Arhiv za mesec November 2012

Novembrski dež

Dodaj komentar 28.11.2012 Plujem

Kot orkan je prišlo spoznanje, da je novembrski dež tisti, ki bo pral solze z mojega obraza.

Kot vihar sredi belega dne so se prikradli gromi, ki so razbesneli moje mirne obale.

Kot tornado se je vse zavrtelo okoli mene.

Bolečina, kot da bi me s tisoč noži bodeče neže mesarili v sredini telesa.

Za hip sem zastala z dihom.

Nato sem si  priznala.

Novembrski dež je tisti, ki bo pral solze z mojega obraza.

*

Za hip se mi je zazdelo, da se je svet okoli mene ustavil.

Zazdelo se mi je, da sanjam.

Da to ni res.

Pogledam.

Se obrnem.

In si priznam.

Res je.

*

Novembrski dež je tisti, ki z mojega obraza pere solze.

Izpira mi solze bolečine, ki se je kot čebula začela lupiti od znotraj navzven.

Izpira želje, ki so znova izpuhtele v pozabo.

*

Zakričim na ves glas:

ZAKAJ?

Zakaj?

Ne, ne, ne, ne.

V pritajeni paniki, ki se s pospešenim pulzom, potenjem in plitkim dihanjem širi skozi moje telo, sedim na postelji in jočem.

*

Jočem in kričim.

Občutek rezanja se povečuje.

Zdi se mi, kot da se razblinjam v nič.

*

Z roko si grem skozi lase in se pobožam po obrazu.

Zaprem oči in globoko vdihnem.

Novembrski dež je tisti, ki z mojega obraza pere solze.

*

V ritmih divje kitare se razprtih rok zavrtim po parketu, pogledam navzgor in znova zakričim:

ZAKAJ?

KAJ ŠE?

KAJ ŠE?

*

Ni odgovora.

Zmedene misli begajo iz leve na desno ter iz desne na levo ter se prepletajo v bolečino izgube. V bolečino praznine. V bolečino obupa.

Poskusim se ubraniti, a zaboli še močneje. Spijem požirek vode in zadiham.

Postavim se pred oltar in znova vprašam: ZAKAJ? KAJ ŠE?

*

Še vedno ni odgovora.

Samo tišina. Čista tišina. Praznina in nekje v ozadju prestrašene misli, ki se jim je podrl most.

Zaprtih oči se zavrtim in dovolim, da je novembrski dež tisti, ki z mojega obraza pere solze.

Novembrski dež je tisti, ki z mojega telesa pere bolečino.

Novembrski dež je tisti, ki z mojega telesa pere krč.

Novembrski dež je tisti, ki z mojega telesa pere strah.

*

STRAH.

Da.

Strah me je.

V paniki bi vse pobrisala, v paniki bi si obula najhitrejše tekaške copate ter odvihrala.

Zbežala bi.

Se pognala v beg.

*

Ko že začnem obuvati copate, se zavem, da mi pravzaprav ni nič jasno.

Ne razumem.

Tokrat res ne razumem, zakaj.

ZAKAJ?

*

V ritmih divje kitare nagnem glavo nazaj, zaprem oči in ko že hočem v nov krog dramatiziranja, me prešine.

KAJ PA, ČE JE TO BLAGOSLOV?

*

Kaj pa če je to pritisk na tisti gumb, ki je nekje še skrit in čaka, da bo nekega dne pritisnjen?

Kaj pa če novembrski dež z mene pere blato, da bo zasijalo zlato?

*

Kaj pa če je to še zadnja preizkušnja?

Kaj pa če je to zdravljenje?

*

Zaprtih oči pogledam vase in vidim žalostno punčko, ki v kotu skriva svoje solze.

Takrat mi postane jasno.

TO SO STARI VZORCI.

To je tisto, kar je bilo še nekje. Nekje globoko. Čeprav sem mislila, da tega več ni.

In on mi je dal pravzaprav darilo.

Darilo, da sem to prepoznala na današnji dan.

Da lahko to spustim.

Da prepoznam, da je to samo proces.

Da je to samo drama, ki jo je ustvaril moj ego, ki uživa v vseh travmatičnih veselicah.

Da je to samo še ena iluzija, ki so jo ustvarile barve mojih bivših izkušenj.

Da je to samo še del, ki ga je treba samo prepoznati in spustiti, da steče v pozabo.

Da mu odvzamem moč.

Da se nastavim novembrskem dežju, da z mene spere vse, česar več ne potrebujem.

Da grem lahko naprej očiščena.

Svetlejša.

Močnejša.

*

V sebi pokončna.

Zadovoljna.

Vesela.

Srečna.

In ljubljena.

*

Da se osvobodim nitk, ki me zadržujejo.

Da za seboj pustim obleko preteklosti, ki poskuša krojiti tudi obleke sedanjosti.

Da stopim naprej očiščena.

Da stopim naprej oprana z novembrskim dežjem.

*

by Plujem

Hvala.

  • Share/Bookmark

Kategorija: tisto moje novo, viharji, življenje Tagi: , ,

Sanjam.

Dodaj komentar 20.11.2012 Plujem

Nocoj si dovolim sanjati.

*

Dovolim si sanjati njega, ki me razvaja v toplem objemu.

Dovolim si občutiti njegove prste, ki nežno drsijo po moji gladki koži.

Dovolim si za hip zapreti oči in podoživeti občutek njegove bližine.

*

Dovolim si.

Dovolim si sanjati.

*

Dovolim si sanjati njega.

*

Njega, ki je je kot sonce sredi noči.

Njega, ki je kot zvezda na jasnem nebu.

In njega, ki je moja druga polovica.

*

Sprašujem se, ali je že v mojem življenju.

Lahko da je, a čas še ni pravi.

Lahko da ni in da šele prihaja.

*

Nocoj čutim njegovo bližino.

Kot da je tukaj z mano.

Čisto blizu.

V mojem objemu.

Kot da se znova dotikam njegove gladke kože.

Kot da znova uživam v njegovi bližini.

*

Njegovi bližini, ki mi je tako poznana.

Že iz prejšnih življenj, kjer sva igrala različne vloge.

Življenje je namreč igra.

*

Sprašujem se, kaj mi življenje tokrat namenja.

Kam me usmerja?

Kam vodi moj leseni čolniček?

Kam plujem?

*

Nocoj v sladke sanje.

V sanje, kjer sva v objemu zlita v eno.

*

Da.

Romantično sem razpoložena.

Koža, prepojena z esencami valovi v ritmih ljubezni.

*

Želim si ga.

*

Njega.

Želim se ga dotikati.

Želim si njegovih dotikov.

*

Znova želim začutiti neskončnost in da je v vsakem trenutku vse prav.

Želim občutiti popolni notranji mir.

Predanost.

Povezanost.

In hkrati želim samo biti.

Biti tukaj in zdaj v trenutku.

Povezana s sabo.

Z njim.

Z vsem.

*

Naj se zgodi.

Naj se prizemlji.

*

A vendar nocoj sanjam.

Sanjam njega.

Njegovo kožo.

Njegovo dišečo kožo.

Njegove opojne ustnice.

Njegove roke, ki te popeljejo v višave.

In njega.

Njega v celoti.

*

Naj že pride.

*

Želim si, da pride.

Slika by Vesna Kravcar

  • Share/Bookmark

Kategorija: cukrčki, ljubeznice, najin pristan, tisto moje novo, življenje Tagi: , , , ,


 

November 2012
P T S Č P S N
« Jul   Dec »
 1234
567891011
12131415161718
19202122232425
2627282930  

Kategorije

od 06.02.2010

tumblr visitor stats