Objave v kategoriji 'ljubeznice'

Sanjam.

Dodaj komentar 20.11.2012 Plujem

Nocoj si dovolim sanjati.

*

Dovolim si sanjati njega, ki me razvaja v toplem objemu.

Dovolim si občutiti njegove prste, ki nežno drsijo po moji gladki koži.

Dovolim si za hip zapreti oči in podoživeti občutek njegove bližine.

*

Dovolim si.

Dovolim si sanjati.

*

Dovolim si sanjati njega.

*

Njega, ki je je kot sonce sredi noči.

Njega, ki je kot zvezda na jasnem nebu.

In njega, ki je moja druga polovica.

*

Sprašujem se, ali je že v mojem življenju.

Lahko da je, a čas še ni pravi.

Lahko da ni in da šele prihaja.

*

Nocoj čutim njegovo bližino.

Kot da je tukaj z mano.

Čisto blizu.

V mojem objemu.

Kot da se znova dotikam njegove gladke kože.

Kot da znova uživam v njegovi bližini.

*

Njegovi bližini, ki mi je tako poznana.

Že iz prejšnih življenj, kjer sva igrala različne vloge.

Življenje je namreč igra.

*

Sprašujem se, kaj mi življenje tokrat namenja.

Kam me usmerja?

Kam vodi moj leseni čolniček?

Kam plujem?

*

Nocoj v sladke sanje.

V sanje, kjer sva v objemu zlita v eno.

*

Da.

Romantično sem razpoložena.

Koža, prepojena z esencami valovi v ritmih ljubezni.

*

Želim si ga.

*

Njega.

Želim se ga dotikati.

Želim si njegovih dotikov.

*

Znova želim začutiti neskončnost in da je v vsakem trenutku vse prav.

Želim občutiti popolni notranji mir.

Predanost.

Povezanost.

In hkrati želim samo biti.

Biti tukaj in zdaj v trenutku.

Povezana s sabo.

Z njim.

Z vsem.

*

Naj se zgodi.

Naj se prizemlji.

*

A vendar nocoj sanjam.

Sanjam njega.

Njegovo kožo.

Njegovo dišečo kožo.

Njegove opojne ustnice.

Njegove roke, ki te popeljejo v višave.

In njega.

Njega v celoti.

*

Naj že pride.

*

Želim si, da pride.

Slika by Vesna Kravcar

  • Share/Bookmark

Kategorija: cukrčki, ljubeznice, najin pristan, tisto moje novo, življenje Tagi: , , , ,

Turkiz.

Dodaj komentar 21.06.2012 Plujem

Danes si bil tako lep.

Skrajšani kodri so ti razkrivali vesel obraz, ki se ti je pomladil. Tvoje oči so žarele kot svetleči turkiz na gladki porjaveli koži. Pa še turkizno si bil oblečen.  :)

Sedela sem nasproti tebe in ko si mi podaril ogrlico za zaščito, sem te poljubila na ličko. S tem sem te presenetila, se mi je za hip zazdelo. A rekel nisi nič, jaz pa tudi nisem vprašala. :)

Nato sva klepetala.

Ko si govoril, sem opazovala tebe in svoje občutke. Še vedno si mi blizu. Še vedno te čutim. A na drugačen način. Nisem imela potrebe, da bi se te dotikala. Niti nisem razmišljala, kako bi bilo, če bi bila intimna. Dovolj mi je bilo, da sva bila tam. Da sva klepetala. Da sva se gledala v oči. Da sva se začutila. Da sva samo bila.

Povedala sem ti tudi za spomin s koncerta. Nisem ga v podrobnosti opisala, ker si razumel, kaj želim povedati.

Povezava. Dogovor od prej. Zlitje.

Da.

V spominu sem videla zlitje dveh duš.

Popolnost. Ujemanje.

*

Da.

Res je bilo prijetno druženje.

Vzel si si čas zame in to spoštujem.

Hvaležna sem, da si ob meni in z mano.

*

Ti pošiljam objem.

Vir: http://www.myspace.com/chicachula07/blog/509209632

  • Share/Bookmark

Kategorija: cukrčki, ko duša prede, ljubeznice, ona-on, tisto moje novo, turkiz, življenje Tagi: , , , , , ,

Priznam.

