Objave v kategoriji 'križarjenja'

Veliko piva in malo cvetja 2010

1 komentar 11.07.2010 Plujem

Več kot očitno ima ogled filma “Yes Man” name pozitivni učinek. :) Po več kot letu in pol (ali pa še kaj več, but who’s counting :D ) sem se namreč odločila, da grem žurat. Ker je poletje čas različnih prireditev, smo se s prijatelji odločili, da gremo na Pivo & Cvetje v Laško.

foto (c) Plujem

Ta prireditev me spremlja že od malih nog, ko sem s starši barantala, ali lahko grem in koliko časa sem lahko tam. :) Po tem, ko sem se o pohajanju odločala samostojno, smo z družbo to prireditev obiskovali večinoma ob sobotah, ko je ognjemet. Nisem sicer pristaš tovrstnega “metanja denarja v zrak”, a ognjemet v Laškem ima zame poseben pomen. Do sedaj si ga sicer še nisem imela priložnosti ogledati na način, ki mi vzbuja pohotne želje, a vseeno se mi takšno “okraševanje neba” v Laškem zdi romantično. Veliko k temu pripomore ambient; Savinja, obdana s hribčki; piko na i pa dodajo nostalgični občutki, ki me vsako leto raznežijo.

foto (c) Plujem

Letos smo tja prvič odšli že v četrtek zvečer. Že takoj so me presenetile cene, ki so v večini nižje kot prejšnja leta. Sploh cene na “ringelšpilu” so precej nižje od pričakovanih.  Recesija se več kot očitno pozna, čeprav so cene hrane in “razredčenega” (beri: “mladega”) piva podobne kot prejšnja leta.

foto (c) Plujem

Cenejši pa so “modni” dodatki  in različen “kič”, ki se ga na takšnih prireditvah že tradicionalno mora prodajati. Letos so bili znova “in” rogovi in utripajoča Playboyeva ušesa.

foto (c) Plujem

Poskrbljeno pa je bilo tudi za zabavo.

Poleg različne ponudbe v zabaviščnem parku, so se otroci lahko zabavali tudi na velikem zmaju.

foto (c) Plujem

Nekateri pa so si zabavo pripravili kar sami.

foto (c) Plujem

Vseeno pa je bilo precej manj ljudi, kot sem pričakovala. V četrtek, ki je med delovnim tednom, je bilo po moji oceni celo več ljudi kot v petek, ki naj bi bil prvi dan ŽURANJA.  To se mi je zdelo zelo zanimivo, saj so bili petkovi nastopajoči precej boljši in odmevnejši od četrtkovih.

V četrtek smo na Glavnem trgu najprej prisluhnili Kingstonom (Nino Badrič smo žal zamudili), ki so me s svojim nastopom precej razočarali.

foto (c) Plujem

Ob vseh njihovih energičnih komadih, ki ti poženejo kri po žilah, sem pričakovala energičen nastop in žur, ki se ga bomo še dolgo spominjali.  Zato so me njihovi razvlečeni komadi, ki so trajali tudi več kot 10 minut, pustili “hladno”. Vseeno pa moram zapisati, da so bili precej boljši od starih legend; Prljavega Kazališta, ki so na Trubarjevi Aveniji zgrešili skoraj vse tone enega izmed njihovih najbolj znanih komadov “Mi pijemo”. Pri naslednjih komadih, ki so bili odpeti boljše, sem se tako spraševala, če je to posledica (vsaj vokalnega) playbacka. Takšen preskok kvalitete  iz komada v komad je namreč skorajda nemogoč. So pa bili vsekakor dobra reklama za pivo, saj so se na odru zaradi preveč zaužitega alkohola (in verjetno še česa) precej “majali”, občinstvo pa glasno pozivali k temu, da si grla osvežijo s čim več grenkobne tekočine. Vseeno je bilo na tem delu Laškega največ ljudi, ki so bili precej bolj pijani in “po tleh ležeči” kot tisti na Glavnem trgu, kjer je po Kingstonih nastopila še mlada Nina Pušlar. Slednja je sicer s posnetim ozadjem (samo prvi komad je bil unplugged) ponudila vokalno kvaliteten nastop, žal pa je njen nastop ostal nekako neopazen, saj so po Kingstonih mnogi odšli naokoli.

