Undo gumb v realnem življenju

6.10.2010

Po turbuletnih tednih, ko se je dogajalo skoraj vse, od dobrega do slabega, sem znova priplula v zavetje svojega dragega bloga.

Ne, nisem ga pozabila. Le moči nisem imela, da bi vanj sproti zapisovala vse misli, ki so se mi pretakale po glavi. Bila sem enostavno preutrujena. Več kot 12 (včasih celo 19) urne obveznosti so me kljub izzivom, ki so mi jih ponujale, fizično izredno izčrpale, tako da sem ob večerih med rjuhe padla kot klada in tiste 4-5 ur prespala (dobesedno) na istem mestu.

Nocoj pa po dolgem času ne morem zaspati. Delno je razlog v tem, da sem se preko dneva dovolj naspala (končno :) ), delno pa v skrbeh, ki sem si jih po čisti nepremišljenosti znova pridelala. Preko dneva sem se sicer zamotila s prebiranjem knjig, ko sem pa zlezla pod odejo, so se misli začele kopičiti samo v eno smer; to je v besede oz. odločitev, s katero sem si znova naredila zmedo. Jej. Nisem nikogar užalila, sem se pa nehote spravila v neugoden položaj.

Sedaj razmišljam, kako zmedo popraviti, oz. jo odpraviti. Hkrati pa se poigravam še z idejo, kako bi bilo, če bi v življenju imeli možnost “undo” gumba. :) Mamljiva ideja, ki je zares “živa” lahko samo v domišljiji (pa še to le za kratek čas). A vendar; za hip pomislimo, kako bi bilo, če bi ljudje imeli neomejen dostop do tega gumba? Glede na naravo ljudi je jasno, da bi na svetu vladala še večja zmeda, oz. sveta sploh ne bi bilo, ker zaradi neprestanih sprememb ne bi mogel obstajati. Vse in vsi smo namreč povezani.

Kako bi pa bilo, če bi ljudje imeli trikrat v življenju možnost, da uporabimo gumb “undo”. Kdaj bi ga uporabili? Glede na to, da bi vedeli, da imamo tri možnosti, bi verjetno dve pokurili nekje do 30, 40 leta, zadnjo pa bi si “pustili” za kasneje.

Kaj pa, če bi imeli samo eno možnost, da uporabimo “undo” gumb? Kdaj bi ga uporabili? Mnogi verjetno nikoli, ker bi ga ves čas hranili za “resnično tragedijo”. In kaj lahko iz tega povzamem?

Da je večina problemov, s katerimi se srečujemo dnevno, enostavno premostljivih. In da v večini sploh niso tako tragični, kot se nam morda najprej, ko smo z njimi soočeni, zdijo.

Zakaj pa potem dostikrat tako težko najdemo pot iz labirinta problema?

Ker ne zmoremo videti preko meja običajnega razmišljanja. Največja ovira na poti umiritve pa smo mi sami. Še posebej zato, ker probleme s tem, ko jih imenujemo probleme, delamo še večje. In občutek, da so nepremagljivi, je še močnejši. Veliko bolj suvereno se lahko lotimo reševanja, če probleme preimenujemo v izzive. Izzive, ki nas naučijo nove lekcije.

In ravno tako mojo današnjo nepremišljenost poskušam videti jaz.

Ker se mi je nekaj podobnega že zgodilo, sem si danes situacijo pogledala od blizu. Ugotovila sem, da  moje komunikacijske spretnosti “odpovejo”, ko imam do nečesa odpor. Takrat se brez premisleka hitro odločim, vendar to ne naredim intuitivno, ampak z željo po najlažjem izhodu. Kar pomeni, da poskušam najti rešitev, ki je v tistem trenutku najbolj mamljiva, ni pa nujno dolgoročno gledano zame najbolj optimalna. Kaj torej narediti?

Trenutno situacijo bom jutri poskusila rešiti z novim pogovorom. V prihodnje pa poslušala svoj notranji glas in že od začetka odklanjala situacije in dogodke, ki mi ne omogočajo odličnega počutja in veselja.

  • Share/Bookmark

V kategoriji insomnia, melodije vetra, tisto moje novo, življenje Tagi: , , ,

 

10 komentarjev Dodaj komentar

  • 1. Dajana  |  6.10.2010 ob 08:41

    Dajana

    “Zakaj pa potem dostikrat tako težko najdemo pot iz labirinta problema?”

