Objave v kategoriji 'frendišizem'

Tvoj umik

5 komentarjev 16.08.2011 Plujem

Danes karta je padla.

Obrnila se je za nove ljudi.

Ti si za njih naredil prostor.

Umaknil si se.

Čeprav po desetih letih.

*

Da.

Desetih letih.

*

Bilo je lepo.

Z veliko smeha.

Dobre volje.

Veselja.

Tudi ljubezni.

Prijateljske.

*

Razlog tvojega umika mi ni znan.

Niti ga v mislih več ne iščem.

Tako si se pač odločil.

Čeprav brez besed.

Z molkom.

Umikom.

Neodzivanjem.

*

Prepuščam te tvoji poti.

Čeprav tvoj umik nocoj objokujem.

Priznam.

*

Ni mi vseeno.

Ker te pogrešam.

*

Da.

Pogrešam te, prijatelj moj dragi.

Pogrešam najino druženje.

Pogrešam najin skupni smeh in veselje.

Da.

Pogrešam te.

*

Vendar spoštujem tvojo odločitev.

In ti želim vse najlepše.

Najboljše.

Polno ljubezni.

In lepih dogodkov.

*

Rada te imam.

*

Bodi srečen.

*

Fotografija najdena na http://boatuladawiyah.blogspot.com/20110301archive.html.

  • Share/Bookmark

Kategorija: dnevnice, frendišizem, tisto moje novo, življenje Tagi: , , ,

Rumeni travniki

8 komentarjev 28.04.2010 Plujem

Vsako leto se najbolj veselim začetka pomladi. Opazovanje narave, kako se prebuja, me pomirja. Hkrati pa me zelena in cvetoča drevesa navdajajo z dobro voljo. Zato se vsakič, ko sem žalostna ali slabe volje, odpravim v naravo. Tudi tokrat sem se. Na cvetoči travnik.

Kot sonce rumeni regratovi cvetovi mi namreč polnijo baterije. Pogled na široke rumene travnike me popolnoma umiri in me navda z energijo.

Foto (c) Plujem

Zame se “prava” pomlad začne šele takrat, ko travniki zacvetijo rumeno. Rumena barva pokrajino osveži. Meni pa poda moč.

Foto (c) Plujem

Spomnim se, kako sva pred leti s prijateljico pohajkovali po travniku, ki se je bohotil v barvi sonca. Poležavali sva v topli travi in posneli nekaj spominskih fotografij. Čudoviti spomini. Spomini na najlepši čas leta. In spomini na obdobje, ki je poleg skrbi prinašalo precej lepih trenutkov.

***

In vi? Vas rumeni travniki pomirjajo? Si kdaj privoščite poležavanje na dekici sredi rumeno obarvanega travnika?

  • Share/Bookmark

Kategorija: cukrčki, frendišizem, tisto moje novo, življenje Tagi: , , ,

Prijateljica moja zlata, pogrešala te bom.

8 komentarjev 21.03.2010 Plujem

Spet sem imela nočne more. Zbudila sem se že nekaj pred osmo in nisem mogla več zaspati. Občutek nemira v meni iz minute v minuto narašča. Nikakor se ne (z)morem umiriti. Vsi dogodki včerajšnjega dne mi še vedno odmevajo v glavi. Misli pa se stalno zatekajo v begajoče misli in nemirne občutke.

Najverjetneje zaradi včeraj. Pa tudi zaradi vseh mesecev nazaj. Pravzaprav sem si včeraj končno znova dovolila začutiti, kako zelo sem pogrešala druženje z njo. Z mojo drago prijateljico, ki sedaj odhaja. Znova sem si dovolila začutiti, kako zelo sem pogrešala pogovore z njo. In kako zelo mi je hudo, da sva se oddaljili.

Čeprav vem, zakaj sva se. Čeprav vem, da je to bilo koristno za obe. Ampak. Pogrešala sem jo. Pogrešala sem vse neskončne pogovore o vsemogočih rečeh. Pogrešala diskusije o najinih strahovih in najinih željah. Ter pogrešala razprave o življenju, ljubezni, sreči ter navsezadnje tudi o moških, ki sva jih kdajkoli imeli.

