Objave v kategoriji 'ona-on'

Turkiz.

Dodaj komentar 21.06.2012 Plujem

Danes si bil tako lep.

Skrajšani kodri so ti razkrivali vesel obraz, ki se ti je pomladil. Tvoje oči so žarele kot svetleči turkiz na gladki porjaveli koži. Pa še turkizno si bil oblečen.  :)

Sedela sem nasproti tebe in ko si mi podaril ogrlico za zaščito, sem te poljubila na ličko. S tem sem te presenetila, se mi je za hip zazdelo. A rekel nisi nič, jaz pa tudi nisem vprašala. :)

Nato sva klepetala.

Ko si govoril, sem opazovala tebe in svoje občutke. Še vedno si mi blizu. Še vedno te čutim. A na drugačen način. Nisem imela potrebe, da bi se te dotikala. Niti nisem razmišljala, kako bi bilo, če bi bila intimna. Dovolj mi je bilo, da sva bila tam. Da sva klepetala. Da sva se gledala v oči. Da sva se začutila. Da sva samo bila.

Povedala sem ti tudi za spomin s koncerta. Nisem ga v podrobnosti opisala, ker si razumel, kaj želim povedati.

Povezava. Dogovor od prej. Zlitje.

Da.

V spominu sem videla zlitje dveh duš.

Popolnost. Ujemanje.

*

Da.

Res je bilo prijetno druženje.

Vzel si si čas zame in to spoštujem.

Hvaležna sem, da si ob meni in z mano.

*

Ti pošiljam objem.

Vir: http://www.myspace.com/chicachula07/blog/509209632

  • Share/Bookmark

Kategorija: cukrčki, ko duša prede, ljubeznice, ona-on, tisto moje novo, turkiz, življenje Tagi: , , , , , ,

Hočem pravega moškega!

103 komentarjev 2.01.2011 Plujem

A na tržišču res ni nobenega odraslega, dozorelega, socializiranega in inteligentnega moškega? Več moških, ko spoznam, bolj ugotavljam, da je samski stan še najboljši. Po vseh letih poskusov enostavno nimam več moči, da bi se ukvarjala z nedoraslimi moškimi, ki ne vidijo niti 5 cm naprej od svojega nosu. Pa ne govorim o dioptriji, da ne bo kakšnih pomot.

Nocoj sem znova ugotovila, kako leta ne prinesejo doraslosti in kako izkušnje ne pomenijo dozorelosti. Res nimam več idej, kako spoznati pravega moškega, ki poseduje vse tiste značilnosti, ki se mi pri moškem zdijo bistvene. Sem brala, da moške spoznaš pri različnih dejavnostih. A ne glede na to, da imam toliko različnih dejavnosti in da mesečno spoznam ogromno novih ljudi, sem do sedaj videla le dva moška, ob katerih mi je vzelo sapo. Za prvega sem kasneje ugotovila, da le ni na enaki frekvenci, kot jaz, za drugega pa pravzaprav še ne vem, ker sva zaenkrat še na “vi”.

Dovolj imam tudi vseh tistih oddanih moških, ki mi pihajo na dušo, potem pa zaradi mojega ne-odzivanja besede obrnejo in mi govorijo, kako jaz osvajam njih. Prav neverjetni so. Sploh tisti, ki pri “pecanju” dodajo še to, da ne vedo, zakaj sem jim všeč, ker moja postava res ni po “standardih”; a jih vseeno močno privlačim. Na začetku se mi je zdelo to še zanimivo, sčasoma je postalo nadležno, potem me je prizadelo, sedaj pa razumem.