foto (c) Plujem

V nasprotju s pričakovanji je bilo v petek obiskovalcev še manj kot prejšnji večer. Zgodaj zvečer so Laško zajeli zvoki pihalne godbe.

foto (c) Plujem

Nastop so popestrile tudi mlade mažoretke in kočija s pivom.

foto (c) Plujem

Malo pred 21. uro pa je na Glavnem trgu ob spremstvu Primaviste in odlične Katje Koren navdušila Nuša Derenda, ki je s svojim glasom in kvalitetnim nastopom pravi balzam za ušesa.

foto (c) Plujem

Moteči so bili edino njeni komentarji, s katerimi je med komadi želela razvneti publiko. Njeno stalno pozivanje k pitju in petju “laške himne” je bilo na koncu že prav nadležno, čeprav vem, da je bil to (verjetno) del “pogodbe” za nastop na prireditvi v “čast” pivu. Nuša je bila kljub njenim neumestnim komentarjem prava petkova osvežitev. Pred njo je namreč nastopal (kratkolasi) Vlado Pilja (aka Lepi Dasa), ki je prvih nekaj komadov, kljub branju besedila z lista, zapel še kar sprejemljivo. Ko pa je začel “prirejati” priredbe, smo zamenjali lokacijo.

foto (c) Plujem

Lepi Dasa ima sicer glas primerne globine in širine, vendar mu do kvalitetnega pevca vseeno manjka še nekaj vaje in naučenih besedil. Kasneje je zapel tudi duet z Nušo, vendar mu nekaj verzov zaradi preveč Laškega kar ni šlo iz ust. :) Za Nušo so na oder stopili gverilski Rock Partyzani, ki sem jih tokrat v živo poslušala prvič. S svojim energičnim nastopom in pevko (Darjo Drobnič – Didi), ki je zadela vse tone, so bili odlična “rocksplozija” večera. Aleš Klinar je s svojim zahripanim glasom dodal poseben pridih in njihovi komadi, ki so venčki različnih/starih uspešnic, so tako zveneli še boljše. Nekaj je tudi Jugoslovanskih in Titovih. In ko sem gledala mladce pod 18, kako prepevajo in poskakujejo na te komade, sem se prav zamislila. Ne samo, da jih večina sploh ne ve, da so ti komadi včasih imeli poseben pomen, mnogi niti ne vedo, kdo je bil Tito in kakšno vlogo je imel. Ampak pustimo to. To ne sodi v današjni zapis. :)

Rock Partyzani so svoje “poslanstvo” opravili z odliko.

foto (c) Plujem

S svojim gverilskim Kekcem z visoko belo kapo in prepoznavnimi Srševimi rumenimi očali so bili v vsej svoji gverilskosti in drugačnosti zgledni in provokativni . :)

foto (c) Plujem

V petek so nastopili še Novi Fosili, ki sem jih videla samo od daleč, saj smo takrat že šli na drugo prizorišče. Bili so v skoraj “stari” postavi in že od daleč so mi njihovi komadi spodbudili spomine na otroštvo in najstniška leta. :)

V nasprotju s četrkom in petkom pa se je sobota začela po pričakovanjih. Gužva se je začela že ob prihodu na prizorišče. Cesta je bila (tako kot že prejšnja dva dneva) zaprta. Policisti in varnostniki pa so usmerjali promet in skrbeli za red. Po treh dneh lahko rečem, da so svoje delo opravljali zelo zgledno.

foto (c) Plujem

Bili so mirni in profesionalni, kar je pri umirjanju mladcev, ki jim je (bil) glavni cilj popiti čim več piva, najpomembnejše. Za mlad(oletn)imi pa niso zaostajali niti starejši. Pivo je tako teklo v potokih, opiti pa so posledično (ob)ležali na travi, na cesti in še kje, ter “počivali”.