In sedaj jočem. Jočem za vse mesece nazaj, ko sva šli vsaka svojo pot. In za vse mesece nazaj, ko se nisva pogovarjali o drugem kot o vremenu, službi in ostalih dnevnih dogodkih. Zdi se mi kot stran vržen čas, čeprav ni bil. Vse je imelo svoj namen in pomen. Tudi to, da sem na trenutke dobila občutek, da se ji zdim nepomembna.

Ko sva včeraj med večerjo klepetali, sem se na trenutke morala prav »koncentrirati«, da se nisem razjokala. Pa ne, ker bi mi bilo hudo. Temveč zato, ker mi je bilo tako lepo. Bilo je skoraj tako kot včasih. Še vedno obstaja zid, a postaja vse nižji. Res si želim, da bi ga čim prej premostili.

Želim ji še naprej stati ob strani. Želim ji še naprej nuditi ramo, kjer bo vedno našla mehko blazino. In vesela sem, da sedaj prihaja njen čas. Njen čas za srečo. Za veselje. Za upanje. In za pravo ljubezen.

Obujam spomine, kako sva včasih sedeli v parku, pokriti z deko in gledali v »hišo«. Kako sva se vozili z avtomobilom in spremljali dogajanje. Kako sva se srečevali na »točki« in imeli »vse pod kontrolo«. In navsezadnje, kako sva pozno v noč sedeli na balkonu ter klepetali o moških, ljubezni in željah, ki jih imava. Da. Bili so čudoviti časi. Četudi polni skrbi, so se mi zdeli lepši. Manj boleči. Manj osamljeni.

In potem je prišlo obdobje, ko sva se oddaljili ter pristali med vremenskimi napovedmi in službenimi dogodki. Najprej sem se še trudila obdržati odnos »višje«. Zdelo se mi je, da si enako želi tudi ona. A nama ni uspelo. Počasi sva se odtujili. Razlogi, zakaj sva se, niso niti pomembni. Za takšne reči so odgovornosti vedno na obeh straneh. Najmočnejši argument je (bil), da zoriva. Vsaka na svoj način. A v pravo smer. Česar ne bi zmogli, če bi bili še vedno tako odvisni druga od druge. Kljub vsemu se vez ni pretrgala. In čeprav se mi je na trenutke zazdelo, da se trga, je pravzaprav postala še močnejša. Vsaj jaz jo sedaj občutim tako. Ker so nam stvari, ko se malce oddaljimo, veliko bolj jasne, logične in razumljive. In sinoči je vse dobilo obliko. Vsak dogodek se je postavil na pravo mesto. Vsaka beseda je dobila smisel. Vsaka grimasa je dobila svoje ozadje. In tudi ona je dobila realno podobo. Sedaj vem, da je bilo vse samo del učenja in del zorenja. In zato vem, da se najino prijateljstvo po plovbi v nemirnih vodah tako (končno) počasi vrača v mirne vode.

In ravno spoznanje, kako močno je najino prijateljstvo kljub vsem čerem, je tisto, ki mi ni »dalo miru«. Morala sem to zapisati. Kajti sedaj se počutim popolnoma mirno. In srečno.

Srečno, da sem osvojila to pomembno lekcijo življenja. Ter srečno, da imam tako odlično prijateljico, ki me je naučila najpomembnejših stvari v življenju. Čeprav so se mi njene metode dostikrat zdele »trde«, neizprosne in nerazumljive. Čeprav se mi je marsikdaj zdelo, da me ne razume. Čeprav se mi je marsikdaj zdelo, da blazina na njeni rami ni ukrojena po moji meri. In čeprav se mi je večkrat zdelo, da me pušča samo tudi takrat, ko jo najbolj potrebujem. Vendar sedaj jo popolnoma razumem. Razumem njena dejanja. Njene besede. Njeno vedenje. In navsezadnje tudi njen umik, saj je bilo pomembno, da bistvo ugotovim in lekcije osvojim sama. In ravno to šteje največ.