In tudi vse ostale razumem. Mi je pa sedaj dovolj tega, da sem stalno jaz tista, ki za druge nekaj naredim. Da sem stalno jaz tista, ki skrbim za druge. In da sem stalno jaz tista, ki moške zadovoljuje. Tudi to, da moški želijo, da jih “obdelam”, se mi je včasih zdelo super in fajn. Sploh, ko so mi povedali, kakšni so razlogi za to, da si tega želijo. A sedaj, pri vseh teh letih, sem potegnila črto. Ne. Ne želim več odnosov, kjer moram biti jaz pobudnica za vse, kar se dogaja. Kjer sem jaz tista, ki skrbim. Ki kažem, da si želim. Dovolj mi je tega. Hočem odnose, kjer si bo moški želel od mene še kaj več kot moja usta.

Hočem moškega, ki bo odrasel, dozorel, socializiran, inteligenten, vešč komunikacije, vljuden, gentlemanski, pozoren in dišeč.

Da.

Dišeč.

Hočem dišečega moškega, za katerega me ne bo skrbelo, ali je spodaj čist ali ne. Hočem moškega, ki bo pokazal, da si me želi in bo imel na “lagarju” tisoč in eno idejo za popestritev rutinskega obdelovanja. Hočem moškega, ki bo znal ciljati sredino školjke, in hočem moškega, ki bo sposoben udariti po mizi, hkrati pa bo razumevajoč, nežen in ljubeč.

Da.

Takšnega hočem!

Pravega moškega! Ki bo vse v enem!

Hočem svojega twin flame-a!

In hočem ga tukaj in zdaj v vsej njegovi magičnosti!

  • Share/Bookmark

Kategorija: insomnia, ona-on, tisto moje novo, življenje Tagi: , , ,

Poetska filmska ljubezen tudi v resničnem življenju?

20 komentarjev 10.08.2010 Plujem

V filmih je vse tako rožnato. Vse stresne situacije so zaključene z objemi, poljubi, razumevanjem in sočutjem. Tudi ljubezen se vedno zgodi. In to povsem nepričakovano ter takrat, ko je glavni lik obdan z žalostjo, brezizhodnostjo in osamljenostjo, kar gledalce običajno navdaja z upanjem.

Kaj pa v resničnem življenju?

Kljub temu, da se jasno zavedam, da so filmi zgolj slikovna iluzija, se včasih vprašam, ali je poetska filmska ljubezen možna tudi v resničnem življenju? Je ljubezen lahko tako idelana, kot jo prikazujejo filmi? Ali lahko najdemo partnerja, s katerim si pomenimo “vse na svetu”? Ali smo z nekom lahko brezmejno srečni, brez prevar in prepirov?  Ali pa nam ustvarjalci filmov zaradi večjega dobička poskušajo glavo/misli napolniti le z nekimi praznimi željami in upanjem, ki morda sploh ne obstajajo?

Če se za hip ustavim samo ob tem, da filmi prikazujejo, da v naše življenje pride prava oseba ravno takrat, ko smo najbolj na dnu, se sprašujem, koliko nižje pravzaprav sploh še lahko grem. Da, vem. Nikoli nismo tako nizko, da ne bi mogli biti še nižje in nikoli nismo tako visoko, da ne bi mogli višje. A vseeno. Sprašujem se, zakaj se mi ne zgodi. Kaj moram še spremeniti? Kaj moram še dojeti?

Če gledam dogodke, ki so se zgodili v zadnjih 3 dneh, se mi zdi, da gre samo še navzdol. A vendar gre verjetno navzgor. Dolgoročno gledano. Vsi namreč “rastemo”, dozorevamo. Vsaj “življenjske teorije” nas tega učijo. A kvaliteta življenja upada. Duševna kvaliteta. Ljudje postajajo vse bolj plitki, kar ob vseh idealih, s katerimi nas bombandirajo mediji, niti ni čudno. Potem pa so mnogi šokirani, koliko je v zadnjem obdobju ločitev, čeprav je to pravzaprav pričakovano stanje.

