Objave v kategoriji 'cukrčki'

Trebušni ples mehurčkov :)

6 komentarjev 4.08.2010 Plujem

Zaradi spremembe, ki me čaka, sem čisto na trnih. Ampak od navdušenja. Razmišljam, kaj vse bom znova lahko počela. Poleg športnih aktivnosti si bom verjetno privoščila še jogo. Razmišljam pa tudi o plesu.

Res, da me najbolj mikajo plesi v dvoje, sploh kakšna vroča salsa, a ker nihče od kolegov noče z mano na plesni tečaj, si bom (zaenkrat) morala izbrati kakšen ples, ki se lahko pleše ”solo”.

No. Hip-hop in podobno (zaenkrat) še ni zame, ker se mi zdi, da nimam glih “grifa” (beri: kondicije ;) ) za tovrstno poskakovanje. Trebušni ples pa bi verjetno bil prav zanimiv in uporaben. :D Poleg tega, da bi z njim okrepila trebušne mišice, bi ga lahko uporabila tudi pri kakšni posebni predigri. :)

Vsekakor pa si bom privoščila veliko gibanja. Sedaj si ga bom lahko. Brez ovir in zadržkov. Ampak v svoji režiji. Ker svoj prosti čas res rada izkoristim v sproščenem vzdušju in aktivnosti izvajam takrat, ko mi to res ugaja. Sploh pa sem se po nestrokovnem vedenju “zadnjih”, ki so planirali moje zdravljenje, končno odločila, da je čas, da “stvari” znova vzamem v svoje roke. Navsezadnje se gre ZAME. :D  

Zato si bom privoščila veeeeliko razvajanja. :)  Leto, ki prihaja (ja, ja, vem, da smo še sredi leta :D ) , bo čudovito. Vsaj občutek je tak. V želodcu imam mehurčke (ja, mehurčke, ker so metuljčki rezervirani za ljubezen :D ), v glavi pa polno želja, idej in načrtov, kako si polepšati dneve, ki prihajajo. :)

  • Share/Bookmark

Kategorija: cukrčki, insomnia, tisto moje novo, življenje Tagi: , , ,

Ko Ženska zapelje žensko

25 komentarjev 5.07.2010 Plujem

Prvič sem jo opazila že pred kakšnima dvema mesecema, a me takrat ni pritegnila. Zdela se mi je preveč klasična in preveč je spominjala na ostale iz njene družine, ki me v vseh teh letih še nikoli niso navdušili. No, moški že morda, a v takšnih situacijah nujno iščem ženske.

Res je, da si takrat niti nisem vzela dovolj časa, da bi jo dobro ocenila, a na prvi pogled je delovala preveč rigorozno in strogo, da bi ji sploh posvečala pozornost.

No. Vse do danes, ko me je popolnoma prevzela. Zaradi preteklih dogodkov sem se namreč odločila, da jo danes pobližje spoznam.

Najprej sem jo želela občutiti. Z desno roko sem zdrsela po njenih okroglih gladkih oblinah in kljub njeni majhnosti že od daleč zaznala njen omamni vonj. Sklonila sem se in povonjala. Priprla sem oči in dovolila nosnim “brbončicam”, da se naslajajo nad vonjem njene erotičnosti. 

Nato sem se dvignila in si jo ogledala še z drugih strani. Stegnila sem levo roko in si z elegano potezo desnice špricnila nekaj njene naslade na zapestje.

Slastno!

Zapeljivo!

Pohotno!

V tistem trenutku sem se odločila.

Ta “Ženska” bo moja!  

Ko sem se peljala domov, kar nisem mogla verjeti, kako se je poleg mojega razpoloženja v zadnjih dneh spremenil tudi moj “nos”.  Od nežnih vonjav prihajam do vse bolj močnih in erotično obarvanih, ki v meni znova začenjajo prebujati pohoto. Vendar, ko sem prebrala opis  “Hugo Boss Femme je primeren za mlade ženske, ki za svojo strogostjo skrivajo toplino in ljubezen.” (http://www.spleticna.si), mi je bilo vse jasno. :)  

Tako se namreč počutim. :)

In ta svež, mladosten, dokaj topel, a hkrati hladen in strog, cvetlično sadni, sodobni vonj, ki je uravnotežen med čutnostjo in minimalizmom (http://www.spleticna.si), me je popolnoma prevzel. :)

Zato sedaj sedim na postelji in uživam v vonju, ki me obdaja. Njami. :)

 

Fotografija najdena na http://www.parfumi.eu/zenskiparfumihugoboss.html.

