Objave v kategoriji 'ko duša prede'

Čar je v majhnih rečeh

13 komentarjev 7.10.2009 Plujem

Bil je zadnji čas, da sem se spravila v trgovino. Ne maram nakupovanja. Še posebej, če moram nakupovati oblačila. :-S

Danes mi je bilo vsaj to prihranjeno. A bilo je nujno, da grem.

Ne maram gužve, zato grem najrajši takrat, ko ni skoraj nikogar nikjer. A zadnje čase kar ne ujamem pravega “tajminga”.  Iz službe sem se odpravila precej hitro, malo po 13 uri. Delno, ker mi danes kar nič ni šlo od rok, delno pa tudi zaradi upanja, da takrat še ne bo gužve in da bom lahko na hitro opravila “svoje”. Joj, kako sem se motila.

Ne samo, da je bila gužva v trgovini, tudi na blagajnah so bile dolge vrste. In na mojo “srečo” sem se (po tem, ko sem v košaro na hitro natlačila najnujnejše) postavila za eno mlajšo gospo, ki je več kot očitno kupovala v tandemu z malce starejšo gospo. Slednja se je opazno jezna postavila za mano (šment, le kako sem si dovolila zasesti “njeno” mesto v vrsti :D ; no, naj dodam, da je ni bilo nikjer okoli, ko sem prišla za blagajno) in se na ves glas pogovarjala z gospo pred mano. Ob vsakem stavku  me je  (verjetno zaradi pozornosti, da bi ne mislila, da me ignorira) ruknila z vozičkom (res pozorno od nje, a ne?). Sem že imela na koncu jezika, da bi jo prijazno prosila, da mi njen način izkazovanja pozornosti ne ustreza, vendar se nisem želela prepirati. Mirno sem se pomikala naprej proti sprednji gospe in se postavila “na stran”, tako da me ni mogla več “porivati”.

Brez posebne želje, da bi poslušala njun pogovor, sem vseeno ujela nekaj besed. Ta pred mano je povedala, da je že kupila igračke za novo leto. Za otroke. Da ji potem ne bo treba decembra. Je rekla, da rada to čim prej opravi, da ima potem mir. Mir?

Uf. Me je kar stisnilo. Ali so res prazniki postali tako odvečni? Tako materialistični? Kaj pa čar, ki naj bi ga prinašali? Ravno tisti, zimski, decembrski. Ki jih lahko preživiš tako razgibano. Še posebej če imaš otroke. (Tista gospa je v pogovoru z eno drugo gospo omenjala tri svoje potomce.).

V današnjem času trgovine ponujajo toliko (poceni) možnosti, kako kvalitetno preživeti čas s svojim otrokom (samo voljo (in čas) rabiš). Ko sem pred čakanjem v vrsti iskala zvezek (ki je moral imeti primerne platnice, ker bo imel posebno vlogo v prihodnje), sem opazila celo stojalo ročnih pripomočkov. Od raznih oblikic, ki jih lahko uporabiš kot motive za doma narejene vizitke, do modelov za gips odlitke, ki lahko služijo kot darilo ali okrasek na steni. V majhnih vrečkicah so bile tudi kroglice, iz katerih lahko narediš ogrlice. Res čudovito. Domišljija, posuta z željami, me je odpeljala v prihodnost.

Povečala se je želja po ustvarjanju lastne družine. Želja je poleg videnih pripomočkov vključevala tudi oblikovanje figuric iz želoda in žira. Tiste lepote narave s pomočjo zobotrebcev (ali drugih palčk) ter nekaj blaga dobijo podobo malih možicev in gospodičnic, ki imajo čisto pravo moč. S svojimi narisanimi ustnicami zmorejo ustvarjati čisto tapravega otroškega in tudi pri odraslih; no, vsaj tistih, ki zmorejo vsaj malo prebuditi otroka v sebi. :)

Te misli so me nocoj popolnoma prevzele. Popevam si komad (..i want you to stay just a little bit longer….) in si ustvarjam podobe širokih nasmehov, dobre volje in jesensko-božičnega ustvarjanja z otroki. :) K temu dodajam še risanje angelčkov v snegu in nežno kepanje, ki sledi šele po “obveznem” sneženem možu in sneženi deklici :) .

To so stvari, ki pomenijo. Ni tako? Materialne dobrine so minljive, spomini ostanejo in grejejo srce. Drobne pozornosti pa razveselijo tiste, ki znajo videti bistvo. Otroke bi morali vzgajati objete s temi vrednotami.

  • Share/Bookmark

Kategorija: ko duša prede, princi in princese, skriti zakladi, življenje

Insomnia 5 – razmišljanja o življenju

1 komentar 7.10.2009 Plujem

Sedim na postelji. Noge imam pokrčene v kolenih. Desna je s stopalom naslonjena na posteljo, leva pa pokrčena pod desnim stegnom. Naslanjam se na dve mehki blazini, ki sem ju oblikovala v narobe obrnjeno črko T. Za boljšo podporo. Pokrita sem z odejo, ovito v svežo posteljnino. Roke počivajo na robu netbooka in tipkam. Počasi. V ozadju igra televizija, a me ne moti. Odvija se nadaljevanka, ki fizično zaznavanje sveta postavlja na glavo. Počasi sem se končno začela umirjati. Sex, ki je v večini najboljši način umirjanja, sem tokrat odklonila, ker ni bilo prave osebe. Bil bi le nadomestek, ki ni dovolj zdražil mojih feromonov. Zato sem poiskala drug način. “Samozadostovanje”.