Večina vez se začne izključno zaradi fizične privlačnosti. In ko se med poliže, partnerja šele ugotavljata, če sta za skupaj. Nekateri se resnično najdejo in so srečni, drugi pa ugotovijo, da s partnerjem po tem, ko ugotovijo, da “začetni” fizični izgled ni večen, nimajo več nič skupnega. Takrat imajo tri variante: ali živeti s partnerjem, a mimo njega in se npr. zapijati; ali imeti stalne avanture; ali pa se ločiti. Ker je pred mnogimi leti ločitev pomenila nekaj slabega, nesprejemljivega, so ljudje v vezi vztrajali, četudi se niso več ljubili. V sedanjosti, ko so ločitve pravzaprav “in”, pa se zdi, da se ljudje ločujejo kot po tekočem traku. Kar vodi k temu, da sedaj še več ljudi stremi k pravi ljubezni.

In kaj je prava ljubezen?

So to dogodki, ki jih prikazujejo romatične komedije? Ali se za pravo ljubezen šteje že to, da nekoga sprejmeš z vsemi njegovimi napakami vred, ga nočeš zamenjati, ga ne varaš in se z njim počutiš zadovolj(e)nega?

Kdaj se ljudje pravzaprav počutimo srečne?

Saj smo lahko srečni sami s sabo. A iskreno, sreča v dvoje je nekaj povsem drugega. A ne? Saj si lahko sam sebi dovolj, a tako, kot te lahko po hrbtu poboža nežna partnerjeva roka, se sam nikoli ne moreš.

Omeniti pa je potrebno, da so na račun svetovne potrebe po poetski ljubezni s filmskih platnov na svoj račun prišle tudi različne “novodobne” teorije, ki s svojimi posegi v okolje in misli poskušajo ljudem “pomagati”, da najdejo pravo ljubezen.

Evo, priznam. Ko sem pred časom opremljala stanovanje, sem si (me ni sram priznati) omislila tudi nekaj znamenj ”partnerstva”. To ne pomeni, da imam polno srčkov, temveč da imam veliko stvari “v dvoje”. Govorim o dekorativnih zadevah, seveda. A po več mesecih lahko jasno potrdim, da vsi ti novodobni napotki, s čim si polniti misli, o čem razmišljati in s čim se “obdati”, da se zgodi, pri meni ne delujejo, ali pa jih ne “izvajam” pravilno. Še vedno se namreč ni nič zgodilo. Pravzaprav niti na obzorju še ničesar ni.

Je pa res, da misli, ki jih oddajamo nevede, privlačijo dogodke, ki jih pravzaprav nočemo. Tako da, kot izgleda, te teorije le držijo. Ko sem pred časom razmišljala, da sem pravzaprav že stara, in da je čas, da se že nekdo prikaže, me je naslednji dan na bazenu osvajal kakšnih 75 let star dedek, ki je pred leti moral biti glasen ženskar.

Odgovor na to, kako najti ljubezen svojega življenja, je torej verjetno v tem, da si preprosto srečen sam s sabo. Da se v popolnosti sprejmeš. In da si zadovoljen s tem, kar si in kar imaš.  Človeška potreba po denarju in moči je prinesla veliko praznine v življenje. Veliko slabe volje. Jeze. Prevar. In bolečih situacij. A filmi ta del življenja redko prikazujejo. Kadar pa ga, ga zaključijo srečno. Kar je na nek način pohvalno. Z lepimi zaklučki ustvarjajo lepe misli. Lepe misli pa so potrebne za lepe dogodke v realnem življenju.

Ko razmišljam o vezicah, ki sem jih imela v preteklosti, mi je popolnoma jasno, kakšno vlogo je imel vsak izmed njih.  Vsak mi je prinesel svojo lekcijo in vsak je bil v tistem času odraz mojih misli.