P.S. Za vse tiste, ki ste  tekst morda premalo natančno prebrali: ne, ta zapis ne opisuje lezbične izkušnje. :) :D

  • Share/Bookmark

Kategorija: cukrčki, dnevnice, tisto moje novo, za nosek, življenje Tagi: , , , ,

Pisano kosilo

2 komentarjev 22.05.2010 Plujem

Po tem, ko sem prejšnji teden zaradi preobilice dela pozabila zmešati zelenjavo in zažgala celotno vsebino kosila, mi je tako včeraj kot danes uspelo skuhati slastno kosilo. :)

Kuham sicer rada, vendar zaradi dnevnih obveznosti običajno jem zunaj. Kadar pa kuham, si želim pripraviti okusen obrok, ob katerem se mi sline kar cedijo. :)

Včeraj sem si pripravila pražen paradižnik s čebulo, česnom in jajcem.

Danes pa sem pripravila pražene lignje. Za prilogo sem si postregla pisano zelenjavo in češnjev paradižnik. Slednji je v primerjavi s “klasičnim” veliko bolj okusen in slasten. Pripravila sem ga z bučnim oljem, soljo, poprom in čilijem.

Lignje sem prepražila na olivnem olju, zelenjavo pa sem skuhala v neslani vodi. Ko sem si hrano nadevala na krožnik, sem jo malo solila in začinila s čilijem. Mljask. :)

foto (c) Plujem

Sestavine:

  • 185 g svežih lignjev

  • 300 g zmrznjene zelenjave

  • 180 g češnjevega paradižnika

  • sol, poper, čili

  • olivno olje

  • bučno olje

Priprava: hitra, okoli 10 minut

Ocena: slastno, lahko kosilo.

Pa dober tek. :)

  • Share/Bookmark

Kategorija: cukrčki, iz domačega kotla, tisto moje novo Tagi: , ,

Rumeni travniki

8 komentarjev 28.04.2010 Plujem

Vsako leto se najbolj veselim začetka pomladi. Opazovanje narave, kako se prebuja, me pomirja. Hkrati pa me zelena in cvetoča drevesa navdajajo z dobro voljo. Zato se vsakič, ko sem žalostna ali slabe volje, odpravim v naravo. Tudi tokrat sem se. Na cvetoči travnik.

Kot sonce rumeni regratovi cvetovi mi namreč polnijo baterije. Pogled na široke rumene travnike me popolnoma umiri in me navda z energijo.

Foto (c) Plujem

Zame se “prava” pomlad začne šele takrat, ko travniki zacvetijo rumeno. Rumena barva pokrajino osveži. Meni pa poda moč.

Foto (c) Plujem

Spomnim se, kako sva pred leti s prijateljico pohajkovali po travniku, ki se je bohotil v barvi sonca. Poležavali sva v topli travi in posneli nekaj spominskih fotografij. Čudoviti spomini. Spomini na najlepši čas leta. In spomini na obdobje, ki je poleg skrbi prinašalo precej lepih trenutkov.

***

In vi? Vas rumeni travniki pomirjajo? Si kdaj privoščite poležavanje na dekici sredi rumeno obarvanega travnika?

  • Share/Bookmark

Kategorija: cukrčki, frendišizem, tisto moje novo, življenje Tagi: , , ,

Pritegnil me je kot magnet.

19 komentarjev 17.04.2010 Plujem

Ko sem se zjutraj vsa zalimana prijavila, sem ga zagledala. Najprej od strani. Ker je ravno prišel. Zdelo se mi je, da sem za hip kar obstala. Obrnila sem glavo in ga pogledala. Poskušala sem ostati brezbrižna, a energija, ki jo je oddajal, me je neverjetno pritegnila. Čeprav je izraz na njegovem obrazu govoril, da je zelo zaskrbljen, utrujen in na nek način tudi žalosten, me je v trenutku pritegnil kot magnet. Najraje bi ga kar gledala. A ker to nikakor ni vljudno, pa še čudaško izgleda, sem se prestavila na drugo stran sobe.

A zdelo se mi je, da kar ne morem odvrniti pogleda od njega. Nekaj na njem mi je bilo tako poznano. Tako domače. Tako toplo. Čeprav ga še nikoli prej nisem videla. In čeprav je bil več kot očitno zaskrbljen in resnega obraza. Še preden je opazil (no, vsaj upam, da ni :) ), da ga opazujem, sem se odmaknila v drug del sobe in se zatopila v brošure. A vseeno mi je pogled preko sobe uhajal k njemu.

