RiLetu):

V službi se pri kavici pogovarjata dve prijateljici.

- Kakšen sex si imela včeraj?

- Katastrofa. Mož je prišel iz službe, v 3 minutah je pojedel kosilo, potem sva 4 minute sexala in nato je po 2 minutah zaspal. Pa ti?

- Pri meni fantazija. Mož je prišel domov in me je peljal na prekrasno romantično večerjo. Po večerji sva se počasi sprehodila do doma in se pogovarjala. Ob prihodu domov je prižgal sveče in mi namenil eno uro predigre. Nato sva še eno uro sexala. Po sexu pa sva se eno uro še pogovarjala. Res nepozabno in čudovito.

Ob istem času se pogovarjata dva kolega.

– Kakšen sex si imel včeraj?

- Ej, super! Pridem domov, kosilo na mizi, pojem, se izsexam in potem blaženo zaspim. Pa pri tebi?

- Pri meni katastrofa. Pridem domov, pa ni bilo elektrike, ker sem pozabil plačati račun. Ni bilo druge, kot da ženo peljem ven na večerjo. Neka brezvezna hrana je bila tako svinjsko draga, da še za taksi nisem imel denarja, pa sva morala domov peš. Prideva domov, doma – jasno – ni elektrike, zato sem moral prižgat tiste preklete sveče. Bil sem tolk besen, da se mi eno uro ni dvignil, potem mi od živčnosti eno uro ni prišlo, vse skupaj pa me je tolk razpizdilo, da še eno uro nisem mogel zaspati.

Zanimvo, a ne? Sicer pa, ne glede na to, da je zgodbica (najverjetneje) izmišljena, se v določenih detajlih precej močno navezuje tudi na realnost in odnose med moškim in žensko. Predvsem pa na različno dojemanje dogodkov. Zato je bistveno, da smo pozorni ter spremljamo odzive in znake (ne)zadovoljstva pri drugih ljudeh. A tudi to naj bo zmerno. Pretirana sumničavost in iskanje znakov, ki kažejo nasprotno, namreč vodijo v nesproščenost in nezadovoljstvo.

Foto (c) Josh Perez

Foto (c) Josh Perez

  • Share/Bookmark

Kategorija: ona-on, tisto moje novo, življenje Tagi: , ,

Ne glej mi pod kiklo!

39 komentarjev 8.01.2010 Plujem

Zaradi moje narave se dostikrat znajdem v situaciji, ko ljudje poskušajo z mano manipulirati. Strinjam se s tistim, ki me je opisal, da sem “okolju prijazna”. Kljub temu pa znam razmišljati s svojo glavo in postaviti meje takrat, ko se mi zdijo potrebne.

V večini imam probleme največ zaradi tega, ker se ne znam in nočem pretvarjati. Ker se ne znam in nočem delati, da sem, kar nisem, oziroma da nisem, kar sem.

Še največkrat pa zato, ker se nočem podrediti nečemu, s čimer se ne strinjam. Temveč (četudi prijazno) vztrajam na svojem (če se mi tako zdi prav). Iz tega se je verjetno razvil tudi moj odpor do avtoritete. Predvsem v tistih situacijah, ko se od mene pričakuje popolna poslušnost. Brez možnosti, da povem in izrazim svoje mnenje in pomisleke. Tudi v rečeh, s katerimi se jasno ne strinjam. Takrat se seveda uprem. Z argumenti. V večini sicer prijazno, če me ne poslušajo, pa (v večini) mirno, a zelo odločno.

Pa ne govorim o neprilagodljivosti. Ker se znam in zmorem prilagoditi. Vendar samo tam, kjer se mi to zdi potrebno. Niti ne govorim o trmi. Ker nisem brezglavo trmasta in prepričana le v svoj prav. Niti ne govorim o nesposobnosti sprejeti kritiko. Ker s slednjo nimam težav. Če se zmotim, si zmorem to priznati. In se za dejanje tudi opravičiti, če je potrebno. Sprejemam predloge, čeprav je odločitev še vedno moja. Tudi mnenja (o drugih) si ustvarjam sama in za to ne potrebujem drugih, da bi mi kaj sugerirali. Vsakršni poskusi “pranja možganov”, ali pa poskusi uveljavljanja njihove volje (na silo), ker oni mislijo drugače, pri meni nikakor “ne pali”. Ne da se namerno odločim nasprotno, preprosto poslušam sebe, svoja prepričanja, svoje želje in svoje potrebe.

