Epilog.

8.02.2012

Tako.

Zgodba je dobila epilog.

Sedaj začenjam sprejemati JE stanje.

Začenjam sprejemati situacijo takšno, kot je.

*

Njega ni več v mojem življenju.

Vsaj v tem momentu ne.

*

Čeprav ga še vedno čutim.

Čutim.

V vsaki celici svojega telesa.

*

Pol noči sem prejokala.

Bolečina v srcu, rokah, telesu je bila neznosna.

Jokala sem za vse podobne situacije.

Za vse izgubljene ljubezni v tem in prejšnjih življenjih.

Za vse zapuščenosti.

Za vso ljubezen, ki mi je bila kdajkoli odvzeta.

*

Tokrat sem si dovolila jokati takoj.

Tokrat si dovolim o tem tudi spregovoriti.

Tokrat si dovolim žalovati.

*

Zjutraj sem se zbudila v praznino.

V občutek, da ga ni.

Da ni več upanja.

*

Občutki so bili tako globoki.

Tako močni.

Takrat sem dojela.

Dojela, da ga poznam od prej.

Iz prejšnjih življenj.

Zato mi je bilo vse tako poznano.

Zato se mi je že prvi dan zdelo, da bi z njim lahko začela kar takoj.

Tukaj. Zdaj.

*

Dojela sem, da sem sinoči čistila ljubezenske rane tega in preteklih življenj.

Dojela sem, da mi je ta moški prinesel darilo.

Darilo, da sem odkrila svoje bolečine in jih izjokala.

Dala ven.

Sprejela.

Objela.

Poslala v luč.

*

Včeraj sem doživela šok.

Počutila sem se, kot da sanjam.

Kot, da se mi to ne dogaja.

Kot, da vse skupaj ni res.

Telo je bilo kot v krču.

V želodcu so me zabodle puščice.

V srcu pa sem občutila, kot bi mi nekdo iz njega iztrgal en del in mi ga odvzel.

Jemalo mi je sapo in v nekem trenutku se mi je zdelo, da me bo kar “konec”.

*

No. Ni me bilo.

Še sem tukaj.

Še diham.

Še živim.

Ni konec sveta.

Čeprav se mi je včeraj v navalu največjega smiljenja sami sebi zdelo ravno to.

*

In danes sedim za mizo.

Pišem.

Ter dovoljujem mislim o njemu, da odidejo.

Naj se pretvorijo v luč.

Naj postanejo luč.

*

Sedaj postajam vse bolj hvaležna.

Hvaležna, da je prišel v moje življenje.

Hvaležna za vsak trenutek, ki sva ga preživela skupaj.

Hvaležna, da mi je pokazal, kaj pomeni zares nekoga čutiti.

Hvaležna, da mi je prižgal luči tam, kjer je moje telo potrebovalo razsvetlitev.

Hvaležna, da je točno tak, kakršen je. Ker je tak popoln.

*

In hvaležna sem, ker sedaj vem, kakšnega moškega si želim.

Točno takšnega, kot je on.

Z vsemi njegovimi lastnostmi.

Nežnostjo.

Erotičnostjo.

Sinhronimi dotiki.

Zlitjem.

Moškega, ob katerem bom doživljala tako intenzivne občutke.

Moškega, ob katerem bodo plesala jajčeca v moji maternici. :)

Tako, kot se mi je to prvič zgodilo ob njemu. :)

Da.

Takšnega moškega hočem.

Vendar z drugačnim odnosom.

Z drugačnim odnosom do mene.

Z večjo intenziteto.

Z več pozornosti.

*

Hvaležna sem tudi vsem moji zlatim prijateljicam in prijateljem, ki ste z mano.

Hvaležna, da ste v mojem življenju.

Hvala vam.

Vsakemu posebej.

In vsem skupaj.

Iz srca vas imam rada.

  • Share/Bookmark

V kategoriji dnevnice, tisto moje novo, življenje Tagi: , ,

 

2 komentarjev Dodaj komentar

  • 1. Maj  |  8.02.2012 ob 20:18

    Ne padi v depresijo. Še ogromno nas je samskih, morda še veliko boljših….

  • 2. Plujem  |  26.02.2012 ob 02:30

    Plujem

    Maj – Stopam naprej…do naslednjega, ki me bo pritegnil kot magnet.

Komentiraj

potrebno

potrebno ne bo objavljen

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

Dovoljeni so naslednji HTML ukazi:
<a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>

Trackback na to objavo  |  Prijavi se na RSS komentarjev


 

Februar 2012
P T S Č P S N
« Jan   Mar »
 12345
6789101112
13141516171819
20212223242526
272829  

Kategorije

od 06.02.2010

tumblr visitor stats