Objave v kategoriji 'ezoterika'

Vsi smo bogovi v sebi

2 komentarjev 25.03.2011 Plujem

Kot deklico so me učili, kdo naj bi bil Bog. Tega vsemogočneža so mi predstavili kot bitje, ki zmore vse. Ki je v vsem. Ki vse vidi. Ki vse ve. Ki na nas pazi. Ki nas neskočno ljubi. In ki nas bo po smrti odrešil.

Najprej sem seveda verjela. Bila sem tako vzgojena. Potem pa so se zgodila prva razočaranja in spraševala sem se, kako lahko nekdo, ki nas neizmerno ljubi in zmore vse, dovoljuje, da tako trpimo. Ko sem o tem spraševala religiozne ljudi, so me vedno odpravili z besedami, da “bog že ve”.  A ta odgovor me ni nasitil. Iskala sem informacije in po letih takšnih in drugačnih pripetljajev ugotovila, da ima cerkev kot institucija le malo skupnega s tistim, kar piše v Svetem pismu. Modrosti, ki jih je učil Jezus, dajejo uvid v bistvo življenja. Dajejo posamezniku moč nad njegovim življenjem in ga učijo, kako si lahko ustvari vse, kar si želi. Nikjer ni zaslediti niti besedice o kopičenju bogastva in premoči nad drugimi. Podobne nauke sta učila tudi Buda in Krišna. Vsi ti niso bili svetniki, odrešeniki ali kakorkoli jih že imenujejo v različnih tekstih in govorih. Vsi ti so bili modreci, ki so živeli bistvo in ga razdajali ljudem. Vsi ti so bili tudi bogovi. Vendar bogovi v sebi. Prav tako kot ste vi, jaz in vsi mi. Vsi smo bogovi v sebi. Vsi imamo namreč v sebi moč, da si ustvarimo takšno življenje, kot si ga želimo. Pa naj si bodo to čudovite ali boleče izkušnje.

Vse, kar mislimo, tudi tisto, kar mislimo o drugih, se vrne k nam. Nobene misli ni mogoče izničiti, lahko pa jih nadomestimo z drugimi – s spremembo vibracije. Ljubezen ima najvišjo vibracijo. Ljubezen pomeni vse, kar je. Celotno  vesolje. Ljubezen do vsega in vseh. Do živih in neživih stvari.

Ljubezen je najmočnejša sila v vesolju. Največja mera človekovega potenciala je dosežena, ko je aktivirana največja mera ljubezni. Ljubezen tudi najhitreje pripelje do cilja. Je močnejša od boja. Je popolna varnost. Je enost, ne ločenost. Je odgovor na vsa vprašanja. In je rešitev vseh težav (Egli, 2002). Da. Rešitev vseh težav. Karkoli se nam zgodi, lahko ljubimo. Odločitev je naša. Če bomo ljubili, bomo v svoje življenje priklicali še več ljubezni. In prav tako smo za vse, kar se nam zgodi, lahko hvaležni. Tudi pri tem je odločitev naša. Vendar več hvaležnosti v življenje prinese več tistega, za kar smo lahko hvaležni. Verjetno se boste mnogi vprašali, kako lahko ljubiš in si hvaležen za bolezen, razočaranje, izgubo otroka, partnerja, službe itd.

Z mojega vidika bolezen pomeni neskladje med dušo in telesom in je pravzaprav proces osvobajanja. Je opozorilo, da nekaj ne počnemo v svoje najvišje dobro in da je čas, da nekaj spremenimo. Prav tako razočaranja pomenijo, da nismo ubrali poti, ki je za nas najboljša. In tudi izgube. V vseh odnosih, ki jih imamo (s partnerjem, sorodniki, otroki, prijatelji, sodelavci in ostalimi), smo odgovorni samo za svojo polovico odnosa, torej zase. Za drugo polovico je odgovorna oseba, s katero smo v odnosu. Drugi ljudje delujejo zaradi sebe in ne zaradi nas. Zato ničesar ne jemljimo osebno, drugih ne sodimo (da ne bomo sojeni), bodimo brezgrajni v besedah in vselej dajmo vse od sebe. In najpomembnejše – svojega bližnjega ljubimo kakor samega sebe. Ljubezen do sebe in do vseh drugih nam omogoča doseči cilje z najmanj časa in napora (Ruiz, 2002; Ruiz in Ruiz, 2010).

Če nas zapusti partner, se ponavadi predamo žalosti in se sami sebi smilimo, kako smo ubogi in kako nismo vredni ljubezni. Prav. Če se tako odločimo, je to naša pravica. Imamo pa še eno opcijo. In to je, da začnemo ljubiti. Najprej sebe. Da se ljubimo za to, kar smo in kakršni smo. Brezpogojno. Pretekle izkušnje odpustimo; odpustimo tistim, ki so nas prizadeli, in odpustimo sebi.

Vse na svetu si ljudje sami ustvarimo. Tako dobro kot slabo. In odgovorni smo za vse, kar se nam zgodi.

V vesolju ni žrtev in ni naključij. Vse je energija in objektivnega sveta ni. Vse, kar zaznavamo, zaznavamo vsak na svoj način, ki je prežet z lastnimi izkustvi, prepričanji in občutji.

