Objave v kategoriji 'ko duša prede'

Turkiz.

Dodaj komentar 21.06.2012 Plujem

Danes si bil tako lep.

Skrajšani kodri so ti razkrivali vesel obraz, ki se ti je pomladil. Tvoje oči so žarele kot svetleči turkiz na gladki porjaveli koži. Pa še turkizno si bil oblečen.  :)

Sedela sem nasproti tebe in ko si mi podaril ogrlico za zaščito, sem te poljubila na ličko. S tem sem te presenetila, se mi je za hip zazdelo. A rekel nisi nič, jaz pa tudi nisem vprašala. :)

Nato sva klepetala.

Ko si govoril, sem opazovala tebe in svoje občutke. Še vedno si mi blizu. Še vedno te čutim. A na drugačen način. Nisem imela potrebe, da bi se te dotikala. Niti nisem razmišljala, kako bi bilo, če bi bila intimna. Dovolj mi je bilo, da sva bila tam. Da sva klepetala. Da sva se gledala v oči. Da sva se začutila. Da sva samo bila.

Povedala sem ti tudi za spomin s koncerta. Nisem ga v podrobnosti opisala, ker si razumel, kaj želim povedati.

Povezava. Dogovor od prej. Zlitje.

Da.

V spominu sem videla zlitje dveh duš.

Popolnost. Ujemanje.

*

Da.

Res je bilo prijetno druženje.

Vzel si si čas zame in to spoštujem.

Hvaležna sem, da si ob meni in z mano.

*

Ti pošiljam objem.

Vir: http://www.myspace.com/chicachula07/blog/509209632

  • Share/Bookmark

Kategorija: cukrčki, ko duša prede, ljubeznice, ona-on, tisto moje novo, turkiz, življenje Tagi: , , , , , ,

Čutim te

Dodaj komentar 8.01.2012 Plujem

Raznežena.

Z mislimi v tvojem objemu.

*

Čutim te v vsaki celici svojega telesa.

Zdi se mi, kot da boš vsak hip s prsti zdrsel po moji mehki koži.

*

Priprem oči in se zasanjam.

Metuljčki v trebuhu zaplešejo ples razigranega poželenja.

*

Čutim te.

*

Čutim te globoko.

*

Zasanjam se v tvoje nežne dotike, ki me peljejo po cesti ognjene strasti.

Želim si te.

*

Da.

*

Želim si te.

*

Želim si te točno takšnega, kot si.

*

Dišečega.

Lepega.

Privlačnega.

In tako zelo erotičnega, da se moji potoki v trenutku zlijejo s tvojimi čudovitimi hribi.

*

O, da.

Najini dotiki so kot zlitje.

Zlitje najlepše simfonije duše.

*

In najini poljubi.

O, poljubi.

Poljubi so mogočni.

Globoki in ljubeči.

*

O, da.

Dragi moj.

Pravi moški si, veš.

Pravi moški zame.

*

Ob tebi moja duša prede.

*YouTube slika preogleda

  • Share/Bookmark

Kategorija: cukrčki, ko duša prede, ljubeznice, najin pristan, tisto moje novo, življenje Tagi: , , , , ,

Vikend razvajanja

2 komentarjev 10.01.2010 Plujem

Že dolgo se nisem tako razvajala, kot sem se v tem vikendu. Res, da sem imela še nekaj delovnih obveznosti, vendar so bile v primerjavi z užitki, ki so me čakali, prav zanemarljive.

Petek je bil v znamenju romantičnega sprehajanja po zasneženih cestah. Zimska idila me je prevzela in več urno prebijanje po nespluženih poteh me je čisto prevzelo. Ponekod je bilo snega celo do kolen. In še je padal.  Večer se je tako končal s prijetno utrujenostjo (hoja po snegu je bila zaradi ugrezanja zahtevnejša :D , ampak veliko bolj mikavna) in mokrimi nogami, saj zimski čevlji od petka naprej niso več “vaterpruf”. :? Ampak kljub temu je bilo preprosto čudovito.

