Objave v kategoriji 'bonaca'

Kolikokrat dnevno se zasmejete?

8 komentarjev 18.01.2010 Plujem

Smeh ima veliko moč. Kadar je iskren in iz srca, sprosti celotno telo. Tudi zdravilne učinke ima. Pomenil naj bi celo “pol zdravja”. Še pomembnejši  je v medsebojnih odnosih. Kjer je veliko iskrenega smeha (ne posmeha), so odnosi pristnejši. Ljudje se lažje dogovorimo in problemi so hitreje in učinkoviteje obravnavani. Vzdušje je pozitivno in veselo. Počutje posameznika in skupine pa veliko boljše. :)

Vendar ljudje na smeh zaradi različnih razlogov dostikrat pozabimo. Nekateri za nekaj ur, nekateri za nekaj dni, nekateri pa mrkost prevzamejo tudi kot način življenja. In s tem izgubljanjo predvsem sami. Ker je smeh res pomemben. Za duha in telo. Ker daje občutek veselja. Ker pomlaja. Gladi kožo in dela le smejalne gubice. Ki so najboljši dokaz. Dokaz, da se veliko smejemo. :)

Zato ne smemo dovoliti, da nam delovne obveznosti in ostale skrbi odvzamejo nasmeh. Vsaj ne za dlje časa. Seveda smo kdaj žalostni. Jezni. Prizadeti. Pa še kaj, kar nas obremenjuje. Včasih se lahko zgodi, da se cel dan ne zasmejimo.

Nekateri se tudi sprašujejo, zakaj neki bi se smejali, če so cel dan doma, sami. Zakaj pa ne? Privoščite si smeh tudi sami. In zase. Glejte komedijo. Preberite vic. Ali pa znova podoživite dogodek, ki vas je spravil v solze smeha. :)

Glasen smeh, ki je pospremljen tudi s solzicami, prevetri tudi čakre. Res da za krajši čas, ampak jih. Po polni dozi smeha se običajno še nekaj časa počutimo dobro.

Kljub vsemu pa ne smemo pretiravati. Tako kot pri vseh užitkih v življenju. Če si ga privoščimo prevelike količine, nas lahko boli  npr. trebuh. Če ga povzroči nenadzorovano žgečkanje, nas lahko spravi tudi  v slabo voljo. Včasih so ga uporabljali tudi za mučenje. Ampak to so že druge zgodbe, ki nimajo pozitivnega ozadja. Zato jih danes ne bom mešala v besedilo.

Smeh je najpomembnejši za dobro voljo. Zato ga uporabljajmo.  Večkrat dnevno. Za veselje in sprostitev. Pa tudi za druge reči. Saj veste, da z nasmehom lahko odpremo tudi kakšna vrata, ki bi sicer ostala zaprta. Tako veliko moč ima. :mrgreen: Pa še nalezljiv je. :)

Večina jih bo rekla, da se veliko smejijo. Pa se res?

Raziskave so pokazale, da se odrasla oseba v enem dnevu  zasmeji povprečno 40 – krat, medtem kot otroci to naredijo vsaj 400 – krat. Žalostno, kako z leti postanemo obremenjeni  in manj nasmejani. A ne?

In kolikokrat dnevno se zasmejete vi?  ;)

Foto (c) ATLANTIC CENTER
Foto (c) ATLANTIC CENTER

  • Share/Bookmark

Kategorija: bonaca, cukrčki, tisto moje novo, življenje Tagi: , , ,

Juhej, na prvi januar.

9 komentarjev 1.01.2010 Plujem

Prvi januar. Dan kot vsak drug. Nič posebnega. Zunaj dežuje. In je turobno. Sedim pred računalnikom in razmišljam, kaj bi počela. Nikoli nisem spadala v skupino ljudi, ki si za novo leto zaobljubijo, kaj bodo, oziroma česa ne bodo počeli v novem letu. Preprosto se mi zdi smešno, da bi se spremenila od včeraj na danes. Da bi danes kar naenkrat začela živeti drugače. In to samo zato, ker je novo leto.