Mi smo večer začeli z dobrimi domačimi dobrotami, ki smo si jih privoščili na okusno urejenem vrtu Vile Monet, kjer so stregli “pravo” pivo. Jaz piva sicer ne pijem, so mi pa razliko v kvaliteti piva podrobno predstavili prijatelji. :) Na tem vrtu smo sede pričakali tudi ognjemet, ki je bil letos za odtenek drugačen.

foto (c) Plujem

Začel se je z 10 minutno predigro laserskih luči in vodometov, nadaljeval pa z veličastnim ognjemetom z obeh hribov, ki obdajata Laško. Bilo je romantično. In posebno. Zaradi glasbe, ki je spremljala laserske luči, vodomet in ognjemet, pa tudi čutno.

foto (c) Plujem

Po ogledu ognjemeta, ki je skupaj s predigro trajal dobrih 25 minut (recesija se je poznala tudi tukaj), smo se odpravili na Glavni trg, kjer so oder že zavzeli Langa.

foto (c) Plujem

S svojimi udarnimi komadi ter uživanjem ob igranju in prepevanju so me, ne glede na to, da tovrstna glasba ni v mojem prvem izboru, res nadušili. Svoj nastop so opravili profesionalno in brez neumesnih komentarjev med komadi. Bili so tudi vokalno in glasbeno odlični. Njihovo veselje do glasbe pa je bilo prav nalezljivo. Morda so me ravno zaradi tega Mambo Kingsi, ki so na oder prišli za Lango, s svojim rahlo nadutim odnosom in nekaj zgrešenimi toni precej razočarali. Ko sem jih prvič slišala pred mnogimi leti, so se mi zdeli veliko boljši. Kljub vsemu pa jim je s prepevanjem zimzelenih komadov uspelo narediti žur in zamigati tudi moje boke.

foto (c) Plujem

Na koncu so zapeli v duetu z Manco Špik, ki se je na moje presenečenje celo malce “upela”.

foto (c) Plujem

Zgrešila je precej manj tonov kot pred kakšnima dvema letoma, ko sem jo prvič slišala peti v živo. Vseeno pa smo po nekaj njenih komadih (in prireditvah) odšli še malo naokoli.

Na Trubarjevi Aveniji so tudi v soboto imeli rock večer. Nastopila sta Zoran Predin in Pero Lovšin, ki sta z dobrimi starimi komadi dobro ogrela kričečo množico. Največja gužva pa je v vseh treh večerih bila na križišču Orožnovega trga in Mestne ulice, kjer so D.J.-ji obiskovalce zabavali z različno “tuc-tuc” glasbo. Prebijanje skozi tisto množico ljudi je bilo tako pravo doživetje, saj si moral na vsakem koraku paziti, da te niso zalili s pivom, ali zažgali s cigaretom. :) Z razliko od prejšnjih noči, so me danes zalili kar petkrat, vendar vedno le po nogah in roki. Ko smo odhajali domov, mi je eden od mladcev želel ponuditi malo svojega piva, vendar je zaradi preveč Laškega izgubil ravnotežje in polovico velikega piva zlil pred moje noge.  :D

Poleg Piva pa je v naslovu prireditve tudi Cvetje, ki je bilo tudi letos v ozadju.

foto (c) Plujem

V ozadju za pivom in še čim. :)

Napis “cvetoče mesto” ob smetnjakih in Wc-jih kar nekako izgubi svoj čar, a ne? A vendar je del te vsakoletne, poletne prireditve namenjen tudi cvetju. Zato se je tako kot vsako leto na zelenici na desni strani reke predstavilo nekaj cvetličarn, ki so vsaka s svojim aranžmajem poskušale tej megapivski prireditvi dodati tudi nekaj cvetnega. Veliki beli (umetno narejeni) cvetovi s šopki na sredini so bili še najlepša dekoracija. Vseeno pa so rože vsako leto v ozadju in so tudi tokrat ostale skorajda neopažene.

foto (c) Plujem

Sploh zato, ker je bilo pivo v ospredju na vsakem vogalu in na vseh odrih.

