Objave v kategoriji 'melodije vetra'

Dve rami, ki sta vedno na razpolago

8 komentarjev 28.11.2010 Plujem

Zalivam oči s solzami in premlevam pretekle dogodke.

Zakaj se mi vse to znova dogaja? Česa še nisem dojela? Česa se še nisem naučila?

Zdi se mi, da sem znova tako utrujena. Utrujena od vseh teh zadnjih dogodkov.

Je to samo znak, da prihajajo spremembe?

Razmišljam o sebi.

Kdo sem?

Na zunaj nasmejana in sproščena. V sebi pa žalostna in prizadeta.

Počutim se tako samo. Tako zelo samo.

Samo v sebi. V svoji biti. Zdi se mi, da me nihče zares ne sliši.

Da vsi pričakujejo, da sem podporni steber, nikoli pa mene ne vprašajo, kako zares sem.

Tudi jaz čutim. Tudi jaz občutim. Tudi jaz si želim.

Želim si ljubiti in želim si biti ljubljena. Točno takšna, kot sem. Brez očitajočih pogledov in brez besed, da bom z manj kilami izgledala najboljše daleč naokrog.

Jaz sem jaz. Takšna, kot sem.

Jočem. Ihtim. Želim si objema. Toplega. Resničnega. Takšnega, ki bi me čutil. Ki bi me potolažil.

Nekoga, ki bi mu pomenila.

Nekoga, bi me preprosto razumel in “videl”. Čisto tako, kot ljudi “vidim” jaz. V njihovo bit.

Nekoga, ki bi zmogel videti preko vseh ovir in razumel vse moje ograje.

Če bi to zmogli, bi razumeli, zakaj, ko sem sama in razmišljam, gledam “resno” in se ne smejem.

In takšna sem tudi sedaj.

Sedim in tipkam te besede, zraven pa razmišljam, kaj naj naredim.

A ni tako, da so dogodki, ki te prizadenejo, najboljši pokazatelj, da si skrenil s poti?

Kaj to pomeni zame?

Naj postavim nov zid?

Ali je morda čas, da porušim vse in se znova odprem?

Tudi pred sabo. Nekje vmes sem namreč postala “resna”. Preresna. Pa ne samo, da se manj smejem. Predvsem se postala nepotrpežljiva do vseh šal, ki se mi zdijo nesmiselne.

Včasih ni bilo tako.

Dvornega norčka znam še vedno dobro igrati. In tudi motiviranje drugih mi odlično uspeva.

Samo pri sebi…ko sem sama s seboj…obstanem…v želji. V želji po nekom.

Morda je čas, da ta nekdo postanem jaz.

Da se začnem zabavati in motivirati. Sama sebe.

Da se objamem in si nastavim ramo. Pravzaprav dve. Desno in levo, ki sta mi vedno na razpolago.

Pa ne ker ni nikogar drugega. Ampak, ker se imam rada. :)

  • Share/Bookmark

Kategorija: insomnia, melodije vetra, tisto moje novo, življenje Tagi: , , ,

Undo gumb v realnem življenju

10 komentarjev 6.10.2010 Plujem

Po turbuletnih tednih, ko se je dogajalo skoraj vse, od dobrega do slabega, sem znova priplula v zavetje svojega dragega bloga.

Ne, nisem ga pozabila. Le moči nisem imela, da bi vanj sproti zapisovala vse misli, ki so se mi pretakale po glavi. Bila sem enostavno preutrujena. Več kot 12 (včasih celo 19) urne obveznosti so me kljub izzivom, ki so mi jih ponujale, fizično izredno izčrpale, tako da sem ob večerih med rjuhe padla kot klada in tiste 4-5 ur prespala (dobesedno) na istem mestu.

Nocoj pa po dolgem času ne morem zaspati. Delno je razlog v tem, da sem se preko dneva dovolj naspala (končno :) ), delno pa v skrbeh, ki sem si jih po čisti nepremišljenosti znova pridelala. Preko dneva sem se sicer zamotila s prebiranjem knjig, ko sem pa zlezla pod odejo, so se misli začele kopičiti samo v eno smer; to je v besede oz. odločitev, s katero sem si znova naredila zmedo. Jej. Nisem nikogar užalila, sem se pa nehote spravila v neugoden položaj.