Prav je,  da rastemo in da z izkušnjami postajamo modrejši. Vendar ti procesi trajajo. Celo življenje. In kaj sploh življenje je? Kakšen je njegov smisel?

S temi vprašanji se ukvarjam že nekaj dni. To se mi vedno zgodi takrat, ko zdravje zbeži na dopust, mene pa pusti samo, z bolečinami. Takrat se mi odvijejo vse misli o obstoju življenja. Sploh o njegovem pomenu. In mojem poslanstvu. Pa o vseh lekcijah, ki sem jih že osvojila. Pa tudi o tistih, za katere vem, da jih še moram.

Dostikrat se mi kaj hitro zgodi, da se prepustim občutjim, da me vodijo. Tudi prej sem se. Ko sem poslala sms voščilo tudi njemu. Šment. Pa tako lepo sem si zadala, da ne bom. Ampak z leti sem že ugotovila. In si tudi priznala. Vse, kar si prepovem, mi je potem še slajše. Zato sem si prenehala prepovedovati. Zato si dopuščam vse. Kar mi srce in glava poželita. Od tišine do strastnih predajanj.

Telo mi pa itak vedno pove. Ampak v večini ga ne slišim. Zaradi motenj v okolju. Še bolj pa zaradi prezaposlenih misli, ki mi znova zganjajo vihar v glavi. Ampak danes je bolj potuhnjen. Umirjen, s trenutki divjanja.

Prej sem brala svoje prve zapise (na tem blogu). Kako visoko nad težave sem se takrat že dvignila. Pa ne mislim prevzetno. Temveč močno in optimistično. Vmes pa me je ponovno potolklo. Skoraj do tal.  Kar se vidi tudi v zapisih. Tisti izvidi so imeli še največ opraviti s tem. Pa tudi nekaj neprijetnih izkušenj z moškimi. Sploh s tistimi, ki so to samo zaradi spolnega organa. Vse ostalo pa jim manjka. Ali pa meni manjka. In to znanje o tem, kakšni so moški. Glede na večino, bi lahko rekla, da so ravno meni všečni tisti, ki so moški le po spolnem organu. Po ostalem pa so nekaj več. Ampak taki so tako redki. Čisto tapravega še ne poznam. Čeprav sem si sinoči precej želela, da bi že prišel. Se mi zdi, da bi se rada že ustalila. Pa ne materialno. Ker sem se v večini že. Nisem na vrhu, niti na dnu. Sem nekje vmes. In imam ravno toliko, da se lahko malce razvajam, hkrati pa stojim z nogami trdno na tleh, ker vem, da je treba za fičnike precej trdo delati. Z ustalila mislim na partnerstvo. Na partnersko ljubezen. Na ustvarjanje družine. In da. Še vedno verjamem v idejo srečne družine.

Ja, ja. Vem, da ni še čas. Tudi telo mi to več kot jasno govori. Najprej moram končati študijsko-delovne obveznosti. Sicer jih nikoli ne bom. Ker bo družina vedno na prvem mestu. Kljub vsemu pa se sprašujem, zakaj se mi že ne zgodi.

Pravzaprav mi še najbolj manjka upanja. Tistega preseneto dobrega občutka, ko veš, da je tam nekdo, ki bi lahko bil “to-to”. Se mi zdi, da me to na nek način dela otopelo. Še posebej zato, ker sem v zadnjem obdobju dobila občutek, da nisem zadostna. Zaradi vseh slabih izkušenj. Ki so se mi zgodile samo zato, ker nisem poslušala sebe in svojega nosu. Ampak sedaj se učim. Predvsem to, da iz usmiljenja ne moreš graditi intimnosti, niti seksualne. Da to ni pravi pristop in da sem v takih primerih vedno razočarana.

