Nočna razmišljanja

8.07.2012

Sedim na ležalniku, zavita v oddejo in gledam zvezdnato nebo. Rahlo me zebe, a še vedno sedim in razmišljam o tebi, o najini povezavi, o najinem prijateljstvu, o tem, kar je bilo, ter o tem, kar se mi dogaja. Sprašujem se, če si morda tudi ti zunaj in opazuješ svetlo nebo in se predajaš energiji noči.

Čutim, da si se odmaknil. Na trenutke se mi zdi, kot da te ni več, nato te znova začutim tako močno in v vseh celicah, da se mi zaradi spomina večnosti v trenutku napolnijo oči s solzami.

V razumu sem sprejela, da najina povezava tokrat ni partnerska in tudi sicer vse bolj sprejemam, da sva prijatelja. A zaradi vsega, kar čutim, se v mislih kljub spuščanju vedno znova vračam k tebi.

Danes prvič glasno priznam, da po vseh mesecih dnevnih stikov pogrešam tvoj glas. Pogrešam diskusije s tabo in pogrešam trenutke, ki sva jih preživela v prijetnem klepetu, smehu. Vseeno živim. Se smejem. Sem notranje mirna. Ne občutim pomanjkanja. A vendar…mi misli uhajajo k tebi.

Si moje pomembno izkustvo, hkrati pa se kljub spuščanju, osmici, nenavezanosti, sprejemanju in razumevanju vedno znova vračam v občutenje ljubezni do tebe. Vedno znova se vračam k vprašanju, kaj zares čutim do tebe.

Tudi ko mi ego ponudi precej verjetne razlage, zakaj tebi ni do mene in zakaj ti ne bi bil pravi partner zame, se po tem, ko se umirim in grem vase, vedno znova vrnem k istemu vprašanju.

Kaj zares čutim do tebe?

Ti praviš, da mi je do tvoje energije, jaz pa, da česa podobnega še nisem doživljala, in da občutim močno privlačnost do tebe na vseh nivojih, vendar (si) tega trenutno še ne znam pojasniti.

Najmočneje te čutim, ko se zvečer uležem, umirim in sem le v čutenju. Takrat se mi zdi, da ležiš zraven mene, čeprav si trenutno daleč stran. Takrat začutim tisto večnost, ki sem jo doživela na koncertu Deve Premal. A to traja le en hip, saj mi ego že v naslednjem trenutku postreže s tvojimi besedami, s katerimi si (meni in sebi) že mnogokrat podajal razloge za najino ne-intimno povezavo.

Zavedam se, kaj je moj naslednji korak.

To je: spraviti sebe v ravnovesje. Le tako bom namreč zmogla razumeti najino močno in edinstveno povezavo ter zares sprejeti in zaživeti polno življenje.

Kakšna bo najina povezava, ne vem. Tudi ti dopuščaš različne možnosti. Navsezadnje imamo ljudje možnost izbire. In ravno to je tisto, kar čutim pri tebi – odločitev, da se umakneš.

Moja odločitev bi v tem trenutku bila drugačna. A ti praviš, da mi bo nekega dne vse jasno. Da bom takrat razumela.

Zato spuščam želje in pričakovanja ter ohranjam notranji mir. Hkrati pa si dovolim občutiti, sprejeti in spustiti vse, kar ob tem zaznam.

Tudi tisto, kar še vedno občutim do tebe.

  • Share/Bookmark

V kategoriji insomnia, tisto moje novo, življenje Tagi: , ,

 

Komentiraj

potrebno

potrebno ne bo objavljen

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

Dovoljeni so naslednji HTML ukazi:
<a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>

Trackback na to objavo  |  Prijavi se na RSS komentarjev


 

Julij 2012
P T S Č P S N
« Jun   Nov »
 1
2345678
9101112131415
16171819202122
23242526272829
3031  

Kategorije

od 06.02.2010

tumblr visitor stats