Že zelo dolgo (govorim o letih) se mi ni zgodilo, da bi me kdo tako zelo pritegnil. In to v trenutku. Najrajši bi šla k njemu, ga ogovorila in se z njim pogovarjala ure in ure. O vsemogočih rečeh. A nisem. Glede na celotno situacijo se mi ni zdelo primerno.

Ko se je začelo, sem si mesto poiskala blizu njega. Med poslušanjem sem ga vsake toliko pogledala in vedno znova ugotavljala, da mi vse na njemu štima. Štimajo mi njegove oči. Njegov nasmeh. Oblika njegove glave je tako privlačna, da bi jo kar objela. Energija pa je bila na taki frekvenci, da bi se lahko kar stopila. A se nisem. :) Hitro mi je bilo namreč jasno, da je zatopljen v neke misli in skrbi ter da v večini ne opazi nič in nikogar okoli sebe. Zato sem se zamotila s drugimi rečmi in nisem več želela razmišljati o tem, kako me privlači.

Do kosila. Ko je situacija nanesla, da sem sedela za mizo skupaj z njim. Beseda je dala besedo in že v nekaj stavkih sva ugotovila, da imava enak profil ter da počneva podobne reči. Mi je šlo kar nasmeh. Na koncu sva se dogovorila celo za sodelovanje. Zanimivo, a ne? Edini moški, ki mi je po nekaj letih “padel v oči”, počne podobno kot jaz. :) Pa še sexi je. :D In to sexi v vseh pogledih. Glasovno, telesno in duševno. :)

Kasneje sem razmišljala, kaj to novo poznanstvo pomeni. Ko sem ga prvič videla in me je pritegnil kot magnet, se mi je zdelo, da je on tisti, ki ga čakam. A več od plodnega poslovnega sodelovanja ne bo. Ne more biti. On je namreč oddan. Kar zame seveda pomeni “out of limit”. Kljub vsemu pa je bilo prijetno vsaj malo “odpočiti” oči :) in znova ugotoviti, da še obstajajo moški, ki me lahko v trenutku prevzamejo. :D

Foto (c) iStockphoto

  • Share/Bookmark

Kategorija: cukrčki, ona-on, tisto moje novo, življenje Tagi: , , ,

Musklfiber na kvadrat :)

8 komentarjev 12.04.2010 Plujem

Kljub temu, da sem utrujena in komaj še držim odprte oči, sem vesela.

Vesela, ker imam musklfiber. :) Ne, ne. To ne pomeni, da sem mazohist. Ne, ne uživam v lastni bolečini, temveč sem vesela, ker to, da me bolijo mišice, pomeni, da sem končno znova začela “migati” in se gibati v ritmih zdravega življenja.

Že več kot dva meseca se tedensko znova športno udejstvujem. Tokrat to počnem celo po pameti. To je počasi. S konstantnim stonjevanjem. Prej sem vedno hitela in ob vnemi in želji po “miganju” pozabila, da moje telo ne prenese več tistega, kar je včasih. Zato so poškodbam sledile tudi hujše zdravstvene težave.

Tokrat pa je drugače. Po vseh teh tednih lahko rečem, da se zelo počasi, a vztrajno, približujem cilju. To je: se pozdraviti in istočasno biti fit.

Zato sem vesela. Ker napredujem. In rahlo (beri: močno :D ) pekoči občutek v nogah, riti in rokah vsekakor pomeni, da sem na telovadbi delala dobro. Sicer vem, da naj bi vaje bile vedno tako zmerne, da ne pride do musklfibra, vendar je občutek vseeno odličen.

Pa tudi na počutju se mi pozna. Več energije imam. Lažje zdržim dnevni delovni tempo. Koža je postala bolj gladka. Lica pa manj polna. Ustnice bolj napete. V oči pa se znova vrača nagajivost. :) Juuuupi. :) :D :)

  • Share/Bookmark

Kategorija: cukrčki, iskrica upanja, tisto moje novo, življenje Tagi: , , ,

Kaj bo čez 20 let?

18 komentarjev 14.03.2010 Plujem

Kaj se bo dogajalo leta 2030? Se bodo transportna sredstva iz cest preselila v zrak? Bodo vozila namesto voznikov upravljali roboti? Bo sedanje računalnike zamenjala “hišna napeljava”, ki se bo z nami pogovarjala? Bodo namesto osebnih izkaznic preverjali očesna zrkla? Prstne odtise? Se bo končala lahkota na Zemlji? Se bodo ustavili prepiri? Vojne? Bo sodobno človeštvo končno srečala “pamet” in se bodo od strogega materializma usmerili k bolj duhovnim potem, cenili drug drugega ter znali videti bistvo?

