Objave v kategoriji 'dnevnice'

Čas je. Končno.

Dodaj komentar 1.02.2012 Plujem

Po tem, ko sem te po več letih znova slišala, sem se zjutraj zbudila v paniki, da sem te izgubila, da si izbral drugo, da si odšel, da sem te zaman čakala, da ne boš nikoli več z mano.

Srce mi je nabijalo zgodbo zapuščenosti, osamljenosti, nedosegljivosti. Na trenutke se mi je zdelo, kot da ne morem dihati.

Vstala sem, lovila sapo in na poti na WC poskusila ugotoviti, kaj se mi dogaja.

Počutila sem se tako kot takrat, pred več leti, ko si mi po telefonu povedal, da živiš novo zgodbo, jaz pa sem te mesece in mesece pred tem čakala, da prideš znova k meni v objem.

Znova sem doživela občutek tistega poletnega dopoldneva in tokrat sem si dovolila, da se izrazi v vsej moči in nato počasi izzveni v luč.

Ko sem se znova skrila pod odejo, sem začela premišljevati o tebi, o nama, o vsem, kar se je vmes zgodilo. Na misel mi je prišel tudi ON, ki mi je te procese pravzaprav sprožil. Položila sem si roke na pleksus in srce ter počasi začenjala spuščati verige, s katerimi sem se priklenila na tebe. Oblaki teme, ki so polnili moje misli, so počasi odhajali in videla sem se Z NJIM, kako mi prinaša smeh, veselje, ljubezen.

Da. Z njim. Ne s tabo. Takrat se mi je začelo vse sestavljati.

Tudi tvoj glas, ki je bil glas tujca. Glas nekoga, s katerim nimam nič skupnega. Glas nekoga, ki v vsem vidi slabo. In zjutraj sem s PONOSOM ugotovila, kako sedaj prvič, odkar te poznam, nisem pomislila, kako bi ti JAZ pomagala, kako bi te JAZ reševala, temveč sem ti preprosto rekla, da živimo tako, kot se odločimo živeti.

Da. Sedaj je ZARES prišel čas, da te spustim.

ZARES se je začel proces žalovanja. Proces jokanja. Proces obupa. Izgube. In vsega, kar sodi zraven, ko ne moreš biti z nekom, ki ga ljubiš. A to je proces, ki ga nisem izživela v preteklosti. To so občutja, ki si jih nisem dovolila izraziti leta nazaj. Sedaj je čas, da jih spustim. Sedaj je čas, da jih izjočem. Sedaj je čas, da se pogumno soočim s tabo, s sabo in z najino preteklo zgodbo.

Pred nekaj tedni sem celo ugotovila, da sem v tvojem svetu JAZ zapustila TEBE. Oh, ko bi to vedela takrat. Ampak, če bi, potem danes ne bi bila tukaj, kjer sem. To mi je bilo jasno v trenutku, ko sem slišala tvoj utrujen glas, naveličan vsega, kar se dogaja. Zato sem hvaležna, da sva se slišala. Da sedaj KONČNO lahko zares spustim.

Spustim vse skrbi, strahove in okove, ki sem si jih nadela pred leti. Sedaj je KONČNO čas, da spustim staro in naredim prostor novemu.

Prostor NJEMU. Njemu, ki je tvoje popolnoma naprotje. Njemu, ki se mi je ob tvojem glasu zdel kot sonček na nebu.

Da. Sedaj je čas.

Čas, da se ti zahvalim za izkušnje.

Čas, da prerežem vezi.

Čas, da se osvobodim.

In čas, da KONČNO svobodna poletim.

  • Share/Bookmark

Kategorija: dnevnice, tisto moje novo, viharji, življenje Tagi: , , ,

Besna sem

4 komentarjev 19.01.2012 Plujem

Besna sem. V mislih se mi pretakajo slike lastne nemoči, ko nisem postavila močnega zidu, preko katerega ne bi mogel splezati s svojo nesramnostjo, nespoštljivostjo in prezirom.

Tako zelo besna sem.

Besna, da sem ti dovolila, da zamaješ moje počutuje. Pa ne samo tebi, gospod v modrem, temveč tudi vsem ostalim pripadnikom tvojega spola.

Ti si prišel samo pritisnit na moj gumb. Za kar sem ti hvaležna.