2 komentarjev 22.05.2012 Plujem

Igrala bi na zvonce ljubezni zate.

Gledala bi te.

Objela bi te.

Razvajala bi te z vonjem svežih vrtnic.

*

S prsti bi drsela po tvoji mehki koži.

Raziskovala bi tvoje kotičke.

Prepuščala bi se občutkom.

In sledila svojemu srcu.

*

Da.

*

Vse to si nocoj želim.

Ko zaprem oči, te občutim tukaj.

Ob sebi.

Zdiš se mi popoln.

Točno takšen, kot si.

Veličasten.

Božanski.

Ljubeč.

*

Želim si te.

*

Želim si ležati s teboj in samo biti.

Biti.

Biti in uživati.

Uživati v vsakem trenutku.

In se prepuščati.

Prepuščati srcu.

*

Ker ko zaprem oči, si tukaj.

Ob meni.

*

Sem se spraševala, kaj je to.

Sem se vprašala, če je to iz srca.

Sem se spraševala, kaj se mi dogaja.

A nocoj se samo prepuščam.

Prepuščam.

In si dovolim.

Dovolim izreči naglas.

Pripravljena sem na ljubezen.

Pripravljena sem.

*

ŽELIM SI TE.

Želim si te točno takšnega, kot si.

S kodri ali brez. :)

S turkiznimi očmi.

Z mehkimi ustnicami.

Z dišečo kožo.

S slastjo.

*

Da.

*

Priznam.

Sama sebi.

In naglas.

ŽELIM SI TE.

  • Share/Bookmark

Kategorija: cukrčki, ljubeznice, tisto moje novo, turkiz, življenje Tagi: , , , ,

Čutim te

Dodaj komentar 8.01.2012 Plujem

Raznežena.

Z mislimi v tvojem objemu.

*

Čutim te v vsaki celici svojega telesa.

Zdi se mi, kot da boš vsak hip s prsti zdrsel po moji mehki koži.

*

Priprem oči in se zasanjam.

Metuljčki v trebuhu zaplešejo ples razigranega poželenja.

*

Čutim te.

*

Čutim te globoko.

*

Zasanjam se v tvoje nežne dotike, ki me peljejo po cesti ognjene strasti.

Želim si te.

*

Da.

*

Želim si te.

*

Želim si te točno takšnega, kot si.

*

Dišečega.

Lepega.

Privlačnega.

In tako zelo erotičnega, da se moji potoki v trenutku zlijejo s tvojimi čudovitimi hribi.

*

O, da.

Najini dotiki so kot zlitje.

Zlitje najlepše simfonije duše.

*

In najini poljubi.

O, poljubi.

Poljubi so mogočni.

Globoki in ljubeči.

*

O, da.

Dragi moj.

Pravi moški si, veš.

Pravi moški zame.

*

Ob tebi moja duša prede.

*YouTube slika preogleda

  • Share/Bookmark

Kategorija: cukrčki, ko duša prede, ljubeznice, najin pristan, tisto moje novo, življenje Tagi: , , , , ,

Poetska filmska ljubezen tudi v resničnem življenju?

20 komentarjev 10.08.2010 Plujem

V filmih je vse tako rožnato. Vse stresne situacije so zaključene z objemi, poljubi, razumevanjem in sočutjem. Tudi ljubezen se vedno zgodi. In to povsem nepričakovano ter takrat, ko je glavni lik obdan z žalostjo, brezizhodnostjo in osamljenostjo, kar gledalce običajno navdaja z upanjem.

Kaj pa v resničnem življenju?

Kljub temu, da se jasno zavedam, da so filmi zgolj slikovna iluzija, se včasih vprašam, ali je poetska filmska ljubezen možna tudi v resničnem življenju? Je ljubezen lahko tako idelana, kot jo prikazujejo filmi? Ali lahko najdemo partnerja, s katerim si pomenimo “vse na svetu”? Ali smo z nekom lahko brezmejno srečni, brez prevar in prepirov?  Ali pa nam ustvarjalci filmov zaradi večjega dobička poskušajo glavo/misli napolniti le z nekimi praznimi željami in upanjem, ki morda sploh ne obstajajo?