Vsakodnevno so poleg stalnih pozivov nastopajočih, da je potrebno piti Laško, imeli tudi nagradno igro “Potegni ga“, kjer so tekmovalci morali  čim hitreje izprazniti veliki vrček piva. Pili pa so lahko le po slamici. Tisti, ki je prej končal, je dobil prvo, ostala dva pa tolažilni nagradi.  :)

Včeraj sem ujela tri moške tekmovalce, ki jih je na Glavnem trgu spodbujal energičen in zanimiv voditelj.

foto (c) Plujem

Danes pa smo gledali žensko tekmovanje, ki ga je povezovala napovedovalka, ki je s svojim zaspanim glasom in neprimernimi pripombami bila precej nevešča tovrstnega dela.

foto (c) Plujem

Prireditev P & C se bo nadaljevala samo še jutri, vendar bom zaključek prireditve izpustila. Trije dnevi so bili zame dovolj. :)

Še nekaj dni po prireditvi pa bodo veliko dela vsekakor imeli tisti, ki skrbijo za čiste ulice Laškega.

Ko smo odhajali domov, je bilo poleg polite pijače na tleh tudi polno odpadkov, ki so že malo po eni uri zjutraj nakazovali na to, da se je prireditve P&C danes udeležilo precej več ljudi kot v četrek in petek. Očitno je, da ljudje ob takšnih situacijah še vedno ne znajo uporabljati smetnjakov. Je pa res tudi to, da je bilo slednjih letos precej manj, saj so se tisti, ki skrbijo za čiste ulice, verjetno že navadili, da ljudje ob glasbi in pivu pozabijo tudi na svoje manire. Pa saj ni samo v Laškem tako. Tudi drugje je ob podobnih prireditvah podobno.

foto (c) Plujem

Letošnje P & C mi bo ostalo v prijetnem spominu. Tri prežurane noči so mi zaradi miganja z boki sicer pustile nekaj utrujenosti, a prijateljica pravi, da to ni od staranja, temveč od premalo žuranja in tega, da sem iz forme za takšne gibe. :)

Več kot očitno bo treba večkrat ven. :)   S temi tremi dnevi sem namreč znova dobila željo po koncertih in poslušanju dobre glasbe v živo. :)

Pa srečno, Laško, do naslednjega leta. :) :D

P.S. Opravičujem se za slabo kvaliteto fotografij; posnela sem jih s kompaktnim fotoaparatom, ki je slabši od mojega “starega”. Fotografije so zaradi “prostorske” stiske na blogu tudi pomanjšane.

  • Share/Bookmark

Kategorija: dnevnice, križarjenja, melodije vetra, tisto moje novo Tagi: , , ,

Pogled iz letala

10 komentarjev 9.05.2010 Plujem

Kadar letim, sedim ob oknu. Če letim podnevi, opazujem okolico in uživam v razgledu. Tokrat pa sem naredila tudi nekaj posnetkov. Začela sem že pred vzletom. Ker sem imela pred vkrcanjem še nekaj časa, sem skozi okno poslikala pripravo aviona pred vzletom.

Takole izgleda “nastavek”, skozi katerega se vkrcajo potniki.

Foto (c) Plujem

Takole pa na “vkrcanje” čakajo kontejnerji, polni prtljage.

Foto (c) Plujem

Te kontejnerje nato takole tovorijo na letalo (in z njega). Delavci so pri tem izredno spretni, hitri in usklajeni.

Foto (c) Plujem

Foto (c) Plujem

Foto (c) Plujem

Najbolj posrečena so tista mala tovorna vozila, ki vlečejo več prikolic. Včasih tovorijo prtljago, ki ni shranjena v kontejnerje Med vsemi delovnimi vozili na letališču vedno najbolj divjajo :) , zato ni čudno, da kdaj kakšen kos prtljage tudi izgubijo. Ko sem prejšnjič letela, sem opazila, kako je iz prikolice padel kovček. K sreči je voznik to opazil, ustavil, ga pobral in oddivjal naprej. :)

Foto (c) Plujem

Tudi tokrat smo imeli nekaj zamude. V zadnjem času imajo letališča zaradi odpovedi v preteklih tednih še vedno precejšnjo gužvo, zato ima mnogo letov zamude. Včasih se zgodi, da je potrebno na vzlet počakati tudi precej časa. Kot sem opazila, imajo sedaj takšno navado, da se potniki vkrcajo pravočasno, nato pa v avionu na vzlet čakajo tudi kakšno uro. Vsaj na prejšnjem letu je bilo tako. Pilot nam je sporočil, da zaradi gužve v zračnem prostoru ne smemo vzleteti. In, kar me je precej presenetilo, ljudje so se začeli razburjati. Res ne vem, kaj jim ni jasno. Če je gužva in če se ne sme, se ne sme. Njihovo razburjanje, jeza in pritoževanje so bili čisto nepotrebni, saj sem prepričana, da so se vsi na letališču trudili, da bi se promet odvijal čimbolj tekoče.