In sedaj je prišel čas. Za naju. Za plovbo. Ter za spremembe.

Prišel je čas, da se začne sreča. In ljubezen. Za obe. Za vsako posebej, a vendar povezano.

Zato ji želim vse najlepše. In veliko lepih trenutkov. Predvsem pa topline. In moškega, ki bo to v vseh pogledih in dejanjih. :)

Kljub vsemu ji je blazina na moji rami vedno na razpolago. Tudi za solze sreče. Ker te so tiste, ki ji bodo letos tekle. :)

»Prijateljica moja zlata, rada te imam. In pogrešala te bom.”

  • Share/Bookmark

Kategorija: frendišizem, tisto moje novo, življenje Tagi: , ,

Zombi na paradi

17 komentarjev 11.11.2009 Plujem

Vedno znova mi rata, da se postavim v neugodno situacijo. Kljub začetnim uporom, da si ne bom ustvarjala praznih pričakovanj, me nekje na poti zanese in si skozi misli spustim želene slike. In potem začnem upati. Nekje v daljavi vidim tisto točko/dogodek/dejanje in si želim, da bi se zgodil/a. Da je stvar še bolj zapletena, seveda v to vpletem kakšno drugo osebo. In si delam račune brez krčmarja. Tokrat se je šlo zaradi povabila. Preprostega, prijateljskega.

Na začetku ni bilo pričakovanj, ker se mi je zdelo, da do realizacije ne bo prišlo. Nato pa sem nekje vmes zaradi izrečenih besed dobila občutek, da bo morebiti prišlo do izvedbe. In slike so se kar od nekje prikradle v glavo. Ideje, kaj bi lahko videla, so se kar same vrstile.

In ko je prišlo do odločitve, da se ne bo zgodilo, me je seveda znova prizadelo. Ampak ne samo zaradi te zavrnitve. Še zaradi vseh drugih pred tem, ki jih (v večini) nisem izpovedala nikomur.

Pa ne samo zaradi dogodka. Temveč še bolj zaradi mene in lastnih sekirancij, ki jih imam sama s sabo.

Sem kar obsedela. Za trenutek otopela. V glavi so se mi zvrteli dogodki preteklih let, nato pa še vse slike, ki jih je moj um ustvaril za dogodek, ki naj bi šele prišel.

Kar samo je prišlo vprašanje: pa zakaj spet meni? Zakaj se enkrat ne morejo stvari zgoditi tako, kot si jih želim?

Saj vem, da ima vse svoj namen in pomen. In odločitev sem popolnoma sprejela. In tudi razumela. Brez zamer. Ostal je le občutek nezadostnosti. Občutek nepomembnosti. In občutek zamenljivosti.

In pritekle so solze, ki so počasi kapljale na mizo. In ponovni občutek tesnobe je spodbudil željo, da se spet skrijem pod mizo.

Pa ni odgovornost na strani zavrnitelja. Ker je podal pravočasen in iskren, pošten odgovor. Odgovornost je moja, samo moja.

Zaradi mojih pričakovanj. Zaradi tega, ker si stalno dovolim, da me moja občutja sveta odnesejo. Ker si dovolim veseliti za nekaj, česar ni.

Ker upam. Ker stalno želim upati. In ker stalno dovoljujem drugim, da mi s svojo prisotnostjo in dotiki celijo rane. Kar žarela sem zadnjič. Tako močno sem kinestetične sorte. Ampak to ni rešitev. Naučiti se moram samopolnjenja.

Sedaj sem popolnoma mirna. Tudi tipkam počasi. S premislekom. A hkrati prazna. Popolnoma prazna. S povešinimi očmi. Drobnimi ustnicami in obrazom, ki je postal štirikoten.

Ko pomislim na vse, kar se je zgodilo, me kar zapeče v sredini trebuha. Odvzame mi sapo in napolni oči. Takrat se dvignem. Globoko vdihnem in izdihnem.