S spremembo mišljenja začnemo takoj ustvarjati drugačne vibracije, drugačne energije in tako tudi drugačno prihodnost. Preteklosti ne moremo spremeniti, spremenimo pa lahko svoje mišljenje TUKAJ in ZDAJ, če le hočemo. Seveda se spremembe ne zgodijo takoj. In tudi vedno nam ne uspe takoj najti smisla v situaciji. Tudi misli morda ne predajamo samo pozitivnostim. A vaja dela mojstra. Mojster pa vajo. In vse ima svoj smisel. Celotno vesolje je namreč ena sama energija. Vsi smo povezani. Vsi smo eno. Hkrati pa vsak zase čisto svoj svet in svoj bog.

(viri: Egli, R. (2002). The LOLA Principle.; Ruiz, D. M. (2002). Mojstrstvo ljubezni.; Ruiz, D. M., Ruiz D. J. (2010). Peti dogovor.)
  • Share/Bookmark

Kategorija: dnevnice, ezoterika, tisto moje novo, življenje

Prva lekcija: Pozitivne misli so pot do zdravja in sreče

5 komentarjev 24.08.2010 Plujem

Zadnje dneve prosti čas preživljam ob branju knjig o modrostih tibetanskih lam in seznanjanju z ugotovitvami, nasveti in napotki, ki jih v svoji knjigi ponuja Blinkita (2010).

Najpomembnejši napotek za zdravo in srečno življenje so pozitivne misli. Blinkita zato bralcem ponuja vajo “opazovanja svojih misli”.

Najprej se mi je ta vaja zdela enostavna. “Kaj pa je to opazovati svoje misli”, sem si naivno mislila. :) A ko sem začela, sem takoj ugotovila, da je svojim mislim precej težko slediti. Sploh mojim, ki me v nekaj preskokih pripeljejo od kisle kumarice do vrha Himalaje. :)

A vseeno sem poskusila. Prvi dan mi je šlo malce težje, naslednji dan je bilo mislim že lažje slediti. A “vsebina” mojih misli me je zelo, zelo presenetila.

Glede na to, da se štejem med prijazne in optimistične ljudi, ki imajo sicer tudi svoje “temne” trenutke ali trenutke “preoptimizma”, sem bila prepričana, da so moje misli večino dneva pozitivne, saj se tudi veliko smejem.

A po dveh dneh opazovanja, sem precej šokirana ugotovila, da so moje misli večino dneva negativne. Res, da dostikrat dnevno pomislim, kaj si želim. A hkrati (ravno tako, kot pišejo različni avtorji) pomislim tudi na vse tiste reči, ki si jih nikakor ne želim in me obremenjujejo.

Po tem spoznanju sem se kar zdrznila. Saj ni čudno, da imam vse te težave. :? Ker sedaj to tisočletno znanje prebiram, je očitno čas, da dozorim in se naučim “življenja”. Kadar sem sama s seboj, svoje misli ves čas negujem in božam s prijetnimi idejami, željami in vizualizacijo stanja, ki si ga želim.

Poseben izziv pa so trenutki, ki jih preživljam v družbi. Zaenkrat se tam še zelo hitro “izgubim” v poplavi negativinih misli; še posebej, če je okoli mene več ljudi, ki se o neprijetnostih pogovarjajo med seboj. Danes sem se šele po več kot 10 minutah pogovarjanja in poslušanja o neki neprijetni zadevi zalotila, kako znova uporabljam vse besede, ki ustvarjajo negativizem. Takoj sem se začela popravljati in namesto “grdo” rekla ” to ni lepo”; namesto “slabo” “ni najboljše”; izogibala sem se tudi besedi “moram”, ki ustvarja napetost in ultimat in tako naprej. Tudi vse neprijetne in negativne besede, ki so jih izrekli moji sogovorniki, sem poskusila odmisliti.

Najboljši napotki za sproščanje v takih trenutkih svetujejo nekaj globokih vdihov in izdihov ter misleno razblinjanje vseh negativnih besed, ki smo jih izrekli sami, ali smo jih od nekoga slišali/prejeli. Hkrati pa razmišljanje o lepih rečeh in lepih besedah. Najboljše je, da negativne besede, ki jih izrečejo drugi, zmoremo “odbiti”/preslišati še preden pridejo “v nas”. Ko jih nekdo izreče, naj bi jih sami pri sebi takoj spremenili v nekaj prijetnega, sogovorniku pa odgovor podali s pozitivno naravnanostjo, s katero bi sčasoma sprostili komunikacijo ter “umirili” sogovornika. :) :) :)

Sedaj poskušam upoštevati te napotke, spremljati svoje misli ter jih pretvarjati v pozitivne. To je namreč prva in najpomembnejša lekcija samozdravljenja. :)

(Drugi vnos v Dnevnik Magične Kraljične Mične)

  • Share/Bookmark

Kategorija: Dnevnik MKM, Magična Kraljična Mična, ezoterika, samozdravljenje, skriti zakladi, tisto moje novo, življenje Tagi: , , , , , ,

Dnevnik Magične Kraljične Mične

16 komentarjev 19.08.2010 Plujem

Več kot jasno mi je, da me v Centru, kjer so me zdravili od februarja, zaradi plehkega pristopa nikoli ne bodo zares ozdravili. Njihov pristop je zame uporaben za prvo stopnico. Vse ostale pa bom mogla zgraditi sama. In ko sem se tega pred nekaj tedni jasno zavedla, sem znova začela iskati način samozdravljenja. Vem, da sem o tem že pisala, a stres in vse neprijetnosti, ki so se mi dogajale, so me odvrnile od poti, po kateri sem lanski avgust že hodila.