Močno dvomim, da bom takrat lahko na zgoraj zastavljena vprašanja odgovorila z “DA”. Prepričana sem sicer, da se bo več ljudi kot sedaj obračalo k duhovnosti, da bo več ljudi začelo ceniti sočloveka ter da se bodo mnogi naučili komunikacije brez prepirov in fizičnih obračunov. Večjih sprememb in preobratov pa ne pričakujem. Kvečjemu na slabše. Pa nisem pesimistična, samo realno razmišljam. Kar se tiče tehnologije bo napredek verjetno precej večji od omenjenega. Da bomo vsi “leteli” po zraku namesto po cesti, sicer ne verjamem. Iznajdbe pa bodo sigurno presegale vse moje trenutne domišljijske predstave. Predvsem na področju orožja. Tam so vedno najbolj inovativni. In ravno zaradi tega me tudi skrbi, kam nas bo množica ljudi pripeljala. Za lepo življenje v prihodnje bodo potrebne tudi spremembe na ekološkem področju. Predvsem pa obračanje nazaj k naravi. Čas je že, da se ljudje začnemo zavedati, da je narava tista, ki upravlja s svetom ter da smo ljudje le lutke, ki se igrajo na majhnem, sposojenem igrišču.

Seveda pa poleg globalnih sprememb, ki jih bo človeštvo občutilo čez 20 let, razmišljam tudi o tem, kaj bom takrat počela jaz. :) Če predpostavim, da bo človeštvo čez 20 let zmoglo zadržati vsaj trenutni položaj, lahko za trenutek dovolim sanjam, da me prevzamejo. :)

Če se mi bodo uresničile želje in bodo doseženi moji cilji, bom takrat imela družino. Partnerja, s katerim se bova po več kot 15 letih še vedno (in še bolj) ljubila, se dnevno razveseljevala ter uživala v vzgoji (takrat vsaj 15 letnega) otroka. :) Občutek mi pravi, da bo to sin, sicer pa glede spola nimam nobenih preferenc. Važno mi je le to, da bo otrok zdrav in zadovoljen. :) Službovala bom verjetno še vedno tukaj, kjer delam sedaj. Vendar bo precejšnji del mojega dela usmerjen v prakso. Kljub temu bo družina na prvem mestu. Kraj, kjer bom prebivala z družino, bo obdan z lepimi gorami. :) Imeli bomo psa. Dva avtomobila. In življenje, ki bo veselo, ker si bomo takšnega naredili. Zdravje mi bo sicer malo nagajalo, a večjih težav ne pričakujem. Takrat bom tudi precej bolj fit in smeh bo tisti, ki bo mojo (in partnerjevo) kožo ohranjal mladostno. :) S partnerjem bova ohranjala tudi erotično navihanost ter uživala v skupnih užitkih. :) Imela bova nekaj skupnih ter nekaj svojih hobijev.  :) Moji (in njegovi) starši bodo takrat uživali v “službi” dedka in babice. Z naše strani pa jim bosta poleg ljubezni nudeni tudi pomoč in pozornost, ki si ju zaradi vsega, kar so nam nudili skozi leta tudi zaslužijo. Otrok bo ravno v času pubertete, tako da nam manjši “nesporazumi” o  žuranju ne uidejo. Verjetno bo ravno takrat tudi zaljubljen/a, zato bo barantanje glede “obiskov” precej živahno. Skozi takšne in druge težave in težavice se bomo prebili s pogovorom in zaupanjem, ki si ga bomo gradili skozi leta. Veliko se bomo smejali, cenili čas, ki ga preživimo skupaj ter bili veseli, da živimo. Še vedno bom pisala blog. Najverjetneje dva. Enega za službo, drugega pa za dušo. :) Lokacija tega bloga bo najverjetneje drugačna, razen če bo siolov strežnik z več prostora obstajal tudi čez 20 let. :) Tudi način pisanja in tehnologija bosta morda drugačna, vseeno pa bo namen še vedno enak. Še vedno bom razpredala o življenju, mislih, idejah in željah. Ohranila bom psevdonim in s Plujem plula skozi leta življenja. :)

Sanjam? Da. Danes si dovoljujem sanjati. In upati. Kajti ljudje smo brez sanj in upanja prazni. In otopeli. Zato je upanje pomembno. Pomembno je, da si v mislih ustvarjamo vesele dogodke.

