Arhiv za mesec Januar 2011

Vinjeta v enem kosu :)

8 komentarjev 30.01.2011 Plujem

Po lanskoletni izkušnji, ko sem preteklo vinjeto uspela odstraniti tako, da sem jo s praskanjem in ob pomoči odstranjevalca vinjet spremenila v tisoč mini koščkov, mi je letos uspel pravi podvig. :)

Staro vinjeto sem uspela odstraniti v enem kosu. :)

Juhuhu. :)

foto (c) Plujem

Magično strgalo, s katerim mi je ta podvig uspel, je pa strgalo za steklo. :)

Takšno čisto navadno, poceni, ki je precej boljše od tistega, ki ga prodajajo kot “odstranjevalec vinjet”. :)

foto (c) Plujem

Celotno odstranjevanje je trajalo kakšno minuto in pol.

Nato sem očistila steklo in nalepila letošnjo “Roziko“. :)

Juhuhu. :)

  • Share/Bookmark

Kategorija: dnevnice, tisto moje novo Tagi: ,

Kaj si ustvarjam?

17 komentarjev 25.01.2011 Plujem

Znova sem si v življenje priklicala osebo, ki mi je dala jasno vedeti, da takšna, kot izgledam, nisem sprejemljiva. Da sem sicer odličen človek, ki pa nima pravega stasa. V tistem trenutku sem se zmogla postaviti zase, nocoj pa me je usulo. Po jezi, ki me je prežela, sem se razjokala in si vzela 10 minut samo-pomiljevanja. :) Da. Priznam.

Sedaj pa si misli poskušam znova napolniti z lepimi mislimi in ugotoviti, zakaj se mi vse te negativne izkušnje še vedno dogajajo. Dnevno sedaj telovadim, izgovarjam pozitivne afirmacije in se nasploh predajam lepim mislim in pozitivnim občutkom. Sprašujem se, ali sem morda izrekala napačne želje; navsezadnje tista oseba ustreza skoraj vsem “kriterijem“, ki sem jih postavila, in moja duša je ob njem tako lepo predla. Je pa več kot jasno tudi, da nekje globoko v sebi še vedno nisem spremenila prepričanja o sebi. Če bi ga, potem me skoraj popolni neznanec s svojim govoričenjem nikakor ne bi tako iztiril.

Torej, kako je sploh možno spremeniti svoja “globoko zasidrana” prepričanja. S ponavljanjem drugačnih prepričanj? Odkar sem začela znova živeti aktivno in ponavljati afirmacije, se neprijetni dogodki kar vrstijo. Doma in v službi. Da ne omenjam, da mi vsak dan naložijo več dela.  In ravno nocoj, ko sem se v posteljo spravila že zgodaj, se je soseda odločila, da bo imela žurko z nočnim vpitjem. A, da se mi to dogaja, sem odgovorna sama. S čim si torej vse to ustvarjam? S čim si v svoje življenje kličem takšne dogodke?

Sem morda v zadnjih letih, ko sem stalno poslušala poniževanja ali pa norčevanja na svoj vizualni račun, prevzela mnenje, da si dobrega enostavno ne zaslužim? Je možno, da sem tako zelo podlegla tujim prepričanjem, da sem jih sprejela za svoje? Se mi zdi, da me je takšen odnos drugih prizadel še posebej zato, ker je eden izmed tistih, ki me je stalno sekiral, “kako izgledam”, moj oče. Pred časom je šlo tako daleč, da več mesecev doma v njegovi bližini nisem naredila niti grižljaja. Verjamem, da so bile njegove besede dobronamerne, a nikoli me ni zares vprašal, kakšne težave zares imam in od česa se mi odvečni kilogrami nabirajo. Prav tako kot tega ni naredila večina drugih. In ta zadnji prav tako.  In znova me je prizadelo. Močno prizadelo. Četudi sem imela občutek, da stopam po varnejši poti in se imam že precej bolj rada.  Tako močno sem si želela, da si se enostavno zgodilo.  Pa se ni. Ker so znova bile vmes “kile”.

Je pa zanimivo. Ugotovila sem, da mi voda, ko sem srečna in ko dobim občutek sprejetosti, prav nič ne zastaja. Vse se “čisti”. In prav to srečo poskušam najti v sebi. Kar mi na kratek rok celo dobro uspeva. Na dolgi rok pa…se takole kot nocoj zalomi, nakar se z občutkom osamljenosti razjočem in sprašujem, s čim neki si vse to ustvarjam.