Sobota se je začela delovno. In tako je bilo cel dan. Do večera. Ko sem si privoščila ekstra užitke. Z njim.

Po pitju toplega čajčka sva se udobno namestila in si zavrtela film. Nekaj časa vsak na svoji strani, nato pa so njegove spretne roke začele raziskovati kotičke mojega telesa. Njegovi čutni prsti so polzeli po moji koži in me z nežnimi gibi hkrati razvajali, pomirjali, sproščali in kurili. Začel je na hrbtu in se preko lopatice spretno premikal do mojega boka. Nekaj trenutkov je postal in prstke sprehajal ravno tam, kjer ve, da mi najbolj paše. Po rebrih. Nato se je premaknil še malo bolj desno. Na mojo levo okroglino. Zagrabil jo je in jo malce pobožal. Za trenutek se je ustavil na sredinski izboklinci, nato pa se vrnil na hrbet in si ga vzel za slikarsko platno. S prsti je risal oblike in mi dovolil, da se ob nežnih in počasnih gibih popolnoma sprostim. Neprecenljivo. Nato je naredil potezo, ki me je popolnoma prevzela. Z roko je segel do moje rite in jo komentiral kot “fajno”. Ker se je s tem strinjal tudi njegov nabrekli korenjak, sem se takoj “ogrela”. Rahlo sem izbočila rito in jo prepustila nežnim dotikom, ki so me še dodatno mokrili. Istočasno sem z levico raziskovala njegovo mednožje in si že slikala slike naslade. Sledilo je nežno razvajanje in užitki, ki so me popolnoma sprostili. Njegov spretni jeziček in trenutek, ko me je zagrabil od zadaj in s prstom potegnil po razgreti špranjici, me vznemirjata še danes.

Zato sem se razvajala tudi danes. Z zadostnim počitkom in uživanjem v mirni nedelji. Po skuhanem kosilu in pospravljeni posodi sem si privoščila še nekaj počitka ter se predajala miru in tišini.

Sedaj umirjena in sproščena sedim in tipkam ta zapis. V dveh dneh sem se znova umirila in si napolnila baterije. To se mi pozna tudi na obrazu. Je že spet skoraj ovalen. Štirikotnost je le še v sledeh. :)

Takšni trenutki so balzam za mojo dušo in pot do zdravja. Počutje je v primerjavi s četrtkom neverjetno boljše. Torej si moram privoščiti še več razvajanja. Sicer pa, le komu ne pašeta uživanje in počivanje, brez občutka, da te nekje nekdo čaka in da moraš nekaj početi. :D

Foto (c) Spirit Awakes

Foto (c) Spirit Awakes

  • Share/Bookmark

Kategorija: cukrčki, ko duša prede, sex, tisto moje novo, vremenska slika, življenje Tagi: , , , , ,

Napol robinzonsko

12 komentarjev 21.12.2009 Plujem

Trenutno me še najbolj mika napol robinzonsko življenje. Daleč stran od mestnega vrveža. Daleč stran od računalnikov in zahtev po delu.

Bila bi nekje v naravi. Kjer bi se grela na drva in si kuhala na ognjišču. Nekje, kjer bi lahko v miru brala knjige in se grela ob svečah. Pokrita z dekico. S šalico toplega čaja v roki. Kjer bi skozi okno lahko opazovala debele ledene sveče, ki bi krasile streho brunarice.  Kjer bi lahko spremljala ples drobnih snežik, ki bi znova belile pokrajino.

Vonj po cimetu bi božal moj nosek. Spominjal bi me, da je čas za zimsko veselje. Za čas brezdelja. Da je čas lepih trenutkov. In veselja.

Ko bi se pokazalo sonce, bi se toplo oblekla in odšla ven. Na sneg. Najprej malo odkidat potko, nato pa zidat gradove za snežake.