Sedaj razmišljam, kako zmedo popraviti, oz. jo odpraviti. Hkrati pa se poigravam še z idejo, kako bi bilo, če bi v življenju imeli možnost “undo” gumba. :) Mamljiva ideja, ki je zares “živa” lahko samo v domišljiji (pa še to le za kratek čas). A vendar; za hip pomislimo, kako bi bilo, če bi ljudje imeli neomejen dostop do tega gumba? Glede na naravo ljudi je jasno, da bi na svetu vladala še večja zmeda, oz. sveta sploh ne bi bilo, ker zaradi neprestanih sprememb ne bi mogel obstajati. Vse in vsi smo namreč povezani.

Kako bi pa bilo, če bi ljudje imeli trikrat v življenju možnost, da uporabimo gumb “undo”. Kdaj bi ga uporabili? Glede na to, da bi vedeli, da imamo tri možnosti, bi verjetno dve pokurili nekje do 30, 40 leta, zadnjo pa bi si “pustili” za kasneje.

Kaj pa, če bi imeli samo eno možnost, da uporabimo “undo” gumb? Kdaj bi ga uporabili? Mnogi verjetno nikoli, ker bi ga ves čas hranili za “resnično tragedijo”. In kaj lahko iz tega povzamem?

Da je večina problemov, s katerimi se srečujemo dnevno, enostavno premostljivih. In da v večini sploh niso tako tragični, kot se nam morda najprej, ko smo z njimi soočeni, zdijo.

Zakaj pa potem dostikrat tako težko najdemo pot iz labirinta problema?

Ker ne zmoremo videti preko meja običajnega razmišljanja. Največja ovira na poti umiritve pa smo mi sami. Še posebej zato, ker probleme s tem, ko jih imenujemo probleme, delamo še večje. In občutek, da so nepremagljivi, je še močnejši. Veliko bolj suvereno se lahko lotimo reševanja, če probleme preimenujemo v izzive. Izzive, ki nas naučijo nove lekcije.

In ravno tako mojo današnjo nepremišljenost poskušam videti jaz.

Ker se mi je nekaj podobnega že zgodilo, sem si danes situacijo pogledala od blizu. Ugotovila sem, da  moje komunikacijske spretnosti “odpovejo”, ko imam do nečesa odpor. Takrat se brez premisleka hitro odločim, vendar to ne naredim intuitivno, ampak z željo po najlažjem izhodu. Kar pomeni, da poskušam najti rešitev, ki je v tistem trenutku najbolj mamljiva, ni pa nujno dolgoročno gledano zame najbolj optimalna. Kaj torej narediti?

Trenutno situacijo bom jutri poskusila rešiti z novim pogovorom. V prihodnje pa poslušala svoj notranji glas in že od začetka odklanjala situacije in dogodke, ki mi ne omogočajo odličnega počutja in veselja.

  • Share/Bookmark

Kategorija: insomnia, melodije vetra, tisto moje novo, življenje Tagi: , , ,

Veliko piva in malo cvetja 2010

1 komentar 11.07.2010 Plujem

Več kot očitno ima ogled filma “Yes Man” name pozitivni učinek. :) Po več kot letu in pol (ali pa še kaj več, but who’s counting :D ) sem se namreč odločila, da grem žurat. Ker je poletje čas različnih prireditev, smo se s prijatelji odločili, da gremo na Pivo & Cvetje v Laško.

foto (c) Plujem

Ta prireditev me spremlja že od malih nog, ko sem s starši barantala, ali lahko grem in koliko časa sem lahko tam. :) Po tem, ko sem se o pohajanju odločala samostojno, smo z družbo to prireditev obiskovali večinoma ob sobotah, ko je ognjemet. Nisem sicer pristaš tovrstnega “metanja denarja v zrak”, a ognjemet v Laškem ima zame poseben pomen. Do sedaj si ga sicer še nisem imela priložnosti ogledati na način, ki mi vzbuja pohotne želje, a vseeno se mi takšno “okraševanje neba” v Laškem zdi romantično. Veliko k temu pripomore ambient; Savinja, obdana s hribčki; piko na i pa dodajo nostalgični občutki, ki me vsako leto raznežijo.