Če se za hip ustavim samo ob tem, da filmi prikazujejo, da v naše življenje pride prava oseba ravno takrat, ko smo najbolj na dnu, se sprašujem, koliko nižje pravzaprav sploh še lahko grem. Da, vem. Nikoli nismo tako nizko, da ne bi mogli biti še nižje in nikoli nismo tako visoko, da ne bi mogli višje. A vseeno. Sprašujem se, zakaj se mi ne zgodi. Kaj moram še spremeniti? Kaj moram še dojeti?

Če gledam dogodke, ki so se zgodili v zadnjih 3 dneh, se mi zdi, da gre samo še navzdol. A vendar gre verjetno navzgor. Dolgoročno gledano. Vsi namreč “rastemo”, dozorevamo. Vsaj “življenjske teorije” nas tega učijo. A kvaliteta življenja upada. Duševna kvaliteta. Ljudje postajajo vse bolj plitki, kar ob vseh idealih, s katerimi nas bombandirajo mediji, niti ni čudno. Potem pa so mnogi šokirani, koliko je v zadnjem obdobju ločitev, čeprav je to pravzaprav pričakovano stanje.

Večina vez se začne izključno zaradi fizične privlačnosti. In ko se med poliže, partnerja šele ugotavljata, če sta za skupaj. Nekateri se resnično najdejo in so srečni, drugi pa ugotovijo, da s partnerjem po tem, ko ugotovijo, da “začetni” fizični izgled ni večen, nimajo več nič skupnega. Takrat imajo tri variante: ali živeti s partnerjem, a mimo njega in se npr. zapijati; ali imeti stalne avanture; ali pa se ločiti. Ker je pred mnogimi leti ločitev pomenila nekaj slabega, nesprejemljivega, so ljudje v vezi vztrajali, četudi se niso več ljubili. V sedanjosti, ko so ločitve pravzaprav “in”, pa se zdi, da se ljudje ločujejo kot po tekočem traku. Kar vodi k temu, da sedaj še več ljudi stremi k pravi ljubezni.

In kaj je prava ljubezen?

So to dogodki, ki jih prikazujejo romatične komedije? Ali se za pravo ljubezen šteje že to, da nekoga sprejmeš z vsemi njegovimi napakami vred, ga nočeš zamenjati, ga ne varaš in se z njim počutiš zadovolj(e)nega?

Kdaj se ljudje pravzaprav počutimo srečne?

Saj smo lahko srečni sami s sabo. A iskreno, sreča v dvoje je nekaj povsem drugega. A ne? Saj si lahko sam sebi dovolj, a tako, kot te lahko po hrbtu poboža nežna partnerjeva roka, se sam nikoli ne moreš.

Omeniti pa je potrebno, da so na račun svetovne potrebe po poetski ljubezni s filmskih platnov na svoj račun prišle tudi različne “novodobne” teorije, ki s svojimi posegi v okolje in misli poskušajo ljudem “pomagati”, da najdejo pravo ljubezen.

Evo, priznam. Ko sem pred časom opremljala stanovanje, sem si (me ni sram priznati) omislila tudi nekaj znamenj ”partnerstva”. To ne pomeni, da imam polno srčkov, temveč da imam veliko stvari “v dvoje”. Govorim o dekorativnih zadevah, seveda. A po več mesecih lahko jasno potrdim, da vsi ti novodobni napotki, s čim si polniti misli, o čem razmišljati in s čim se “obdati”, da se zgodi, pri meni ne delujejo, ali pa jih ne “izvajam” pravilno. Še vedno se namreč ni nič zgodilo. Pravzaprav niti na obzorju še ničesar ni.

Je pa res, da misli, ki jih oddajamo nevede, privlačijo dogodke, ki jih pravzaprav nočemo. Tako da, kot izgleda, te teorije le držijo. Ko sem pred časom razmišljala, da sem pravzaprav že stara, in da je čas, da se že nekdo prikaže, me je naslednji dan na bazenu osvajal kakšnih 75 let star dedek, ki je pred leti moral biti glasen ženskar.

