Objave v kategoriji 'dnevnice'

Boj z mlini na veter

Dodaj komentar 11.02.2016 Plujem

Zdi se mi, da se bojujem z mlini na veter. Z lastnimi mlini na veter! Bolj rinem naprej, bolj stojim na mestu. Učim se raznih tehnik in iščem izhod iz tega na videz brezizhodnega položaja. Zdi se mi, da se gibljem v krogu, ki je pravzaprav spirala v neraziskana mesta. A v resnici stojim pri miru. In čakam! Na vseh področjih. Vedno z mislimi odmikam dejanja v prihodnost in si naslednje korake pogojujem z idejami, kaj, kako in kdaj bi bilo najboljše začeti. In čakam na roko. Roko, ki bi me povlekla ven. Vmes se pa potapljam v svet samozgrajenih strahov in iluzij o romantičnosti sveta. Čakam na belega princa, ki me bo povlekel na konja in odpeljal naprej v svet, v življenje.

V teoriji mi je jasno, da dokler se skrivam v grmovju, me niti najbolj izurjeni princ ne more opaziti. Da se nihče niti ne bi hotel ustaviti, dokler se oklepam trnja in mazohistično opazujem, kako se s kožo naslanjam na trnje, da prebodejo mojo kožo. Vse to mi je jasno. Tudi pametovanje, kaj bi bilo dobro zame, mi gre dobro od misli. Da ne omenjam domišljijskih scenarijev, v katerih sestavljam ideje, kako se kar najhitreje premakniti z mesta. Vse to obvladam – brez izjeme. A samo v teoriji!

Dan je namreč še vedno enak dnevu. Še vedno si ne vzamem tako zelo potrebnega časa zase, da bi se vsem oklepom postavila pokonci (saj kaj več kot to, da vstanem, pravzaprav niti ne potrebujem). Se otresla ohlapnih objemk, ki jih še vedno zapletam v svoje drame. Ker imam tako vsaj en izgovor, da še vedno stojim na mestu. To je povezano s spremembami. Ali bolje s strahom pred spremembami. Paniko, ki se začne počasi prebujati, ko pomislim na nekaj neznanega. Pa seveda (!) s kontrolo nad vsem, kar obstaja, ker kjer ni kontrole, so spremembe.

In spet v teoriji mi je jasno, da je sprememba edina stalnica v svetu. Oh, kako jasno mi je to! A v sebi se še vedno oklepam lastnega stola in ga ne izpustim, čeprav je skoraj popolnoma razpadel. Držim se zadnje bilke in šele, ko je prva zdravniška diagnoza takšna, da me požene v akcijo, se malo premaknem. A spet le toliko, da z vsemi tehnikami, ki jih znam, pozdravim oboleli organ. Potem pa spet stojim! Stojim z vedenjem, da bo naslednjič »udarilo« nekje drugje. Jasno mi je, da dokler ni pretoka (kakršnegakoli), dokler je zadrževanje in zastoj, toliko časa se bodo bolezenska stanja vračala.

Pa še vedno stojim! Cepetam, se jezim. Kričim! Kričim na sebe, ker stojim. Opazujem intenzivnost jeze, ki se peni v meni. A še preden pride do vrelišča in eksplozije zaprtega piskra, naredim stvar ali dve, da se vse umiri. Mojstrica sem v tem! Ker le tako lahko še vedno stojim! Stojim na tem istem, smrdljivem, mestu in vztrajam v igrani bolečini in smiljenju sama sebi. Pred drugimi se delam heroja in navidezno pokončno sprejemam dogodke življenja, v resnici pa me znotraj najeda huda bolečina. Osamljenost! In z njo povezana globoka žalost, ki peče in žge v prsnem košu.

Sedaj sem že v tistih letih, ko mi počasi postaja jasno, da enih stvari v tem življenju ne bom izkusila. Priznam, da to ni enostavno sprejeti. Še vedno se na nekih točkah delam, da je še vse mogoče. Nisem še pripravljena v celoti sprejeti takšnega scenarija. Še posebej, ker sem leta čutila, kako odlična bi lahko bila v določenih vlogah. A sedaj, ko so leta minila, jaz pa sem se skrila v kopico vejevja, je to še manj dosegljivo.