Ja, v procesu čiščenja sem.

Čistim vse odnose, kjer sem se podrejala moškim, jih čakala in jim bila vedno na razpolago.

Kjer sem bila vedno jaz tista, ki se je prilagajala, si želela, dajala pobudo.

In zakaj?

Za nekaj minut njihove pozornosti.

Po naporni noči sanj, v katerih sem se z vsakim premikom osvobajala vezi, sem besna.

Besna, da sem si vse to dovolila.

Besna, da sem se tako malo cenila.

Pravzaprav se sploh nisem. Če sedaj iskreno priznam.

Ker sem kar nekako mislila, da je NUJNO, da se razdajam do zadnje celice telesa.

A za koga le?

Ima to sploh smisel?

NIMA.

NIMA.

NIMA.

SEDAJ nima.

Takrat ga je imelo. Vsaj nekje se mi je zdelo, da je tako prav.

Sedaj se tega osvobajam.

In spuščam.

V luč.

V svetlobo.

Naj se stransformira.

Čas je namreč, da spustim.

Še zadnjega, ki me je držal v položaju stagnacije.

Čas je, da svobodna stopim korak naprej.

Svobodna in v sebi močna.

V svoji lastni energiji.

V svojem lastnem počutju, na katerega drugi nimajo vpliva.

Ne pa, da se ob vsakem napadu drugih zložim v pahuljo, s katero si drugi hladijo lastno vzvišenost.

Čas je ZAME.

O, da. ZAME.

Da sebe postavim na prvo mesto.

In da začnem postavljati zdrave meje.

Tudi pri ljudeh, ki jih imam rada in jih ljubim.

Tudi tam.

Da jasno povem, kaj si želim in česa ne dovoljujem.

Tudi pri njemu. Čeprav je tako zelo čudovit.

A to, kar je, mi ni dovolj.

Hočem več. VEČ. Pogosteje.

Da.

TOČNO TAKO!

  • Share/Bookmark

Kategorija: dnevnice, tisto moje novo, viharji, življenje Tagi: , , ,

Tvoj umik

5 komentarjev 16.08.2011 Plujem

Danes karta je padla.

Obrnila se je za nove ljudi.

Ti si za njih naredil prostor.

Umaknil si se.

Čeprav po desetih letih.

*

Da.

Desetih letih.

*

Bilo je lepo.

Z veliko smeha.

Dobre volje.

Veselja.

Tudi ljubezni.

Prijateljske.

*

Razlog tvojega umika mi ni znan.

Niti ga v mislih več ne iščem.

Tako si se pač odločil.

Čeprav brez besed.

Z molkom.

Umikom.

Neodzivanjem.

*

Prepuščam te tvoji poti.

Čeprav tvoj umik nocoj objokujem.

Priznam.

*

Ni mi vseeno.

Ker te pogrešam.

*

Da.

Pogrešam te, prijatelj moj dragi.

Pogrešam najino druženje.

Pogrešam najin skupni smeh in veselje.

Da.

Pogrešam te.

*

Vendar spoštujem tvojo odločitev.

In ti želim vse najlepše.

Najboljše.

Polno ljubezni.

In lepih dogodkov.

*

Rada te imam.

*

Bodi srečen.

*

Fotografija najdena na http://boatuladawiyah.blogspot.com/20110301archive.html.

  • Share/Bookmark

Kategorija: dnevnice, frendišizem, tisto moje novo, življenje Tagi: , , ,

Pometaj pred svojim pragom!

4 komentarjev 8.06.2011 Plujem

Zakaj se ljudje vtikajo v druge? Če bi vsak najprej pometel pred svojim pragom, bi svet bil veliko bolj lep in čist. Čist v smislu zlobe, zavisti, privoščljivosti in obrekovanj.

Po tem, ko sem že mislila, da zmorem sprejeti nože v hrbet zgolj pozitivno, so me dogodki zadnjih dni tako prizadeli, da moje celotno telo kriči po UMIKU. Vse se upira, še koža se mi je spremenila. Sprememba položaja bi bila najboljše zdravilo. A umika v situaciji, kjer sem sedaj, zaradi posledic na hitro ni smiselno izvesti. Torej je potrebno sprejeti. Razumeti. Odpustiti in dopustiti, da so to, kar so. Sebe pa vzeti pod drobnogled in odpraviti še tiste drobne “viruske”, ki mi znova ustvarjajo dogodke, ki so se mi dogajali že pred desetletji – z drugimi ljudmi, a na podoben način. Odgovor je torej v meni. V mojem ustvarjanju.