Ko smo po kakšne pol ure zamude vzleteli, sem lahko najprej opazovala bele, puhaste oblake, ki so se bohotili pod jasnim, prebujajočim se nebom.

Foto (c) Plujem

Nato so se meglice odmaknile in pokazala se je čudovita pokrajina. Vendar ne za dolgo časa.

Foto (c) Plujem

Meglice so se kmalu znova začele kopičiti. Na začetku so izgledale kot trakovi, ki nežno objemajo Zemljo.

Foto (c) Plujem

Nato se je vreme poslabšalo in zaradi dežja nisem videla drugega kot meglo.

Zanimivo je bilo na ekranih, ki jih imajo v potniški kabini, opazovati tudi vzlet in pristanek aviona. Sem bila presenečena, da imajo to možnost. Do sedaj sem na teh ekranih videla le informacije o letu. Tokrat pa so predvajali tudi žive posnetke, ki so jih vklopili tudi večkrat med letom.

Kljub slabemu vremenu je bil let precej miren. Brez turbulenc. :)

  • Share/Bookmark

Kategorija: dnevnice, križarjenja, tisto moje novo, življenje Tagi: , , ,

Bela Obala

8 komentarjev 19.12.2009 Plujem

Tudi na Obali je sneg. In to mnogih letih, so mi povedali v hotelu. :) Potemtakem imam res srečo, sem si mislila.  Pa tako sem si želela imeti sončne dneve, brez snega. Ga imamo namreč že pri nas doma ponavadi kar precej. Ampak. Sem že navajena. Da se dogajajo “neobičajni” dogodki, ko se kam odpravim. Tako da sem se samo nasmejala.

Se (pre)toplo oblekla. Seveda po vzoru čebulice. Zadekana sem bila namreč res z vseh strani, tako da sem se počutila popolnoma okorno. Ampak toplo (no, vsaj na začetku). :)

In se odpravila v primorsko prestolnico. Že po nekaj korakih sem ugotovila, da je moja kapa precej vpadljiva, saj me je en fant še prav posebej čudno gledal. Ampak, hej. Najprej toplota, potem lepota. :D

(c) Plujem

Foto (c) Plujem

Zavila sem proti obali in že od daleč opazila galebe. Pravzaprav sem jih (no, ne vem, če točno njih :) ) srečala že na cesti, ko so se posedali na avtomobile, medtem ko smo se vozili. Kaj takšnega še nisem videla.

Tokrat so bili na kamnih ob obali. Nekaj pa jih je bilo tudi v vodi. In se jih prepuščalo toku. So se mi kar zasmilili. Verjetno niso vajeni nizkih temperatur in snežne odeje.

(c) Plujem

Foto (c) Plujem

Seveda snega ni bilo toliko, kot sem ga vajena v naših koncih. Kljub vsemu pa je pobelil nekaj travnikov in ceste. Sploh tiste manj prevozne. Ampak je bilo precej romantično. Žal ga ni bilo dovolj, da bi lahko naredila snežaka, bilo pa ga je dovolj, da sem vanj narisala srček. :) Za lepe misli. In dobro voljo.

(c) Plujem

Foto (c) Plujem

Po krajšem času sem se odločila, da grem nekam na toplo. Veter me je precej prezebel. Koža je kar ječala, ustnice so se popolnoma skrčile. Skoraj jih ni bilo več. Tudi vazelina ni pomagala. Zato sem šla na toplo pijačo. In se zabavala ob prijetnem ženskem klepetu.

Po tem pa se znova odpravila v center. Bila sem namreč povabljena v prijetno družbo na ogled mesta. Razkazala sta mi mestno jedro in mi predstavila bistvene stvari. Zelo zanimivo.

Sprehodili smo se tudi mimo nekaterih decembrskih okraskov ter si ogledali okrašena drevesa.

(c) Plujem

Foto (c) Plujem

In “spreminjajoče se”lučke.

