Vse se začne in konča pri meni

7.02.2012

Počutim se kot ujeta.

Ujeta v kletki lastnih misli, ki me pribijajo ob zid neizpolnjenih želja, hrepenenja po tebi in najinih trenutkih.

Na trenutke se zalotim, kako bi za ščepec tvoje pozornosti prodala zadnji gram svojega samospoštovanja.

*

Vse bi naredila.

Vse.

Samo, da bi vedela.

Da bi razumela.

Da bi dojela.

Vendar…

…a ni že jasno?

*

A mi RES še ni jasno, da to ni ljubezen?

*

Kdaj bom dojela?

Kdaj bom sprejela?

Kdaj bom končno, KONČNO razumela, da TO ni ljubezen?

Pa ne z njegove strani. Z MOJE!

*

To, kar počnem, je NADZOR. Nadzor nad življenjem. Nadzor nad tistim, čemur se v teoriji širokoustno prepuščam.

Oh, ja. V teoriji. Bravo jaz. Kaj pa zares? V “praksi”? V življenju?

*

To, kar počnem, je pravzaprav bolestna potreba po obvladovanju situacije in bolestna potreba po tem, da bi mi nekdo drug, nekdo zunaj mene, zagotovil, da je VSE OK.

Da bi me nekdo zunaj mene objel, me poljubil in mi prišepnil na uho, da je VSE, VSE v redu.

*

A ni to predajanje svojega življenja v roke drugih ljudi?

A ni to nalaganje bremen na tuja ramena?

A ni to strahopetnost, ki bi bila še največjim zajcem v zgled?

*

Kdo sem torej jaz?

Da. Res se to sprašujem.

Čisto zares.

*

Ko sem sama s sabo, ko v mojem življenju ni moškega, ki bi si ga želela, točno vem, kdo sem.

Točno vem, kaj imam. Točno vem, kaj si želim.

Takrat mi je vse jasno.

Takrat vse to tudi občutim. Živim. Brezpogojno.

A, ko pride nekdo, ki mi spodnese rutino življenja in ob katerem odprem srce…

…takrat…

…kot da pozabim, kdo pravzaprav sem.

*

Vem.

Sem ljubeča.

Pa nežna.

Topla.

Prijazna.

Nasmejana.

Vesela.

Vse to sem, ja.

Brezpogojno.

Tudi z njim.

*

Kaj pa samostojna?

Pogumna?

Odločna?

*

Hja. Sem. A samo pogojno. Dokler je VSE OK.

Ko ni več…

…takrat se zaprem v temno omaro in divje iščem ključ, da bi prišla ven.

*

Hlastam po zraku in se dušim v navalu lastnih čustev.

Kam takrat zakopljem občutek, da sem sama sebi dovolj?

Kam takrat skrijem lastno moč in veselje, da živim?

*

Vse to je sigurno še v meni. Ampak, kje?

Zakaj ni vidno?

Zakaj si izbiram dramatiziranje namesto sprejemanja situacije?

Zakaj si izbiram paniko namesto miru?

Zakaj si izbiram občutek osamljenosti namesto brezpogojne ljubezni?

*

Zakaj le?

Da bi bila žrtev?

Priznam, da sem o tem veliko razmišljala.

In iskreno lahko rečem, da NE.

*

Zakaj pa potem?

Da bi s tem dosegla cilj?

Če pa vendar popolnoma jasno, da se ciljev na silo ne more doseči.

*

Zakaj torej?

Še najbolj verjetno, da zato, ker v meni še vedno živi vzorec preteklih let.

Še vedno se mi vrtijo filmi preteklih razočaranj.

Preteklih bolečin.

In ko grem nazaj…ko grem zares iskreno nazaj…

…pristanem v otroštvu in pozornosti.

*

Pozornosti, ki s strani očeta ni bila brezpogojna.

Čeprav je vedno bil tam. Vedno. Kot največja opora, ki mi pomaga, ko ga najbolj potrebujem.

A ni bil tam na način, kot bi si ga JAZ želela.

*

Spet JAZ.

*

Kdaj bom končno sama v sebi začela dopuščati drugim, da živijo to, kar si sami izberejo?

Kdaj bom končno sama v sebi začela sprejemati dejstvo, da DRUGI NISO takšni ZARADI MENE?

Tudi on.

Čeprav se ne odziva tako, kot sem si JAZ zamislila, da bi bilo prav.

*

JAZ. Spet JAZ.

*

Kdaj bom končno sama v sebi SPREJELA STANJE JE in dovolila, da se zgodi v moje najvišje božansko dobro?

Kdaj bom končno sama v sebi začela živeti brezpogojno ljubezen?

Saj ne, da brezpogojna ljubezen pomeni, da sprejemaš vedenje vseh.

To samo pomeni, da jih sprejemaš takšne, kot so.

Da veš, da niso takšni zaradi tebe.

In da jim enostavno dovoliš, da živijo tisto, kar so se odlčili.

Pri tem pa sam živiš točno tisto, kar tebe OSREČUJE.

*

Kdaj bom torej KONČNO sama v sebi začela ZAUPATI življenju in se prepustila toku?

Kdaj bom končno sama sebi dovolj?

Sama sebi dovolj vedno in povsod.

V vsakem trenutku.

V vsakem objemu.

In tudi ko sem JAZ, samo JAZ.

Sama.

V svojem objemu.

*

Da.

Vse se začne in konča pri meni.

V meni.

Pri meni.

Z mano.

Jaz pa sem tista, ki se ZASE odločam, kaj bom živela.

  • Share/Bookmark

V kategoriji dnevnice, tisto moje novo, življenje Tagi: , ,

 

Komentiraj

potrebno

potrebno ne bo objavljen

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

Dovoljeni so naslednji HTML ukazi:
<a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>

Trackback na to objavo  |  Prijavi se na RSS komentarjev


 

Februar 2012
P T S Č P S N
« Jan   Mar »
 12345
6789101112
13141516171819
20212223242526
272829  

Kategorije

od 06.02.2010

tumblr visitor stats