Danes se na to pot znova vračam. Po dolgih mesecih iskanja sem jo sinoči našla. Čisto slučajno. Vsa barvita na prvi pogled obljublja vse, kar potrebujem.  Zdi se mi, da bom v njej našla tisto, v kar verjamem, tisto, v kar si želim verjeti ter tisto, v kar bom še verjela. :)

Da.

Danes sem se ujela in našla.

Našla  v Čarovniji vitkosti (by Maginja Blinkita). :)

Prevzela me je že s prvimi nekaj stranmi. Način, kako avtorica skozi svoje izkušnje prikazuje pozitivno naravnanost, se mi zdi maksimalno uporaben.

Navdušila me je tudi z razlago, da je problem diet pravzaprav v tem, da preko celega dne razmišljamo samo o načinu prehranjevanja; pa še to ne v danem trenutku temveč za nazaj in za naprej (Blinkita, str. 12). Takoj sem pomislila nase; prav res je bilo tako. Ko so mi v Centru predpisali dieto, sem se naslednje tedne ukvarjala predvsem s tem, kaj bom jedla, kdaj bom jedla in kako bom hrano pripravila, da bo ja v skladu z navodili. Rezultati pa so kljub trudu (pravilni prehrani in rednem gibanju) bili komaj opazni. V primerjavi z drugimi, ki so želi uspehe dvomestnih številk, je bilo mojih nekaj kilogramčkov skoraj neopaznih, čeprav zdravo izgubljenih. A zaradi svojih izkušenj iz preteklosti sem ves čas vedela, ali bolje čutila, da “to ni to”. Da nekaj še manjka.

In manjkal je preklop v glavi. Nisem občutila tistega, kar sem občutila nekaj let nazaj, ko sem se uspešno pozdravila sama. A tokrat se kar nisem zmogla znova postaviti pokonci.

Celo tako sem se prepustila, da nisem zmogla narediti “ščita”, ki me varuje pred vidnimi in nevidnimi. Ko se mi to zgodi, se moje sposobnosti ugasnejo. Kot da več ne zmorem sprejemati še tistega, kar me dela posebno. Zato takrat napol vegetiram. Ne čutim. Ne sebe, ne drugih. Kadar je ekstremno, celo otrpnem. A samo v zavestnem stanju. Podzavest se vse noči trudi, da bi me prebudila. Težke nočne more, strah pred temo in smrtjo, občutek nemoči in osamljenosti. Z vsem naštetim mi je podzavest v zadnjih tednih želela povedati, da je čas, da začnem ukrepati. A nisem.

Ko se je okrevanje po poškodbi podaljšalo, sem se začela zavedati, da je ZNOVA ZADNJI ČAS. In da je sedaj zadnji čas, da najdem pot, ki me bo pripeljala na pot zdravja. TRAJNEGA ZDRAVJA.

Danes sem zato začela. Delati zase in na sebi. A tokrat na drugačen način. Spiritualni način.

Najprej z branjem knjige, ki, kot sem videla med listanjem, ponuja tudi napotke. Eden izmed pomembnih delov čarobne poti, na kateri moraš znova spoznati sebe, je pisanje dnevnika. Ker mi po vseh letih pritiskanja na tipke rokopis ne gre več dobro od rok, sem se odločila, da bom dnevnik, ki sem ga poimenovala “Dnevnik Magične Kraljične Mične” pisala na blogu. Na mojem ljubem blogu, ki je zaradi mojega sestopa s prave poti v zadnjih mesecih precej sameval.

Pisala bom tudi dnevnik v Blinkitini knjigi, ki ima pripravljene strani za vodenje dnevnika. Pripravila pa si bom tudi usnjen rokovnik (kupila bom novega), kamor bom vpisovala svoje najbolj intimne misli, ki jih ne bom želela deliti z nikomer.

Vsekakor se počutim odlično. :)

Polna sem navdiha. Energije. Moči. Želje.

Nekaj k temu verjetno prinesejo tudi jutranje jogijske vaje “Pozdrav soncu” ter prijava na tečaj Tai Chija. :) Večino današnjega navdušenja pa je prinesla Čarovnija vitkosti ter Maginja Blinkita s svojo realnostjo in optimizmom.

 

  • Share/Bookmark

Kategorija: Dnevnik MKM, Magična Kraljična Mična, ezoterika, samozdravljenje, skriti zakladi, tisto moje novo, življenje Tagi: , , , , , ,

Nekje sem zgrešila odcep

2 komentarjev 12.07.2010 Plujem

Bolijo me kosti in misli se mi spotikajo ob tisoč skrbi. Nikakor se ne morem umiriti. Pulz je povečan in bolečine se selijo iz enega dela telesa v drugega. Kaj se mi dogaja?

So to lahko le posledice stresa? Ali so razlogi lahko resnejši? Ker je zame to novo, ne vem, kje iskati odgovore. Želodec je tako še bolj napet in njegovi kriki po spremembi so že precej glasni. Spet bo potrebno ubrati drugo pot. Obdobje zadnjih nekaj tednov mi res ni bilo pisano na kožo. Preveč je bilo neprijetnih dogodkov, ki so me kar malce zaustavili. Na vseh področjih.

Zato sedaj razmišljam.

Kaj sploh hočem od življenja? Kam sploh hočem priti? In tudi, kaj si sploh želim.