(c) Plujem

Foto (c) Plujem

(Te nočne fotografije niso jasne, ker ga je fotič spet začel nekaj hecat. Ali pa ga je morebiti samo tako zeblo. Kakorkoli, rezultat je isti. Nečiste fotke. A jih vseeno dodajam. Za priokus decembrskega vzdušja.)

Po tem pa se pogreli ob šalci toplega kakava/kave. Verbalno – neverbalne informacije so kar kapljale in potrdile nekatera moja predvidevanja ter dodale še nove stvari. Sproščujoč klepet. Kjer imaš občutek, da lahko rečeš, kar želiš.

Ko nas (no, ženski del družbe :D ) je nazeblo, smo se odpravili domov. Vsaj jaz z občutkom, da sem spoznala dve prijetni osebi.  :)

Prijeten dan, s prijetnim zaključkom, bi lahko zaključila. :)

  • Share/Bookmark

Kategorija: cukrčki, dnevnice, dopust, križarjenja, tisto moje novo Tagi: , , , ,

Dol in gor z užitki

21 komentarjev 18.12.2009 Plujem

Začelo se je z muco. Tako lepo, mehko, črno. Ki je kar prosila po mojih dotikih.

(c) Plujem

Foto (c) Plujem

Po krajšem cartanju sem odšla naprej. Z nostalgijo sem obujala spomine na dneve, ko sem se še smela kopati. Za trenutek sem dovolila otožnosti, da me prevzame. Nato pa jo zavila v topel objem veselja, ki me bo pozdravil.

(c) Plujem

Foto (c) Plujem

Morje je bilo čudovito. In sonce, ki je govorilo, da je že nekaj čez opoldan, me je kar vabilo, da bi se ulegla na pomol in uživala v žarkih.

(c) Plujem

Foto (c) Plujem

Še bolj pa me je mikalo, da bi v dišečo slano vodo namakala noge.

(c) Plujem

Foto (c) Plujem

Vendar nisem. Neudobna oblačila so me opominjala, da je zunaj zima. Zato sem šla naprej. Najprej mimo gradbišča. Nato pa mimo hiš, za katere sem ugotavljala, ali so igrale vlogo v filmu Poletje v školjki.

Foto (c) Plujem

Mir in tišina sta me popolnoma prevzela. Ustavila sem se skoraj vsake 3 metre in posnela kar nekaj fotografij. Sploh obalno rastlinje je bilo zanimivo. Ponosno stoječi cvetovi so se bohotili po celotni brežini.

(c) Plujem

Foto (c) Plujem

Pot me je vodila naprej. Najprej po ravnini. Mimo hiše in osamljenih čolničkov.

(c) Plujem

Foto (c) Plujem

Nato pa navzgor. Kar so mi sicer odsvetovali, ker naj bi zame to sedaj bilo še prenaporno. A jih nisem poslušala. Zadnji čas je namreč, da poslušam samo sebe in svoje telo.

Uživala sem v vsakem koraku, ki sem ga naredila in se predajala mislim. Sploh ne vem od kje, so se mi prikradle ravno pohotne. In to o njemu (šele kasneje mi je bilo jasno, zakaj). Za hip sem postala in jih hotela odpraviti. Ker se mi je zdelo nesmiselno. A ni bilo uspeha. Zato sem se jim prepustila in jim dovolila, da se razbohotijo v zgodbo strasti.

Pot navzgor mi je tako krajšala želja po nabreklini, ki bi polnila moja usta. Pri cerkvi sem se ustavila in globoko zadihala. Ja. Precej sem brez kondicije. Ampak ni problema, to bomo vse nadomestili. Že v letu, ki prihaja. Prepričana sem v to. Samo pametno je treba pristopiti k izvedbi.

Nato sem šla naprej in poskusila misli zaposliti s tem, kako bi mi bilo lepo, če bi bila doma na Obali. In to na takšni točki, s katere bi imela razgled na morje. Njami.

Šla sem še mimo nekaj hiš in  ga zagledala. Skozi vejevje se je bohotil  na vrhu, nad morjem.