Utrujena sem od vseh teh poskusov. Utrujena od vseh teh metod, ki sem jih poskusila. Utrujena od vsega.

Seveda bom znova poskušala. Že zjutraj, ko se mi bo začel nov dan.

Z novim dnem namreč pride nova energija, s katero bom iz svojega potopljenega čolnička izčrpala vodo. Na jadro bom zapisala smer “sprememba prepričanja o sebi”. In znova zaplula.

Takšen je vsaj trenutni načrt. Telo se je mojemu stresu (beri: strahu) namreč uprlo z vsemi štirimi. In ga čisto razumem.

  • Share/Bookmark

Kategorija: insomnia, tisto moje novo, viharji, življenje Tagi: , , ,

Tekati. Da ali ne?

11 komentarjev 16.01.2011 Plujem

Tek.

Ko sem se mu nazadnje prepustila, sem si potrgala gleženjske vezi. Po tistem sem tek opustila, čeprav želja, da bi zdravo tekala, v meni pravzaprav nikoli ni čisto ugasnila.

Popoldan, ko sem se sprehajala po sončku, sem opazila veliko tekačev in želja, da bi tudi sama znova začela tekati, se je spet prižgala.

Ker ne bi rada znova naredila napake – tako kot pred leti – sem začela brskati za informacijami, kako pravzaprav začeti zdravo in varno tekati.

Zasledila sem, da je najpomembnejše začeti počasi. Še posebej, če imaš preveč kilogramov. Prav tako je pomembno, da mišice po teku raztegneš in da se pred pričetkom teka dobro ogreješ. Večina začetnikom priporoča, da na prvih treningih prvih nekaj minut hodijo, nato pa začnejo tekati. Počasi. V “pogovornem” stilu. Pri tem je predvsem pomembno, kako tečemo. S petami naj ne bi udarjali ob tla. Tekli pa naj bi vzravnano,  s pogledom naprej. Pomembna je tudi tekaška oprema. Svetuje se, da se ne oblečemo preveč, da si obujemo kvalitetne tekaške čevlje, goleni pa ovijemo v kompresijske nogavice, s katerimi skrbimo za svoje žile.

Ker opremo (razen kompresijskih nogavic, ki jih bom kupila jutri) že imam, je samo treba še začeti. Prav tako, kot sem znova začela telovaditi. In počutje se je že po nekaj “aktivnih” dnevih izboljšalo. Pa tudi razpoloženje je odlično. :)

Polna sem energije in motivacije. Sem ugotovila, da sem sama sebi lahko največji in najboljši motivator. Ko sem pred dnevi šla po dolgem času peš na sosednji hrib, sem se ves čas spodbujala in bodrila. In bilo je odlično. Sicer sem na vrh prišla 10 minut kasneje kot običajno, a mi je uspelo. :) In bila sem ponosna nase. Še posebej danes, ko sem polna veselja znova izvajala vaje, ki jih do sedaj kar nekako nisem (z)mogla. V tem trenutku se mi zdi čisto vse dosegljivo. Tudi tekanje. In če sem pred meseci pristala na zdravniško zdravljenje, si lahko sedaj dovolim sprejeti tudi svoje metode.  Sploh glede na to, da moje počutje kaže, da so učinkovite. :)

V tem tednu sicer napovedujejo ohladitve, a vseeno načrtujem, da bi del popoldneva namenila krajšemu teku. Vsaj za “probo”. Počutje po teku pa bo namreč tisto, ki mi bo povedalo, ali je to trenutno dobra izbira, ali ne. :)

Kot kaže začenjam teorijo končno spreminjati tudi v prakso. Na začetku, ko sem osvojila precej teorije  in je nisem znala in zmogla zaživeti v praksi, sem se zaradi tega precej obremenjevala. Sedaj sem se sprostila in sprejela, da je za vsako spremembo potrebna vaja.

Vaja namreč dela mojstra. Mojster pa vajo. :)

  • Share/Bookmark

Kategorija: cukrčki, tisto moje novo, zdravje, življenje Tagi: , , ,

Moja nova igrača :)

5 komentarjev 14.01.2011 Plujem

Je barvna.

Je modna.

Je preprosta za uporabo.

Je odlična.

Je zabavna.

In je krepilna.

:)

  • Share/Bookmark

Kategorija: tisto moje novo

Hočem pravega moškega!