Moč misli torej deluje. Je pa kljub temu še en “haklc”. Za pravo ljubezen morata biti pripravljena oba, če gremo po teoriji sorodnih duš. Dokler nista oba pripravljena, se ljubezen ne more zgoditi in toliko časa eden čaka. Kar kruto se tole sliši, a verjetno je smiselno. Vseeno pa si ob trenutkih, ko sem vesela ali žalostna želim toplega, ljubečega objema, ter si zaželim, da bi tisti pravi že prišel. Zdi se mi, da sem že pripravljena. Pripravljena na ljubezen. Tisto pravo. Ki je globoka. Ki je čutna. In ki presega vse filmske upodobitve, ker je večna.

  • Share/Bookmark

Kategorija: insomnia, ljubeznice, ona-on, tisto moje novo, življenje Tagi: , , , ,

Torta s kruhom in poprom =D

6 komentarjev 28.07.2010 Plujem

Ko sem prebrala spodaj navedeno smešnico, sem se ob smehu spomnila na dve situaciji. Najprej na starša, ki imata zaradi spomina že sedaj občasne “nesporazumčke”. Nato pa še nase, ki sem (tolažim se, da zaradi preobremenjenosti :D ) pozabljiva že pri 32-ih. :)

Da bi malo izboljšala svoj spomin, sem pred časom brala nekaj knjig o tem, “kako skrbeti za svoj spomin”, a se mi ponujeni nasveti niso zdeli nič kaj koristni.

Torej se, kot kaže, lahko nadejam, da mi kaj takšnega, kot je opisano spodaj, v jeseni življenja sigurno ne uide. :)

Starejši par zdolgočaseno sedi na kavču, ko žena postane lačna in prosi moža: “Daj mi, prosim, iz hladilnika prinesi torto. Pa zapiši si, ker vse pozabiš.”

“Kaj si bom zapisoval? Torte pa že ne bom pozabil,” reče mož in gre proti kuhinji.

“Ko greš že v kuhinjo, mi daj na torto še malo smetane. Pa zapiši si,” zavpije žena za možem.

“Kaj si bom pisal? Torto pa smetano, a ne?” že malce nejevoljen odvrne mož.

A žena nadaljuje: “Pa daj še dve jagodi na vrh. In zapiši si, da ne pozabiš.”

“Saj vem. Torto, malo smetane, dve jagodi. Zakaj si bom to le pisal?” med brskanjem po kuhinji odvne mož.

A žena nadaljuje: “Daj mi še malo mrvic gor. Da bo tako kot kupljena. Pa zapiši si, ker boš pozabil.”

Mož sedaj že precej nepotrpežljivo zakriči: “Ja, ja. Saj vem. Torto, malo smetane, dve jagodi in malo mrvic. A vidiš, kako dela moj spomin?”

Po tem mož ropota po kuhinji, žena pa na kavču malo zakinka. Ko jo mož zbudi, zagleda pred sabo krožnik z dvemi na oko pečenimi jajci. Žena zadovoljno pograbi pribor in začne jesti, nato pa kar naenkrat izbruhne: “Ampak ti si pa res že dementen. Sem ti rekla, da si zapiši. Kje sta pa kruh in poper?” :D :D :D

Smešnica povzeta po objavi “Penzionerski” na spletni strani http://www.genspot.com/blog-19519/penzionerski.asp.

Fotografija najdena na http://www.nasa-lekarna.si/.

  • Share/Bookmark

Kategorija: dnevnice, ona-on, tisto moje novo, življenje Tagi: , , ,

Smrčanje me pomirja

13 komentarjev 20.07.2010 Plujem

Nekaj, kar je bilo še dobro desetletje nazaj običajno in normalno prisotno, postaja za ženske in moške vse večja “nadloga”.  Z dobro antireklamo smrčanja so mediji namreč dosegli, da se vse več ljudi pritožuje, da zaradi partnerjevega smrčanja ne morejo spati. Nekateri partnerji zaradi mirnega spanca, ki ne vključuje žgečkanja “obrni se”, spijo v ločeni sobi. Nekateri partnerji pa so zaradi “miru v hiši” pripravljeni poskusiti tudi različne pripomočke, ki naj bi odpravljali smrčanje.