Sprašujem se o življenju. In o pomenu bivanja tukaj. In če za nas res obstaja začrtana pot, ali si jo rišemo sami. S študijem različnih teorij sem ugotovila, da so mnenja deljena. Jaz zaenkrat (še) verjamem, da imamo grobo začrtan cilj, ki naj bi ga dosegli v tem življenju. Pot do tja pa izbiramo sami. Lahko gremo vsenaokoli, ali pa pridemo bolj ali manj direktno do tja. Izbira je naša.

Tako kot je izbira naslednjega koraka moja. In z vsakim korakom odpiram priložnosti, ki se kažejo ob izbrani poti. Druga pot, prinese druge priložnosti, a podobne izkušnje. Če pa stojim na mestu, zaustavljam ves pretok. Priložnostim za izkušnje ne dam niti možnosti. In ta pasivnost rezultira v trenutke, ko se sredi noči zbudim v paniki, da bom enkrat umrla. Ja, vem. Vsi bomo. A v trenutku, ko se tega, da me nekega dne ne bo več, zavem, me spreleti srh po telesu. Ko se predramim in spomnim vsega, kar vem, mi je v trenutku lažje. Je pa tudi to povezano s tem, kar me ohranja na istem mestu.

Strah pred spremembami. Potreba po ohranjanju kontrole. Globoka žalost, ki neguje samopomilovanje. In penjena jeza, ki skuša pognati kolesja končno naprej. Najverjetneje je rešitev ravno v tem, da neham planirati. Da si neham postavljati etape in cilje, ki naj bi jih dosegla. Da neham razmišljati, kaj, kako in kdaj bi bilo, če bi bilo. Da neham analizirati! In da že enkrat naredim ta k*****i korak in STOPIM NAPREJ V ŽIVLJENJE!

By Ирина Цебренко

  • Share/Bookmark

Kategorija: dnevnice, tisto moje novo, viharji, življenje Tagi: , , ,

Na pečini

Dodaj komentar 7.01.2013 Plujem

Stojim na vrhu pečine.

Pred mano je čudovita pokrajina.

V daljavi vidim modro morje, rumeno cvetoče travnike, zelene gozdove.

Nebo je jasno, sončno.

Ptice pojejo, slišijo se valovi, ki vztrajno objemajo pečino.

Zdi se, kot da je vse tam samo zame.

Da vse čaka, da poletim.

Pogledam okrog sebe in s pogledom iščem nekoga, ki bi mi zagotovil, da bo vse v redu. Nekoga, ki mi bo rekel, da je to prava pot.

Nekoga, ki mi bo rekel, da sem varna.

Nekoga, ki mi bo morda celo podal roko in rekel, dajva, skupaj skočiva.

A ni nikogar.

Sama sem.

Sama, sredi čudovite narave. Bosih nog stopim korak nazaj in za hip zaprem oči.

Po glavi mi divja tisoč misli in večina se jih zliva v reko strahu in izgovorov, zakaj bi bila pot po gozdu navzdol boljša.

Srce mi nabija, po žilah se mi pretaka adrenalin.

Vse je pripravljeno, se mi zdi.

Samo jaz sem še vedno tukaj. Na istem mestu.

Varna, nekaj korakov stran pred poletom v neznano.

Usedem se na tla in se vprašam, zakaj nekaj mi je bilo tega treba. Zakaj sem sploh šla na to pot. A ni bilo doma, v varnem objemu doma bolj prijetno, toplo, sploh pod mehko dek’co. Ko si tako znova ustvarjam lastno dramo in se že skoraj odločim, da bom pač šla nazaj in priznala, da tega ne zmorem, zaslišim neke glasove. Pogledam naokoli in vidim dve ptici, kako sedita na robu pečine, me gledata in se pogovarjata.

POGOVARJATA! In jaz ju razumem????

Prva pravi drugi: Kdaj se bo premaknila naprej? Spet se je ujela v lastne iluzije.

Druga odgovori: Bo, bo, saj je tudi do sem prišla.

Pa prva odgovori: Ah, ja, samo sedaj si spet neko dramo ustvarja. Ko bi si samo dovolila spregledati, kako je vse pravzaprav enostavno.

Druga doda: Morda rabi samo malo naše spodbude.