foto (c) Plujem

Letos smo tja prvič odšli že v četrtek zvečer. Že takoj so me presenetile cene, ki so v večini nižje kot prejšnja leta. Sploh cene na “ringelšpilu” so precej nižje od pričakovanih.  Recesija se več kot očitno pozna, čeprav so cene hrane in “razredčenega” (beri: “mladega”) piva podobne kot prejšnja leta.

foto (c) Plujem

Cenejši pa so “modni” dodatki  in različen “kič”, ki se ga na takšnih prireditvah že tradicionalno mora prodajati. Letos so bili znova “in” rogovi in utripajoča Playboyeva ušesa.

foto (c) Plujem

Poskrbljeno pa je bilo tudi za zabavo.

Poleg različne ponudbe v zabaviščnem parku, so se otroci lahko zabavali tudi na velikem zmaju.

foto (c) Plujem

Nekateri pa so si zabavo pripravili kar sami.

foto (c) Plujem

Vseeno pa je bilo precej manj ljudi, kot sem pričakovala. V četrtek, ki je med delovnim tednom, je bilo po moji oceni celo več ljudi kot v petek, ki naj bi bil prvi dan ŽURANJA.  To se mi je zdelo zelo zanimivo, saj so bili petkovi nastopajoči precej boljši in odmevnejši od četrtkovih.

V četrtek smo na Glavnem trgu najprej prisluhnili Kingstonom (Nino Badrič smo žal zamudili), ki so me s svojim nastopom precej razočarali.

foto (c) Plujem

Ob vseh njihovih energičnih komadih, ki ti poženejo kri po žilah, sem pričakovala energičen nastop in žur, ki se ga bomo še dolgo spominjali.  Zato so me njihovi razvlečeni komadi, ki so trajali tudi več kot 10 minut, pustili “hladno”. Vseeno pa moram zapisati, da so bili precej boljši od starih legend; Prljavega Kazališta, ki so na Trubarjevi Aveniji zgrešili skoraj vse tone enega izmed njihovih najbolj znanih komadov “Mi pijemo”. Pri naslednjih komadih, ki so bili odpeti boljše, sem se tako spraševala, če je to posledica (vsaj vokalnega) playbacka. Takšen preskok kvalitete  iz komada v komad je namreč skorajda nemogoč. So pa bili vsekakor dobra reklama za pivo, saj so se na odru zaradi preveč zaužitega alkohola (in verjetno še česa) precej “majali”, občinstvo pa glasno pozivali k temu, da si grla osvežijo s čim več grenkobne tekočine. Vseeno je bilo na tem delu Laškega največ ljudi, ki so bili precej bolj pijani in “po tleh ležeči” kot tisti na Glavnem trgu, kjer je po Kingstonih nastopila še mlada Nina Pušlar. Slednja je sicer s posnetim ozadjem (samo prvi komad je bil unplugged) ponudila vokalno kvaliteten nastop, žal pa je njen nastop ostal nekako neopazen, saj so po Kingstonih mnogi odšli naokoli.

foto (c) Plujem

V nasprotju s pričakovanji je bilo v petek obiskovalcev še manj kot prejšnji večer. Zgodaj zvečer so Laško zajeli zvoki pihalne godbe.

foto (c) Plujem

Nastop so popestrile tudi mlade mažoretke in kočija s pivom.

foto (c) Plujem

Malo pred 21. uro pa je na Glavnem trgu ob spremstvu Primaviste in odlične Katje Koren navdušila Nuša Derenda, ki je s svojim glasom in kvalitetnim nastopom pravi balzam za ušesa.

foto (c) Plujem

Moteči so bili edino njeni komentarji, s katerimi je med komadi želela razvneti publiko. Njeno stalno pozivanje k pitju in petju “laške himne” je bilo na koncu že prav nadležno, čeprav vem, da je bil to (verjetno) del “pogodbe” za nastop na prireditvi v “čast” pivu. Nuša je bila kljub njenim neumestnim komentarjem prava petkova osvežitev. Pred njo je namreč nastopal (kratkolasi) Vlado Pilja (aka Lepi Dasa), ki je prvih nekaj komadov, kljub branju besedila z lista, zapel še kar sprejemljivo. Ko pa je začel “prirejati” priredbe, smo zamenjali lokacijo.