Odgovor na to, kako najti ljubezen svojega življenja, je torej verjetno v tem, da si preprosto srečen sam s sabo. Da se v popolnosti sprejmeš. In da si zadovoljen s tem, kar si in kar imaš.  Človeška potreba po denarju in moči je prinesla veliko praznine v življenje. Veliko slabe volje. Jeze. Prevar. In bolečih situacij. A filmi ta del življenja redko prikazujejo. Kadar pa ga, ga zaključijo srečno. Kar je na nek način pohvalno. Z lepimi zaklučki ustvarjajo lepe misli. Lepe misli pa so potrebne za lepe dogodke v realnem življenju.

Ko razmišljam o vezicah, ki sem jih imela v preteklosti, mi je popolnoma jasno, kakšno vlogo je imel vsak izmed njih.  Vsak mi je prinesel svojo lekcijo in vsak je bil v tistem času odraz mojih misli.

Moč misli torej deluje. Je pa kljub temu še en “haklc”. Za pravo ljubezen morata biti pripravljena oba, če gremo po teoriji sorodnih duš. Dokler nista oba pripravljena, se ljubezen ne more zgoditi in toliko časa eden čaka. Kar kruto se tole sliši, a verjetno je smiselno. Vseeno pa si ob trenutkih, ko sem vesela ali žalostna želim toplega, ljubečega objema, ter si zaželim, da bi tisti pravi že prišel. Zdi se mi, da sem že pripravljena. Pripravljena na ljubezen. Tisto pravo. Ki je globoka. Ki je čutna. In ki presega vse filmske upodobitve, ker je večna.

  • Share/Bookmark

Kategorija: insomnia, ljubeznice, ona-on, tisto moje novo, življenje Tagi: , , , ,

Ljubezen je lepa stvar

4 komentarjev 27.05.2010 Plujem

Mnogokrat srečam ljudi, ki o ljubezni nočejo ničesar slišati. Vsakršni pogovori o občutkih jih vznemirijo in že z naslednjo besedo zamenjajo temo.

Zakaj? Je o ljubezni res težko govoriti?

Kadar je ni, zagotovo. Sploh tistim, ki so prizadeti. Žalostni. Osamljeni. Ali jezni. Jezni na tistega, ki jih je izigral. In jezni na sebe, ker so si dovolili, da se jim je to zgodilo. Takrat ne verjemejo več v ljubezen. Prepričani so, da je to le iluzija, ki slepi ljudi.

Nekateri poskušajo takšne slabe izkušnje potlačiti in pozabiti, nekateri pa se občutjem žalosti in zapuščenosti predajajo še leta po razpadu veze ali po zavrnitvi.  In kaj takrat?

Kadar naša ljubezen ni uslišana, imamo lahko občutek, kot da je  vsega konec in da ne bomo nikoli več srečni. Lahko se nam zgodi, da se sučemo v istemkrogu. V krogu istih misli. In v krogu samopomiljevanja. Istočasno pa namesto ukvarjanja s samim sabo iščemo izgovore v drugih in v njihovih dejanjih.

Takrat je pomembno, da si zmoremo postaviti ogledalo. Še posebej, če se nam enake reči dogajajo z različnimi ljudmi. To je več kot jasen dokaz, da smo mi tisti, ki moramo osvojiti lekcijo. Lekcijo o našem obnašanju. Vedenju. Razmišljanju. In namesto brezciljnega predajanja obupanosti, ali prepričanosti, da ne bomo nikoli več srečni,bi morali vsak zaljuček nečesa (tudi ljubezni) jemati kot začetek nečesa drugega. Novega. Boljšega. Če ga le tako vidimo.

Sploh pa. Ljubezen ne izbira. Ljubezen se zgodi. In to takrat, ko najmanj pričakujemo. Zato je še toliko lepša. Ker nas objame kot presenečenje. Kot topel dotik prstov, ki razvajajo telo.

Občutki, ko lahko iskreno pokažeš svoja čustva in jih od iste osebe tudi sprejemaš, so čudoviti.  Lepo je imeti nekoga rad. Pa naj bo to starš, otrok, brat, sestra, dedek, babica, prijatelj, hišni ljubljenček in/ali partner.