Obrnem se okoli in globoko diham. Za hip kar ne morem dojeti, kaj se pravzaprav dogaja. Če bi imela štumfe, bi me v tistem trenutku sigurno sezulo. Z dlanmi se oprimem skale, nanjo prislonim čelo in si govorim: Vse je v redu, vse je redu…ne meša se ti, vse je v redu…

Ko v paniki iščem razumske razlage, zaslišim tretji glas: Res je vse v redu. Varna si.

V hipu planem navzgor in gledam naokoli. Tisti dve ptici sta še vedno tam, vendar ne govorita.

Kdo je to rekel, vprašam. Razprtih oči gledam naokoli in čakam.

Jaz, skala, znova zaslišim glas.

Skala? SKALA??? Skale govorite?, vprašam presenečeno.

Seveda, se zasmeje skala. Tudi ptici se smejeta.

Vse na Zemlji govori. Vsako drevo ima svojo zgodbo, vsak list poje svojo pesem. Vsaka reka šumi posebno melodijo in vsak potok žubori nova doživetja. Tudi živali govorijo, te usmerjajo. Ti sporočajo. Samo ti nisi slišala. Sedaj si tukaj, da spoznaš magičnost  zemeljskega obstoja. Blagoslov preboja ni v tem, da se vržeš s pečine in čakaš, kaj bo. Blagoslov je v tem, da se odpreš, da sprejmeš, da si dovoliš videti, da si dovoliš spregledati. Stopi na rob pečine, mi še reče skala.

Ubogam jo in stopim na rob pečine.

Poglej naokoli in mi povej, kaj vidiš, me pozove.

Začnem ji opisovati: Vidim morje, travnike, vidim skalovje, vidim tudi ptice, gozdove…

Kaj pa čutiš?

Čutim nežen vetrič, tople sončne žarke, čutim valovanje zraka…

Kaj pa slišiš?

Ko že hočem po stari navadi odgovoriti, da slišim piš vetriča, petje ptic, se spomnim, da se pravzaprav pogovarjam s skalo in da sem malo prej slišala, kako sta se dve ptici pogovarjali. Malo pomolčim, zaprem oči in zares prisluhnem, kaj slišim.

Čez čas odgovorim: Slišim polno glasov, ki se prepletajo v čudovito pesem. Slišim zrak, kako kroži. Slišim objem vetriča. Slišim žarke sonca. Vse slišim, a hkrati jih čutim. Slišim jih skozi občutja.

Mhm, pripomni skala. Prva ptica pa zadovoljno prikima in reče: Končno.

Ko se že hočem burno odzvati, kaj nekaj misli s tem, saj sem trdno delala, da sem danes tukaj, skozi celotno telo začutim poseben vetrič, pretok, nekaj, kar me objame v čisto ljubezen. Začutim hvaležnost, da sem danes tukaj in razumem, kaj »končno« pravzaprav pomeni.

Ni bilo obsojanje. Bil je samo pozdrav, veselje ob mojem prihodu domov.

Razprem roke in znova pogledam v daljavo. Zagledam čudovito prepleteno mrežo, ki v najlepših barvah ustvarja življenje na Zemlji. Ko pogledam svoje telo, vidim, kako se popolno ujema s skalo, na kateri stojim, z zrakom, ki ga diham. Dojamem, da sem del popolnosti in da sem popolna točno takšna, kot sem.

Moje dihanje postane bolj globoko, daljše. Spoznavam, da z vsakim vdihom vase sprejemam božanskost, ki objema vse celice mojega telesa. Prepoznavam, da je res vse povezano. Da nikoli nisem sama. Da smo vsi eno, vsi smo del božanskosti. Čutim popolno povezavo z Zemljo in vidim, kako se moja stopala skozi skalo zlivajo v neskončnost.

Občutim popolni mir. Popolno varnost. Prepoznam, kako je vse enostavno. Dosegljivo.

Ko stopim še korak naprej proti robu pečine, vidim, da se tudi pečina ne konča. Vse se nadaljuje. Lahko grem naravnost. Lahko po stopnicah. Lahko pa tudi poletim in se predam mehkim nedrjem popolne zemeljske mreže. Vse poti so mi odprte.