Po vseh neuspešnih poskusih iskanja ljubezni, sem nekako kar prenehala. Zdi se mi, kot da sem se vdala v samsko življenje. Kar nimam več energije za nove poskuse in za morebitna nova razočaranja. Ko slišim kolegico, kako se ukvarja le s telesnimi dispozicijami sočloveka, me še bolj potolče. Še bolj si zaželim skriti. In še višje pozidati zid. A ga ne. Vsaj za več kot kakšno uro ne. Ker so to njene omejitve. Moje so samo tiste, ki si jih postavim sama.

Ko sem prebirala zapis o bistvu življenja, ki ga je napisal Leo77, me je znova prešinilo. Preveč sem se oddaljila. Oddaljila od same sebe in od raziskovanja tega, kar sem in kar je v meni.

Zato so se mi znova pojavile težave. Telo me namreč znova opominja, da nekaj delam drugače, kot je zame dobro. Premalo razmišljam o življenju. Spet živim preveč rutinsko in vdano v “usodo”, ki si jo itak krojim sama. A ni to popolni nesmisel?

A kaj naj še preberem, da me bo znova postavilo nazaj na pot, kjer moram spoznavati sebe? Naj znova berem knjige, ki sem jih že prebrala? Se mi zato znova sanja o smrti; tudi lastni?

Ko me je maserka pred časom pod nosom namazala s kitajsko mastjo, mi je bilo takoj jasno. Sebe sem znova nekje zapustila. Zato sem takrat prebrala Alkimista. Zanimiva knjiga, a vendar mi njen zaključek še vedno ni popolnoma jasen.

Po tistem pa sem se znova “opustila”. Znova sem igrala pričakovano vlogo rutinskega življenja in znova sem se predajala dnevu enakem dnevu. In to, kot sem že mnogokrat ugotovila, precej utruja. Sploh, kadar pot, ki jo moram pri spoznavanju sebe še prehoditi, pri tem odložim na stran.

Ampak; kako se spoznati. Kaj narediti? Kaj prebrati? Poiskati kje vodnika? Koga? Do sedaj nisem spoznala še nikogar, ki bi ga bila pripravljena sprejeti za “učitelja”. Vsi, ki so to poskušali biti, me niso prepričali. Zato plujem sama. Kar je navsezadnje tudi smisel. Na koncu vedno ostanemo sami.

Kaj torej narediti?

Verjetno znova začeti razmišljati o sebi. Včasih sem pisala dnevnik svojih misli. Včasih sem jih razpredala tudi na blogu, ki je v zadnjem obdobju precej zapostavljen. To je več kot očitno znak, da se z mano nekaj dogaja.

Ampak kaj? Kam plujem?

Glede na počutje, sem nekje zgrešila odcep. Zato se moram pri naslednji tabli ustaviti in si dovoliti izbrati drugo smer. Žalostna udanost v usodo samskosti mi ni pisana na kožo. To je več kot očitno, saj mi hoja po tej makadamski poti povzroča slabo počutje in skrbi.

Treba se bo aktivirati. Treba se bo začeti najprej znova ukvarjati s samo sabo. Pa ne zaradi samovšečnosti. Temveč zaradi ljubezni. Navsezadnje smo ljudje ustvarjeni, da ljubimo. A da lahko ljubimo drugega, moramo najprej ljubiti sebe.

Fotografija najdena na http://s0.geograph.org.uk/photos/08/71/08715346efcb03.jpg.

  • Share/Bookmark

Kategorija: ezoterika, insomnia, tisto moje novo, življenje Tagi: , , ,

Živeti za trenutek je presneto težko

4 komentarjev 10.05.2010 Plujem

Nemir, začinjen s previsokim pritiskom, ki ga nikakor ne morem znižati. Bolečine v trebuhu, ki se prevešajo že v nezdržno. In občutenje utripa srca v želodcu, kar povzroča nelagodje. Kaj se mi dogaja? V mislih se mi pretaka tisoč skrbi. In ko sem prej zaprla oči, se je nemir začel še stopnjevati in občutek utesnjenosti je postal še močnejši. Odločila sem se, da vstanem in svoje misli zapišem. Pisanje bloga me namreč vedno umiri.

V zadnjih dneh sem brala knjigo. Alkimista. In nekateri zapisani stavki mi še vedno odmevajo v mislih. Najmočnejši misli, ki sta mi ostali v spominu, sta, da je  (1) vsak dan je enako dober za smrt; in da je (2) živeti potrebno v tem trenutku. In ravno ta slednja je v meni sprožila razmišljanje.

Končno sem si namreč priznala, da ne znam živeti v tem trenutku. Četudi sem si ves čas dopovedovala, da živim “za sproti” in si privoščim stvari, ki mi trenutno ustrezajo, sem si ob branju knjige morala priznati, da temu (v praksi) le ni tako. Z mislimi namreč več čas begam iz prihodnosti v preteklost, dejanja sedanjosti pa vedno naredim hitro, po občutku. Sicer si v sedanjosti privoščim tiste reči, ki mi ustrezajo, kljub temu pa mi misli dostikrat kam odtavajo. Kadar je to preteklost, se ukvarjam s stvarmi, ki so me na nek način prizadele in jih še nisem razdelala in sprejela. Ko pa mislim na prihodnosti, v mislih zlagam načrte za delo in prosti čas. Včasih me zanese k željam, povezanim z ljubeznijo in družino, včasih pa tudi na čas, kako bo, ko bom imela kakšnih 70 let :) . Svoje misli torej stalno zaposlujem z nekimi morebitnimi scenariji prihodnosti. Vzporedno pa poskušam razmišljati še o tem, kako se bom uspešno pozdravila, kakšen dnevni ritem moram za to imeti, kaj moram početi in kaj moram jesti, da bodo učinki čim hitrejši. Ves ta čas pa sedanjost dojemam rutinsko, kot del življenja. In ne glede na to, da v okolici opazim in zaznam tudi podrobnosti, v trenutku ne uživam tako, kot bi lahko, če bi se sprostila in bi v določenem trenutku mislila le na tisto, kar dejansko tudi počnem.