In proces se začne. Vse hitrejši postaja. Pa globok. Tam pod preprogo lastne kože in zavedanja.

Takrat si za trenutek zaželim, da bi bila drugačna. Hladna. Brezčutna. In zadovoljna s parado sofisticiranih zombijev, ki se kitijo z materialom, hlastanje za zrakom pa rešujejo s širokoustenjem.

Ampak samo za trenutek. Ko mi je najtežje.

In ko sem sama.

Ker vse te lekcije, ki se mi dogajajo, me že utrujajo. Saj, ko zmorem, vidim, da imajo skupni imenovalec. Jasen in glasen. Tudi teorijo poznam. Še predobro. Pa tudi vem, da vse to zmorem. Čeprav zdravje že vpije.

Zato si včasih…

…včasih želim le ramo namesto blazine. In to takšno s senzorji, da bi vedela, kdaj jo rabim. Takšna bi bila najboljša rama na svetu.

In zato se včasih…

…včasih želim samo osvoboditi in znova zaživeti svoje sanje.

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Kategorija: dnevnice, frendišizem, tisto moje novo, življenje Tagi: , ,

Premise prijateljstva

15 komentarjev 6.11.2009 Plujem

Moja rama je bila vedno in vsem na razpolago, ko sem jo pa jaz potrebovala, sem mnogokrat ugotovila, da sem sama in da je edina opora blazina. Pa mi še ni bilo dovolj; sem njihova dejanja opravičevala s tem, da se moramo soočiti sami s sabo in da težave rešujemo sami. Da, saj jih. Ampak prijatelji (vsaj po moji definiciji) naj bi bili tam za nas. Vsaj tako, da vemo, da so. Četudi ne fizično.

Ko sem imela (za njih) resne težave, so bili. Ampak, kdo je tisti, ki lahko odloča o tem, katere težave so za nekoga resne? Nihče drug, kot mi sami. Za vsakega je njegov problem največji. Pa kakršenkoli že je.

Prijateljstvo ni namenjeno temu, da racionaliziramo, kje bomo ponudili ramo. Prijateljstvo je zato, da smo nesebično prisotni in pripravljeni poslušat. Karkoli. Kadarkoli. So mi pa te izkušnje prinesele to, da rame več niti ne iščem. Preveč boli, ko si jasno zavrnjen, ker se jim zdi neumno in nepomembno, da se s tem ukvarjaš.

Se pa večkrat vprašam, če sem jaz tista, ki je preobčutljiva. Se večkrat zalotim, kako opravičujem njihova dejanja s tem, da pričakujem preveč. Pa je to res?

A ni prijateljstvo ravno zato, da se ne rabiš ukvarjat s tem, kaj povedati in kaj ne? A ni tako, da si pred njimi lahko tak, kot si, brez bojazni, da ne boš sprejet? A ni tako, da lahko izdaviš karkoli, pa bo sprejeto? Seveda ne govorim o žaljivkah, temveč o idejah, mislih in skrbeh, ki nam hodijo po glavi.

Vsaj meni je to osnovno. Sicer je vse navidezno in prazno.

  • Share/Bookmark

Kategorija: frendišizem, tisto moje novo, življenje Tagi: ,

Iluzije prijateljstva (ali insomnia 6)

6 komentarjev 6.11.2009 Plujem

Nobena od preizkušenih tehnik samouspavanja ne deluje. Misli mi divjajajo skozi glavo, kot da bi bile na tekmovanju formule 1. Za nekatere izmed njih se mi zdi, kot da niso moje. Kar od nekje pridejo, postanejo za par trenutkov in odbrzijo. Enako se mi zdi glede počutja. Srce mi divje nabija v prsih in kri se prav občutno pretaka po žilah. Tudi diham malce hitreje. Pa sem se ulegla in dala vse 4 od sebe. Običajno deluje. Tokrat ni. Sem začela brati knjigo. Običajno me uspava. Tokrat me ni. Odprla sem okno in se slekla, da bi se umirila. Pa ni pomagalo. Sedaj sedim tukaj. V pinki pižami in tipkam. In neverjetno, umirjam se.