Odločitev, katero bom izbrala, pa je samo moja. <3

  • Share/Bookmark

Kategorija: dnevnice, tisto moje novo, življenje Tagi: , ,

Tihe in mirne solze.

3 komentarjev 19.06.2012 Plujem

*

Po licih mi tečejo tihe solze. Prišle so iz globine. Iz starega spomina, ki se je zbudil na koncertu Deve Premal.  Tam sem v trenutku začutila zlitje s tabo. Zlitje, ki je nekoč bilo večno. In na nekem nivoju še vedno je. A ne v tem življenju. Tukaj je le povezava, ki si jo razlagava vsak na svoj način.

YouTube slika preogleda

Jaz te čutim v vsaki celici, ti mi dopoveduješ, da si moje izkustvo. Da sem premlada. Da to ni najina pot. In sprejemam. Razumem. Spuščam vse svoje želje. Nimam pričakovanj. Samo sem.

A danes mi tečejo solze. Čisto tiste so. In čiste. Drugačne kot kadarkoli do sedaj. Ne čutim se zapuščena, niti osamljena. Ne čutim izgube. Čutim samo povezavo. Globoko povezavo. In utrinek starega spomina se mi sprehaja po mislih kot nekaj, kar je bilo včasih večno.

Pa ni telesno. Niti seksualno. Samo čutim te. Čeprav se danes umikam. Sama pri sebi.

Umikam se iz strahu, ker si ne znam razložiti privlačnosti, ki jo čutim do tebe. Privlačnosti, ki je mogočna. Globoka. Na nekem posebnem nivoju. Ne znam je razložiti. Samo čutim jo.

Bega me.

Ker mi govoriš različno. Po eni strani mi poveš, da se ti nekatere stvari dogajajo prvič in da je med nama močna povezava, po drugi pa mi navržeš primere, ki mi jasno povedo, da ti ne ustrezam. Da nisem dovolj…

V sebi sem mirna.  Tudi solze so mirne. Niso ihta. Niti panika. Samo tečejo. Od vseh čustev, ki jih čutim in slik, ki mi plešejo pred očmi od koncerta naprej.

Kaj takšnega nisem še nikoli doživljala. Niti nikoli občutila. Še nikoli mi ni bila dovolj samo misel na nekoga. Pri tebi mi je. Dovolj mi je, da zaprem oči in pomislim nate.

In ko si rekel, da si stalno ob meni. Si. Čutim te. Čutim te v sebi. V celicah.

*

Sinoči si mi rekel, da še ni čas, da bi razumela najino povezavo. Da jo bom, ko bo čas za to.

Verjamem, da bo res tako.

Vse se bo ob pravem času razkrilo.

Tudi moje mirne in tihe solze.

* YouTube slika preogleda

*

  • Share/Bookmark

Kategorija: dnevnice, tisto moje novo, turkiz, življenje Tagi: , , ,

Pomladna motivacija

2 komentarjev 24.02.2012 Plujem

Čudovita narava.
Klopca.
Sonček na obrazu.
Tišina.
Mir.
*
Prišepnili so mi idejo.
In dobila sem motivacijo.
Motivacijo, da se vzamem v roke.
Da se postavim na prvo mesto.
In da si enkrat za vselej vzpostavim v telesu ravnovesje.
*
Da.
*
Čudovito pomladno sonce me je resnično navdihnilo.
Še posebej dve poljski miški, ki sta sramežljivo kukali izza drevesa. :)
Narava je res čudovita. :)
  • Share/Bookmark

Kategorija: cukrčki, dnevnice, tisto moje novo, življenje

Ostajaš v mojih mislih

Dodaj komentar 8.02.2012 Plujem

Zahvaljujem se ti, dragi moj, zahvaljujem iz srca.

Hvala, da si prišel v moje življenje.

Hvala, da si mi pokazal, kaj si želim.

Hvala, da si mi razkril tančice, ki so prekrivale moje s pajčovino prekrite kote.

Hvala, da si v meni prižgal luč.

*

Hvala, da si, točno to, kar si.

*

Veš.

Danes se poslavljam.

Poslavljam od tebe, ki si v moje življenje posvetil kot sonček.

Poslavljam od tebe, ki te čutim v vsaki celici svojega telesa.

*

Danes grem naprej.

Jočem.

A grem.