Pa nikoli ni šlo za to, da bi si lagala, da živim za trenutek. Šlo je predvsem za to, da se svojih misli nisem zavedala. Delno morda zato, ker so tako naravno prisotne že od nekdaj, delno pa morda tudi zato, ker se pretakajo tako hitro. Zato me je trenutek, ko sem se med branjem Alkimista zavedla svojih misli, popolnoma šokiral.

Nekaj časa sem brala naprej, nato pa sem si morala priznati, da moje misli res stalno nekam begajo in da se v njih stalno premikam v čas, ki za določen trenutek življenja sploh ni pomemben. Zato jih poskušam sedaj umiriti. Pravzaprav sedaj razmišljam, kaj sploh pomeni živeti za trenutek in v trenutku. In kako se to naredi.

To, da bi v določenem trenutku mislila le na tisto stvar, ki jo takrat počnem, se mi namreč zdi nesprejemljivo. Moje misli namreč potujejo z divjo hitrostjo in v nekaj preskokih se lahko od rumenega cveta z mislimi znajdem na čisto drugem področju. Kako misli torej umiriti?

Najverjetneje je potrebno najprej počistiti preteklost. To pomeni razdelati še odprte reči. Jih ovrednotiti s pozitivnimi lekcijami ter jih nato sprejeti. Za prihodnost pa si zamisliti želje; jih morda tudi kam zapisati; nato pa prihodnosti pustiti, da se odvije sama. Kaj pa z načrti?

Načrti so namreč živa stvar. Zaradi dnevnih sprememb se stalno spreminjajo. Verjetno bi k umirjanju misli pripomoglo, da bi načrte ob spremembi tudi pisno prilagodila, nato pa zapisano izvrševala takrat, ko je bilo predvideno. Vendar to pri meni nekako ne deluje. Še najboljši plan vedno prilagodim in zapisano naredim takrat, ko se mi tako zazdi. :) No, razen vnaprej dogovorjene stvari, ki vključujejo tudi druge ljudi.

Verjetno bo preteklo še nekaj časa, preden se bom v praksi z mislimi posvečala le sedanjosti in tistim stvarem, ki jih takrat počnem. Kajti že čez sekundo se prihodnost spremeni v sedanjost, sedanjost pa v preteklost. In ravno to je največji fenomen življenja za trenutek in v trenutku.

Vir fotografije neznan.

  • Share/Bookmark

Kategorija: ezoterika, insomnia, tisto moje novo, življenje Tagi: , , ,

Strah pred smrtjo se da odpraviti.

6 komentarjev 28.04.2010 Plujem

Vem, da mnogi o tej temi sploh nočejo razmišljati. Kaj šele govoriti. Mnogim ta tema vzbuja strah in panične občutke, zato se trudijo, da misli o smrti potlačijo. A vendar je smrt del človeštva in tudi zaključek našega življenja. Tudi jaz redkeje (kot v preteklosti) razmišljam o smrti, vendar so mi dogodki zadnjih dni glavo napolnili ravno z mislimi o človeški minljivosti.

Popolnoma nepričakovano je namreč preminila oseba, ki sem jo poznala od svojih otroških let. Nisva si bila blizu. Sem pa dobro poznala njegove otroke. Skupaj smo namreč hodili v šolo. In četudi smo z leti (iz različnih razlogov) nekako izgubili stik, je občutek izgube prisoten tudi na moji strani. Celo noč sem sanjala o njem in si zjutraj nadvse želela, da bi novica o njegovi smrti ne bila resnična. Predvsem zato, da bi lahko še okušal lepote fizičnega življenja. Ter da bi še vedno lahko užival družinsko srečo.

Že preko dneva sem bila nekako otopela, sedaj pa nikakor ne morem zaspati. Slike o človeški minljivosti se mi prikazujejo pred očmi in razmišljanja o fizičnem in dušnem življenju so znova oživela. Razmišljam o tem, kaj  življenje sploh je.  Kako je minljivo. In nenazadnje, kako smo ljudje glede tega nemočni.

Zdi se mi, kot da se ljudje, kljub dejstvu, da na koncu vsi fizično umremo, nekako ne zavedamo, kako zelo smo minljivi. In zato tudi nekako pozabljamo, da se življenje lahko spremeni v sekundi. Kadar umre nekdo, ki smo ga poznali, se nam pojavijo tudi misli o lastni minljivosti. Preko dnevnega tempa na to, da bomo nekega dne umrli, “pozabimo”. Verjetno zaradi obrambnih mehanizmov, ki nas ščitijo pred tem, da bi nas strah/skrb/ali misli o smrti ne bi uničile. Še posebej pa se ljudje ob smrti osebe, ki smo jo poznali, zavemo, katere so tiste stvari, ki so res pomembne. Zaradi dnevnega ritma lahko na njih kaj hitro pozabimo.