(c) Plujem

Foto (c) Plujem

Tam sem že bila. V preteklosti. Ampak vedno z avtomobilom do polovice. Tokrat pa sem prišla peš. Od spodaj gor. Ponosna, da mi je uspelo in da se počutim odlično, sem se ozrla naokoli. V trenutku so se mi odvili spomini. Spomini na nočno strast, ki sem si jo s takratnim privoščila v predlanskem poletju. Poiskala sem tisti kotiček in ga tudi slikala. Tokrat je bil dan. In takoj mi je bilo jasno, zakaj me je takrat “nekaj” (pa ne tisto, kar morda mislite) žulilo v koleno oz. rito. :D

(c) Plujem

Foto (c) Plujem

Skoraj sem že hotela nazaj, ko me je prešinilo. Danes grem dol.

(c) Plujem

Foto (c) Plujem

Ne glede na to, da je strmo. Moram videti od blizu. Do sedaj je vedno bila tema, pa sem zaradi varnosti rajši ostala zgoraj. Tokrat pa je dan. In čas je, da začnem. Tudi z aktivnostmi.

Za hip sem postala, preverila počutje in se podala po poti. Zaliv je bil prav vabeč.

(c) Plujem

Foto (c) Plujem

Pot pa niti ne preveč strma. Ozka, a dobro prehodna.

Foto (c) Plujem

Spet sem se ustavljala vsakih nekaj metrov in fotografirala, kako se približujem.

(c) Plujem

Foto (c) Plujem

In končno sem prispela. Premalo je pridevnikov, s katerimi bi lahko opisala svoja občutja, ko sem stopila na sivo obarvan prod. Z eno besedo, neprecenljivo.

(c) Plujem

Foto (c) Plujem

Sprehodila sem se do skal in do konca “ovinka”. Misli so se prepuščale sproščanju in valovi so me pomirjali. Odkrila sem tudi nekaj “kotičkov”, ki jih bo potrebno nekega dne preizkusiti. :D

(c) Plujem

Foto (c) Plujem

Ko je prišel še en fant, sem se podala nazaj. Na vrh.

(c) Plujem

Foto (c) Plujem

Vmes sem se usedla na klopco. In uživala v razgledu.

(c) Plujem

Foto (c) Plujem

Pot nazaj je bila polna emocij. Vesela sem bila, da mi je uspelo. Da mi je uspelo dol in gor. In to z užitki.

(c) Plujem

Foto (c) Plujem

Današnji izlet mi je dal novih moči. In občutek, da je moj način (samo)zdravljenja pravi. :)

Jutri bom raziskovala druge koščke. Se že sedaj veselim. :)

  • Share/Bookmark

Kategorija: cukrčki, dnevnice, dopust, ko duša prede, križarjenja, tisto moje novo, življenje Tagi: , , , , , , ,

Dan za uživancijo

10 komentarjev 17.12.2009 Plujem

Ko se je dopoldan prevešal v popoldan, sem si privoščila malo morja. Za lušte. Ustavila sem se na parkirišču in zrla v daljavo. Tako pomirjajoče je bilo. Sončno. Čeprav vetrovno.Ampak me ni motilo. Vzela sem si trenutek zase.

(c) Plujem

Foto (c) Plujem

Na obzorju je plula ladja in misli so me odnesle. Globoki vdihi in izdihi so me pomirjali. Hkrati pa so mi misli spontano oblikovale želje.

(c) Plujem

Foto (c) Plujem

Želje po ozdravitvi še najbolj. Ker potem bo vse lažje. Vse bo bolj enostavno. Tudi na drugih področjih. In dopoldan se je začelo dogajati. In se še bo. Ker je čas.

(c) Plujem

Foto (c) Plujem

Uživam na Obali, ko ni gužve. Na tisti poti sem srečala le eno osebo. Sicer mi je družbo delalo morje s sivobelimi kamni, ki so krasili obalo. Še se bom vrnila tja.

(c) Plujem

Foto (c) Plujem

Je pomirjajoče. In čudovito.

  • Share/Bookmark

Kategorija: cukrčki, dnevnice, dopust, križarjenja, tisto moje novo, življenje Tagi: , , , , , ,


 

Oktober 2017
P T S Č P S N
« Feb    
 1
2345678
9101112131415
16171819202122
23242526272829
3031  

Kategorije

od 06.02.2010

tumblr visitor stats