A kljub vsemu me je prizadelo. Zaenkrat še nisem odporna na vse hrbtne nože; sploh ker so nekateri pri tem res spretni. Potreba ljudi, da se namesto s sabo ukvarjajo z drugimi, je sicer tudi razumljiva. Tako jim namreč ni treba pogledati sebi v obraz.

A vseeno.

Primernega reagiranja na ruvanje nožev iz hrbta se še učim. Brezbrižno in tiho ruvanje je verjetno še najbolj učinkovito. Še posebej, če ob tem ohraniš mirnega duha. In v mnogih situacijah mi je to že uspelo. Tokrat pa me je zadelo. In zabolelo. Zadeli so tja, kjer me potiho, a kriče, boli že desetletja.

No.

Saj zato pa tudi so.

Da se prebudim še na tem področju. Da se okrepim. Da se postavim na noge. In da postanem odporna tudi na vse nože strupenih misli in dejanj.

Pometanje pred svojim pragom velja namreč za vse ljudi. Torej tudi zame. :)

  • Share/Bookmark

Kategorija: dnevnice, viharji, življenje Tagi: , ,

Vsi smo bogovi v sebi

2 komentarjev 25.03.2011 Plujem

Kot deklico so me učili, kdo naj bi bil Bog. Tega vsemogočneža so mi predstavili kot bitje, ki zmore vse. Ki je v vsem. Ki vse vidi. Ki vse ve. Ki na nas pazi. Ki nas neskočno ljubi. In ki nas bo po smrti odrešil.

Najprej sem seveda verjela. Bila sem tako vzgojena. Potem pa so se zgodila prva razočaranja in spraševala sem se, kako lahko nekdo, ki nas neizmerno ljubi in zmore vse, dovoljuje, da tako trpimo. Ko sem o tem spraševala religiozne ljudi, so me vedno odpravili z besedami, da “bog že ve”.  A ta odgovor me ni nasitil. Iskala sem informacije in po letih takšnih in drugačnih pripetljajev ugotovila, da ima cerkev kot institucija le malo skupnega s tistim, kar piše v Svetem pismu. Modrosti, ki jih je učil Jezus, dajejo uvid v bistvo življenja. Dajejo posamezniku moč nad njegovim življenjem in ga učijo, kako si lahko ustvari vse, kar si želi. Nikjer ni zaslediti niti besedice o kopičenju bogastva in premoči nad drugimi. Podobne nauke sta učila tudi Buda in Krišna. Vsi ti niso bili svetniki, odrešeniki ali kakorkoli jih že imenujejo v različnih tekstih in govorih. Vsi ti so bili modreci, ki so živeli bistvo in ga razdajali ljudem. Vsi ti so bili tudi bogovi. Vendar bogovi v sebi. Prav tako kot ste vi, jaz in vsi mi. Vsi smo bogovi v sebi. Vsi imamo namreč v sebi moč, da si ustvarimo takšno življenje, kot si ga želimo. Pa naj si bodo to čudovite ali boleče izkušnje.

Vse, kar mislimo, tudi tisto, kar mislimo o drugih, se vrne k nam. Nobene misli ni mogoče izničiti, lahko pa jih nadomestimo z drugimi – s spremembo vibracije. Ljubezen ima najvišjo vibracijo. Ljubezen pomeni vse, kar je. Celotno  vesolje. Ljubezen do vsega in vseh. Do živih in neživih stvari.

Ljubezen je najmočnejša sila v vesolju. Največja mera človekovega potenciala je dosežena, ko je aktivirana največja mera ljubezni. Ljubezen tudi najhitreje pripelje do cilja. Je močnejša od boja. Je popolna varnost. Je enost, ne ločenost. Je odgovor na vsa vprašanja. In je rešitev vseh težav (Egli, 2002). Da. Rešitev vseh težav. Karkoli se nam zgodi, lahko ljubimo. Odločitev je naša. Če bomo ljubili, bomo v svoje življenje priklicali še več ljubezni. In prav tako smo za vse, kar se nam zgodi, lahko hvaležni. Tudi pri tem je odločitev naša. Vendar več hvaležnosti v življenje prinese več tistega, za kar smo lahko hvaležni. Verjetno se boste mnogi vprašali, kako lahko ljubiš in si hvaležen za bolezen, razočaranje, izgubo otroka, partnerja, službe itd.