Podila bi se po brezpotjih in v snegu risala angelčke. Pripravila bi ptičjo hišico in jim nastavila sončnična semena. Pripravila bi tudi seno, zelenjavo in sadje. Za srnice in zajčke.

Osvobodila bi drevesa, ki bi se šibila pod debelo snežno odejo. In otresla smrečico, ki bi krasila vhod v hiško.

Pometla bi verando in si pripravila brisačo, kamor bi stopila, ko bi šla noter. Sezula bi čevlje in obleko ter se v spodnjem perilu in nogavicah skrila pod dekico in opazovala kamin.

Znova bi se ogrela s toplim čajem in medom. Si zavrtela nekaj božičnih pesmi. Ter se naslonjena nazaj, z zaprtimi očmi, predajala zvokom.

Čez čas bi vstala in si skuhala kurjo obaro. Z veliko zelenjave. Spekla bi domač kruh in si pripravila krhke pišktoke.

Po tem bi malo potelovadila. Šla znova na sveži zrak in se prepustila zimi, da me v mislih odnese. Prepevala bi si pesmi in zgradila še enega snežaka.

Ob jutrih bi skozi okno opazovala živali, ki bi prihajale na jaso pred hiško. Ob večerih pa si zavita v dekico privoščila branje.

Dopustila bi skrbem, da odidejo. Da zbledijo.

Pa četudi samo za nekaj dni.

Četudi samo za praznike.

vir neznan

Foto: vir neznan

  • Share/Bookmark

Kategorija: cukrčki, dnevnice, ko duša prede, praznično, tisto moje novo Tagi: , , , , ,

Dol in gor z užitki

21 komentarjev 18.12.2009 Plujem

Začelo se je z muco. Tako lepo, mehko, črno. Ki je kar prosila po mojih dotikih.

(c) Plujem

Foto (c) Plujem

Po krajšem cartanju sem odšla naprej. Z nostalgijo sem obujala spomine na dneve, ko sem se še smela kopati. Za trenutek sem dovolila otožnosti, da me prevzame. Nato pa jo zavila v topel objem veselja, ki me bo pozdravil.

(c) Plujem

Foto (c) Plujem

Morje je bilo čudovito. In sonce, ki je govorilo, da je že nekaj čez opoldan, me je kar vabilo, da bi se ulegla na pomol in uživala v žarkih.

(c) Plujem

Foto (c) Plujem

Še bolj pa me je mikalo, da bi v dišečo slano vodo namakala noge.

(c) Plujem

Foto (c) Plujem

Vendar nisem. Neudobna oblačila so me opominjala, da je zunaj zima. Zato sem šla naprej. Najprej mimo gradbišča. Nato pa mimo hiš, za katere sem ugotavljala, ali so igrale vlogo v filmu Poletje v školjki.

Foto (c) Plujem

Mir in tišina sta me popolnoma prevzela. Ustavila sem se skoraj vsake 3 metre in posnela kar nekaj fotografij. Sploh obalno rastlinje je bilo zanimivo. Ponosno stoječi cvetovi so se bohotili po celotni brežini.

(c) Plujem

Foto (c) Plujem

Pot me je vodila naprej. Najprej po ravnini. Mimo hiše in osamljenih čolničkov.

(c) Plujem

Foto (c) Plujem

Nato pa navzgor. Kar so mi sicer odsvetovali, ker naj bi zame to sedaj bilo še prenaporno. A jih nisem poslušala. Zadnji čas je namreč, da poslušam samo sebe in svoje telo.

Uživala sem v vsakem koraku, ki sem ga naredila in se predajala mislim. Sploh ne vem od kje, so se mi prikradle ravno pohotne. In to o njemu (šele kasneje mi je bilo jasno, zakaj). Za hip sem postala in jih hotela odpraviti. Ker se mi je zdelo nesmiselno. A ni bilo uspeha. Zato sem se jim prepustila in jim dovolila, da se razbohotijo v zgodbo strasti.

