Bistvo je v nas samih

10.09.2010

Danes so mi v isti sapi povedali, da delam napako, ker vse jemljem na svoja ramena, hkrati pa so mi še sami dodali nekaj bremen. Ampak, ker sem to prepoznala, mi je šlo kar malo na smeh, ko sem to osebo gledala, kako noče slišati, kar ji pravim in noče sprejeti, da je lahko na njeni strani kaj narobe. Sicer me je celotna situacija vseeno prizadela, ker sem pač takšne sorte in še nisem vzpostavila močnega zidu, ki bi odbil takšne nebodigatreba dogodke, zato sedaj razmišljam, kako naj te negativne misli sprostim.

Na eni strani občutim jezo, po drugi pa mi je hudo. Pomislila sem tudi, če je prav, da sem se sploh zapletla v takšno situacijo. A ker sem v zadnjih dneh prepoznala, da veliko stvari tlačim v sebe, se mi zdi prav, da sem povedala. Četudi sem nazaj dobila upor in odpor. Ampak to so že njihove stvari.

Zanimivo je opazovati ljudi, ki se repenčijo in ti ne pustijo, da dokončaš misli, hkrati pa so sami prepričani, kako si ti tisti, ki jim ne pustiš, da se izrazijo.

No, ta oseba se je več kot izrazila. Na vseh vidikih.

In kaj narediti v takšnih situacijah?

Najprej sem se poskušala umiriti. Ves čas sem razmišljala o dihanju in poskušala umirjeno in globoko (trebušno) dihati. Umirjala sem tudi glas in se nisem odzivala na vse provokacije, ki so bile izrečene na drugi strani. A še bom rabila izkušnje, da bom zmogla obvladati vsakega sogovornika brez kakšnihkoli lastnih slabih občutkov.

Več kot očitno je to moj izziv za prihodnje tedne.

In pa, kako se soočiti z neprijetnimi situacijami. Do sedaj je bilo vedno tako, da sem ob prvih neprijetnih občutkih zbežala. Da. Dobesedno zbežala. Nisem se želela ukvarjati s takšnimi ljudmi (kaj šele s svojimi odzivi) in sem šla rajši drugo pot.

Danes sem končno dojela lekcijo.

Bistvo je v meni.

Slika je namreč več kot jasna. Podobne situacije so se mi zgodile že večkrat, vedno z drugimi ljudmi, v drugih okoliščinah. Edina stalnica sem bila jaz, kar pomeni, da je učenje (v mojih očeh) namenjeno meni.

Zato se želim ukvarjati s sabo, svojimi občutji, odzivi in s svojim duhovnim napredkom. Situacijo in ljudi, ki so me naučili to pomembno lekcijo, pa želim sprejeti kot pozitivno in koristno. Sicer bo za to potrebno še nekaj truda – predvsem pri iskanju načina, kako to narediti – a cilj je takšen. Istočasno pa si želim znova postaviti trdno, realno (in ne naduto) samopodobo, ki me bo ohranjala mirno in zadovoljno.

Amen (kot potrditev, brez verskih pridihov).

  • Share/Bookmark

V kategoriji dnevnice, tisto moje novo, vremenska slika, življenje Tagi: , , ,

 

2 komentarjev Dodaj komentar

  • 1. Gaj  |  27.09.2010 ob 08:49

    Tudi jaz sem pod ta zapis hotel pred 14 dnevi dati le amen, vendar ko sem ga danes še enkrat prebral pa nisem več prepričan v celoti… Ne vem zakaj, ampak vidim nevarnost, da se začneš vrteti le okoli samega sebe…

    Sicer pa kje si zadnje tedne, upam da nimaš prevelikih težav z zdravjem. Vse dobro!

  • 2. Plujem  |  6.10.2010 ob 09:35

    Plujem

    Gaj – Všeč mi je tvoj pomislek. Sem po tem, ko sem prebrala tvoj komentar tudi sama pomislila na to. Zaenkrat še ni nobenih znakov, da bi se vrtela le okoli same sebe. Vseeno pa hvala za opozorilo. V zadnjih tednih sem bila zaposlena na polno. Zdravje se vrača, čeprav trenutno ni briljantno. Upam, da si ti v redu. Tudi tebi vse dobro.

Komentiraj

potrebno

potrebno ne bo objavljen

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

Dovoljeni so naslednji HTML ukazi:
<a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>

Trackback na to objavo  |  Prijavi se na RSS komentarjev


 

September 2010
P T S Č P S N
« Avg   Okt »
 12345
6789101112
13141516171819
20212223242526
27282930  

Kategorije

od 06.02.2010

tumblr visitor stats