Tržišče jih ponuja vse več. Od različnih zeliščnih napitkov in nosnih razpršil do napotkov o “pravilnih” blazinah, vzmetnicah, pravilnem položaju spanja ter različnih pripomočkih, s katerimi naj bi odpravili smrčanje. Med njimi so najbolj oglaševani traki, ki naj bi razširjali nosnice, učvrstili brado ter dvignili spodnjo čeljust. Pogosto pa je potreben tudi kirurški poseg.

Po podatkih dr. Fajdige “smrči povprečno 40 % ljudi. Bolj pogosto je pri moških in narašča s starostjo. Po statistikah smrči 20 % odraslih, mlajših od 30 let, 45 %  je starih od 30 do 60 let  in od 40 – 60 %  starejših od 60 let.”

V večini se nad nočnimi zvoki pritožujejo ženske. Delni razlog je morda v tem, kot navaja dr. Fajdiga, da je smrčanje pogostejše pri moških. Po drugi strani pa so morda ženske tudi bolj občutljive za vsakršnje motnje med spanjem. Zdi se mi, da so delno k temu pripomogli tudi mediji, ki so z raznimi reklamami sporočali, da je smrčanje nekaj nesprejemljivega.

Saj je. Popolnoma je nesprejemljivo. Ampak za tistega, ki smrči. In to samo za to, ker je smrčanje za tistega, ki smrči, lahko tudi nevarno.

Smrčanje je (sploh pri otrocih) lahko posledica zdravstvenih težav, ki jih je potrebno obravnavati zdravniško; tudi kirurško. Še posebej nevarna je apneja v spanju, ki jo je nujno potrebno zdraviti. V večini naj bi bila posledica prekomerne teže.

Smrčanje pa je lahko tudi posledica drugih, manj nevarnih razlogov. Med pogostejšimi sta kajenje in prevelika količina zaužitega alkohola.

Pri tem je najbolj zaskrbljujoče, da so se smrčanja na tržišču lotili predvsem zato, ker se je vse več ljudi začelo pritoževati, da zaradi partnerjevega smrčanja ne morejo spati. Dr. Fajdiga navaja, da  je smrčanje lahko tudi “utemeljen razlog za razvezo zakona in je tudi vzrok za umor (dokumentirano !)”.

Grozljivo, a ne?

Glede na to, da mene partnerjevo smrčanje ali glasno dihanje pomirja in mi nudi še mirnejši spanec, kar ne morem razumeti, kako se ljudje (vsaj na dolgi rok) na nočno žaganje ne navadijo.

Je pa res, da me partnerjevo smrčanje pomirja samo takrat, ko je najin odnos ljubeč in srečen. Kadar se naberejo (male) težave, nas zelo hitro  lahko začnejo motiti tudi stvari, ki nas sicer ne. Zato bi priporočala tistim, ki se pritožujejo čez partnerjevo smrčanje, da poleg razlogov, zakaj partner smrči (razlog morda zahteva zdravniško obravnavo), pomislijo tudi na to, kakšen odnos imajo s partnerjem.

Morda se bom kdaj ugriznila za jezik (a upam, da se ne bom; tok, tok, tok :) ), a trenutno si nikakor ne predstavljam, da bi s partnerjem imela ločeni spalnici. Najlepši del tega, da si v vezi, je (vsaj zame) ta, da zvečer zaspiš in se zjutraj zbudiš z nekom, ki ga ljubiš. In ravno nocoj si še posebej želim, da bi se lahko z nekom zavila v rjuho in mirno, v objemu zaspala.

Tistim, ki pa jih partnerjevo smrčanje moti, pa priporočam, da zvok smrčanja poslušajo in si v mislih predstavljajo njegov ritem. Ni boljšega “uspavala”, kot je to. :)

Vseeno pa je potrebno ugotoviti vzrok smrčanja in izključiti morebitne nevarnosti. V pomoč pri tem so lahko razni vprašalniki, ki jih najdete tudi na spletnih straneh. Še boljši in učinkovitejši pa je (ob izključitvi vzrokov za občasno smčranje) posvet z zdravnikom.