Pot navzgor mi je tako krajšala želja po nabreklini, ki bi polnila moja usta. Pri cerkvi sem se ustavila in globoko zadihala. Ja. Precej sem brez kondicije. Ampak ni problema, to bomo vse nadomestili. Že v letu, ki prihaja. Prepričana sem v to. Samo pametno je treba pristopiti k izvedbi.

Nato sem šla naprej in poskusila misli zaposliti s tem, kako bi mi bilo lepo, če bi bila doma na Obali. In to na takšni točki, s katere bi imela razgled na morje. Njami.

Šla sem še mimo nekaj hiš in  ga zagledala. Skozi vejevje se je bohotil  na vrhu, nad morjem.

(c) Plujem

Foto (c) Plujem

Tam sem že bila. V preteklosti. Ampak vedno z avtomobilom do polovice. Tokrat pa sem prišla peš. Od spodaj gor. Ponosna, da mi je uspelo in da se počutim odlično, sem se ozrla naokoli. V trenutku so se mi odvili spomini. Spomini na nočno strast, ki sem si jo s takratnim privoščila v predlanskem poletju. Poiskala sem tisti kotiček in ga tudi slikala. Tokrat je bil dan. In takoj mi je bilo jasno, zakaj me je takrat “nekaj” (pa ne tisto, kar morda mislite) žulilo v koleno oz. rito. :D

(c) Plujem

Foto (c) Plujem

Skoraj sem že hotela nazaj, ko me je prešinilo. Danes grem dol.

(c) Plujem

Foto (c) Plujem

Ne glede na to, da je strmo. Moram videti od blizu. Do sedaj je vedno bila tema, pa sem zaradi varnosti rajši ostala zgoraj. Tokrat pa je dan. In čas je, da začnem. Tudi z aktivnostmi.

Za hip sem postala, preverila počutje in se podala po poti. Zaliv je bil prav vabeč.

(c) Plujem

Foto (c) Plujem

Pot pa niti ne preveč strma. Ozka, a dobro prehodna.

Foto (c) Plujem

Spet sem se ustavljala vsakih nekaj metrov in fotografirala, kako se približujem.

(c) Plujem

Foto (c) Plujem

In končno sem prispela. Premalo je pridevnikov, s katerimi bi lahko opisala svoja občutja, ko sem stopila na sivo obarvan prod. Z eno besedo, neprecenljivo.

(c) Plujem

Foto (c) Plujem

Sprehodila sem se do skal in do konca “ovinka”. Misli so se prepuščale sproščanju in valovi so me pomirjali. Odkrila sem tudi nekaj “kotičkov”, ki jih bo potrebno nekega dne preizkusiti. :D

(c) Plujem

Foto (c) Plujem

Ko je prišel še en fant, sem se podala nazaj. Na vrh.

(c) Plujem

Foto (c) Plujem

Vmes sem se usedla na klopco. In uživala v razgledu.

(c) Plujem

Foto (c) Plujem

Pot nazaj je bila polna emocij. Vesela sem bila, da mi je uspelo. Da mi je uspelo dol in gor. In to z užitki.

(c) Plujem

Foto (c) Plujem

Današnji izlet mi je dal novih moči. In občutek, da je moj način (samo)zdravljenja pravi. :)

Jutri bom raziskovala druge koščke. Se že sedaj veselim. :)

  • Share/Bookmark

Kategorija: cukrčki, dnevnice, dopust, ko duša prede, križarjenja, tisto moje novo, življenje Tagi: , , , , , , ,

