ROAR!

28.11.2013

Prišel je trenutek, ko sem prenehala biti vsem povprek hvaležna. Trenutek, ko sem prenehala v drugih in njihovih dejanjih videti le svoj lastni odsev. Prenehala sem uslužno sprejemati njihove odločitve, čeprav so z njimi teptali moje meje. Namesto sledenja iluzornim frazam, da je vse, kar se mi dogaja, super in fajn, ker Vesolje že ve, kaj je zame dobro ter da se iz vsake situacije nekaj naučim, sem se začela spraševati, kaj JAZ ob vsem tem ZARES občutim. In kaj me Vesolje skozi ljudi in dogodke pravzaprav želi naučiti. Tega, da ponižno sedim in prenašam nebuloze drugih, nikakor ne. Tega, da predano čakam na mestu in odprto sprejemam vse, kar pride mimo, tudi ne. Sploh pa ne tega, da grem preko sebe in počnem stvari samo zato, ker je ugodneje slediti drugim, kot se v situaciji postaviti zase in reči glasen in odločen »NE«.

Dojela sem, da me Vesolje želi naučiti pravega stika s sabo. Pravega čutenja sebe. Pa to ni plehko predajanje trenutku, ko odmaknjeno od Zemlje navidezno čutiš »vse, kar obstaja«. Niti to ni ukalupljeno sledenje prepričanjem drugih.

Po poti v sebe lahko hodimo le sami. In ta se začne s postavljanjem jasnih meja. Meja za lastni prostor. Za spoštovanje naše lastne biti. Za odnos do nas. Za stik s sabo. Slednje pa ni zaslepljeno prepoznavanje rožic v vsakem dogodku. Niti vzhičeno navdušenje ob vsaki kaplji, ki pade na zemeljsko površino. Je izražanje naših čustev. Prepoznavanje odzivov našega telesa. In s tem sledenje sebi.

V praksi to pomeni, da ljudem, ki prestopijo naše meje, nismo hvaležni, ker so nas pohodili, temveč poskrbimo za svoj prostor ter smo hvaležni SEBI, ker smo njihovo dejanje prepoznali in se postavili zase. Četudi smo ob tem JASNO in GLASNO pokazali zobe. Do tega imamo namreč vso pravico! Ker zase sami odločamo. In tudi odgovorni smo zase. Vse drugo je le pesek v oči, ker nas je strah soočenja s sabo. Če pogledamo globoko vase, lahko pod tonami »hvaležnostivsepovprek« opazimo vulkan, ki čaka, da bo v nekem trenutku izbruhnil. Prestopljene meje namreč občutimo. Tudi fizično.

Zato lahko kar lepo pospravimo vse vloge žrtve, ki jih tako pogosto igramo. Še posebej, kadar ne gre kaj po naši »volji«. Prevzemimo odgovornost na svoja ramena in se soočimo s tem, kar občutimo. Pokažimo se pred sabo v vsej svoji moči, ki jo premoremo. Ker naša moč je neizmerna. Le dostikrat je ne prepoznamo, ker se skozi maske iluzij vidimo v drugačnih barvah, kot v resnici smo.

Z jasnim postavljanjem meja in s tem, da v nekem trenutku rečemo: »ROAR, tega se več ne grem«, krepimo tudi sebe v sebi. To, da smo hvaležni, je že prav, ampak vse ima svojo mejo. In mi sami postavljamo svoje. S tem gradimo svoje spoštovanje. S tem delamo korake naprej. V življenje. Vase. Zase.

  • Share/Bookmark

V kategoriji tisto moje novo, viharji, življenje Tagi: , ,

 

4 komentarjev Dodaj komentar

  • 1. nish  |  28.11.2013 ob 23:17

    nish

    Tega tvojega ROAR trenutka, se seveda ne veselijo kar povprek. Reakcije nanj, od čudenja do zgražanja. Je pa potreben, oja.

    Fino te je spet srečat. ;)

  • 2. Plujem  |  29.11.2013 ob 20:52

    Plujem

    Hvala, Nish, fajn je biti znova nazaj. :) Ne, ne veselijo se ga. ROAR ni zaželen, ker pomeni pokončnost in nepodredljivost. Pomeni, da nismo več podložni. :)

  • 3. Enbivšiznanec  |  28.05.2014 ob 18:55

    Precej pozno, pa vendar : Bravo! Tosideli! :)

  • 4. Plujem  |  1.07.2014 ob 01:19

    Plujem

    Ooo, prijetno presenečenje, da si se oglasil. Hvala za komentar. :) Tosidelam,ja. :)

Komentiraj

potrebno

potrebno ne bo objavljen

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

Dovoljeni so naslednji HTML ukazi:
<a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>

Trackback na to objavo  |  Prijavi se na RSS komentarjev


 

November 2013
P T S Č P S N
« Jan   Feb »
 123
45678910
11121314151617
18192021222324
252627282930  

Kategorije

od 06.02.2010

tumblr visitor stats