Z mojega vidika bolezen pomeni neskladje med dušo in telesom in je pravzaprav proces osvobajanja. Je opozorilo, da nekaj ne počnemo v svoje najvišje dobro in da je čas, da nekaj spremenimo. Prav tako razočaranja pomenijo, da nismo ubrali poti, ki je za nas najboljša. In tudi izgube. V vseh odnosih, ki jih imamo (s partnerjem, sorodniki, otroki, prijatelji, sodelavci in ostalimi), smo odgovorni samo za svojo polovico odnosa, torej zase. Za drugo polovico je odgovorna oseba, s katero smo v odnosu. Drugi ljudje delujejo zaradi sebe in ne zaradi nas. Zato ničesar ne jemljimo osebno, drugih ne sodimo (da ne bomo sojeni), bodimo brezgrajni v besedah in vselej dajmo vse od sebe. In najpomembnejše – svojega bližnjega ljubimo kakor samega sebe. Ljubezen do sebe in do vseh drugih nam omogoča doseči cilje z najmanj časa in napora (Ruiz, 2002; Ruiz in Ruiz, 2010).

Če nas zapusti partner, se ponavadi predamo žalosti in se sami sebi smilimo, kako smo ubogi in kako nismo vredni ljubezni. Prav. Če se tako odločimo, je to naša pravica. Imamo pa še eno opcijo. In to je, da začnemo ljubiti. Najprej sebe. Da se ljubimo za to, kar smo in kakršni smo. Brezpogojno. Pretekle izkušnje odpustimo; odpustimo tistim, ki so nas prizadeli, in odpustimo sebi.

Vse na svetu si ljudje sami ustvarimo. Tako dobro kot slabo. In odgovorni smo za vse, kar se nam zgodi.

V vesolju ni žrtev in ni naključij. Vse je energija in objektivnega sveta ni. Vse, kar zaznavamo, zaznavamo vsak na svoj način, ki je prežet z lastnimi izkustvi, prepričanji in občutji.

S spremembo mišljenja začnemo takoj ustvarjati drugačne vibracije, drugačne energije in tako tudi drugačno prihodnost. Preteklosti ne moremo spremeniti, spremenimo pa lahko svoje mišljenje TUKAJ in ZDAJ, če le hočemo. Seveda se spremembe ne zgodijo takoj. In tudi vedno nam ne uspe takoj najti smisla v situaciji. Tudi misli morda ne predajamo samo pozitivnostim. A vaja dela mojstra. Mojster pa vajo. In vse ima svoj smisel. Celotno vesolje je namreč ena sama energija. Vsi smo povezani. Vsi smo eno. Hkrati pa vsak zase čisto svoj svet in svoj bog.

(viri: Egli, R. (2002). The LOLA Principle.; Ruiz, D. M. (2002). Mojstrstvo ljubezni.; Ruiz, D. M., Ruiz D. J. (2010). Peti dogovor.)
  • Share/Bookmark

Kategorija: dnevnice, ezoterika, tisto moje novo, življenje

Vinjeta v enem kosu :)

8 komentarjev 30.01.2011 Plujem

Po lanskoletni izkušnji, ko sem preteklo vinjeto uspela odstraniti tako, da sem jo s praskanjem in ob pomoči odstranjevalca vinjet spremenila v tisoč mini koščkov, mi je letos uspel pravi podvig. :)

Staro vinjeto sem uspela odstraniti v enem kosu. :)

Juhuhu. :)

foto (c) Plujem

Magično strgalo, s katerim mi je ta podvig uspel, je pa strgalo za steklo. :)

Takšno čisto navadno, poceni, ki je precej boljše od tistega, ki ga prodajajo kot “odstranjevalec vinjet”. :)

foto (c) Plujem

Celotno odstranjevanje je trajalo kakšno minuto in pol.

Nato sem očistila steklo in nalepila letošnjo “Roziko“. :)

Juhuhu. :)

  • Share/Bookmark

Kategorija: dnevnice, tisto moje novo Tagi: ,

Kaj naredimo samo zase?