Furam solo

13 komentarjev 21.11.2009 Plujem

Leta in leta sem odlašala. Zdelo se mi je nesprejemljivo. Na trenutke kar grozljivo. Sploh, ko sem se zares podala v razmišljanje. Zato sem iskala možnosti, da mi tega ne bi bilo treba narediti. A dogovori z različnimi so večkrat padli v vodo. Ne glede na spol. Stalno so se našli izgovori, ali pa so dogodki poskrbeli, da ni prišlo do realizacije. In tako je preteklo precej časa od mojega zadnjega oddiha. Precej časa od takrat, ko sem dala možgane na off in pozabila na vse sekirancije, ki si jih dnevno povzročam. In precej časa od takrat, ko sem se nečesa res veselila. V zadnjem obdobju se je namreč dogajalo, da se večina stvari, ki sem si jih želela, ni uresničila. In še vedno se. Če je povezano z drugimi ljudmi. Ker kar nikogar ni, ki bi me res razumel. Ki bi res vedel, kdaj nastaviti ramo.

Zato sem potegnila črto.

Dovolj mi je bilo vseh nategovanj in nekih praznih obljub.

Ne rabim drugih. Rabim le sebe. Človek navsezadnje slej ko prej ostane sam.

Zato sem se končno odločila. Osvobodila sem se vseh preteklih držanj in vseh preteklih sekirancij.

Odločila sem se, da si bom privoščila užitke. Da bom šla v oazo razvajanj in da bo to odvisno le od mene. Samo od mene.

In veselje je bilo nepopisno. Dnevno pričakovanje dneva odhoda je v meni zbujalo energijo, ki je kar kipela. :) Ob zajtrku (pa tudi ob večerih) sem prelistavala katalog s ponudbo in izbirala, kaj vse si bom privoščila. In s čim vse se bom razvajala.

Sama. Brez slabega občutka in strahu, kako mi bo. Kako mi bo sami med mnogimi ljudmi. Brez strahu, kako me bodo drugi gledali.

Že takoj po prihodu sem ugotovila, da je to, da greš sam, naravnost čudovito. Od nikogar nisi odvisen. Delaš, kar ti paše. Takrat, ko ti paše. In tam, kjer ti paše.

Spiš lahko skoraj cel dan, pa ti nihče ne najeda, da moraš vstat, ker bi rad/a počel/a to in to.

To je tisto pravo razvajanje.

Nekaj sem zaradi slabega počutja morala izpustiti. Ostalo pa je šlo po načrtu. Tudi danes. Dišeča voda je v soju sveč razvajala moje telo. Tudi laske. Koža je gladka, še mehkejša, obraz pa pomlajen. Čudovito.

Seveda pa se nekaterim (tukaj) zdi nesprejemljivo, da greš sam. Vsaj tako sem ocenila. Predvsem eno gospo. Ki ne more mimo tega, da me pri obedih ne bi buljila. Joj. Gospa. :) Dajte rajši uživati na oddihu. :) Včeraj je pri kosilu premerila vsak moj gib. Hehe. Me je prav zabavalo, koliko je imela opraviti z mano. Če bi se mi dalo, bi ji zaklicala: Da, gospa, furam solo. Ker mi tako paše. :) Ampak ji nisem. Sem na dopustu in se predajam lepim mislim.:)

In ene najlepših so te, da sem tukaj, ker mi tako paše. Ker se počutim srečno. In samozadostno.

Pa to ni samotolažba. Če je kdo na to pomislil. So se ljudje (tokrat) javili, da gredo zraven. Prav zanimivo, kako jih je vse zanimalo; kam grem, kaj bom počela, zakaj grem sama in podobno. Predvsem pa so vztrajali (nekateri), da bi jih vzela zraven. A nisem želela. Odločila sem se, da grem tokrat sama. Zanimivo, kako pravilo, da je nedosegljivo zanimivo, velja tudi v takšnih situacijah.

Kakorkoli. Verjetno bi vsakdo (še posebej tisti, ki ste v paru) moral vsake toliko to narediti. Iti nekam sam. Vsaj za tri noči. Pa ni važno kam. Nekam, kjer se počuti dobro. Nekam, kjer bi bil lahko sam. Sam s sabo. Da se malce osvobodi. Da se malce spuca. Predvsem pa, da se sprosti. In razvaja. Sam sebe. S svojimi mislimi. In s svojimi gibi.