Ko potegnem črto nad leto 2009, ugotovim, da je bilo izredno pomembno. Prineslo mi je veliko novega znanja. Predvsem na področju duhovnosti in osebne rasti. V primerjavi z lanskim letom sem se osvobodila nekaterih okov, ki sem si jih sama postavila. Kljub vsemu pa nisem uspela sanirati zdravstvenih težav. No. Te pridejo na vrsto letos. Pa ne kot novoletna zaobljuba. Temveč kot nuja za dobro in kvalitetno življenje.

Tudi njega sem že skoraj pozabila. Kljub temu imam še nekatere prebliske, ko se spominjam. Ampak tudi spomini so del življenja. Pomembno je le, da se jim melanholično ne predamo. In da sprejmemo življenje takšno, kot je.

Tudi pri prijateljstvih. Prava prijateljstva dobijo najboljšo vrednost šele, ko se od njih oddaljimo. Ko se malo umaknemo in ugotovimo, da iz prgišča še vedno poganjajo vezi razumevanja. Tista so prava prijateljstva. Tista, ki jih obržiš celo življenje.

In v 2009 je bilo ravno tako. Od najboljših sem se malo oddaljila, da sem jih lahko videla v celoti. Novopridobljene sprejela. Nekatere tudi spregledala. Zaradi laži, ki jih trosijo. In zato znam “ta prave” še bolje ceniti.

Dosegla sem tudi nekaj poslovnih uspehov in dokončala opravilo, ki je bilo na mojem spisku kar leto in pol. :)

In se preselila. V okolje različnih barv, ki sem si jih sama izbrala. Nekatere tudi sama “napacala”. :) Uredila sem si svoje okolje. Okolje topline svojega doma. Z udobnim kavčem in dišečim ozračjem. :)

Nekje vmes. Med letom. Sem se odločila, da bom pisala. O sebi. O svojih idejah. Razmišljanjih. Veselju. Tudi žalosti. Strahovih. In pohotnosti. Izbrala sem blog. In začela. Na 29.08.2009. In všeč mi je. Maksimalno mi je všeč. Ker je enostavno. In moje. Malce razgaljeno. Ampak deluje kot ventil. Pa tudi  kot način učenja. Sploh ob komentarjih, iz katerih se včasih veliko naučim. Še bolj pa je to pribežališče mojih misli in mojega spremenljivega razpoloženja. Ki je tak samo v meni. Na zunaj v večini tega sploh ne opazijo. Sploh tisti, ki kljub gledanju ne vidijo. Ampak “ta pravi” vedno vidijo vse, kar morajo. Zato me sploh ne skrbi.

Bilo je torej precej uspešno leto. Kljub bolezni, nekaterim razočaranjem in občasni žalosti. Ampak tudi te nianse morajo biti. Ker delajo življenje zanimivo. Ker delajo dobro počutje najpomembnejše. Ker delajo uspehe še bolj pomembne. Ker delajo vesele trenutke še bolj spoštovane. Še posebej pa zato, ker delajo ljubezen neprecenljivo.

Zato se veselim že tega novega. Dvatisočdesetega. Zaradi nove poti do zdravja. Pa novih izkušenj. Novih spoznanj. Novih ljudi. Novega veselja. Pa tudi malo žalosti. Pa veliko dobrega seksa. Okusnih kurčetin. In mogoče celo Pravega.

Juhej, si kličem. Tudi danes na prvi januar. Kar bo, pa bo. In kar bo, bo tako najboljše. Zaradi lekcij. In dolgoročne sreče. Samo prepustiti se je potrebno. In razširiti jadra. Ker je čas za aktivno plovbo.

Foto (c) www.rustleryachts.com

Foto (c) www.rustleryachts.com

Pa srečno. Z dobrim vetrom v jadra.