Pa srečno. In polno mirnega spanca. Tudi v dvoje. :) :D

Fotografija najdena na http://www.vitamin.si/smrcanje.html.

  • Share/Bookmark

Kategorija: insomnia, ona-on, tisto moje novo, življenje Tagi: , , ,

Uf. Nekateri se res ves čas pritožujejo.

4 komentarjev 10.06.2010 Plujem

Prijatelj mi je zadnjič pripovedoval o ženski, ki se je ves čas nad vsem pritoževala. Saj ne, da mu ne bi verjela. Le predstavljati si nisem mogla, kaj to dejansko pomeni in kako lahko to nekdo zares  počne.  Zdelo se mi je čisto neverjetno, da je kdo res zmožen pritoževanja nad vsem in ves čas. No. Vse  do sedaj, ko sem imela priložnost spoznati prav tako žensko.

Ne samo, da se je pritoževala nad vsem, kar se je dogajalo, tudi energija, ki jo je  oddajala, je bila odbijajoča in mi je pobirala še tisto nekaj energije, ki sem jo zaradi preutrujenosti imela. Zdelo se mi je, da ji je vse odveč. Njeno obnašanje pa je nakazovalo na velik ego, ki je osnovan na pomanjkanju samozavesti, in zato tej osebi dela več škode kot koristi. Na trenutke sem dobila občutek, kot da ta oseba želi, da bi se cel dvet vrtel okoli nje ter da je njena iluzorna samovšečnost v napoto še najbolj njej.

Kasneje sem razmišljala, da ni čudno, da za ženske res obstaja nešteto prepričanj, kako smo nemogoče in kako težko je z nami preživljati čas.  Preden sem spoznala to osebo, sem si mislila, da so pritožbe moških v večini iz trte zvite. Kar nekatere verjetno še vedno so. Kljub temu pa so nekatere kritike žensk res opravičene. Vseeno pa se nikakor ne strinjam s pripisovanjem takšnih lastnosti vsem ženskam. Z generalizacijo hitro komu naredimo krivico. Zato je pomembno, da vsakomur damo priložnost, da se izkaže. Navsezadnje so odnosi, ki se nam dogajajo, odsev nas samih. In kadar so ti odnosi neprijetni, se moramo najprej sami pri sebi vprašati, kaj nam to pove o sebi. Tudi tisti moški, ki se pritožujejo čez ženske, njihove lastnosti in obnašanje, bi se morali. Odnos je namreč živa stvar, v katero vsaka stran prispeva svoj del. Tako pri preprih kot pri razumevanju.

Vseeno pa priznam, da si ne predstavljam, da bi takšno osebo (moškega ali žensko), ki se ves čas nad vsem pritožuje in se ji to zdi čisto običajno in celo nujno potrebno vedenje, imela ves čas v svoji bližini. Vem, da imajo dnevni dogodki lahko na ljudi različne vplive in da lahko stres pripomore tudi k pritoževanju, ker človek na takšen način “da ven”. Vendar pa je takšno “jamranje”, ki je na nek način tudi “način življenja”, jasen dokaz, da imajo takšni ljudje s sabo še precej dela, preden bodo dozoreli. Pa ne samo dozoreli. Temveč tudi dojeli, ali bolje, začeli dojemati svet v realni podobi. Takšni ljudje namreč radi stremijo k idealom, ki sploh ne obstajajo. In namesto, da bi se ukvarjali s stvarmi, ki imajo za srečo človeka največ pomena, utesnjujejo svoje misli v fizične podobe in silhutete telesa. Res žalostno. Sploh zato, ker so za srečo in resnično ljubezen potrebne drugačne, predvsem nevidne lastnosti, ki z nadutostjo in materialističnim pogledom na ljubezen nimajo nič skupnega.