Foto (c) Plujem

Foto (c) Plujem

  • Share/Bookmark

Kategorija: dnevnice, dopust, ko duša prede, skriti zakladi, tisto moje novo, življenje Tagi: , , , ,

Šepetanja nespeče kraljične

16 komentarjev 9.11.2009 Plujem

In spet sem tukaj. Ura je 2.05 zjutraj, ponedeljek. Čez 3 ure in 5 minut vstanem.

Prižgala sem dišečo svečko in znova zalaufala računalnik. Da bi vanj zlila svoje misli, najverjetneje. Ampak ni nekih težkih misli. Pravzaprav so same prijetne. Jih je pa verjetno preveč na kupu. Pa se mešajo.

Tiste v zvezi službo so že same po sebi (z)mešane. Po eni strani sprostitvene, ker sem nekaj (končno) dokončala, po drugi strani zaskrbljujoče, ker še ni odziva, po tretji strani pa polne nestrpnosti, kako bom vse naredila. Kar nemirna sem, ker se tako veselim. Prej sem dobila uvid v celoten projekt. In se sedaj počutim kot otrok, eno noč pred odhodom na morje. Čeprav pri meni ni morje jutri na sporedu; bo pot do tja precej dolga. A to ni važno. Pomembno je to, da je na uvidu. In da se veselim. :)

Ampak to še ni vse.

Med službenimi se prepletajo tiste, ki sem jih prebrala v knjigi. Kjer piše o življenju. Pa energijah. In soodvisnosti. O delovanju vsega skupaj, a hkrati posebej. In dobila sem precej odgovorov. Predvsem o sebi. O svojih občutjih in informacijah, ki se mi spontano dogajajo.

Potem je tu še prijateljstvo. Kar ne morem mimo tega v zadnjih dneh. Po prvotnem spucavanju lastne prizadetosti, sem ugotovila, da je bistvo sprejemanje situacije. Celotne in tudi ljudi, ki so vpleteni. V popolnosti, takšne, kot so. Brez obrekovanja in brez slabe volje. In jim pustiti, da so, kar so.

Pa saj ne, da bi to sedaj na novo odkrila (že avgusta sem o tem pisala). Le vmes me vsake toliko kam odnese. In prej sem tudi ugotavljala, zakaj.

Moji senzorji so močno občutljivi. Pa ne v smislu lastnih zamer ali užaljenosti. Temveč zaznavanja okolice in ljudi. Pravzaprav vsega, kar obstaja. Z vsemi informacijami vred.

In včasih sem znala to prefiltrirano sprostiti. Sedaj še vedno filtriram, vendar ostane. In dela težave. Zdravstvene predvsem.

Vsakič, ko znova ozavestim, se osvobodim, vsaj za kratek čas. In nocoj sem se znova. Se mi zdi, da kar prekipevam od energije. Zato sem ob 2.28 verjetno še vedno budna in zadovoljna. :)

Oči se mi svetijo, koža žari. Ustnice so postale polne in obarvane. Še lasje so dobili lesk.

Počutim se kot kraljična, ki po sinočnem tretmaju božanja, v gatkah piše svoja nočna šepetanja. :)

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Kategorija: insomnia, ko duša prede, tisto moje novo, življenje Tagi: ,

Moja filozofija življenja

17 komentarjev 22.10.2009 Plujem

Strezni te, ko se zaveš, kako vse fizične in druge težave, ki jih imamo, izvirajo iz energij, ki so v nas in nas obdajajo. Pa naj bodo te energije naše osebne, od naših sorodnikov, prijateljev, partnerja ali ostalih, ki nas obdajajo. Ko se neke misli, besede ali dejanja zgodijo, to občutimo vsi, ki smo v to vpleteni. Najmočnejši vpliv imajo misli. Manifestirajo se na najglobjih ravneh. S seboj nosimo tudi vzorce staršev in ostalih prednikov. In tudi ti so lahko škodljivi za nas in za naše fizično in duševno zdravje. Zato je pomembno, da se začnemo zavedati sil, ki jih ne vidimo. Da gradimo na sebi in duhovno rastemo. S pravilnim pristopom, ki odpravlja vzroke težav na fizični ravni, lahko preprečimo prenos negativnih energij v naslednja življenja in celo v življenja naših potomcev. In to se mi zdi pomembno. Na tem moram graditi.