2 komentarjev 2.01.2011 Plujem

Prvi dan v novem letu je in jaz že znova delam. Pa še od lanskoletnih obveznosti se nisem odpočila. Z debelimi podočnjaki sedim za računalnikom in strmim v seznam opravkov, ki me še čakajo, zraven pa razmišljam, da je zadnji čas, da na prvo mesto postavim sebe.

Oh, kako se to lepo sliši.  Pa bom to res zmogla? Brez slabe vesti?

Razmišljam, kaj lahko letos naredim zase. Še vedno se namreč nisem pozdravila. Pravzaprav sem si v zadnjem mesecu in pol uspela pridelati še nekaj dodatnih zdravstvenih težav. Tudi vse želje, ki sem jih poslala v vesolje, niso bile uresničene. Zato sem zadnjič prijateljici rekla: Ja, šment, no. Pa tako dobro želim vsem in jim pomagam. LE ZAKAJ SE MI NIČ NE URESNIČI? Pa je malo postala in mi nato rekla: Ja, drugim že želiš dobro in jim pomagaš. Kaj pa sebi?

In sem se zamislila.

Prav res. Kaj pa naredim zase? Kaj pa sebi želim dobrega?

Ugotavljam, da skoraj nič. Razen takrat, ko res “zagusti” (ko obležim z vročino ali kakorkoli drugače zbolim), si vzamem nekaj časa in se “mazim”, dokler simptomi ne minejo, potem pa znova veselo na delo in v pomoč drugim.

Če bom želela spremeniti trenutno stanje, bo potrebno spremeniti način življenja. Tega se zavedam.

Za najboljše rezultate so potrebno razvajanje na dnevni bazi. Da bi si to zagotovila, si bom čas zase najverjetneje morala vpisati v koledar; ravno tako kot to naredim za vse ostale opravke.

ČAS ZASE JE NAMREČ OD VSEGA NAJPOMEMBNEJŠI. A tudi najlažje si ga pač ne vzamemo. Izgovor za “izostanek” moramo opravičiti le sami pred sabo.

Ko razmišljam o preteklih nekaj mesecih, mi je popolnoma jasno, kjer sem znova izgubila “nit” z razvajanjem sebe. Ko se mi je nabralo preveč obveznosti, sem namesto, da bi kakšnem novem opravilu rekla “ne”, rajši začela zmanjševati čas zase, kar je seveda privedlo do te mere, da sem začela zmanjševati tudi čas spanja. In, evo, rezultat po nekaj mesecih: kronična utrujenost, podočnjaki in različne bolečine, ki jo spremlja napihnjenost.

Torej; znova se vprašam: Kaj bom letos naredila zase? Si želim z ritmom, ki je za moje zdravje in počutje več kot očitno neprimeren, še nadaljevati? Ali si bom dovolila sebe  - in samo sebe – postaviti na prvo mesto? Bom to zmogla narediti brez slabe vesti?

Čas je, da se navadim. Vaja dela mojstra. Vsakič mi na začetku verjetno ne bo uspelo. A sčasoma mi bo to prešlo v navado. Pri tem si bom naredila še varnostni ventil – skrb, da postavljanje sebe na prvo mesto ne prešlo v egoizem in egocentričnost. Še vedno želim biti rama za tiste, ki jih imam rada. Še vedno jim želim pomagat. In še vedno želim biti tukaj za njih. A ne za ceno svojega zdravja. Sploh ne takrat, ko njihova potreba pomoči preide v odvisnost in navado, da jaz rešujem njihove težave.

Kako se bom tega naučila? Ne vem še natančno. Kar začela bom. Najprej si bom poiskala nove hobije. In to takšne, kjer se bom gibala. Zelo rada bi plesala, a zaenkrat še nimam soplesalca. Morda bom začela tekati. Vsekakor bom pa znova začela telovaditi.

In to je novoletno darilo zame. Sebe bom začela postavljati na prvo mesto. Začela se bom razvajati. In začela se bom sprejemati točno takšno, kot sem, in se imela neskončno rada.

Kaj boste pa bi naredili samo zase v tem letu?

  • Share/Bookmark

Kategorija: dnevnice, tisto moje novo, življenje Tagi: , ,

Ko te opali država

21 komentarjev 29.12.2010 Plujem

Malo prej sem si izračunala dohodnino. Ne samo, da bom morala doplačati; doplačala bom več, kot znaša moja mesečna plača.