Korak za korakom.

Nazaj v sebe.

V svojo moč.

V svojo luč.

*

Hvala, da si mi sporočil in se poslovil.

Mi to res veliko pomeni.

Hvala.

Tudi ti ostajaš v mojih mislih.

In iz srca si želim, da se znova najdeva….

*

Želim ti srečo.

Ljubezen.

Veselje.

In da si dovoliš zaživeti svoje srčne želje.

*

Objem.

  • Share/Bookmark

Kategorija: dnevnice, tisto moje novo, življenje Tagi: , ,

Epilog.

2 komentarjev 8.02.2012 Plujem

Tako.

Zgodba je dobila epilog.

Sedaj začenjam sprejemati JE stanje.

Začenjam sprejemati situacijo takšno, kot je.

*

Njega ni več v mojem življenju.

Vsaj v tem momentu ne.

*

Čeprav ga še vedno čutim.

Čutim.

V vsaki celici svojega telesa.

*

Pol noči sem prejokala.

Bolečina v srcu, rokah, telesu je bila neznosna.

Jokala sem za vse podobne situacije.

Za vse izgubljene ljubezni v tem in prejšnjih življenjih.

Za vse zapuščenosti.

Za vso ljubezen, ki mi je bila kdajkoli odvzeta.

*

Tokrat sem si dovolila jokati takoj.

Tokrat si dovolim o tem tudi spregovoriti.

Tokrat si dovolim žalovati.

*

Zjutraj sem se zbudila v praznino.

V občutek, da ga ni.

Da ni več upanja.

*

Občutki so bili tako globoki.

Tako močni.

Takrat sem dojela.

Dojela, da ga poznam od prej.

Iz prejšnjih življenj.

Zato mi je bilo vse tako poznano.

Zato se mi je že prvi dan zdelo, da bi z njim lahko začela kar takoj.

Tukaj. Zdaj.

*

Dojela sem, da sem sinoči čistila ljubezenske rane tega in preteklih življenj.

Dojela sem, da mi je ta moški prinesel darilo.

Darilo, da sem odkrila svoje bolečine in jih izjokala.

Dala ven.

Sprejela.

Objela.

Poslala v luč.

*

Včeraj sem doživela šok.

Počutila sem se, kot da sanjam.

Kot, da se mi to ne dogaja.

Kot, da vse skupaj ni res.

Telo je bilo kot v krču.

V želodcu so me zabodle puščice.

V srcu pa sem občutila, kot bi mi nekdo iz njega iztrgal en del in mi ga odvzel.

Jemalo mi je sapo in v nekem trenutku se mi je zdelo, da me bo kar “konec”.

*

No. Ni me bilo.

Še sem tukaj.

Še diham.

Še živim.

Ni konec sveta.

Čeprav se mi je včeraj v navalu največjega smiljenja sami sebi zdelo ravno to.

*

In danes sedim za mizo.

Pišem.

Ter dovoljujem mislim o njemu, da odidejo.

Naj se pretvorijo v luč.

Naj postanejo luč.

*

Sedaj postajam vse bolj hvaležna.

Hvaležna, da je prišel v moje življenje.

Hvaležna za vsak trenutek, ki sva ga preživela skupaj.

Hvaležna, da mi je pokazal, kaj pomeni zares nekoga čutiti.

Hvaležna, da mi je prižgal luči tam, kjer je moje telo potrebovalo razsvetlitev.

Hvaležna, da je točno tak, kakršen je. Ker je tak popoln.

*

In hvaležna sem, ker sedaj vem, kakšnega moškega si želim.

Točno takšnega, kot je on.

Z vsemi njegovimi lastnostmi.

Nežnostjo.

Erotičnostjo.

Sinhronimi dotiki.

Zlitjem.

Moškega, ob katerem bom doživljala tako intenzivne občutke.

Moškega, ob katerem bodo plesala jajčeca v moji maternici. :)

Tako, kot se mi je to prvič zgodilo ob njemu. :)

Da.

Takšnega moškega hočem.

Vendar z drugačnim odnosom.

Z drugačnim odnosom do mene.

Z večjo intenziteto.

Z več pozornosti.

*

Hvaležna sem tudi vsem moji zlatim prijateljicam in prijateljem, ki ste z mano.