    Ker se koncentriramo na problem, ne na rešitev. In ko bo prišla rešitev problema, bo že spet nov problem. ;) In nikoli ne bomo problemov rešili do konca. Vedno bodo novi in novi in novi. Zato smo večni in zato Vesolje ekspandira.

    Predlagam knjigo: Vrtinec – Esther in Jerry Hicks :)

  • 2. Plujem  |  6.10.2010 ob 09:36

    Plujem

    Dajana – Zanimiva razlaga. In hvala za predlagano knjigo.

  • 3. Gaj  |  8.10.2010 ob 09:38

    Undo gumba v našem življenju ni. Pika. Nekatere reči lahko popravimo, nekatere ne. Večina naših dejanj pusti trajne posledice. Vedno pa se lahko vsaj opravičimo, če se seveda imamo komu.

    Vedno pa lahko žačnemo znova, nikoli ni prepozno, vedno lahko svoje življenje začnemo izbolšavati…vedno…vse dokler nas smrt ne dohiti. Zato ne čakajmo, Vem lahko je to napisati, narediti pa je težko…tudi zame seveda.

  • 4. Don Marko M  |  9.10.2010 ob 09:07

    No, jaz pa mislim in vem, da ima vsak od nas možnost uporabe undo gumba praktično za večino primerov. Včasih tudi 2x. Nekateri celo 3x za isto zadevo. A problem je, ker gumba nekateri ne vidijo niti če jih po nosu kresne. Nekateri pa ga nočejo videti. Včasih je pač enostavneje iskati odgovor tudi tam, kjer je že več kot jasno zapisan.

  • 5. tam nekje  |  23.10.2010 ob 15:33

    Undo oz. rewind gumb,…če bi obstajal, bi ga definitivno uporabil. Pravijo, da si vsak zasluži še eno priložnost.Čeprav jaz mislim drugače.

    Lp Plujem

  • 6. Plujem  |  27.10.2010 ob 20:59

    Plujem

    Gaj – Da, seveda tega gumba ni. In prav je tako. Tako se vsaj učimo odgovornosti. In da. Strinjam se. Vedno lahko začnemo z nova. Smrt je pa samo nov začetek. :)

  • 7. Plujem  |  27.10.2010 ob 21:02

    Plujem

    Marko – Hm. Res, da dostikrat ne vidimo tistega, kar imamo pred nosom. A tudi, če gledam nazaj pravega undo gumba ne vidim. Res pa je, da so vedno poti, da se situacija razreši. A vseeno me zanima, kakšen undo gumb si ti mislil.

  • 8. Plujem  |  27.10.2010 ob 21:06

    Plujem

    Tam nekje – Tole pa zveni tako žalostno…če si ti tisti, ki si želi še eno priložnost, ti držim pesti. Je pa tako, vsaj jaz mislim, da se reči, ki so za nas odlične, vedno odlično tudi zgodijo. Jaz se sicer tudi strinjam, da si vsak zaslui še eno priložnost, a vendar je pri vseh odločitvah najbolje poslušati srce.

  • 9. tam nekje,...  |  28.10.2010 ob 19:03

    Bilo je precej dolgo obdobje v mojem življenju, ki je zdaj za mano.Čeprav si še vedno včasih zaželim, da bi bilo drugače.Da bi začel še enkrat.Čeprav po drugi strani, me je pa prav to obdobje naredilo takega, kot sem.Sem močnejši, čeprav globoko v sebi še vedno žalosten.In če tako pomislim, je že prav, da je (bilo) tako. Ampak,…vedno je lahko lepše.Kajne?

  • 10. Plujem  |  28.10.2010 ob 22:26

    Plujem

    tam nekje – Izkušnje nas krepijo, žalost pa je veriga, ki nas drži v preteklosti. Včasih se bojimo stopiti naprej, ker ne vemo, kaj nas čaka. A čaka nas vedno le tisto, kar se v glavi sprašujemo.

Komentiraj

potrebno

potrebno ne bo objavljen

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

Dovoljeni so naslednji HTML ukazi:
<a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>

Trackback na to objavo  |  Prijavi se na RSS komentarjev


 

Oktober 2010
P T S Č P S N
« Sep   Nov »
 123
45678910
11121314151617
18192021222324
25262728293031

Kategorije

od 06.02.2010

tumblr visitor stats