Res, da sem imela nekaj dodatnih zaslužkov; a vseeno me je šokiralo. To, da si država toliko jemlje, me je čisto šokiralo. Sploh zato, ker so mi dohodnino odbili že pri izplačilu. Res ne razumem tega našega sistema. A ne bi bilo bolje, da bi mi že sproti malo več odtegovali, kot da me potem v “enem kosu” šokirajo?

Takoj sem seveda začela iskati variante za morebitne olajšave in presenečena ugotovila, da (na žalost) ni skoraj nič možnosti. Edino, kar mi preostane, je, da si doplačam naložbo v 2. steber in si s tem zmanjšam plačilo dohodnine za okoli 400 eur. A ker zaslužek ni bil pridobljen na “easy come”, tudi dajatve državi nikakor niso “easy go”, kaj šele dodatno plačilo v pokojninski sklad. Od slednjega bom enkrat vsaj še nekaj imela. Od tega, da si država lasti dodatni % mojega prigaranega zaslužka, pa nikoli nič. To odiranje se mi zdi odvečno in nepotrebno. V tem trenutku popolnoma razumem tiste, ki se odločijo, da bodo delali na črno, prikrivali dobiček in se posluževali utaje davkov.

Prav zares razmišljam o selitvi v tujino. Počasi imam že dovolj tega našega sistema. Ko sem zadnjič bila v tujini, smo šli s kolegi v trgovino – špecerijo. Cene podobne kot pri nas, nekatere celo nižje, njihove plače pa vsaj 3 in večkrat višje kot pri nas – za enako delo, da ne bo kakšnih pomot. Ko smo se pogovarjali o prihodkih, so bili prav presenečeni, kako pri nas sploh preživimo. Precej neprijetna situacija. Še posebej, ko so presenečeni ugotavljali, kaj vse je pri nas dražje. Da ne omenjam tega, da so pri njih nižje tudi najemnine.

Če seštejem svoje stroške, kljub temu, da sem precej varčna, skozi mesec komaj zlezem. Pa nimam otrok. Občudujem tiste, ki preživijo z nižjo plačo in otroki. Kam neki gre ta naš svet v podalpski? Se mi zdi, da se vse bolj vrtimo v vrtoglavih cenah in čedalje nižjih plačah. Vem, da bo marsikdo rekel, da sem lahko srečna, da imam v teh kritičnih časih službo in da naj se ne pritožujem. Da, sem srečna in hvaležna, da imam službo, a vseeno ne morem mimo vsega tega, kar se pri nas potiho, a vse glasneje dogaja. Vse opaznejše je zategovanje pasov tistih na spodnjih stopnicah lestvice in kričeče bogastvo tistih, ki so zgoraj. Tudi število brezposelnih zaradi propadlih podjetij je odraz celotne družbe in njenega odnosa do življenja in materialnih dobrin. Da ne omenjam vseh afer, ki so zaznamovale leto 2010 in vseh tistih, ki so “jamrali”, kako nimajo skoraj za burek, kljub vsemu pa so nekje, v kotu svoje denarnice našli denar za Armanija, Guccija in še kakšnega prestižnega kreatorja.  Pa ne, da jim ne privoščim. Iz srca jim privoščim, če bi le bili tako pošteni in bi pred tem poskrbeli za plačilo vsem tistim, ki v njihovem imenu garajo na soncu, dežju in mrazu.

Nočem zbujati nikakršne slabe volje, kaj šele, da bi želela načeti kakšno politično debato, ker mi do tega res ni, a na dolgi rok takšen sistem, kot ga imamo, ne more zdržati. Spreminjanje stanja na državni ravni se trenutno morda res zdi nemogoče, a če bi vsakdo od nas sam pri sebi zmogel videti preko okvirjev vkalupljene družbe, bi lahko bil svet takoj lepši. Strpnejši. In bolj ljubeč.

  • Share/Bookmark

Kategorija: dnevnice, tisto moje novo, viharji, življenje Tagi: , , ,

Naprej Nazaj


 

Junij 2018
P T S Č P S N
« Feb    
 123
45678910
11121314151617
18192021222324
252627282930  

Kategorije

od 06.02.2010

tumblr visitor stats