  • Share/Bookmark

Kategorija: bonaca, tisto moje novo, življenje Tagi: , ,

Moja filozofija življenja

17 komentarjev 22.10.2009 Plujem

Strezni te, ko se zaveš, kako vse fizične in druge težave, ki jih imamo, izvirajo iz energij, ki so v nas in nas obdajajo. Pa naj bodo te energije naše osebne, od naših sorodnikov, prijateljev, partnerja ali ostalih, ki nas obdajajo. Ko se neke misli, besede ali dejanja zgodijo, to občutimo vsi, ki smo v to vpleteni. Najmočnejši vpliv imajo misli. Manifestirajo se na najglobjih ravneh. S seboj nosimo tudi vzorce staršev in ostalih prednikov. In tudi ti so lahko škodljivi za nas in za naše fizično in duševno zdravje. Zato je pomembno, da se začnemo zavedati sil, ki jih ne vidimo. Da gradimo na sebi in duhovno rastemo. S pravilnim pristopom, ki odpravlja vzroke težav na fizični ravni, lahko preprečimo prenos negativnih energij v naslednja življenja in celo v življenja naših potomcev. In to se mi zdi pomembno. Na tem moram graditi.

V zadnjih mesecih so se mi odprle nove dimenzije dojemanja življenja. Dogaja se mi hitro prepoznavanje negativnih vzorcev in tudi rešitve s pomiritvijo pridejo kar same od sebe. V vseh dogodkih sicer še ne. Se je pa začelo dogajati, da se v primerih, ki me obremenjujejo, usedem in se vprašam, kaj je sploh tisto, kar me sekira. Nato se običajno uležem na tla in pustim mislim, da se zbistrijo. Najprej dovolim negativnim, da izzvenijo, nato pa pozitivne povabim, da se naselijo ter mi umirijo um in dušo.

Občutek pomirjenosti je blaženo stanje. Trenutki, ko sem se včasih počutila kot tempirana bomba čustev in misli, postajajo redkejši. Redkeje se tudi zalotim, da začnem razmišljati destruktivno. Na trenutke se počutim ujeta v občutek ljubezni in sočutje do vseh živih bitij.

Vsakodnevno ugotavljam nove vzroke, ki so odgovorni za moje bolezni zadnjih nekaj let. In tudi zanikanje tega, kar sem, je nedvomno močno pripomoglo k povečanju težav. Danes vem, da je bolezen znak, ki nam ga življenje da, ker gremo v napačno smer. Saj ni bilo tako, da ne bi bila takšna, kot sem, do soljudi, bilo je tako, da nisem sama sebe sprejela takšno, kot sem. In kaj sem? Preprosto, a hkrati zahtevno bitje, ki z veliko mero sočutja in občutenja druge ljudi zaznava na poseben način. Sedaj vem, da takšna sem in da moram na tem graditi.

Hkrati vem, da sestavljanje mozaika iz dnevih ugotovitev vodi na pot mojega zdravja. Našla sem nekaj načinov, kako se pomiriti. Hkrati pa sem se naučila, o čem lahko posameznim ljudem pripovedujem. To je pomembna ugotovitev. Vsakdo mora namreč svoje lekcije sam osvojiti. Le tako pridobljene so tiste prave. S pravim pomenom.

Misli namreč hitro oddivjajo. Včasih so precej neukrotljiva sila, ki tava po svoje. Tudi na sosedova polja zaidejo. Če je sosedovo polje zdravo in jim ponuja mir, potem jim lahko dovolimo, da za kratek čas tam postanejo. Sicer jih moramo sramežljivo držati zase in jim ne smemo dovoliti, da tavajo in iščejo odgovore tam, kjer jih ni. Moramo jih obvladati ravno prav. To je toliko, da smo še navihano spontani, a hkrati odgovorni in zanesljivi. Balansiranje teh protislovij je tisto, kar daje življenju barvne nianse.

A ko najdemo polje z rodovitno zemljo, zdravimi plodovi in toplim, mirnim ozračjem, se lahko tam tudi naselimo. To seveda le, če smo zaželeni. Vprašanje je, kako vemo, na katerem polju smo. Odgovore naj bi iskali v sebi in v svojem počutju. Poslušati moramo sebe in svoje srce. Razum moramo včasih malce zanemariti, ker je lahko preveč vkalupljen v norme in sprejemljivosti vsakdanjega življenja. Kot tak nam jo lahko zagode z nepravilnimi koraki na poti do predenja.