foto (c) Plujem

Lepi Dasa ima sicer glas primerne globine in širine, vendar mu do kvalitetnega pevca vseeno manjka še nekaj vaje in naučenih besedil. Kasneje je zapel tudi duet z Nušo, vendar mu nekaj verzov zaradi preveč Laškega kar ni šlo iz ust. :) Za Nušo so na oder stopili gverilski Rock Partyzani, ki sem jih tokrat v živo poslušala prvič. S svojim energičnim nastopom in pevko (Darjo Drobnič – Didi), ki je zadela vse tone, so bili odlična “rocksplozija” večera. Aleš Klinar je s svojim zahripanim glasom dodal poseben pridih in njihovi komadi, ki so venčki različnih/starih uspešnic, so tako zveneli še boljše. Nekaj je tudi Jugoslovanskih in Titovih. In ko sem gledala mladce pod 18, kako prepevajo in poskakujejo na te komade, sem se prav zamislila. Ne samo, da jih večina sploh ne ve, da so ti komadi včasih imeli poseben pomen, mnogi niti ne vedo, kdo je bil Tito in kakšno vlogo je imel. Ampak pustimo to. To ne sodi v današjni zapis. :)

Rock Partyzani so svoje “poslanstvo” opravili z odliko.

foto (c) Plujem

S svojim gverilskim Kekcem z visoko belo kapo in prepoznavnimi Srševimi rumenimi očali so bili v vsej svoji gverilskosti in drugačnosti zgledni in provokativni . :)

foto (c) Plujem

V petek so nastopili še Novi Fosili, ki sem jih videla samo od daleč, saj smo takrat že šli na drugo prizorišče. Bili so v skoraj “stari” postavi in že od daleč so mi njihovi komadi spodbudili spomine na otroštvo in najstniška leta. :)

V nasprotju s četrkom in petkom pa se je sobota začela po pričakovanjih. Gužva se je začela že ob prihodu na prizorišče. Cesta je bila (tako kot že prejšnja dva dneva) zaprta. Policisti in varnostniki pa so usmerjali promet in skrbeli za red. Po treh dneh lahko rečem, da so svoje delo opravljali zelo zgledno.

foto (c) Plujem

Bili so mirni in profesionalni, kar je pri umirjanju mladcev, ki jim je (bil) glavni cilj popiti čim več piva, najpomembnejše. Za mlad(oletn)imi pa niso zaostajali niti starejši. Pivo je tako teklo v potokih, opiti pa so posledično (ob)ležali na travi, na cesti in še kje, ter “počivali”.

Mi smo večer začeli z dobrimi domačimi dobrotami, ki smo si jih privoščili na okusno urejenem vrtu Vile Monet, kjer so stregli “pravo” pivo. Jaz piva sicer ne pijem, so mi pa razliko v kvaliteti piva podrobno predstavili prijatelji. :) Na tem vrtu smo sede pričakali tudi ognjemet, ki je bil letos za odtenek drugačen.

foto (c) Plujem

Začel se je z 10 minutno predigro laserskih luči in vodometov, nadaljeval pa z veličastnim ognjemetom z obeh hribov, ki obdajata Laško. Bilo je romantično. In posebno. Zaradi glasbe, ki je spremljala laserske luči, vodomet in ognjemet, pa tudi čutno.

foto (c) Plujem

Po ogledu ognjemeta, ki je skupaj s predigro trajal dobrih 25 minut (recesija se je poznala tudi tukaj), smo se odpravili na Glavni trg, kjer so oder že zavzeli Langa.