Poskusi in bolestne potrebe nekaterih, da bi me upognili po svoje, so včasih prav smešne. Predvsem so zanimivi njihovi pristopi. Od moledovanja do ukazovanja. Najpogosteje se v tem položaju znajdejo moški (čeprav so v to lahko tudi ženske). Ki so prepričani, da bodo z ukazovanjem (ali moledovanjem) pridobili, ali bolje izsilili, mojo pozornost. Rezultat je seveda nasproten. Ne samo, da jim ne uspe. Uničijo še tisto, kar je prej morda obstajalo.

Tudi nadzorovanja ne maram. Sploh, če kdo sledi vsak moj korak. Tudi zahteve po polaganju računov, kje sem (bila), s kom in kaj sem počela, me odbijajo. Saj sem vendar odrasla ženska. Ki se jasno zaveda svojih odgovornosti, še bolj pa pomena, namena in smisla partnerske veze. Ki nikakor ni varanje in iskanje pozornosti drugje. Temveč ljubeč in zaupen odnos, ki temelji na iskrenem predajanju skupnih užitkov. Tudi seksualnih. Ko enkrat nekaj od tega manjka, nima smisla praznine zapolnjevati z drugo osebo in živeti v trikotniku, temveč je edino smiselno oditi in začeti na novo. Drugje. Z drugim.

Sicer pa sama z veseljem povem, kaj sem počela in kje sem bila. Pa tudi vprašanja o mojem dnevu, početju in dogodkih so popolnoma sprejemljiva. Pravzaprav sem jih vesela. Ampak, če so vprašanja. Zaradi zanimanja. Ne pa zahteve zaradi bolestne želje po nadzoru. Deset klicev po tem, ko se zaradi zadržanosti nisem mogla javiti, plus pet sms-ov vrste “kje si”, me jasno odbijajo. Sploh zato, ker tisti, ki me poznajo, vedo, da ob prvi priliki pokličem nazaj. Razen, če je dogovor drugačen. Multi-kratni klici so jasno sprejemljivi samo v akutnih situacijah.

Sicer pa, ko me nekdo poskuša ujeti v kletko in me zakleniti, doseže ravno nasprotni učinek. Najprej se verbalno odločno uprem. Če ni učinka, pa odidem in se osvobodim. Pristrižena krila me utesnjujejo. Zato jih tudi drugim ne strižem. Sploh pa ne partnerju. Bistvo srečne veze je ravno tem, da smo z nekom zaradi lastne želje. In zato, ker nam preživljanje časa z njim preprosto “paše”. Čeprav  je pomembno, da imamo  poleg skupnih hobijev še vedno nekaj “čisto”svojih, s katerimi ohranjamo svojo neodvisnost in svobodo. Kar je izrednega pomena. Partnerski odnosi naj bi bili enakopravni. Z veliko količino komunikacije, svobodnega izražanja mnenj, (ne)strinjanj in želja.  Tudi erotičnih. Kjer je sprejemljivo (in celo zaželeno) tudi gledanje pod kiklo. :) :mrgreen: 8)

Kakšen je pa vaš odnos do avtoritete? Kako reagirate, ko/če vas poskušajo nadzorovati (tudi v partnerski vezi)?

Foto (c) Surveillance Shoe

Foto (c) Surveillance Shoe

  • Share/Bookmark

Kategorija: dnevnice, ona-on, tisto moje novo, življenje Tagi: , , ,

Naprej Nazaj


 

December 2018
P T S Č P S N
« Feb    
 12
3456789
10111213141516
17181920212223
24252627282930
31  

Kategorije

od 06.02.2010

tumblr visitor stats