V zadnjih mesecih so se mi odprle nove dimenzije dojemanja življenja. Dogaja se mi hitro prepoznavanje negativnih vzorcev in tudi rešitve s pomiritvijo pridejo kar same od sebe. V vseh dogodkih sicer še ne. Se je pa začelo dogajati, da se v primerih, ki me obremenjujejo, usedem in se vprašam, kaj je sploh tisto, kar me sekira. Nato se običajno uležem na tla in pustim mislim, da se zbistrijo. Najprej dovolim negativnim, da izzvenijo, nato pa pozitivne povabim, da se naselijo ter mi umirijo um in dušo.

Občutek pomirjenosti je blaženo stanje. Trenutki, ko sem se včasih počutila kot tempirana bomba čustev in misli, postajajo redkejši. Redkeje se tudi zalotim, da začnem razmišljati destruktivno. Na trenutke se počutim ujeta v občutek ljubezni in sočutje do vseh živih bitij.

Vsakodnevno ugotavljam nove vzroke, ki so odgovorni za moje bolezni zadnjih nekaj let. In tudi zanikanje tega, kar sem, je nedvomno močno pripomoglo k povečanju težav. Danes vem, da je bolezen znak, ki nam ga življenje da, ker gremo v napačno smer. Saj ni bilo tako, da ne bi bila takšna, kot sem, do soljudi, bilo je tako, da nisem sama sebe sprejela takšno, kot sem. In kaj sem? Preprosto, a hkrati zahtevno bitje, ki z veliko mero sočutja in občutenja druge ljudi zaznava na poseben način. Sedaj vem, da takšna sem in da moram na tem graditi.

Hkrati vem, da sestavljanje mozaika iz dnevih ugotovitev vodi na pot mojega zdravja. Našla sem nekaj načinov, kako se pomiriti. Hkrati pa sem se naučila, o čem lahko posameznim ljudem pripovedujem. To je pomembna ugotovitev. Vsakdo mora namreč svoje lekcije sam osvojiti. Le tako pridobljene so tiste prave. S pravim pomenom.

Misli namreč hitro oddivjajo. Včasih so precej neukrotljiva sila, ki tava po svoje. Tudi na sosedova polja zaidejo. Če je sosedovo polje zdravo in jim ponuja mir, potem jim lahko dovolimo, da za kratek čas tam postanejo. Sicer jih moramo sramežljivo držati zase in jim ne smemo dovoliti, da tavajo in iščejo odgovore tam, kjer jih ni. Moramo jih obvladati ravno prav. To je toliko, da smo še navihano spontani, a hkrati odgovorni in zanesljivi. Balansiranje teh protislovij je tisto, kar daje življenju barvne nianse.

A ko najdemo polje z rodovitno zemljo, zdravimi plodovi in toplim, mirnim ozračjem, se lahko tam tudi naselimo. To seveda le, če smo zaželeni. Vprašanje je, kako vemo, na katerem polju smo. Odgovore naj bi iskali v sebi in v svojem počutju. Poslušati moramo sebe in svoje srce. Razum moramo včasih malce zanemariti, ker je lahko preveč vkalupljen v norme in sprejemljivosti vsakdanjega življenja. Kot tak nam jo lahko zagode z nepravilnimi koraki na poti do predenja.