Čeprav se včasih tudi sama zalotim v tem, da razmišljam, da bom čez 20 let srečanja njega in ugotovila, da ga še vedno ljubim. Še huje bi bilo, če bi ugotovila, da je tudi on ljubil mene, samo da mi tega nikoli ni povedal. Obstaja seveda tudi možnost, da bi 20 let živela v prepričanju, da ga ljubim, ko bi ga pa čez 20 let videla, pa bi ugotovila, da ga nikoli zares nisem. Kadar se mi sanja od bivšega dolgoletnega partneja, mi skozi misli spolzi ideja, da se bova kasneje, v jeseni svojega življenja, srečala v Domu za starejše občane in ugotovila, da bi morala takrat ostati skupaj. Ampak vse to so verjetno samo strahovi. Strahovi pred tem, da na obzorju ni moškega, v katerega bi vlagala upanja po skupni sreči, ljubezni, veselju in zaupanju. Saj, če pomislim realno, je sedaj prav, da je tako. Ker zame še ni čas. Preveč imam še obveznosti za izpolniti. A kljub vsemu bi bilo prijetno, da bi ga videla vsaj od daleč. Vsaj toliko, da bi vedela, da je tam. Ampak ne bom tega zapisa končala “jamrajoče”. :) Ker ni bil tak namen. Namen je bil pozitiven. Ker so lepe misli pomembne. Ker ustvarjajo lepe dogodke. :)

Sploh pa, tako, kot smo razpravljali v zapisu o prihodnosti, smo sami odgovorni za to, kar se nam bo zgodilo. Lahko bi rekli tudi, da smo sami svoji napovedovalci. :) Zato je pomembno, da razmišljamo pozitivno. Da spoštujemo druge ljudi, živali in rastline. Da komuniciramo brez nasilja. Da zmoremo videti tudi svoje napake.Ter da se veliko smejemo. :)

Kaj bo čez 20 let, nihče od nas čisto zares ne ve. Lahko pa si vsak zase ustvarjamo želje in upanje. Na koncu pa je vseeno prihodnost tista, ki bo prinesla vse odgovore. Ne glede na to mi bo čez 20 let vsekakor zanimivo prebirati, kaj sem zapisala na nedeljo, 14.3.2010 ob 11.48 uri. :) Če bom takrat res še pisala blog, bom naredila primerjavo. :)

Se tudi vi kdaj sprašujete, kaj bo čez 20 let? Kje boste? Kaj boste počeli?

Fotografija najdena na http://www.yead.dk/conference/.

  • Share/Bookmark

Kategorija: cukrčki, dnevnice, tisto moje novo, življenje Tagi: , , ,

Cukrčki prvih znakov pomladi. :)

11 komentarjev 27.02.2010 Plujem

Jupi, prihaja moj najljubši letni čas. POMLAD. :)

Poleg toplega sonca to potrjujejo tudi prve letošnje travniške rožice. :)

Na travniku, kjer sem se sprehajala, sem najprej opazila marjetici.

Foto (c) Plujem

Foto (c) Plujem

Nato pa še sramežljiv regratov cvet, ki se počasi dviguje proti soncu.

Foto (c) Plujem

Foto (c) Plujem

Regratovi cvetovi so mi najljubši. Rumeni travniki mi vedno dajo dodatno energijo in željo, da se z dekico (in dobro družbo :) ) naselim na travo in uživam v naravi. Ampak za to bom morala še malo počakati. Ogreti se mora zemlja, pa tudi regratovi cvetovi so še preredki. :)

Kljub vsemu sem se danes dodobra naužila toplega sonca. Martinčkala sem se pred hišo in uživala v žarkih, ki so božali mojo kožo.

V skladu s počutjem sem si pripravila tudi kosilo. :) Popraženo zelenjavo, kos piščanca (ja, tudi danes sem jedla piščanca; je ostal od včerajšnjega kosila) in skledo solate.

Foto (c) Plujem

Sedaj polna energije pišem ta zapis, potem pa si bom privoščila eno goro razvajanja. :) Danes si bom vzela popoldan in večer zase. Privoščila si bom kopel, “zgladila” bom kožo in “nahranila” laske. :)

Kako je vse drugače, ko po hladni zimi začne sijati toplo sonce. Vse se nam zdi še bolj pozitivno, še bolj veselo in še bolj prijetno, a ne?  :)

Takšni dnevi kot je današnji so pravi cukrčki. :) Naj jih bo čimveč. :)

  • Share/Bookmark

Kategorija: cukrčki, tisto moje novo, vremenska slika Tagi: , ,

Naprej Nazaj


 

September 2018
P T S Č P S N
« Feb    
 12
3456789
10111213141516
17181920212223
24252627282930

Kategorije

od 06.02.2010

tumblr visitor stats