103 komentarjev 2.01.2011 Plujem

A na tržišču res ni nobenega odraslega, dozorelega, socializiranega in inteligentnega moškega? Več moških, ko spoznam, bolj ugotavljam, da je samski stan še najboljši. Po vseh letih poskusov enostavno nimam več moči, da bi se ukvarjala z nedoraslimi moškimi, ki ne vidijo niti 5 cm naprej od svojega nosu. Pa ne govorim o dioptriji, da ne bo kakšnih pomot.

Nocoj sem znova ugotovila, kako leta ne prinesejo doraslosti in kako izkušnje ne pomenijo dozorelosti. Res nimam več idej, kako spoznati pravega moškega, ki poseduje vse tiste značilnosti, ki se mi pri moškem zdijo bistvene. Sem brala, da moške spoznaš pri različnih dejavnostih. A ne glede na to, da imam toliko različnih dejavnosti in da mesečno spoznam ogromno novih ljudi, sem do sedaj videla le dva moška, ob katerih mi je vzelo sapo. Za prvega sem kasneje ugotovila, da le ni na enaki frekvenci, kot jaz, za drugega pa pravzaprav še ne vem, ker sva zaenkrat še na “vi”.

Dovolj imam tudi vseh tistih oddanih moških, ki mi pihajo na dušo, potem pa zaradi mojega ne-odzivanja besede obrnejo in mi govorijo, kako jaz osvajam njih. Prav neverjetni so. Sploh tisti, ki pri “pecanju” dodajo še to, da ne vedo, zakaj sem jim všeč, ker moja postava res ni po “standardih”; a jih vseeno močno privlačim. Na začetku se mi je zdelo to še zanimivo, sčasoma je postalo nadležno, potem me je prizadelo, sedaj pa razumem.

In tudi vse ostale razumem. Mi je pa sedaj dovolj tega, da sem stalno jaz tista, ki za druge nekaj naredim. Da sem stalno jaz tista, ki skrbim za druge. In da sem stalno jaz tista, ki moške zadovoljuje. Tudi to, da moški želijo, da jih “obdelam”, se mi je včasih zdelo super in fajn. Sploh, ko so mi povedali, kakšni so razlogi za to, da si tega želijo. A sedaj, pri vseh teh letih, sem potegnila črto. Ne. Ne želim več odnosov, kjer moram biti jaz pobudnica za vse, kar se dogaja. Kjer sem jaz tista, ki skrbim. Ki kažem, da si želim. Dovolj mi je tega. Hočem odnose, kjer si bo moški želel od mene še kaj več kot moja usta.

Hočem moškega, ki bo odrasel, dozorel, socializiran, inteligenten, vešč komunikacije, vljuden, gentlemanski, pozoren in dišeč.

Da.

Dišeč.

Hočem dišečega moškega, za katerega me ne bo skrbelo, ali je spodaj čist ali ne. Hočem moškega, ki bo pokazal, da si me želi in bo imel na “lagarju” tisoč in eno idejo za popestritev rutinskega obdelovanja. Hočem moškega, ki bo znal ciljati sredino školjke, in hočem moškega, ki bo sposoben udariti po mizi, hkrati pa bo razumevajoč, nežen in ljubeč.

Da.

Takšnega hočem!

Pravega moškega! Ki bo vse v enem!

Hočem svojega twin flame-a!

In hočem ga tukaj in zdaj v vsej njegovi magičnosti!

  • Share/Bookmark

Kategorija: insomnia, ona-on, tisto moje novo, življenje Tagi: , , ,

Kaj naredimo samo zase?

2 komentarjev 2.01.2011 Plujem

Prvi dan v novem letu je in jaz že znova delam. Pa še od lanskoletnih obveznosti se nisem odpočila. Z debelimi podočnjaki sedim za računalnikom in strmim v seznam opravkov, ki me še čakajo, zraven pa razmišljam, da je zadnji čas, da na prvo mesto postavim sebe.

Oh, kako se to lepo sliši.  Pa bom to res zmogla? Brez slabe vesti?

Razmišljam, kaj lahko letos naredim zase. Še vedno se namreč nisem pozdravila. Pravzaprav sem si v zadnjem mesecu in pol uspela pridelati še nekaj dodatnih zdravstvenih težav. Tudi vse želje, ki sem jih poslala v vesolje, niso bile uresničene. Zato sem zadnjič prijateljici rekla: Ja, šment, no. Pa tako dobro želim vsem in jim pomagam. LE ZAKAJ SE MI NIČ NE URESNIČI? Pa je malo postala in mi nato rekla: Ja, drugim že želiš dobro in jim pomagaš. Kaj pa sebi?