Hvaležna, da ste v mojem življenju.

Hvala vam.

Vsakemu posebej.

In vsem skupaj.

Iz srca vas imam rada.

  • Share/Bookmark

Kategorija: dnevnice, tisto moje novo, življenje Tagi: , ,

Vse se začne in konča pri meni

Dodaj komentar 7.02.2012 Plujem

Počutim se kot ujeta.

Ujeta v kletki lastnih misli, ki me pribijajo ob zid neizpolnjenih želja, hrepenenja po tebi in najinih trenutkih.

Na trenutke se zalotim, kako bi za ščepec tvoje pozornosti prodala zadnji gram svojega samospoštovanja.

*

Vse bi naredila.

Vse.

Samo, da bi vedela.

Da bi razumela.

Da bi dojela.

Vendar…

…a ni že jasno?

*

A mi RES še ni jasno, da to ni ljubezen?

*

Kdaj bom dojela?

Kdaj bom sprejela?

Kdaj bom končno, KONČNO razumela, da TO ni ljubezen?

Pa ne z njegove strani. Z MOJE!

*

To, kar počnem, je NADZOR. Nadzor nad življenjem. Nadzor nad tistim, čemur se v teoriji širokoustno prepuščam.

Oh, ja. V teoriji. Bravo jaz. Kaj pa zares? V “praksi”? V življenju?

*

To, kar počnem, je pravzaprav bolestna potreba po obvladovanju situacije in bolestna potreba po tem, da bi mi nekdo drug, nekdo zunaj mene, zagotovil, da je VSE OK.

Da bi me nekdo zunaj mene objel, me poljubil in mi prišepnil na uho, da je VSE, VSE v redu.

*

A ni to predajanje svojega življenja v roke drugih ljudi?

A ni to nalaganje bremen na tuja ramena?

A ni to strahopetnost, ki bi bila še največjim zajcem v zgled?

*

Kdo sem torej jaz?

Da. Res se to sprašujem.

Čisto zares.

*

Ko sem sama s sabo, ko v mojem življenju ni moškega, ki bi si ga želela, točno vem, kdo sem.

Točno vem, kaj imam. Točno vem, kaj si želim.

Takrat mi je vse jasno.

Takrat vse to tudi občutim. Živim. Brezpogojno.

A, ko pride nekdo, ki mi spodnese rutino življenja in ob katerem odprem srce…

…takrat…

…kot da pozabim, kdo pravzaprav sem.

*

Vem.

Sem ljubeča.

Pa nežna.

Topla.

Prijazna.

Nasmejana.

Vesela.

Vse to sem, ja.

Brezpogojno.

Tudi z njim.

*

Kaj pa samostojna?

Pogumna?

Odločna?

*

Hja. Sem. A samo pogojno. Dokler je VSE OK.

Ko ni več…

…takrat se zaprem v temno omaro in divje iščem ključ, da bi prišla ven.

*

Hlastam po zraku in se dušim v navalu lastnih čustev.

Kam takrat zakopljem občutek, da sem sama sebi dovolj?

Kam takrat skrijem lastno moč in veselje, da živim?

*

Vse to je sigurno še v meni. Ampak, kje?

Zakaj ni vidno?

Zakaj si izbiram dramatiziranje namesto sprejemanja situacije?

Zakaj si izbiram paniko namesto miru?

Zakaj si izbiram občutek osamljenosti namesto brezpogojne ljubezni?

*

Zakaj le?

Da bi bila žrtev?

Priznam, da sem o tem veliko razmišljala.

In iskreno lahko rečem, da NE.

*

Zakaj pa potem?

Da bi s tem dosegla cilj?

Če pa vendar popolnoma jasno, da se ciljev na silo ne more doseči.

*

Zakaj torej?

Še najbolj verjetno, da zato, ker v meni še vedno živi vzorec preteklih let.

Še vedno se mi vrtijo filmi preteklih razočaranj.

Preteklih bolečin.

In ko grem nazaj…ko grem zares iskreno nazaj…

…pristanem v otroštvu in pozornosti.

*

Pozornosti, ki s strani očeta ni bila brezpogojna.

Čeprav je vedno bil tam. Vedno. Kot največja opora, ki mi pomaga, ko ga najbolj potrebujem.