Se pa naša občutja manifestirajo na našem fizičnem obstoju. Energije v nas in okoli nas se kažejo na našem telesu. Zato je pomembno razviti ščite, ki (popolnoma brez agresije) negativno energijo odvrnejo tako, da se izvoru vrne v obliki informacije oz. spoznanja, da potrebuje pomoč. Vse ostalo škoduje tudi nam samim.

Ko čistimo energije (ki smo jih povzročili sami, ali so nam bile dane oz. poslane od drugih), čistimo tudi fizično telo. Ko sestavimo mozaik iz vzrokov težav in iz koščkov napravimo lepo sliko, smo dosegli del bistva. Drugi del bomo spoznali šele takrat, ko bomo stopili stopničko višje.

Dojemanje in razumevanje sta individualna. Lahko jih diskutiramo s tistimi, ki tudi sami hodijo po tej poti, vendar se moramo ob tem zavedati, da je potrebno vsako informacijo transformirati na lastno območje, v naše lastno zavedanje in jo prilagoditi nam samim. Šele takrat bo imela pomen in korist za našo rast.

Biti človek, pomeni imeti možnost občutiti fizični svet skozi svet različnih čutov. Občutiti z vonjem, vidom, sluhom, dotikom, okusom ter s sprejemanjem in razumevanjem energijskih frekvenc drugih ljudi. Ko zmoremo in znamo to povezati v homogeno skladje, smo dosegli višje ravni. Ko k temu dodamo še notranji mir, umirjenost, sočutje in ljubezen, smo segli še višje.

Dojemati celoten svet skozi prizmo ljubezni in sočutja, hkrati pa biti ob tem popolnoma miren, srečen in razumevajoč, so vrline, ki božajo dušo. Ko to zmoremo, je samoregulacija nastavljena na pozitivne programe, ki nam napovedujejo tudi srečno usodo.

Res je pot ob rojstvu zarisana, a to je pot, ki naj bi jo sledili, da bi dobili kar največ lekcij v določenem življenju. Da bi jo našli, so nam v podzavest zarisali nekaj znakov, ki naj bi nas vodili. Če te znake spregledamo, se usmerimo na drugo pot. Ko potujemo po poti, ki za nas ni prava, nam življenje nakazuje, da smo malo zašli. Bolezen, nesreče in poškodbe so znaki, s katerim nam Vesolje sporoča, da moramo nekaj spremeniti. In spremeniti moramo sebe, svoja razmišljanja, svoj način življenja, vedenje ipd. To so znaki, da moramo delati na sebi. Zato je prav, da stanja fizičnega neskladja jemljemo kot začetek spremembe in ne kot nekaj, v kar se vdamo.

Prej sem se opazovala v ogledalu. Ugotovila sem, da to, da se misli manifestirajo v nekaj dneh, res drži. To pomeni, da če imamo danes dobre misli, se to v nekaj dneh pozitivno pokaže tudi na telesu. In moje telo se ponovno spreminja. Oči so ponovno dobile žar. Koža postaja ponovno bolj gladka in lasje ponovno pridobivajo svoj lesk. Celo na dotik so drugačni. Tudi nohtki so bolj gladki. Začela sem seštevati 1+1 in (ponovno – kot da nisem že tolikokrat prej) ugotovila, kaj vpliva name. In zato se je življenje tudi zasukalo tako, kot se je. To je dar. Dar, za katerega sem hvaležna življenju.

Samoreguliranje karme se je že začelo. Pozitivne misli so tiste, ki ohranjajo pravo pot in iščejo ravnotežje.

Bodi, torej, tako še naprej.

Kajti šele potem bo duša zares predla.

  • Share/Bookmark

Kategorija: bonaca, ezoterika, ko duša prede, samozdravljenje, skriti zakladi, tisto moje novo, življenje


 

November 2018
P T S Č P S N
« Feb    
 1234
567891011
12131415161718
19202122232425
2627282930  

Kategorije

od 06.02.2010

tumblr visitor stats