Partnerska ljubezen ima prav poseben čar. Kadar je prava, iz dneva v dan postaja močnejša. Od začetne simpatije in zaljubljenosti se premeni v trdno vez, ki jo usmerjajo čustva, razumevanje, iskrenost, občutek za drugega in veliko dobre volje.

In ne, nisem zaljubljena, če je kdo na to pomislil. :) Se pa počutim skoraj odlično. In to sama s sabo. Do skoraj mi manjka samo še nekaj korakov, ki morajo biti narejeni počasi. :)

Ugotovila sem, da si srečo in ljubezen lahko ustvarimo le sami. No. Teoretično sem to vedela že veliko prej, le v sebi nisem čutila. Sedaj to tudi razumem. In občutim. Znotraj.

Ni tako, da je ljubezen pogoj za srečo, je pa vsekakor pomemben del do izpopolnjenosti. In tisti, ki pravite, da brez ljubezni “komot živite”, si vzemite čas in pomislite, kje so razlogi, da tako mislite.

Ljubezen je namreč res lepa stvar. In v vsakem trenutku imaš lahko vsaj nekoga rad in vsaj nekdo ima rad tebe.

Fotografija najdena na http://euroross.blogspot.com/20050901archive.html.

  • Share/Bookmark

Kategorija: ljubeznice, ona-on, tisto moje novo, življenje Tagi: , , ,

Končno sem sama sebi dovolj

14 komentarjev 23.05.2010 Plujem

Misli, polne njegovih podob, ki izginjajo v meglo.

Hrepenenje, ki dobiva realno podobo.

In želje, ki izginjajo v noč.

*

Prej me je prešinilo.

Takrat me je zaradi določenih želja ujel v trenutek.

In tam sem obstala.

Dneve.

Tedne.

Mesece.

Sama.

Osamljena.

Z idealizirano podobo njega.

Njega, ki tak sploh ne obstaja.

Prej mi je bilo v trenutku vse jasno.

Vse poteze.

Vse grimase.

Vem, da je vse imelo ozadje.

Vem, da je vse imelo svoj zato.

Tudi zame.

In tudi za moje “čakanje”.

A sedaj sem iz tega kroga izstopila.

Še z zadnjim prstom.

*

Snela sem si še zadnje okove.

*

Počutim se osvobojena.

Osvobojena njega.

*

Dojela sem bistvo svobode.

Dojela sem bistvo samskosti.

Končno!

Po toliko mesecih lahko znova srečno zadiham.

Sama.

Ker sem si snela verige.

Verige, ki sem si jih sama nadela.

*

Sedaj več nič ne čakam.

Ne hrepenim.

Niti si ne želim.

Ne njega. Niti koga drugega.

Sedaj samo uživam.

V trenutku.

In za trenutek.

*

Da.

Učim se uživati tukaj in sedaj.

Učim se usmerjati misli v trenutne dogodke.

Del prihodnosti hranim v načrtih.

Preostanku pa dovoljujem spontanost.

*

Na ustnice si rišem nasmeh.

V telo pa se učim točiti sproščenost.

*

Čez leta bom verjetno videla tudi njega.

Njega, ki obstaja le še kot spomin preteklosti.

Kajti sedaj je nastopil čas, da zadiham.

Zadiham s polnimi pljuči.

In se napolnim s svežim zrakom.

Zase.

In za svoje življenje.

Končno sem sama sebi dovolj.

Končno!

Fotografija najdena na http://www.thefrisky.com/post/246-dating-drama-im-happy-to-be-single/.

  • Share/Bookmark

Kategorija: insomnia, ljubeznice, tisto moje novo, življenje Tagi: , , ,

Bila sem premlada za njega.

20 komentarjev 31.01.2010 Plujem

Imela sem rosnih 12 let, ko sem ga prvič videla. Bila je ljubezen na prvi pogled. Nisem padala na motorje, vendar ko sem zaslišala zvok njegovega, mi je srce kar poskočilo. Vedela sem namreč, da zvok pomeni, da je znova prišel.