Sama sem že pred leti sklenila, da bom živela za trenutke, ki jih preživim s svojimi. Zato od njih nikoli ne odidem brez poljuba, v jezi, ali užaljenosti. Trudim se, da se razumemo in da morebitne spore rešujemo sproti. Še prehitro pridejo trenutki, ko je skupno preživljanje časa nemogoče. Ker sem že večkrat na lastni koži izkusila, kako je, ko se celo noč bojiš, da bo zazvonil telefon, ki bo sporočil bolečo novico, mi družina pomeni še toliko več. Morda tudi zato tako močno čutim z družino umrlega. Ker vem, kako lepo so se razumeli. Ker vem, kakšna praznina bo v življenjih tistih, ki so “ostali”. In ker vem, da tudi verjetje v večno življenje duše, ne more popolnoma umiriti misli žalujočega človeka v fizičnem življenju. Vsekakor pa verjetje, da posmrtno življenje obstaja, pomaga. Tako svojcem, ki žalujejo, kot tudi živim, da se manj bojijo smrti.

Že ko sem imela okoli 10 let, sem začela razmišljati o smrti. Neznansko me je bilo strah tega, da bom nekega dne umrla. Življenje se mi je namreč zdelo tako čudovito. Kljub skrbem, ki sem jih kot smrkljica imela, se mi je dejstvo, da me nekega dne ne bo več, zdelo grozljivo in vsakič, ko sem na to pomislila, me je zagrabila nepopisna panika. Ti občutki so se stopnjevali toliko časa, dokler si nisem v knjižnici sposodila knjigo o življenju po smrti. Ne vem več, kdo jo je napisal, so me pa pripovedovanja ljudi, ki so doživeli “onostranskost”, pomirili. Vsaj za nekaj časa.

Ko se mi je v odraslem obdobju (po končanju dolgoletne veze) znova začel dogajati panični strah, povezan s smrtjo, sem se odločila, da je čas, da nekaj ukrenem. Stvari so se namreč tako razvile, da se mi je ponoči bledlo o smrti in strah pred dnem, ko mi bo odbila zadnja sekunda, se je tako samo še večal. Šlo je celo tako daleč, da me je začelo ovirati pri vsakodnevnih opravilih. Strah pred smrtjo sem namreč prenesla tudi na odnose z bližnjimi. Ne samo, da sem si zaradi pretirane skrbi, kako so in če so v redu, kvarila kvaliteto dneva, tudi njih sem obremenila s tem, da so pogosteje občutili paniko in strah. No. Morda nisem neposredno vplivala na njihove misli. Vsekakor pa nisem odreagirala tako, da bi jih pomirila in jim poskusila pomagati prebroditi paniko. Ne, da jim ne bi želela pomagati. Enostavno tega takrat nisem zmogla. Šlo je že tako daleč, da nisem niti mogla več gledati filmov, kjer so ljudje umirali. Zato se je včasih zgodilo, da po tedne sploh nisem pogledala nobenega filma. Takrat sem se zavedla, da je čas, da nekaj ukrenem. Pa ne zaradi televizije. Temveč zaradi kvalitete življenja.  

Najprej nisem vedela, kaj narediti. Niti to, kje iskati informacije. Res je, da je koristno, če kje dobimo kakšne napotke, vendar sem vedela, da lahko razne strahove in skrbi odpravimo le sami. In to tako, da se z njimi na nek način soočimo.

Zanimivo je, da sem ravno v tistem obdobju spoznala prijateljico, ki mi je dala precej napotkov, kaj prebrati. Najprej sem bila skeptična. Ko pa sem začela knjige M. Newtona prebirati in videla, da naj bi njegove ugotovitve temeljile na regresijskih hipnozah, sem se začela umirjati. V teh knjigah ne gre za izpovedi ljudi, ki so se zbudili iz kome, ali tistih, ki so bili že klinično mrtvi (kar sem brala še kot otrok). V teh knjigah avtor ljudi s pomočjo regresijske hipnoze sprašuje o življenju duš in preteklih življenjih.  Zelo zanimivo branje. Nekatere stvari so se mi zdele morda težje sprejemljive, nekatere pa so delovale popolnoma mogoče. Tudi reinkarnacija, v kar prej nisem verjela. Kaj je dejansko res, večina ljudi ne ve. Tisti, redki, ki imajo uvid v svoja prejšnja življenja in smisel življenja, pa o tem seveda molčijo. In prav je tako. Vsak mora resnico o življenju odkrivati sam. Na svoj način. S svojimi mislimi. In s svojimi spoznanji. 

Ko gledam ljudi v svoji okolici, opažam, da so tisti, ki ne verjamejo v večno življenje duše, precej bolj obremenjeni s smrtjo in fizičnim zaključkom življenja, kot ostali. Tudi tisti, ki verjamejo v katero izmed ver in posmrtno življenje, so bolj pomirjeni. Zdi se mi, da je vse to samo zaradi upanja. Upanje je namreč pomirilo tudi mene. In to upanje v to, da po tem (fizičnem delu) obstaja še nekaj. Vse tiste reči, ki sem se jih prej bala, sedaj sprejemam z navdušenjem. Kadar pa informacije prestopijo meje sprejemljivega, jih za kratek čas odslovim. Ko sem pripravljena, se namreč znova vrnejo.

