Arhiv za mesec Januar 2012

Za desetletja nazaj…

Dodaj komentar 28.01.2012 Plujem

Oči se mi utapljajo v solzah, ki objokavajo dogodke izpred več kot 30 let.

Danes sem ozavestila žalost.

Svojo. In mamino.

Ozavestila sem žalost, ki jo je mami doživljala, ko je dnevno prihajala na obiske k meni v bolnico, in mojo, ko je po obisku znova odhajala domov in me pustila v varstvu medicinskih sester.

Takrat nisem razumela, da pravila ne dovoljujejo, da bi mami ostala z mano.

Takrat nisem razumela, da ati ni prihajal na obiske, ker je imel popoldan službo in zaradi tega ni utegnil.

Takrat sem občutila samo zapuščenost. Osamljenost. Pozabljenost.

Še posebej, ker sta me starša drugače tako zelo ljubila.

In hvaležna sem jima za to.

Hvaležna, da sta mi dajala ljubezen in me naučila ljubiti.

Hvaležna za vse, kar se je zgodilo.

Tudi za bolnico.

In za temo, v kateri sem morala spati, ko so nas medicinske sestre “dale” spat.

Danes sem vse to videla.

Ozavestila.

Objokala.

Izjokala.

In sedaj sprejemam in spoznavam, zakaj je bilo pomembno.

Ugotavljam, da je na tem temeljila kopica mojih strahov.

Še posebej v povezavi z moškimi.

Kot otrok sem namreč verjela, da mi je bližina staršev bila odvzeta, ker nisem bila “pridna”.

Sedaj mi je šele jasno, zakaj se kljub svoji moči moškemu, ki si ga izberem, podredim in ga želim brezpogojno razvajati.

Saj ne, da to ni super. Seveda je. Le vzgibi niso bili pravi.

In danes čistim tudi to.

In spoznavam, kaj pomeni brezpogojno dajanje ljubezni.

To je velik izziv.

Tukaj ego tripi nimajo kaj iskati.

Še posebej ne tisti, ki jih podpisuje ponos.

Tukaj je samo ljubezen, do vseh in vsega.

Seveda s postavljanjem meja spoštljivosti  in ljubezni do sebe.

Danes spuščam.

Se mi zdi, da tone.

Zato na trenutke občutim močno praznino.

Kot da je odpadla polovica mene.

Se mi zdi, da mi je današnja aktivacija osvetlila še zadnje temne kotičke kletnih prostorov, kamor sem skrila najbolj boleče dogodke.

A če želim živeti svoje poslanstvo, je sedaj pravi čas, da se luč prižge tudi v teh kotičkih.

Čas je.

Čas, da v celoti zažarim.

Da se v celoti razsvetlim.

Čas je, da zacvetim.

Zato si želim, da se nocoj prečisti vsa navlaka, ki je desetletja čakala, da bo prišel dan, ko bo opažena, začutena in spuščena v luč.

Želim si, da se nocoj prižge luč v vseh mojih kotičkih.

Želim si, da nocoj slečem vse, kar mi več ne služi in stopim korak naprej.

Da. Korak naprej.

V luč.

V veselje.

V smeh.

V ljubezen.

Nocoj sem hvaležna za to izkušnjo. Za čiščenje. Za tiste, ki so pritisnili na tipke.

Za aktivacijo. In za vse, ki ste me objemali zjutraj, popoldan in zvečer (četudi v mislih).

Današnji dan je bil močan in procesi mogočni.

Morda še posebej zato, ker bi danes praznovala 18. obletnico, če bi ostala v zgodbi, ki sem jo živela več kot 10 let.

  • Share/Bookmark

Kategorija: tisto moje novo, viharji, življenje Tagi: , ,

Besna sem

4 komentarjev 19.01.2012 Plujem

Besna sem. V mislih se mi pretakajo slike lastne nemoči, ko nisem postavila močnega zidu, preko katerega ne bi mogel splezati s svojo nesramnostjo, nespoštljivostjo in prezirom.