A ni bil tam na način, kot bi si ga JAZ želela.

*

Spet JAZ.

*

Kdaj bom končno sama v sebi začela dopuščati drugim, da živijo to, kar si sami izberejo?

Kdaj bom končno sama v sebi začela sprejemati dejstvo, da DRUGI NISO takšni ZARADI MENE?

Tudi on.

Čeprav se ne odziva tako, kot sem si JAZ zamislila, da bi bilo prav.

*

JAZ. Spet JAZ.

*

Kdaj bom končno sama v sebi SPREJELA STANJE JE in dovolila, da se zgodi v moje najvišje božansko dobro?

Kdaj bom končno sama v sebi začela živeti brezpogojno ljubezen?

Saj ne, da brezpogojna ljubezen pomeni, da sprejemaš vedenje vseh.

To samo pomeni, da jih sprejemaš takšne, kot so.

Da veš, da niso takšni zaradi tebe.

In da jim enostavno dovoliš, da živijo tisto, kar so se odlčili.

Pri tem pa sam živiš točno tisto, kar tebe OSREČUJE.

*

Kdaj bom torej KONČNO sama v sebi začela ZAUPATI življenju in se prepustila toku?

Kdaj bom končno sama sebi dovolj?

Sama sebi dovolj vedno in povsod.

V vsakem trenutku.

V vsakem objemu.

In tudi ko sem JAZ, samo JAZ.

Sama.

V svojem objemu.

*

Da.

Vse se začne in konča pri meni.

V meni.

Pri meni.

Z mano.

Jaz pa sem tista, ki se ZASE odločam, kaj bom živela.

  • Share/Bookmark

Kategorija: dnevnice, tisto moje novo, življenje Tagi: , ,

Želim si te.

2 komentarjev 6.02.2012 Plujem

Sedim za mizo.

V noge me greje kalorifer.

V srcu pa mi divja orkan.

*

Zakaj se ne javiš?

Kaj se dogaja s tabo?

*

S čim sem si znova ustvarila takšno situacijo?

Česa se moram še naučiti?

*

Najrajši bi zbežala na drug konec sveta.

Najrajši bi se pognala v beg in tekla, tekla, tekla…dokler bi me nesle noge.

Najrajši bi se usedla na avion in odpotovala.

Daleč.

Kar nekam.

Samo, da bi se mi dogajalo.

Samo, da bi se mi misli zapolnile.

Ker sedaj so polne tebe.

Tvoje podobe.

Tvojih dotikov.

Najinih objemov.

Pogovorov.

Tvojega dišečega telesa.

Tvojih sočnih ustnic.

*

Znova sem si dovolila.

Znova sem se odprla.

Znova sem začutila.

In sedaj znova…čakam.

In sedaj znova…jočem.

*

Sprejemam, da zaradi tvojega neodzivanja čistim pretekle rane.

Sprejemam, da sedaj končno pucam staro navlako.

In sem ti za to hvaležna.

A vseeno ne razumem…

…ne razumem, kako lahko nekdo “kar izgine”…

…še manj pa razumem, zakaj se ta enak scenarij stalno dogaja meni.

*

Česa še nisem dojela?

Česa še nisem spremenila?

*

Sem včeraj brala “Prosite, dano vam je”.

Tam pišejo o čustvih, ki so najpomembnejša.

In sem razmišljala za nazaj – moja čustva so bila iskrena, vesela, polna ljubezni, pozitivna.

Tudi vibracija je bila takšna, vsaj počutila sem se tako.

Polna upanja. Veselega pričakovanja.

*

Sedaj pa…

*

…vem, da je pomembno, da bi bila vesela, nasmejana, polna ljubezni do sebe, vseh in vsega…

…a, ko se mi misli napolnijo s tvojo sliko, z energijo, ki sem jo občutila ob tebi…zahrepenim.

*

Zahrepenim.

In si zaželim.

Iz srca si tebe želim.

  • Share/Bookmark

Kategorija: dnevnice, tisto moje novo, viharji, življenje Tagi: , , ,

Nazaj


 

Julij 2017
P T S Č P S N
« Feb    
 12
3456789
10111213141516
17181920212223
24252627282930
31  

Kategorije

od 06.02.2010

tumblr visitor stats