Arhiv za mesec Oktober 2010

Undo gumb v realnem življenju

10 komentarjev 6.10.2010 Plujem

Po turbuletnih tednih, ko se je dogajalo skoraj vse, od dobrega do slabega, sem znova priplula v zavetje svojega dragega bloga.

Ne, nisem ga pozabila. Le moči nisem imela, da bi vanj sproti zapisovala vse misli, ki so se mi pretakale po glavi. Bila sem enostavno preutrujena. Več kot 12 (včasih celo 19) urne obveznosti so me kljub izzivom, ki so mi jih ponujale, fizično izredno izčrpale, tako da sem ob večerih med rjuhe padla kot klada in tiste 4-5 ur prespala (dobesedno) na istem mestu.

Nocoj pa po dolgem času ne morem zaspati. Delno je razlog v tem, da sem se preko dneva dovolj naspala (končno :) ), delno pa v skrbeh, ki sem si jih po čisti nepremišljenosti znova pridelala. Preko dneva sem se sicer zamotila s prebiranjem knjig, ko sem pa zlezla pod odejo, so se misli začele kopičiti samo v eno smer; to je v besede oz. odločitev, s katero sem si znova naredila zmedo. Jej. Nisem nikogar užalila, sem se pa nehote spravila v neugoden položaj.

Sedaj razmišljam, kako zmedo popraviti, oz. jo odpraviti. Hkrati pa se poigravam še z idejo, kako bi bilo, če bi v življenju imeli možnost “undo” gumba. :) Mamljiva ideja, ki je zares “živa” lahko samo v domišljiji (pa še to le za kratek čas). A vendar; za hip pomislimo, kako bi bilo, če bi ljudje imeli neomejen dostop do tega gumba? Glede na naravo ljudi je jasno, da bi na svetu vladala še večja zmeda, oz. sveta sploh ne bi bilo, ker zaradi neprestanih sprememb ne bi mogel obstajati. Vse in vsi smo namreč povezani.

Kako bi pa bilo, če bi ljudje imeli trikrat v življenju možnost, da uporabimo gumb “undo”. Kdaj bi ga uporabili? Glede na to, da bi vedeli, da imamo tri možnosti, bi verjetno dve pokurili nekje do 30, 40 leta, zadnjo pa bi si “pustili” za kasneje.

Kaj pa, če bi imeli samo eno možnost, da uporabimo “undo” gumb? Kdaj bi ga uporabili? Mnogi verjetno nikoli, ker bi ga ves čas hranili za “resnično tragedijo”. In kaj lahko iz tega povzamem?

Da je večina problemov, s katerimi se srečujemo dnevno, enostavno premostljivih. In da v večini sploh niso tako tragični, kot se nam morda najprej, ko smo z njimi soočeni, zdijo.

Zakaj pa potem dostikrat tako težko najdemo pot iz labirinta problema?

Ker ne zmoremo videti preko meja običajnega razmišljanja. Največja ovira na poti umiritve pa smo mi sami. Še posebej zato, ker probleme s tem, ko jih imenujemo probleme, delamo še večje. In občutek, da so nepremagljivi, je še močnejši. Veliko bolj suvereno se lahko lotimo reševanja, če probleme preimenujemo v izzive. Izzive, ki nas naučijo nove lekcije.

In ravno tako mojo današnjo nepremišljenost poskušam videti jaz.

Ker se mi je nekaj podobnega že zgodilo, sem si danes situacijo pogledala od blizu. Ugotovila sem, da  moje komunikacijske spretnosti “odpovejo”, ko imam do nečesa odpor. Takrat se brez premisleka hitro odločim, vendar to ne naredim intuitivno, ampak z željo po najlažjem izhodu. Kar pomeni, da poskušam najti rešitev, ki je v tistem trenutku najbolj mamljiva, ni pa nujno dolgoročno gledano zame najbolj optimalna. Kaj torej narediti?

Trenutno situacijo bom jutri poskusila rešiti z novim pogovorom. V prihodnje pa poslušala svoj notranji glas in že od začetka odklanjala situacije in dogodke, ki mi ne omogočajo odličnega počutja in veselja.

  • Share/Bookmark

Kategorija: insomnia, melodije vetra, tisto moje novo, življenje Tagi: , , ,


 

Oktober 2010
P T S Č P S N
« Sep   Nov »
 123
45678910
11121314151617
18192021222324
25262728293031

Kategorije

od 06.02.2010

tumblr visitor stats