Morebiti pa mi manjka to, da bi se s kom pogovarjala. To sem že popoldan ugotavljala. Nekam sem se izolirala zadnje dneve. Ampak mi paše. Paše biti malce skrit in si lizat rane. Ampak kakšne rane? Tiste moje. Ki sem si jih sama naredila.

Ampak nekaj sem spregledala. Nekaj še nosim s sabo. Verjetno bo to tisto okoli navideznega prijateljstva. Aha. Tisto imam še na lagerju. Že neki dni se namreč sprašujem, kaj sploh pomeni biti prijatelj. Kdo sploh je pravi prijatelj. In kako ga prepoznaš. Če je prijateljstvo res pravo, verjetno nikoli ne mine. Tako kot prava ljubezen. Če pa je enostransko in navidezno, potem je kratkotrajno in se hitro pozabi.

(Končno) sem prenehala vlagati v enostranske odnose. Prenehala sem nuditi ramo ljudem, ki samo jemljejo, nič (ali skoraj nič) pa ne dajejo nazaj. Pa še tisto, kar dajo, je na nek način povezano z njimi. Le kako jim to rata? Pa ne, da bi dala drugim, ker bi pričakovala vedno v zameno; ampak po nekaj letih se na neki točki utrudiš, če si ti tisti, ki drži vogale odnosa; na drugi strani pa so prepričani, da so oni tisti, ki to počnejo. Ampak ne vem, če lahko držiš vogale odnosa, brez, da bi koga vprašal, kako se počuti in brez, da bi bil tam, ko te potrebuje. Takšno držanje je samo navidezno. Oziroma je držanje lastnih prepričanj, ki so tako napihnjena, da jih je potrebno dati pod streho, da jih ne odnese v zrak.

Nimam več potrpljenja. Prav res. Neko pretvarjanje pa mi je tuje. Zato sem se umaknila. In tudi nočem imeti več razumevanja in polna usta (svojih) opravičevanj, zakaj je tako in da razumem. Tokrat več ne. Ne samo da ne zmorem, tokrat tudi nočem.

Ko sem dojela vse za nazaj, je bilo že skoraj prepozno. In še se ne morem popolnoma osvoboditi. Sem pa blizu. Vsaj zdi se mi. Oziroma upam, da sem.

In koliko je takšnih ljudi. Kar naštevala bi jih lahko. Šmentana reč. Tako k sebi obrnjenih. Tako egoističnih, da ne vidijo 5 cm pred nos, sami pa iluzorno mislijo, da vidijo kilometrske širine. Pa lepo vas prosim. Koga farbate? Sami sebe. Pa nikogar drugega. In seveda taki potem najdejo mene; kar od nekje. Sploh tisti moškega spola. V zadnji letih jih je bilo kar precej. In sedaj sem dokončno rekla ne tistim, ki moje pozornosti niso vredni. Včasih se mi je zdelo pregrdo, da bi to komu rekla, sedaj sem ugotovila, da mi samo jemljejo energijo in dobro voljo. In da je čas, da poskrbim zase in za svoje zdravje, saj nihče drug ne bo, niti ne more.

Zato sem prekinla. Z mnogimi. Ne dajem jim več sebe. In niti jim nočem več dati rame. Naj jočejo drugje. Tudi meni je oporo dajala blazina. In sedaj so presenečeni. In kmalu me bodo verjetno s kakšno pikro opomnili, kakšna sem postala. Prav, le naj.

Mi je že jasno, da niso več prijatelji. Če bi bili, do tega namreč ne bi prišlo. Ker prijateljstvo, tisto pravo, ne umre.