Fotografija najdena na http://thechampionsheart.com/blog/uploaded/Angry%20Man%20Woman.JPG.

  • Share/Bookmark

Kategorija: dnevnice, ona-on, tisto moje novo, življenje Tagi: , , ,

Ljubezen je lepa stvar

4 komentarjev 27.05.2010 Plujem

Mnogokrat srečam ljudi, ki o ljubezni nočejo ničesar slišati. Vsakršni pogovori o občutkih jih vznemirijo in že z naslednjo besedo zamenjajo temo.

Zakaj? Je o ljubezni res težko govoriti?

Kadar je ni, zagotovo. Sploh tistim, ki so prizadeti. Žalostni. Osamljeni. Ali jezni. Jezni na tistega, ki jih je izigral. In jezni na sebe, ker so si dovolili, da se jim je to zgodilo. Takrat ne verjemejo več v ljubezen. Prepričani so, da je to le iluzija, ki slepi ljudi.

Nekateri poskušajo takšne slabe izkušnje potlačiti in pozabiti, nekateri pa se občutjem žalosti in zapuščenosti predajajo še leta po razpadu veze ali po zavrnitvi.  In kaj takrat?

Kadar naša ljubezen ni uslišana, imamo lahko občutek, kot da je  vsega konec in da ne bomo nikoli več srečni. Lahko se nam zgodi, da se sučemo v istemkrogu. V krogu istih misli. In v krogu samopomiljevanja. Istočasno pa namesto ukvarjanja s samim sabo iščemo izgovore v drugih in v njihovih dejanjih.

Takrat je pomembno, da si zmoremo postaviti ogledalo. Še posebej, če se nam enake reči dogajajo z različnimi ljudmi. To je več kot jasen dokaz, da smo mi tisti, ki moramo osvojiti lekcijo. Lekcijo o našem obnašanju. Vedenju. Razmišljanju. In namesto brezciljnega predajanja obupanosti, ali prepričanosti, da ne bomo nikoli več srečni,bi morali vsak zaljuček nečesa (tudi ljubezni) jemati kot začetek nečesa drugega. Novega. Boljšega. Če ga le tako vidimo.

Sploh pa. Ljubezen ne izbira. Ljubezen se zgodi. In to takrat, ko najmanj pričakujemo. Zato je še toliko lepša. Ker nas objame kot presenečenje. Kot topel dotik prstov, ki razvajajo telo.

Občutki, ko lahko iskreno pokažeš svoja čustva in jih od iste osebe tudi sprejemaš, so čudoviti.  Lepo je imeti nekoga rad. Pa naj bo to starš, otrok, brat, sestra, dedek, babica, prijatelj, hišni ljubljenček in/ali partner.

Partnerska ljubezen ima prav poseben čar. Kadar je prava, iz dneva v dan postaja močnejša. Od začetne simpatije in zaljubljenosti se premeni v trdno vez, ki jo usmerjajo čustva, razumevanje, iskrenost, občutek za drugega in veliko dobre volje.

In ne, nisem zaljubljena, če je kdo na to pomislil. :) Se pa počutim skoraj odlično. In to sama s sabo. Do skoraj mi manjka samo še nekaj korakov, ki morajo biti narejeni počasi. :)

Ugotovila sem, da si srečo in ljubezen lahko ustvarimo le sami. No. Teoretično sem to vedela že veliko prej, le v sebi nisem čutila. Sedaj to tudi razumem. In občutim. Znotraj.

Ni tako, da je ljubezen pogoj za srečo, je pa vsekakor pomemben del do izpopolnjenosti. In tisti, ki pravite, da brez ljubezni “komot živite”, si vzemite čas in pomislite, kje so razlogi, da tako mislite.

Ljubezen je namreč res lepa stvar. In v vsakem trenutku imaš lahko vsaj nekoga rad in vsaj nekdo ima rad tebe.