foto (c) Plujem

S svojimi udarnimi komadi ter uživanjem ob igranju in prepevanju so me, ne glede na to, da tovrstna glasba ni v mojem prvem izboru, res nadušili. Svoj nastop so opravili profesionalno in brez neumesnih komentarjev med komadi. Bili so tudi vokalno in glasbeno odlični. Njihovo veselje do glasbe pa je bilo prav nalezljivo. Morda so me ravno zaradi tega Mambo Kingsi, ki so na oder prišli za Lango, s svojim rahlo nadutim odnosom in nekaj zgrešenimi toni precej razočarali. Ko sem jih prvič slišala pred mnogimi leti, so se mi zdeli veliko boljši. Kljub vsemu pa jim je s prepevanjem zimzelenih komadov uspelo narediti žur in zamigati tudi moje boke.

foto (c) Plujem

Na koncu so zapeli v duetu z Manco Špik, ki se je na moje presenečenje celo malce “upela”.

foto (c) Plujem

Zgrešila je precej manj tonov kot pred kakšnima dvema letoma, ko sem jo prvič slišala peti v živo. Vseeno pa smo po nekaj njenih komadih (in prireditvah) odšli še malo naokoli.

Na Trubarjevi Aveniji so tudi v soboto imeli rock večer. Nastopila sta Zoran Predin in Pero Lovšin, ki sta z dobrimi starimi komadi dobro ogrela kričečo množico. Največja gužva pa je v vseh treh večerih bila na križišču Orožnovega trga in Mestne ulice, kjer so D.J.-ji obiskovalce zabavali z različno “tuc-tuc” glasbo. Prebijanje skozi tisto množico ljudi je bilo tako pravo doživetje, saj si moral na vsakem koraku paziti, da te niso zalili s pivom, ali zažgali s cigaretom. :) Z razliko od prejšnjih noči, so me danes zalili kar petkrat, vendar vedno le po nogah in roki. Ko smo odhajali domov, mi je eden od mladcev želel ponuditi malo svojega piva, vendar je zaradi preveč Laškega izgubil ravnotežje in polovico velikega piva zlil pred moje noge.  :D

Poleg Piva pa je v naslovu prireditve tudi Cvetje, ki je bilo tudi letos v ozadju.

foto (c) Plujem

V ozadju za pivom in še čim. :)

Napis “cvetoče mesto” ob smetnjakih in Wc-jih kar nekako izgubi svoj čar, a ne? A vendar je del te vsakoletne, poletne prireditve namenjen tudi cvetju. Zato se je tako kot vsako leto na zelenici na desni strani reke predstavilo nekaj cvetličarn, ki so vsaka s svojim aranžmajem poskušale tej megapivski prireditvi dodati tudi nekaj cvetnega. Veliki beli (umetno narejeni) cvetovi s šopki na sredini so bili še najlepša dekoracija. Vseeno pa so rože vsako leto v ozadju in so tudi tokrat ostale skorajda neopažene.

foto (c) Plujem

Sploh zato, ker je bilo pivo v ospredju na vsakem vogalu in na vseh odrih.

Vsakodnevno so poleg stalnih pozivov nastopajočih, da je potrebno piti Laško, imeli tudi nagradno igro “Potegni ga“, kjer so tekmovalci morali  čim hitreje izprazniti veliki vrček piva. Pili pa so lahko le po slamici. Tisti, ki je prej končal, je dobil prvo, ostala dva pa tolažilni nagradi.  :)

Včeraj sem ujela tri moške tekmovalce, ki jih je na Glavnem trgu spodbujal energičen in zanimiv voditelj.

foto (c) Plujem

Danes pa smo gledali žensko tekmovanje, ki ga je povezovala napovedovalka, ki je s svojim zaspanim glasom in neprimernimi pripombami bila precej nevešča tovrstnega dela.

foto (c) Plujem

Prireditev P & C se bo nadaljevala samo še jutri, vendar bom zaključek prireditve izpustila. Trije dnevi so bili zame dovolj. :)

Še nekaj dni po prireditvi pa bodo veliko dela vsekakor imeli tisti, ki skrbijo za čiste ulice Laškega.