Pomembno pa je to, da sem se sedaj umirila. Znova zmorem umirjati tudi druge in jim pomagati, da prebrodijo svoje panične občutke. Na trenutke se mi zdi, kot da sem se osvobodila. Osvobodila vseh težkih misli, ki so me omejevale. Sedaj, ko verjamem, da obstajajo tudi druge dimenzije, se počutim svobodno. Kaj točno me čaka, ne vem. Izvedela bom, ko bo prišel moj čas. Do takrat pa bom poskušala živeti. Za trenutek. Za veselje. Za lepe trenutke. Za prijetne odnose. In za dobro voljo. Vem, da se vedno ne da. Sploh, ko se zgodijo stvari, ki nas prizadenejo, užalostijo ali ujezijo. A biti človek, pomeni tudi, da se ves čas učimo. Pa ne samo teorije in prakse, temveč še posebej življenja.

 

Fotografija najdena na http://repairstemcell.wordpress.com.

 

 

 

 

 

 

  • Share/Bookmark

Kategorija: ezoterika, insomnia, tisto moje novo, življenje Tagi: , , ,

Kaj bi bilo, če bi ljudje zares poznali svojo prihodnost?

51 komentarjev 9.03.2010 Plujem

Ponudbe vedeževalk, vedeževalcev in jasnovidk, jasnovidcev vse bolj polnijo medije. Poleg klasične osebne obravnave so sedaj na voljo tudi sms vedeževanje, vedeževanje po e-pošti, pa tudi vedeževanje v obliki mobilnih “dodatkov”, na katere se lahko “obrnemo”, če rabimo odgovor na kakšno vprašanje. Možnosti in tudi samooklicanih napovedovalcev je na pretek in ravno zaradi tega so ugled izgubili tudi tisti, ki takšen dar imajo. Da. Dopuščam možnost, da nekateri (a zelo redki) tudi v sedanjosti zmorejo uvid tudi v prihodnost.

Vendar me bolj kot vprašanje verodostojnosti tistih, ki so se preko noči odločili, da imajo sposobnost uvida v prihodnost, zanima, zakaj je povpraševanje ljudi po teh storitvah tako v porastu. Kajti ponudba je le takrat, ko je tudi dovolj povpraševanja.

Je to zaradi upanja? Je to zato, ker ljudje zaradi žalosti, brezizhodnega položaja in prizadetosti rabijo nekaj, kar jih “dvigne”, da zmorejo naprej?

Sprašujem se, če smo se ljudje res začeli izgubljati v svojih mislih, željah in upanju ter ne zmoremo več sami najti poti “ven”?

Zdi se mi, da različni trendi storitev nakazujejo tudi  stanje družbe. In glede na to, da je danes v primerjavi s 5 let nazaj občutno več vedeževalskih “ponudb”, lahko sklepam, da naša družba na nek način stremi k boljšemu jutri, vendar ne ve, kako do tega priti. Najenostavnejša pot se tako mnogim zdi vedeževalka/jasnovidka, ki osvetli neko pot, ki naj bi se zgodila. A ljudje pri tem pozabljajo, da si svojo prihodnost ustvarjamo sami. Da. Tako je. Mnogim se besede vedeževalke uresničijo preprosto zato, ker v to verjamejo. Čeprav dopuščam tudi možnost, da ima peščica tistih, ki tega ne počnejo zaradi denarja , temveč zato, ker želijo ljudem pomagati, resničen uvid v prihodnost. Pa tudi med temi moramo ločiti dve skupini.

Prvi so tisti, ki vidijo različne poti, ki jih ljudje lahko “uberemo”, da pridemo do zastavljenega cilja, drugi pa so tisti (in teh je še manj), ki imajo uvid v celoto in različne alternative. Ločiti moramo tudi med vedeževalkami/vedeževalci in jasnovidkami/jasnovidci. Slednji namreč dogajanje “vidijo”. Sploh pa je pomembno, kako si določene napovedi razlagamo. Če pogledamo v preteklost,  si Nostradamusova napovedovanja različni še vedno razlagajo različno.

Pomembno pa je tudi, v kaj verjamemo. Saj veste – moč misli. Če močno verjamemo v pot, ki so nam jo napovedali, imamo tudi veliko možnosti, da se nam bo uresničila. Vsekakor pa je potrebno biti previden. Napovedovalci so namreč lahko vešči “branja mimike” in prilagajanja odgovorov tistemu, kar si želimo slišati. Vse z razlogom dobička. Še bolj nevarni so tisti, ki so prepričani, da “vidijo” in s tem še bolj zbegajo že tako zbegane ljudi. Previdnost in velika kopica zdrave pameti pri takšnih “obiskih” tako ni odveč.

Sploh pa se je potrebno zavedati, da je prihodnost dinamična. In zato se je ne da obvladovati. Čeprav imajo nekateri željo tudi po tem. In nekateri ravno zato obiskujejo tudi različne napovedovalce.

In kaj bi bilo, če bi imeli uvid v en dan prihodnjega leta? Si predstavljate, kako bi se veselili za tisto, kar bi pomenilo uresničitev naših želja, še bolj pa, kako prizadeti, ali panični bi bili, če prihodnost ne bi bila takšna, kot si jo želimo sedaj.

Kaj pa, če bi vedeli za vsak svoj korak vnaprej?

Na začetku bi nam bilo verjetno zanimivo. Primerjali bi, pričakovali. A ker s svojimi odločitvami svojo pot tudi malce spreminjamo, bi sledila tudi razočarjanja, sploh tam, kjer imamo največje želje. Sploh pa bi se sčasoma naveličali. Življenje bi postalo predvidljivo in lepota neznanega bi kar naenkrat postala najbolj želena lastnost.

