Arhiv za mesec Februar 2016

Boj z mlini na veter

2 komentarjev 11.02.2016 Plujem

Zdi se mi, da se bojujem z mlini na veter. Z lastnimi mlini na veter! Bolj rinem naprej, bolj stojim na mestu. Učim se raznih tehnik in iščem izhod iz tega na videz brezizhodnega položaja. Zdi se mi, da se gibljem v krogu, ki je pravzaprav spirala v neraziskana mesta. A v resnici stojim pri miru. In čakam! Na vseh področjih. Vedno z mislimi odmikam dejanja v prihodnost in si naslednje korake pogojujem z idejami, kaj, kako in kdaj bi bilo najboljše začeti. In čakam na roko. Roko, ki bi me povlekla ven. Vmes se pa potapljam v svet samozgrajenih strahov in iluzij o romantičnosti sveta. Čakam na belega princa, ki me bo povlekel na konja in odpeljal naprej v svet, v življenje.

V teoriji mi je jasno, da dokler se skrivam v grmovju, me niti najbolj izurjeni princ ne more opaziti. Da se nihče niti ne bi hotel ustaviti, dokler se oklepam trnja in mazohistično opazujem, kako se s kožo naslanjam na trnje, da prebodejo mojo kožo. Vse to mi je jasno. Tudi pametovanje, kaj bi bilo dobro zame, mi gre dobro od misli. Da ne omenjam domišljijskih scenarijev, v katerih sestavljam ideje, kako se kar najhitreje premakniti z mesta. Vse to obvladam – brez izjeme. A samo v teoriji!

Dan je namreč še vedno enak dnevu. Še vedno si ne vzamem tako zelo potrebnega časa zase, da bi se vsem oklepom postavila pokonci (saj kaj več kot to, da vstanem, pravzaprav niti ne potrebujem). Se otresla ohlapnih objemk, ki jih še vedno zapletam v svoje drame. Ker imam tako vsaj en izgovor, da še vedno stojim na mestu. To je povezano s spremembami. Ali bolje s strahom pred spremembami. Paniko, ki se začne počasi prebujati, ko pomislim na nekaj neznanega. Pa seveda (!) s kontrolo nad vsem, kar obstaja, ker kjer ni kontrole, so spremembe.

In spet v teoriji mi je jasno, da je sprememba edina stalnica v svetu. Oh, kako jasno mi je to! A v sebi se še vedno oklepam lastnega stola in ga ne izpustim, čeprav je skoraj popolnoma razpadel. Držim se zadnje bilke in šele, ko je prva zdravniška diagnoza takšna, da me požene v akcijo, se malo premaknem. A spet le toliko, da z vsemi tehnikami, ki jih znam, pozdravim oboleli organ. Potem pa spet stojim! Stojim z vedenjem, da bo naslednjič »udarilo« nekje drugje. Jasno mi je, da dokler ni pretoka (kakršnegakoli), dokler je zadrževanje in zastoj, toliko časa se bodo bolezenska stanja vračala.

Pa še vedno stojim! Cepetam, se jezim. Kričim! Kričim na sebe, ker stojim. Opazujem intenzivnost jeze, ki se peni v meni. A še preden pride do vrelišča in eksplozije zaprtega piskra, naredim stvar ali dve, da se vse umiri. Mojstrica sem v tem! Ker le tako lahko še vedno stojim! Stojim na tem istem, smrdljivem, mestu in vztrajam v igrani bolečini in smiljenju sama sebi. Pred drugimi se delam heroja in navidezno pokončno sprejemam dogodke življenja, v resnici pa me znotraj najeda huda bolečina. Osamljenost! In z njo povezana globoka žalost, ki peče in žge v prsnem košu.

Sedaj sem že v tistih letih, ko mi počasi postaja jasno, da enih stvari v tem življenju ne bom izkusila. Priznam, da to ni enostavno sprejeti. Še vedno se na nekih točkah delam, da je še vse mogoče. Nisem še pripravljena v celoti sprejeti takšnega scenarija. Še posebej, ker sem leta čutila, kako odlična bi lahko bila v določenih vlogah. A sedaj, ko so leta minila, jaz pa sem se skrila v kopico vejevja, je to še manj dosegljivo.

Sprašujem se o življenju. In o pomenu bivanja tukaj. In če za nas res obstaja začrtana pot, ali si jo rišemo sami. S študijem različnih teorij sem ugotovila, da so mnenja deljena. Jaz zaenkrat (še) verjamem, da imamo grobo začrtan cilj, ki naj bi ga dosegli v tem življenju. Pot do tja pa izbiramo sami. Lahko gremo vsenaokoli, ali pa pridemo bolj ali manj direktno do tja. Izbira je naša.

Tako kot je izbira naslednjega koraka moja. In z vsakim korakom odpiram priložnosti, ki se kažejo ob izbrani poti. Druga pot, prinese druge priložnosti, a podobne izkušnje. Če pa stojim na mestu, zaustavljam ves pretok. Priložnostim za izkušnje ne dam niti možnosti. In ta pasivnost rezultira v trenutke, ko se sredi noči zbudim v paniki, da bom enkrat umrla. Ja, vem. Vsi bomo. A v trenutku, ko se tega, da me nekega dne ne bo več, zavem, me spreleti srh po telesu. Ko se predramim in spomnim vsega, kar vem, mi je v trenutku lažje. Je pa tudi to povezano s tem, kar me ohranja na istem mestu.

Strah pred spremembami. Potreba po ohranjanju kontrole. Globoka žalost, ki neguje samopomilovanje. In penjena jeza, ki skuša pognati kolesja končno naprej. Najverjetneje je rešitev ravno v tem, da neham planirati. Da si neham postavljati etape in cilje, ki naj bi jih dosegla. Da neham razmišljati, kaj, kako in kdaj bi bilo, če bi bilo. Da neham analizirati! In da že enkrat naredim ta k*****i korak in STOPIM NAPREJ V ŽIVLJENJE!

By Ирина Цебренко

  • Share/Bookmark

Kategorija: dnevnice, tisto moje novo, viharji, življenje Tagi: , , ,


 

Februar 2016
P T S Č P S N
« Nov    
1234567
891011121314
15161718192021
22232425262728
29  

Kategorije

od 06.02.2010

tumblr visitor stats