Ko smo odhajali domov, je bilo poleg polite pijače na tleh tudi polno odpadkov, ki so že malo po eni uri zjutraj nakazovali na to, da se je prireditve P&C danes udeležilo precej več ljudi kot v četrek in petek. Očitno je, da ljudje ob takšnih situacijah še vedno ne znajo uporabljati smetnjakov. Je pa res tudi to, da je bilo slednjih letos precej manj, saj so se tisti, ki skrbijo za čiste ulice, verjetno že navadili, da ljudje ob glasbi in pivu pozabijo tudi na svoje manire. Pa saj ni samo v Laškem tako. Tudi drugje je ob podobnih prireditvah podobno.

foto (c) Plujem

Letošnje P & C mi bo ostalo v prijetnem spominu. Tri prežurane noči so mi zaradi miganja z boki sicer pustile nekaj utrujenosti, a prijateljica pravi, da to ni od staranja, temveč od premalo žuranja in tega, da sem iz forme za takšne gibe. :)

Več kot očitno bo treba večkrat ven. :)   S temi tremi dnevi sem namreč znova dobila željo po koncertih in poslušanju dobre glasbe v živo. :)

Pa srečno, Laško, do naslednjega leta. :) :D

P.S. Opravičujem se za slabo kvaliteto fotografij; posnela sem jih s kompaktnim fotoaparatom, ki je slabši od mojega “starega”. Fotografije so zaradi “prostorske” stiske na blogu tudi pomanjšane.

  • Share/Bookmark

Kategorija: dnevnice, križarjenja, melodije vetra, tisto moje novo Tagi: , , ,

Hrepenenje preteklosti

6 komentarjev 21.02.2010 Plujem

Z enim samim stavkom me je potegnila v občutja, za katera sem bila prepričana, da sem jih (vsaj v večini) pustila nekje v preteklosti. Z enim samim vprašanjem je v meni prebudila vse spomine in izbrisala vse mesece, ki so pretekli. Znova sem bila v isti, stari zgodbi. A znova sem bila tam sama. Sama s svojimi mislimi. S svojimi željami. S svojimi spomini. In s svojimi strahovi.

Že nekaj dni se mi misli zbirajo spet samo okoli njega. Tudi ponoči ga sanjam. In vsakič se mi prikaže tudi bivši, s katerim nisem že leta. Verjetno zato, ker sem tam nazadnje občutila varnost. Varen pristan. Čeprav je bilo vse na majavih tleh. In čeprav je bilo dejstvo, da nisva za skupaj, tako zelo močnejše od najine navezanosti. Ljubezen je namreč nekje vmes, med leti, ko sva bila skupaj, že zdavnaj zbledela. In dokler občutim notranji mir, ga ni na spregled. Ko se mi misli znova začnejo vrteti okoli njega, me spet obišče. Samo v sanjah, kot opozorilo verjetno. Opozorilo, da sem v sebi nemirna. V budnem stanju o njem ne razmišljam. Tista zgodba je zame že zdavnaj končana. In privoščim mu vse lepo, kar se mu dogaja.

In tudi njemu privoščim vse lepo. In upam, da se mu lepo tudi dogaja. A sama sem še vedno tam. Na nek način še čakam. Pa ne njega. Ker je jasno, da je ta zgodba zaključena. In nobeno “opravičilo”, ki so mi ga servirale prijateljice, ne zdrži vode, da bo nekega dne še vse OK. :) Izgovori, da “še ni pripravljen” in da “ni še čas” me nikakor ne prepričajo (več). To je delovalo samo prvih nekaj tednov. No. Morda mesecev. Sedaj leto in pol kasneje, so mi stvari kristalno jasne. Stvari so zaključene. A nekaj me še drži. Pravzaprav nekaj še vedno čutim. No. Bolj občutim. Ja. Občutim še vedno neko povezavo. Ki je globoka. Na neki ravni, ki je ves čas prisotna.

Poleti je bilo najbolj intenzivno. Vmes je minilo. In spet se je začelo. Tako globoko.

Ni zaljubljenost. Niti ni ljubezen. Za njo namreč ni bilo časa. Premalo časa je trajalo. Kaj torej to je?

Morda je to samo želja, da bi se še kdaj zgodilo, kaj podobnega, ker je bilo tako prijetno. Pravzaprav ne vem. Vem pa, da me na trenutke utesnjuje. In zato sem uspešno potistnila v ozadje in šla naprej. Vsaj verjela sem v to.