In ko sem bila še nekaj časa nazaj v dilemi, če se mi slučajno vse samo zdi, sem si zastavila preprosto vprašanje: si jim povedala, da pišeš blog? Odgovor je bil jasen; ne in tudi ne bom. Zaradi zmerjanja, da je neumno, zaradi pikrih pripomb, zaradi posmehljivih izrazov in še česa. Že enkrat sem preuranjeno nekomu povedala, ki je potem preko komentarjev mojih zapisov poskušal doseči “svoje”, karkoli je že to bilo. Najverjetneje to, da bi me nekje in nekako prizadel, ker se je čutil inferiornega. Ah. Očitno je (upo)rabil moj blog kot ventil. Sem takrat razmišljala o menjavi naslova in psevdonima, pa sem se premislila. Zakaj bi le bežala pred nekom? Po nekaj komentarjih, ko je ugotovil, da je bil prepoznan, je prenehal. Morda ga je k temu spodbudilo tudi to, da je ob oddajanju komentarjev potrebno izpolniti nekaj polj s podatki.

Sem pa zaradi vseh teh, ki jim ne dajem več rame, spoznala, da obstajajo tudi ljudje, ki svoje prijateljske vzgibe kažejo tako, kot bi jih jaz definiriala; to je z dejanji in nesebično prisotnostjo. In tisti so res vredni.

Saj to sem že enkrat omenila v blogu. Ampak več kot očitno je, da ta del preteklosti še nosim s sabo. Morda zato, ker je na nek način povezana s sedanjostjo. Ampak presneto paše v prostem času početi tisto, kar paše tudi meni in ne tisto, kar paše samo drugim.

Nekajkrat so mi poskušali zbuditi slabo vest. Ampak, ko sem ugotovila, da imajo čas zame takrat, ko ni drugih, je ta slaba vest izginila. Pa ne, da mi sedaj za nikogar ni mar; mi je. Le ne dajem jih v ospredje.

Ugotovila sem (znova), da pasivno čakanje, da me pride obiskat zdravje, ne bo pomagalo. Ko mi je rekla gospa v torek, da naj pustim preteklost za sabo, sem se strinjala. Sedaj pa šele razumem, kaj je s tem mislila. Ne samo pretekle veze, temveč tudi neplodna prijateljstva. Saj ne, da jih prekinem; samo omejim jih naj in spremenim v kolegialnost.

Ker druženje z nekaterimi me izčrpa; tudi če je kratko. Zadnje mi je popolnoma spremenilo obraz. In tudi telo. In ko sedaj dajem tole ven, se počasi začenjam počutiti bolje. Na trenutke se mi zdi, kot da sem otopela, tako pasivno dojemam vse skupaj. In zato so morda moje misli na nekem tekmovanju; da bi me predramile in zbudile. Vse si namreč odmikam naprej.

Prav je imela ena gospa pred leti, ko mi je povedala, da so moja čustva globoka. Res so. In zato tako težko sprejmem (pa čeprav mi je jasno), da so ljudje plitki in egoistični. Sploh za tiste, ki sem jih poskušala razumeti in sem bila tam za njih. A žalostno je, da ravno tisti so. Najbolj. In tisto njihovo širokoustenje, da niso, je samoprepričevanje; da se počutijo bolje.

Sedaj imam adute, da stvari spremenim na bolje. Samo osvoboditi se moram. Na trenutke mi je že dobro uspelo; sedaj pa me spet nekaj drži. Prav čutim (in vidim).

Ampak to je zaradi moje pasivnosti. Treba se je aktivirati, šmentana reč. Dovolj je tega, da ponoči slabo spim in sanjam neumnosti. Ali pa da celo pol noči prebedim in tipkam izlivancije na blog.

Po vseh teoretičnih dognanjih je čas, da to začnem udejanjati. Da sprejmem stanje in grem naprej.

Čas je, da dojamem svoje ugotovitve in jih začnem živeti!

  • Share/Bookmark

Kategorija: frendišizem, insomnia, tisto moje novo, življenje Tagi: , ,


 

April 2018
P T S Č P S N
« Feb    
 1
2345678
9101112131415
16171819202122
23242526272829
30  

Kategorije

od 06.02.2010

tumblr visitor stats