Tako zelo besna sem.

Besna, da sem ti dovolila, da zamaješ moje počutuje. Pa ne samo tebi, gospod v modrem, temveč tudi vsem ostalim pripadnikom tvojega spola.

Ti si prišel samo pritisnit na moj gumb. Za kar sem ti hvaležna.

Ja, v procesu čiščenja sem.

Čistim vse odnose, kjer sem se podrejala moškim, jih čakala in jim bila vedno na razpolago.

Kjer sem bila vedno jaz tista, ki se je prilagajala, si želela, dajala pobudo.

In zakaj?

Za nekaj minut njihove pozornosti.

Po naporni noči sanj, v katerih sem se z vsakim premikom osvobajala vezi, sem besna.

Besna, da sem si vse to dovolila.

Besna, da sem se tako malo cenila.

Pravzaprav se sploh nisem. Če sedaj iskreno priznam.

Ker sem kar nekako mislila, da je NUJNO, da se razdajam do zadnje celice telesa.

A za koga le?

Ima to sploh smisel?

NIMA.

NIMA.

NIMA.

SEDAJ nima.

Takrat ga je imelo. Vsaj nekje se mi je zdelo, da je tako prav.

Sedaj se tega osvobajam.

In spuščam.

V luč.

V svetlobo.

Naj se stransformira.

Čas je namreč, da spustim.

Še zadnjega, ki me je držal v položaju stagnacije.

Čas je, da svobodna stopim korak naprej.

Svobodna in v sebi močna.

V svoji lastni energiji.

V svojem lastnem počutju, na katerega drugi nimajo vpliva.

Ne pa, da se ob vsakem napadu drugih zložim v pahuljo, s katero si drugi hladijo lastno vzvišenost.

Čas je ZAME.

O, da. ZAME.

Da sebe postavim na prvo mesto.

In da začnem postavljati zdrave meje.

Tudi pri ljudeh, ki jih imam rada in jih ljubim.

Tudi tam.

Da jasno povem, kaj si želim in česa ne dovoljujem.

Tudi pri njemu. Čeprav je tako zelo čudovit.

A to, kar je, mi ni dovolj.

Hočem več. VEČ. Pogosteje.

Da.

TOČNO TAKO!

  • Share/Bookmark

Kategorija: dnevnice, tisto moje novo, viharji, življenje Tagi: , , ,

Čutim te

Dodaj komentar 8.01.2012 Plujem

Raznežena.

Z mislimi v tvojem objemu.

*

Čutim te v vsaki celici svojega telesa.

Zdi se mi, kot da boš vsak hip s prsti zdrsel po moji mehki koži.

*

Priprem oči in se zasanjam.

Metuljčki v trebuhu zaplešejo ples razigranega poželenja.

*

Čutim te.

*

Čutim te globoko.

*

Zasanjam se v tvoje nežne dotike, ki me peljejo po cesti ognjene strasti.

Želim si te.

*

Da.

*

Želim si te.

*

Želim si te točno takšnega, kot si.

*

Dišečega.

Lepega.

Privlačnega.

In tako zelo erotičnega, da se moji potoki v trenutku zlijejo s tvojimi čudovitimi hribi.

*

O, da.

Najini dotiki so kot zlitje.

Zlitje najlepše simfonije duše.

*

In najini poljubi.

O, poljubi.

Poljubi so mogočni.

Globoki in ljubeči.

*

O, da.

Dragi moj.

Pravi moški si, veš.

Pravi moški zame.

*

Ob tebi moja duša prede.

*YouTube slika preogleda

  • Share/Bookmark

Kategorija: cukrčki, ko duša prede, ljubeznice, najin pristan, tisto moje novo, življenje Tagi: , , , , ,


 

Januar 2012
P T S Č P S N
« Nov   Feb »
 1
2345678
9101112131415
16171819202122
23242526272829
3031  

Kategorije

od 06.02.2010

tumblr visitor stats