Dokler……dokler me z enim vprašanjem ni znova postavila tja. V spomine. Ki so znova oživeli.

Vse je znova oživelo. Grozljiv je občutek, kako se mi je znova zazdelo, da sploh ni preteklo toliko časa. Grozljivo se mi zdi, da je občutek še vedno tako svež. Grozljivo je, da se mi znova zdi, da sem v tej zgodbi, čeprav že mesece nisem več.

Ujela sem se v nek trenutek. V trenutek preteklega hrepenjenja, ki je bil močnejši od vseh dogodkov, ki so se mi takrat dogajali.

Postalo mi je jasno, da bom stvari morala zaključiti. Tudi na fizični ravni. Morala se bom srečati z njim.

Že štiri dni se mi pretaka po mislih. In znova dovoljujem, da spomini in dneva v dan znova bledijo. Ker tokrat (še) ni pravi čas, da ga pokličem in razčistim. Vendar najprej se moram “okrepiti”. Okrepiti, zato, da bom zmogla. Da bom zmogla razčistiti. Razčistiti v živo. Iz oči v oči. Da se bom zmogla soočiti z njim. In tudi s svojimi občutji, ki so povezanimi z njim.

In zato rabim moč. Kajti šele takrat bom pripravljena, da bom razumela. Razumela povezavo, ki me tam še vedno drži.

Prijateljica mi pravi, da si s tem vse odmikam v prihodnost. Verjetno res. A dokler se ne čutim dovolj močno, ne bom tvegala, da se znova ranim in odmaknem od svoje poti. In tisti, ki tega ne more razumeti, prav. Važno je, da razumem jaz. Ko se bom počutila dovolj močno, bom z vsem zaključila. Tudi s hrepenenjem preteklosti.

Foto (c) DAN CHUSID, 2003; najdeno na: http://www.pbase.com/camera0bug/image/13107594

  • Share/Bookmark

Kategorija: melodije vetra, tisto moje novo, življenje Tagi: , ,

Flikam luknje.

4 komentarjev 24.01.2010 Plujem

Po včerajšnjem brodolomu danes že flikam luknje. Ja. Tako hitro je to pri meni. Ne dovolim si, da bi bila dolgo v nekem žalostnem stanju. Zdi se mi pomembno, da se čim prej dvignem in znova postavim na noge. Da znova zaplujem in si privoščim lepe reči. Čeprav je občasno potrebno tudi izjokati skrbi, žalost, obup in strah. S tem se očistim. Seveda, če je to v zmernih količinah.

Že od sinoči razmišljam, kaj naj spremenim. Kaj naj naredim? Seveda je treba začeti počasi. S flikanjem luknje za luknjo. Kar zna pri meni biti problem. Ker sem mnogokrat preveč zaletava. V večini namreč želim preskočiti nekaj korakov in narediti vse hkrati, v nekaj potezah. Zaradi tega tudi večina mojih preteklih poskusov ni bilo uspešnih. Prvih nekaj korakov sem naredila počasi in premišljeno, ob prvih rezultatih pa sem začela divjati. Ker se mi je zdelo, da zmorem. Da zmorem tako, kot sem to zmogla včasih. Ko sem bila še fit. Ampak na žalost je stanje sedaj drugačno. Tako da me pretiravanje vedno stane in poskus je zato neuspešen.

Pri naslednjem poskusu moram biti torej zmerna. Počasna. In previdna. Ne smem prehitevati. Upoštevati moram svoje stanje in se prilagajati počutju. To se mi zdi najpomembnejše, če želim uspeti.

Potem je tukaj še samokritika. Običajno se oštevam, če nisem dosledna pri izvajanju načrta. Včasih sem bila do sebe tudi žaljiva. Kar sem že pred časom opustila, ker mi je to samo še dodatno škodovalo. Da bi se temu izognila, moram torej sprejeti realen načrt, ki bo vključeval tudi morebitna odstopanja. Na tak način se mi prekršek ne bo zdel “tak big deal”, kot se mi je to zdelo do sedaj.