Zastavljam si vprašanja o življenju. O minljivosti. O smrti. Sprašujem se o smislu dogodkov, ki so se zgodili. In iščem smiselne razlage. Vse naj bi imelo svoj namen. Vse naj bi nosilo svojo lekcijo. Tudi najhujši dogodki.

V zadnjih mesecih sem si že precej dobro oblikovala idejo o tem, kdo sem, kakšna je moja vloga in tudi, zakaj sem tukaj, kjer sem.

Trenutno pa se sprašujem o živalih. Na Tv-ju se vrti film, kjer živali občutijo drugačne frekvence in postajajo vse bolj nestrpne. Kaj pa v resnici?

Kaj živali občutijo? Kakšen je njihov namen? Nekaj literature sem prebrala tudi o tem. Instinktivno naj bi začutile nevarnost. Ampak več kot očitno se živali naučijo tudi zaupati. Prepustijo se in ne pričakujejo nevarnosti, kjer je še niso občutile. Postanejo domače. A to pomeni, da jim zaupanje ohromi instinkt?

Vem, to so vprašanja, na katera niti ni odgovorov. Prav tako kot jih ni v zvezi s smislom življenja. Vsak ima svoj smisel. A hkrati vsi delimo istega. Ali kot  reče moj prijatelj, vsi smo podmnožice množice.

Kaj torej narediti? Najboljše verjetno je, da se prepustimo toku, da nas nosi in da plujemo. Plujemo po reki življenja, ki nas vedno vodi v pravo smer. Nikoli ne moremo zaiti. Zaradi lastnih sekirancij in strahov se lahko občasno malo ustavimo in se zasidramo v navideznem zalivu. V resnici zalivov namreč ni. Je le reka. Ki teče stalno. In mi smo na/v njej. Vsak v svojem čolničku. Z ostalimi lahko plujemo vzporedno. Če so nam zelo všeč, se lahko zaradi morebitnih neviht z njimi tudi povežemo, da jih ne izgubimo. Ampak ne z vrvmi, ker se slej ko prej strgajo. Povežemo se lahko le s toplim objemom. Ko mu dodamo še isto frekvenco v očeh, zmoremo premagati največja neurja.

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Kategorija: insomnia, ko duša prede, skriti zakladi, tisto moje novo, življenje

Čakajoč Godota?

9 komentarjev 26.09.2009 Plujem

A čakam nekaj, česar ni? Naj si izberem najboljši približek in prilagodim svojo frekvenco? In kaj naj žrtvujem, da bo “približek” sprejemljiv? Je to lahko sploh sreča? Še bolj pomembno, ali to lahko deluje na dolgi rok. Ali bo to muha večmesečnica, ki se bo končala z razhodom in življenjem matere samohranilke?

Kdaj dosežeš mejo, ko naj bi si izbral približek? Kdaj je čas “pravi”, da se prilagodiš in odmisliš neskladja?

Vem, vem, idealov ni. Nihče ni popoln. A vendar, sigurno je nekje nekdo, ki je na isti frekvenci. Nekdo, ki bi mu bile pomembe iste stvari in ki bi na življenje gledal na isti način. Hkrati pa bi bil svojstven in suveren. S pravo mero divje perverzije in uživanjem ob branju moje ode fafu.

  • Share/Bookmark

Kategorija: ko duša prede, sex, življenje

Ščemeno

Dodaj komentar 8.09.2009 Plujem

Ščemenje je danes še posebej veliko. Sede na stolu podoživljam slike, ki jih z močjo viharja ustvarjajo moje pohotne misli. Namestim se v udoben položaj in si pred očmi vrtim slike dogajanja.

Začne se s pogledom. Globokim in pohotnim. Takšnim, ki kar kliče h perverznim mislim. Ščemenje se naseli na celotno telo, ki se komaj vidno zatrese. Želja narašča. Bližina ustvarja tako močne občutke, da samokontrola začne popuščati. Ustnice se zapletejo v ritme ujemanja, roke pa potujejo po telesu in odkrivajo vroče kotičke.

Želijo si razkriti vse skrite dele in jih ujeti v ritem dogajanja. A vendar. Oklepi še vedno malce držijo. Če ne bi, bi, namesto pritiskanja na tipke, sedela v avtomobilu in se peljala….

  • Share/Bookmark

Kategorija: ko duša prede, sex, tisto moje novo, življenje

Naprej


 

Maj 2018
P T S Č P S N
« Feb    
 123456
78910111213
14151617181920
21222324252627
28293031  

Kategorije

od 06.02.2010

tumblr visitor stats