Arhiv dne 28.11.2013

ROAR!

4 komentarjev 28.11.2013 Plujem

Prišel je trenutek, ko sem prenehala biti vsem povprek hvaležna. Trenutek, ko sem prenehala v drugih in njihovih dejanjih videti le svoj lastni odsev. Prenehala sem uslužno sprejemati njihove odločitve, čeprav so z njimi teptali moje meje. Namesto sledenja iluzornim frazam, da je vse, kar se mi dogaja, super in fajn, ker Vesolje že ve, kaj je zame dobro ter da se iz vsake situacije nekaj naučim, sem se začela spraševati, kaj JAZ ob vsem tem ZARES občutim. In kaj me Vesolje skozi ljudi in dogodke pravzaprav želi naučiti. Tega, da ponižno sedim in prenašam nebuloze drugih, nikakor ne. Tega, da predano čakam na mestu in odprto sprejemam vse, kar pride mimo, tudi ne. Sploh pa ne tega, da grem preko sebe in počnem stvari samo zato, ker je ugodneje slediti drugim, kot se v situaciji postaviti zase in reči glasen in odločen »NE«.

Dojela sem, da me Vesolje želi naučiti pravega stika s sabo. Pravega čutenja sebe. Pa to ni plehko predajanje trenutku, ko odmaknjeno od Zemlje navidezno čutiš »vse, kar obstaja«. Niti to ni ukalupljeno sledenje prepričanjem drugih.

Po poti v sebe lahko hodimo le sami. In ta se začne s postavljanjem jasnih meja. Meja za lastni prostor. Za spoštovanje naše lastne biti. Za odnos do nas. Za stik s sabo. Slednje pa ni zaslepljeno prepoznavanje rožic v vsakem dogodku. Niti vzhičeno navdušenje ob vsaki kaplji, ki pade na zemeljsko površino. Je izražanje naših čustev. Prepoznavanje odzivov našega telesa. In s tem sledenje sebi.

V praksi to pomeni, da ljudem, ki prestopijo naše meje, nismo hvaležni, ker so nas pohodili, temveč poskrbimo za svoj prostor ter smo hvaležni SEBI, ker smo njihovo dejanje prepoznali in se postavili zase. Četudi smo ob tem JASNO in GLASNO pokazali zobe. Do tega imamo namreč vso pravico! Ker zase sami odločamo. In tudi odgovorni smo zase. Vse drugo je le pesek v oči, ker nas je strah soočenja s sabo. Če pogledamo globoko vase, lahko pod tonami »hvaležnostivsepovprek« opazimo vulkan, ki čaka, da bo v nekem trenutku izbruhnil. Prestopljene meje namreč občutimo. Tudi fizično.

Zato lahko kar lepo pospravimo vse vloge žrtve, ki jih tako pogosto igramo. Še posebej, kadar ne gre kaj po naši »volji«. Prevzemimo odgovornost na svoja ramena in se soočimo s tem, kar občutimo. Pokažimo se pred sabo v vsej svoji moči, ki jo premoremo. Ker naša moč je neizmerna. Le dostikrat je ne prepoznamo, ker se skozi maske iluzij vidimo v drugačnih barvah, kot v resnici smo.

Z jasnim postavljanjem meja in s tem, da v nekem trenutku rečemo: »ROAR, tega se več ne grem«, krepimo tudi sebe v sebi. To, da smo hvaležni, je že prav, ampak vse ima svojo mejo. In mi sami postavljamo svoje. S tem gradimo svoje spoštovanje. S tem delamo korake naprej. V življenje. Vase. Zase.

  • Share/Bookmark

Kategorija: tisto moje novo, viharji, življenje Tagi: , ,


 

November 2013
P T S Č P S N
« Jan   Feb »
 123
45678910
11121314151617
18192021222324
252627282930  

Kategorije

od 06.02.2010

tumblr visitor stats