Doma je bil iz nekaj kilometrov oddaljenega kraja. Zato se je oglasil bolj redko. V večini za vikende. Oh, kako sem čakala tiste trenutke. Ko smo se skupaj podili za žogo, se smejali in se hecali.

Ko sem dopolnila 14 let, je prihajal vse pogosteje. Skoraj vsak petek, soboto in nedeljo. Včasih tudi vmes. Zdelo se mi je, da kar hlepiva po skupnih trenutkih. Čeprav redko, se je včasih zgodilo, da sva za hip ostala sama. Po nekaj metih na koš sva se usedla na klopco in klepetala. Govorila sva o vse mogočem. In nikoli mi ni pozabil dati kakšnega komplimenta.

Govoril mi je, da imam srce na pravem mestu. Da bom odrasla v  “fajn” žensko. Da imam še celo življenje pred sabo. In da naj si poiščem moškega, ki me bo vreden.

Takrat so mi njegove besede sicer laskale, hkrati pa sem jih dojela kot izgovor, da noče biti z mano. Ker se me nikoli ni “zares” dotaknil. Razen, ko me je zaradi heca “nosil” po igrišču. V ostalih primerih je bil zelo zadržan.

Tudi, ko sva ob edinstveni priliki sama sedela v njegovem avtomobilu (kadar je bilo hladneje, je prihajal z avtomobilom), me je prijel le za roko. Pa še to za kratek čas. Sedela sva vsak na svojem stolu in se zapletala v pogovor. Vsake toliko sva se molče spogledala in res sem si želela, da bi me potegnil k sebi in si me vzel. Želela sem okusiti njegove ustnice in se z njim zapeljati v potoke naslade. Tako zelo sem se ga želela dotikati.  In ko sem mu to omenila, (si) ni dovolil. Znova mi je povedal, da imam še celo življenje pred sabo. Da on ni pravi zame. Da me ne želi pokvariti. In da bom nekega dne razumela, da je imel prav.

Takrat res nisem razumela. In ko je po tistem “dogodku” v avtu začel prihajati vse redkeje, mi je bilo nekaj časa precej hudo. Razmišljala sem, kaj sem takšnega naredila.

V naslednjih mesecih je tako prihajal le še enkrat na mesec, ali še redkeje. Vsakič me je vprašal le, kako sem in kaj počnem. Ko sem se znova zaljubila, ni več prihajal. Razen enkrat, ko naju je  s fantom “počakal” in mu povedal, da mora paziti na mene. Dodal je še nekaj lepih besed o meni, zaradi česar je bilo meni nerodno, fant pa se je še tedne po tistem počutil ogroženega. :)

Čez leta sem spoznala, da so njegova dejanja pravzaprav pomenila, da mi je bil zelo naklonjen.  Včeraj pa mi je (končno) “preblisknilo” tudi, zakaj se me ni dotikal. Ni bilo, ker mu ne bi bila všeč. Ni bilo, ker ne bi bila dovolj dobra. Bila sem (samo) premlada. Bil je 9 let starejši, jaz pa mlajša od 15. Takoj mi je postalo jasno. Tudi to, zakaj naju je soseda opazovala z daljnogledom, mi je postalo razumljivo. Čeprav se mi še vedno zdi smešno. :lol: Sploh zato, ker je potem poročala moji mami, ki pa njenim lažem (k sreči) ni verjela. Yes, mami, you rock.  :)

Leta kasneje sem izvedela, da naj bi že takrat imel nekaj težav z zakonom. A ne zaradi zlorabe. Zaradi nekih premoženjskih reči. A do mene je bil vedno kavalir. To je pa edino, kar je pomembno. Vsaj zame. In za moje spomine. Ker sedaj tudi razumem. Njega. Sebe. In svoje občutke. :)

Foto (c) TKS

Foto (c) TKS

  • Share/Bookmark

Kategorija: cukrčki, ljubeznice, tisto moje novo, življenje Tagi: , , ,

Nazaj


 

Julij 2017
P T S Č P S N
« Feb    
 12
3456789
10111213141516
17181920212223
24252627282930
31  

Kategorije

od 06.02.2010

tumblr visitor stats