Dve rami, ki sta vedno na razpolago

28.11.2010

Zalivam oči s solzami in premlevam pretekle dogodke.

Zakaj se mi vse to znova dogaja? Česa še nisem dojela? Česa se še nisem naučila?

Zdi se mi, da sem znova tako utrujena. Utrujena od vseh teh zadnjih dogodkov.

Je to samo znak, da prihajajo spremembe?

Razmišljam o sebi.

Kdo sem?

Na zunaj nasmejana in sproščena. V sebi pa žalostna in prizadeta.

Počutim se tako samo. Tako zelo samo.

Samo v sebi. V svoji biti. Zdi se mi, da me nihče zares ne sliši.

Da vsi pričakujejo, da sem podporni steber, nikoli pa mene ne vprašajo, kako zares sem.

Tudi jaz čutim. Tudi jaz občutim. Tudi jaz si želim.

Želim si ljubiti in želim si biti ljubljena. Točno takšna, kot sem. Brez očitajočih pogledov in brez besed, da bom z manj kilami izgledala najboljše daleč naokrog.

Jaz sem jaz. Takšna, kot sem.

Jočem. Ihtim. Želim si objema. Toplega. Resničnega. Takšnega, ki bi me čutil. Ki bi me potolažil.

Nekoga, ki bi mu pomenila.

Nekoga, bi me preprosto razumel in “videl”. Čisto tako, kot ljudi “vidim” jaz. V njihovo bit.

Nekoga, ki bi zmogel videti preko vseh ovir in razumel vse moje ograje.

Če bi to zmogli, bi razumeli, zakaj, ko sem sama in razmišljam, gledam “resno” in se ne smejem.

In takšna sem tudi sedaj.

Sedim in tipkam te besede, zraven pa razmišljam, kaj naj naredim.

A ni tako, da so dogodki, ki te prizadenejo, najboljši pokazatelj, da si skrenil s poti?

Kaj to pomeni zame?

Naj postavim nov zid?

Ali je morda čas, da porušim vse in se znova odprem?

Tudi pred sabo. Nekje vmes sem namreč postala “resna”. Preresna. Pa ne samo, da se manj smejem. Predvsem se postala nepotrpežljiva do vseh šal, ki se mi zdijo nesmiselne.

Včasih ni bilo tako.

Dvornega norčka znam še vedno dobro igrati. In tudi motiviranje drugih mi odlično uspeva.

Samo pri sebi…ko sem sama s seboj…obstanem…v želji. V želji po nekom.

Morda je čas, da ta nekdo postanem jaz.

Da se začnem zabavati in motivirati. Sama sebe.

Da se objamem in si nastavim ramo. Pravzaprav dve. Desno in levo, ki sta mi vedno na razpolago.

Pa ne ker ni nikogar drugega. Ampak, ker se imam rada. :)

  • Share/Bookmark

V kategoriji insomnia, melodije vetra, tisto moje novo, življenje Tagi: , , ,

 

8 komentarjev Dodaj komentar

  • 1. niko  |  29.11.2010 ob 08:10

    Poskusi jeziček življenja premakniti proti optimizmu in pobožaj realnost!

  • 2. tolmun  |  29.11.2010 ob 09:12

    Ko bi si večina ljudi postavljala vprašanja, s katerimi se vsakodevno soočaš ti, bi svet definitivno bil lepši in ne tako plehek – ko mase ljudi samo drvijo za hitrimi in površinskimi zadovoljitvami. Tvojemu razmišljanju, ki skuša prodreti globlje v razmevanju zakonitosti realnosti, bi vsekakor zelo prav prišla trilogija knjig Transurfung realnosti. Toplo priporočam, notri je kup delujočih namigov, kako življenjske situacije pravilno razumeti in jih obrniti v želeno smer. http://www.transurfing.si/w/1.-prostor-razlicic,11.html Lepo bodi, LP.

  • 3. Plujem  |  30.11.2010 ob 20:37

    Plujem

    Niko – Saj sem večino časa na strani optimizma, a včasih mi pride kaka “žuta minuta”.

  • 4. Plujem  |  30.11.2010 ob 20:46

    Plujem

    Tolmun – Vsi smo tukaj s svojim namenom in zato, da osvojimo svoje lekcije. Tako plehki kot “neplehki”. Svet je za vse točno takšen, kot si ga naredimo. In v teoriji to zveni čisto preprosto. V praksi nas pa “odnesejo” misli, ki jih dostikrat zlagamo ravno tja, kamor ne želimo stopiti. Meni se zadnje dneve stvari manifestirajo tako hitro, da se je v meni očitno začelo nekaj dogajati. :) Hvala za nasvet o knjigah. Sem jih dala na seznam “wanna read”. :) Trenutno berem Načelo Lola in Svetlobne krogle. Zanimivo. :)

  • 5. NoMercy  |  30.11.2010 ob 20:53

    svet te potrebuje takšno kot si :) na tebi pa je, da to prenašaš :) lahko ali težko – svetu se =be :P

  • 6. Plujem  |  30.11.2010 ob 20:58

    Plujem

    noMercy – :) Ne prenašam, uživam. :)

  • 7. Don Marko M  |  30.11.2010 ob 22:32

    pa kaj je možno, da rakice vedno znova in znova tako poenostavljajo ? …možno, imam eno doma….. :cool:

  • 8. Plujem  |  1.12.2010 ob 22:45

    Plujem

    Marko – To bom vsekakor vzela kot kompliment. :) Sicer pa; življenje je enostavno, če ga le vidimo kot takega.

Komentiraj

potrebno

potrebno ne bo objavljen

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

Dovoljeni so naslednji HTML ukazi:
<a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>

Trackback na to objavo  |  Prijavi se na RSS komentarjev


 

November 2010
P T S Č P S N
« Okt   Dec »
1234567
891011121314
15161718192021
22232425262728
2930  

Kategorije

od 06.02.2010

tumblr visitor stats