Se pa naša občutja manifestirajo na našem fizičnem obstoju. Energije v nas in okoli nas se kažejo na našem telesu. Zato je pomembno razviti ščite, ki (popolnoma brez agresije) negativno energijo odvrnejo tako, da se izvoru vrne v obliki informacije oz. spoznanja, da potrebuje pomoč. Vse ostalo škoduje tudi nam samim.

Ko čistimo energije (ki smo jih povzročili sami, ali so nam bile dane oz. poslane od drugih), čistimo tudi fizično telo. Ko sestavimo mozaik iz vzrokov težav in iz koščkov napravimo lepo sliko, smo dosegli del bistva. Drugi del bomo spoznali šele takrat, ko bomo stopili stopničko višje.

Dojemanje in razumevanje sta individualna. Lahko jih diskutiramo s tistimi, ki tudi sami hodijo po tej poti, vendar se moramo ob tem zavedati, da je potrebno vsako informacijo transformirati na lastno območje, v naše lastno zavedanje in jo prilagoditi nam samim. Šele takrat bo imela pomen in korist za našo rast.

Biti človek, pomeni imeti možnost občutiti fizični svet skozi svet različnih čutov. Občutiti z vonjem, vidom, sluhom, dotikom, okusom ter s sprejemanjem in razumevanjem energijskih frekvenc drugih ljudi. Ko zmoremo in znamo to povezati v homogeno skladje, smo dosegli višje ravni. Ko k temu dodamo še notranji mir, umirjenost, sočutje in ljubezen, smo segli še višje.

Dojemati celoten svet skozi prizmo ljubezni in sočutja, hkrati pa biti ob tem popolnoma miren, srečen in razumevajoč, so vrline, ki božajo dušo. Ko to zmoremo, je samoregulacija nastavljena na pozitivne programe, ki nam napovedujejo tudi srečno usodo.

Res je pot ob rojstvu zarisana, a to je pot, ki naj bi jo sledili, da bi dobili kar največ lekcij v določenem življenju. Da bi jo našli, so nam v podzavest zarisali nekaj znakov, ki naj bi nas vodili. Če te znake spregledamo, se usmerimo na drugo pot. Ko potujemo po poti, ki za nas ni prava, nam življenje nakazuje, da smo malo zašli. Bolezen, nesreče in poškodbe so znaki, s katerim nam Vesolje sporoča, da moramo nekaj spremeniti. In spremeniti moramo sebe, svoja razmišljanja, svoj način življenja, vedenje ipd. To so znaki, da moramo delati na sebi. Zato je prav, da stanja fizičnega neskladja jemljemo kot začetek spremembe in ne kot nekaj, v kar se vdamo.

Prej sem se opazovala v ogledalu. Ugotovila sem, da to, da se misli manifestirajo v nekaj dneh, res drži. To pomeni, da če imamo danes dobre misli, se to v nekaj dneh pozitivno pokaže tudi na telesu. In moje telo se ponovno spreminja. Oči so ponovno dobile žar. Koža postaja ponovno bolj gladka in lasje ponovno pridobivajo svoj lesk. Celo na dotik so drugačni. Tudi nohtki so bolj gladki. Začela sem seštevati 1+1 in (ponovno – kot da nisem že tolikokrat prej) ugotovila, kaj vpliva name. In zato se je življenje tudi zasukalo tako, kot se je. To je dar. Dar, za katerega sem hvaležna življenju.

Samoreguliranje karme se je že začelo. Pozitivne misli so tiste, ki ohranjajo pravo pot in iščejo ravnotežje.

Bodi, torej, tako še naprej.

Kajti šele potem bo duša zares predla.

  • Share/Bookmark

Kategorija: bonaca, ezoterika, ko duša prede, samozdravljenje, skriti zakladi, tisto moje novo, življenje

Nazaj


 

November 2017
P T S Č P S N
« Feb    
 12345
6789101112
13141516171819
20212223242526
27282930  

Kategorije

od 06.02.2010

tumblr visitor stats