Sploh pa, človeštvo bi se popolnoma spremenilo. Zaradi trenutnega stanja družbe je pričakovati, da bi se negativne lastnosti, kot so zloba, nevoščljivost, preračunljivost, sebičnost, egoizem in podobno še povečale. Večina (vsak na svoj način) bi jih namreč želela čimbolje izkoristiti čas, ki ga še imajo. Sploh, če bi vedeli, kdaj in kako bodo fizično umrli.

In nenazadnje bi lekcije, ki bi jih morali pridobivati v tem življenju, izgubile svoj pomen. Ljudje, ki jih moramo “najti” in spoznati, bi bili le lutke, ki bi igrale del naše igre. Izgubil bi se namen in izgubila bi se vrednost življenja. Kajti življenje je čudovito ravno zaradi tega, ker nas stalno preseneča.

Fotografija najdena na http://blog.cash4usedcars.com/the-crossover-craze-and-what-the-future-may-bring/.

  • Share/Bookmark

Kategorija: dnevnice, ezoterika, tisto moje novo, življenje Tagi: , , ,

Življenje je iluzija.

10 komentarjev 23.02.2010 Plujem

Življenje je iluzija znotraj iluzije. Čas, ki ne obstaja, a je hkrati prisoten. Fizična telesa, ki so obleka dušam. Ter svetovi, ki so del energije vesolja.

Znotraj tega je polno ljudi, ki s konjskimi plašnicami hodijo po cesti. Naravnost. Naduto prepričani, da so najpomembnejši. In najpametnejši. A občasni obvozi še ne pomenijo razsvetljenstva. Daleč od tega.

Bistvo je tisto, ki je najpomembnejše. A ker je očem skrito, ga večina ne opazi. Ne sprejme. In ne dojame. Pa s tem (tokrat) ne mislim na človeške lepote notranjosti. Temveč na energijo, ki nas obdaja. Na energijo, ki je okoli nas. Ki je v nas. In ki nas prežema.

Vse naj bi potekalo hkrati. Ja. Čas naj bi bil samo iluzija, ustvarjena zato, da se ljudje znamo orientirati. Ljudje. Živali časa namreč ne potrebujejo. Niti rastline. Narava jim vse pove. Človeštvo pa postaja vse bolj materialistično usmerjeno. Pri tem pa pozablja na povezavo z naravo.  Na povezavo z energijo. In na povezavo s celoto.

Preteklost, sedanjost in prihodnost naj bi potekale vzporedno.  A na drugi frekvenci. Kar dela moji naravoslovni naravi precej preglavic, ker si nekako ne (z)morem predstavljati, kako to lahko funkcionira. :)

Kajti, če ta teorija drži, potem smo trenutno v trojni vlogi. V preteklosti, sedanjosti in prihodnosti. Saj na nek način smo. Tudi razumsko gledano. Preteklost nas je oblikovala, prihodnost se bo zgodila (na podlagi naših misli), v sedanjosti pa živimo. A sedanjost je le trenutek. Samo hip(ec), ki je že v naslednjem trenutku preteklost.

Gledano z vidika teorije brezčasnosti, bi vzporedno dogajanje časov pomenilo, da vse obstaja hkrati.  A to pomeni, da sedaj, v sedanjosti, združujemo vsa obdobja? Vso znanje? Vse izkušnje? Vse lekcije? Tudi tiste iz preteklih življenj? Če so odgovori pritrdilni, potemtakem združujemo tudi vsa življenja. Tudi življenja, ki smo jih živeli pred tem. A vsakega na drugi frekvenci. In vsakega oblikujemo sami. S pomočji misli. S pomočjo želja. S pomočjo energije. Ker smo le majhen košček. Majhen košček celote.

Zakomplicirano? Za človeške možgane morda res. Ker smo ukalupljeni v mišljenje tridimenzionalnosti. In v mišljenje, še bolj pa sprejemanje materialno dokazljivega. Življenje pa je iluzija. Iluzija, ki jo ustvarjamo sami. Kar je težko sprejeti predvsem takrat, ko se nam dogajajo slabe stvari. V takšnih primerih je lažje kriviti “neko silo”, “nekaj”, kar je povzročilo slab dogodek ali stanje (npr. bolezen). Čeprav so ravno takšni dogodki najmočnejši znak, da moramo nekaj spremeniti. Pri sebi. In v sebi. Se nad sabo in svojimi dejanji iskreno zamisliti. Poskusiti poiskati vzroke dogajanja. Ter jih poskusiti odpraviti.

Toliko vprašanj se mi poraja. O življenju. O brezčasnosti. O fizični smrti.  In o celoti. Pa ne samo meni. Verjetno še komu, ki je kdajkoli o tem razmišljal.

Odgovori pa prihajajo počasi. Ravno v takšnih dozah, kot smo jih posamezniki pripravljeni sprejeti in razumeti.

Fotografija najdena na http://www.news.com.au/heraldsun/story/0,21985,22556281-661,00.html

  • Share/Bookmark

Kategorija: ezoterika, tisto moje novo, življenje Tagi: , ,

Nazaj


 

Februar 2018
P T S Č P S N
« Feb    
 1234
567891011
12131415161718
19202122232425
262728  

Kategorije

od 06.02.2010

tumblr visitor stats