Fotografija najdena na http://euroross.blogspot.com/20050901archive.html.

  • Share/Bookmark

Kategorija: ljubeznice, ona-on, tisto moje novo, življenje Tagi: , , ,

Pritegnil me je kot magnet.

19 komentarjev 17.04.2010 Plujem

Ko sem se zjutraj vsa zalimana prijavila, sem ga zagledala. Najprej od strani. Ker je ravno prišel. Zdelo se mi je, da sem za hip kar obstala. Obrnila sem glavo in ga pogledala. Poskušala sem ostati brezbrižna, a energija, ki jo je oddajal, me je neverjetno pritegnila. Čeprav je izraz na njegovem obrazu govoril, da je zelo zaskrbljen, utrujen in na nek način tudi žalosten, me je v trenutku pritegnil kot magnet. Najraje bi ga kar gledala. A ker to nikakor ni vljudno, pa še čudaško izgleda, sem se prestavila na drugo stran sobe.

A zdelo se mi je, da kar ne morem odvrniti pogleda od njega. Nekaj na njem mi je bilo tako poznano. Tako domače. Tako toplo. Čeprav ga še nikoli prej nisem videla. In čeprav je bil več kot očitno zaskrbljen in resnega obraza. Še preden je opazil (no, vsaj upam, da ni :) ), da ga opazujem, sem se odmaknila v drug del sobe in se zatopila v brošure. A vseeno mi je pogled preko sobe uhajal k njemu.

Že zelo dolgo (govorim o letih) se mi ni zgodilo, da bi me kdo tako zelo pritegnil. In to v trenutku. Najrajši bi šla k njemu, ga ogovorila in se z njim pogovarjala ure in ure. O vsemogočih rečeh. A nisem. Glede na celotno situacijo se mi ni zdelo primerno.

Ko se je začelo, sem si mesto poiskala blizu njega. Med poslušanjem sem ga vsake toliko pogledala in vedno znova ugotavljala, da mi vse na njemu štima. Štimajo mi njegove oči. Njegov nasmeh. Oblika njegove glave je tako privlačna, da bi jo kar objela. Energija pa je bila na taki frekvenci, da bi se lahko kar stopila. A se nisem. :) Hitro mi je bilo namreč jasno, da je zatopljen v neke misli in skrbi ter da v večini ne opazi nič in nikogar okoli sebe. Zato sem se zamotila s drugimi rečmi in nisem več želela razmišljati o tem, kako me privlači.

Do kosila. Ko je situacija nanesla, da sem sedela za mizo skupaj z njim. Beseda je dala besedo in že v nekaj stavkih sva ugotovila, da imava enak profil ter da počneva podobne reči. Mi je šlo kar nasmeh. Na koncu sva se dogovorila celo za sodelovanje. Zanimivo, a ne? Edini moški, ki mi je po nekaj letih “padel v oči”, počne podobno kot jaz. :) Pa še sexi je. :D In to sexi v vseh pogledih. Glasovno, telesno in duševno. :)

Kasneje sem razmišljala, kaj to novo poznanstvo pomeni. Ko sem ga prvič videla in me je pritegnil kot magnet, se mi je zdelo, da je on tisti, ki ga čakam. A več od plodnega poslovnega sodelovanja ne bo. Ne more biti. On je namreč oddan. Kar zame seveda pomeni “out of limit”. Kljub vsemu pa je bilo prijetno vsaj malo “odpočiti” oči :) in znova ugotoviti, da še obstajajo moški, ki me lahko v trenutku prevzamejo. :D

Foto (c) iStockphoto

  • Share/Bookmark

Kategorija: cukrčki, ona-on, tisto moje novo, življenje Tagi: , , ,

Nazaj


 

Julij 2017
P T S Č P S N
« Feb    
 12
3456789
10111213141516
17181920212223
24252627282930
31  

Kategorije

od 06.02.2010

tumblr visitor stats