Sploh pa. Obdati se moram z veselimi dogodki. Vem, da se vnaprej ne da določiti, kaj bo veselo. Lahko se pa vnaprej izognem vsaj tistim, za katere vem, da me bodo dodatno utrudili in me užalostili. Za tiste neprijetne dogodke, ki se jim ne bom mogla izogniti, se moram pa naučiti, da me ne bodo obtežili. Nekateri ljudje so se namreč preveč navadili, da svoje frustracije stresajo name. Ker vedo, da jih poslušam in slišim. Pa tudi del bremena jim odvzamem. Sami zato nič ne naredijo, da bi bilo boljše. Trmasto vztrajajo na svojem in zahtevajo mojo ramo, da jih tolaži. Mojih nasvetov ne sprejemajo. Nekateri se ob njih celo spotikajo, rekoč, da ne delujejo (četudi jih niso niti poskusili). Apriori zanikanje jim je še najbližje, ker lahko tako stalno igrajo žrtev. In to seveda pred mano, ker vedo, da me gane. Zato se bom (zaradi svojega zdravja) takšnim trenutkom poskušala izogibati. Ker pa to vedno ni mogoče, se bom nujno morala naučiti, da se me njihovo jamranje ne bo dotaknilo. To mi bo še najtežje. Ker se mi bo na začetku verjetno zdelo, da nisem sočutna, da sem nesramna in hladna. Ampak če se hočem pozdraviti, je to edini način. Sploh zato, ker se je situacija obrnila tako, da nisem nikjer sama dlje kot dva dni. In to me utruja.  Ker si ne zmorem kvalitetno zaflikati lukenj. Neverjetno je, kako me mir in tišina zdravita. Ampak trenutno take možnosti ni. Zato se moram prilagoditi. In se naučiti umirjati tudi, če mi situacija ne omogoča miru in tišine na moj način. To bo težko, se mi zdi. Ker bi rabila najprej nekaj časa sama zase, da bi se umirila, pomirila in opolnomočila. Vsaj 14 dni bi potrebovala. Vsaj toliko. Potem bi mi bilo vse lažje. Ampak situacija je pač takšna. Zato mi jamranje nič ne koristi. Kvečjemu poglablja slabo stanje.

Spremeniti moram tudi dnevni ritem. Nujno si moram dnevno privoščiti vsaj nekaj prostega časa. Celodnevno delo me namreč še dodatno utruja. Bistveno je, da se dnevno tudi malce sprostim. Poleg počivanja in poležavanja, si moram nujno privoščiti tudi nekaj fizičnih aktivnosti. Šport mi  namreč zelo manjka. Vem, da moram začeti počasi. Zmerno. S sprehodi. In šele glede na počutje počasi nadaljevati z bolj obremenilnimi variantami. Ampak vsaj začeti moram. Ne smem se več predajati v žalost, ker ne smem in ne zmorem tako in toliko športati kot sem včasih. Vsaka pot se začne z enim samim korakom. Samo narediti ga moram. Stanje je sedaj pač tako, da moram začeti od začetka. Če bom sledila telesu, bom sčasoma zmogla tudi več. Morebiti bom lahko šla celo nazaj na treninge.

Samo verjeti moram. Vase. In v to, da zmorem. V to, da zmorem znova -  od začetka. Tako, kot  sem pred leti, ko sem bila ravno na takšni točki, kot sem sedaj. Takrat sem se pozdravila v 3 mesecih. Tako hitro to pri meni deluje. Samo “klik” mi mora narediti. Samo upanje moram imeti. In danes ga znova imam. Vsaj nekaj. Ostalo pa še pride. :)

Foto (c) mentalhelp.net

Foto (c) mentalhelp.net

  • Share/Bookmark

Kategorija: melodije vetra, tisto moje novo, življenje Tagi: , ,

Zadeti toni

3 komentarjev 17.11.2009 Plujem

Bele obleke. Beli obrazi. Rdeče ustnice. In spretni gibi.

Navdušili so me.

S preformancem in zadetimi toni. :)

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Kategorija: melodije vetra Tagi:


 

December 2018
P T S Č P S N
« Feb    
 12
3456789
10111213141516
17181920212223
24252627282930
31  

Kategorije

od 06.02.2010

tumblr visitor stats