In sem se zamislila.

Prav res. Kaj pa naredim zase? Kaj pa sebi želim dobrega?

Ugotavljam, da skoraj nič. Razen takrat, ko res “zagusti” (ko obležim z vročino ali kakorkoli drugače zbolim), si vzamem nekaj časa in se “mazim”, dokler simptomi ne minejo, potem pa znova veselo na delo in v pomoč drugim.

Če bom želela spremeniti trenutno stanje, bo potrebno spremeniti način življenja. Tega se zavedam.

Za najboljše rezultate so potrebno razvajanje na dnevni bazi. Da bi si to zagotovila, si bom čas zase najverjetneje morala vpisati v koledar; ravno tako kot to naredim za vse ostale opravke.

ČAS ZASE JE NAMREČ OD VSEGA NAJPOMEMBNEJŠI. A tudi najlažje si ga pač ne vzamemo. Izgovor za “izostanek” moramo opravičiti le sami pred sabo.

Ko razmišljam o preteklih nekaj mesecih, mi je popolnoma jasno, kjer sem znova izgubila “nit” z razvajanjem sebe. Ko se mi je nabralo preveč obveznosti, sem namesto, da bi kakšnem novem opravilu rekla “ne”, rajši začela zmanjševati čas zase, kar je seveda privedlo do te mere, da sem začela zmanjševati tudi čas spanja. In, evo, rezultat po nekaj mesecih: kronična utrujenost, podočnjaki in različne bolečine, ki jo spremlja napihnjenost.

Torej; znova se vprašam: Kaj bom letos naredila zase? Si želim z ritmom, ki je za moje zdravje in počutje več kot očitno neprimeren, še nadaljevati? Ali si bom dovolila sebe  - in samo sebe – postaviti na prvo mesto? Bom to zmogla narediti brez slabe vesti?

Čas je, da se navadim. Vaja dela mojstra. Vsakič mi na začetku verjetno ne bo uspelo. A sčasoma mi bo to prešlo v navado. Pri tem si bom naredila še varnostni ventil – skrb, da postavljanje sebe na prvo mesto ne prešlo v egoizem in egocentričnost. Še vedno želim biti rama za tiste, ki jih imam rada. Še vedno jim želim pomagat. In še vedno želim biti tukaj za njih. A ne za ceno svojega zdravja. Sploh ne takrat, ko njihova potreba pomoči preide v odvisnost in navado, da jaz rešujem njihove težave.

Kako se bom tega naučila? Ne vem še natančno. Kar začela bom. Najprej si bom poiskala nove hobije. In to takšne, kjer se bom gibala. Zelo rada bi plesala, a zaenkrat še nimam soplesalca. Morda bom začela tekati. Vsekakor bom pa znova začela telovaditi.

In to je novoletno darilo zame. Sebe bom začela postavljati na prvo mesto. Začela se bom razvajati. In začela se bom sprejemati točno takšno, kot sem, in se imela neskončno rada.

Kaj boste pa bi naredili samo zase v tem letu?

  • Share/Bookmark

Kategorija: dnevnice, tisto moje novo, življenje Tagi: , ,

Novoletni napitek

4 komentarjev 1.01.2011 Plujem

Sestavine:

- odmerek modrosti

- kanček norosti

- velik koš zdravja

- kopica sreče

- nešteto toplih objemov

- ogromno smeha

- brezmejna ljubezen

- veliko strastnih trenutkov in

- obilje dobrin.

Postopek:

Vse sestavine previdno zmešajte in uživajte v novem letu. :) :D :)

Če želite, lahko k sestavinam dodate tudi željo po vašem okusu. Če bodo njeni nameni pozitivni, je odličen okus zagotovljen. :) :D :)

Fotografija najdena na http://www.faqs.org/photo-dict/phrase/3653/tropical-coctail.html.

Pa veselo in barvito 2011 vam želim.

:) :D :)

Plujem

  • Share/Bookmark

Kategorija: tisto moje novo


 

Januar 2011
P T S Č P S N
« Dec   Mar »
 12
3456789
10111213141516
17181920212223
24252627282930
31  

Kategorije

od 06.02.2010

tumblr visitor stats