Za desetletja nazaj…

28.01.2012

Oči se mi utapljajo v solzah, ki objokavajo dogodke izpred več kot 30 let.

Danes sem ozavestila žalost.

Svojo. In mamino.

Ozavestila sem žalost, ki jo je mami doživljala, ko je dnevno prihajala na obiske k meni v bolnico, in mojo, ko je po obisku znova odhajala domov in me pustila v varstvu medicinskih sester.

Takrat nisem razumela, da pravila ne dovoljujejo, da bi mami ostala z mano.

Takrat nisem razumela, da ati ni prihajal na obiske, ker je imel popoldan službo in zaradi tega ni utegnil.

Takrat sem občutila samo zapuščenost. Osamljenost. Pozabljenost.

Še posebej, ker sta me starša drugače tako zelo ljubila.

In hvaležna sem jima za to.

Hvaležna, da sta mi dajala ljubezen in me naučila ljubiti.

Hvaležna za vse, kar se je zgodilo.

Tudi za bolnico.

In za temo, v kateri sem morala spati, ko so nas medicinske sestre “dale” spat.

Danes sem vse to videla.

Ozavestila.

Objokala.

Izjokala.

In sedaj sprejemam in spoznavam, zakaj je bilo pomembno.

Ugotavljam, da je na tem temeljila kopica mojih strahov.

Še posebej v povezavi z moškimi.

Kot otrok sem namreč verjela, da mi je bližina staršev bila odvzeta, ker nisem bila “pridna”.

Sedaj mi je šele jasno, zakaj se kljub svoji moči moškemu, ki si ga izberem, podredim in ga želim brezpogojno razvajati.

Saj ne, da to ni super. Seveda je. Le vzgibi niso bili pravi.

In danes čistim tudi to.

In spoznavam, kaj pomeni brezpogojno dajanje ljubezni.

To je velik izziv.

Tukaj ego tripi nimajo kaj iskati.

Še posebej ne tisti, ki jih podpisuje ponos.

Tukaj je samo ljubezen, do vseh in vsega.

Seveda s postavljanjem meja spoštljivosti  in ljubezni do sebe.

Danes spuščam.

Se mi zdi, da tone.

Zato na trenutke občutim močno praznino.

Kot da je odpadla polovica mene.

Se mi zdi, da mi je današnja aktivacija osvetlila še zadnje temne kotičke kletnih prostorov, kamor sem skrila najbolj boleče dogodke.

A če želim živeti svoje poslanstvo, je sedaj pravi čas, da se luč prižge tudi v teh kotičkih.

Čas je.

Čas, da v celoti zažarim.

Da se v celoti razsvetlim.

Čas je, da zacvetim.

Zato si želim, da se nocoj prečisti vsa navlaka, ki je desetletja čakala, da bo prišel dan, ko bo opažena, začutena in spuščena v luč.

Želim si, da se nocoj prižge luč v vseh mojih kotičkih.

Želim si, da nocoj slečem vse, kar mi več ne služi in stopim korak naprej.

Da. Korak naprej.

V luč.

V veselje.

V smeh.

V ljubezen.

Nocoj sem hvaležna za to izkušnjo. Za čiščenje. Za tiste, ki so pritisnili na tipke.

Za aktivacijo. In za vse, ki ste me objemali zjutraj, popoldan in zvečer (četudi v mislih).

Današnji dan je bil močan in procesi mogočni.

Morda še posebej zato, ker bi danes praznovala 18. obletnico, če bi ostala v zgodbi, ki sem jo živela več kot 10 let.

  • Share/Bookmark

V kategoriji tisto moje novo, viharji, življenje Tagi: , ,

 

Komentiraj

potrebno

potrebno ne bo objavljen

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

Dovoljeni so naslednji HTML ukazi:
<a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>

Trackback na to objavo  |  Prijavi se na RSS komentarjev


 

Januar 2012
P T S Č P S N
« Nov   Feb »
 1
2345678
9101112131415
16171819202122
23242526272829
3031  

Kategorije

od 06.02.2010

tumblr visitor stats