Poetska filmska ljubezen tudi v resničnem življenju?

10.08.2010

V filmih je vse tako rožnato. Vse stresne situacije so zaključene z objemi, poljubi, razumevanjem in sočutjem. Tudi ljubezen se vedno zgodi. In to povsem nepričakovano ter takrat, ko je glavni lik obdan z žalostjo, brezizhodnostjo in osamljenostjo, kar gledalce običajno navdaja z upanjem.

Kaj pa v resničnem življenju?

Kljub temu, da se jasno zavedam, da so filmi zgolj slikovna iluzija, se včasih vprašam, ali je poetska filmska ljubezen možna tudi v resničnem življenju? Je ljubezen lahko tako idelana, kot jo prikazujejo filmi? Ali lahko najdemo partnerja, s katerim si pomenimo “vse na svetu”? Ali smo z nekom lahko brezmejno srečni, brez prevar in prepirov?  Ali pa nam ustvarjalci filmov zaradi večjega dobička poskušajo glavo/misli napolniti le z nekimi praznimi željami in upanjem, ki morda sploh ne obstajajo?

Če se za hip ustavim samo ob tem, da filmi prikazujejo, da v naše življenje pride prava oseba ravno takrat, ko smo najbolj na dnu, se sprašujem, koliko nižje pravzaprav sploh še lahko grem. Da, vem. Nikoli nismo tako nizko, da ne bi mogli biti še nižje in nikoli nismo tako visoko, da ne bi mogli višje. A vseeno. Sprašujem se, zakaj se mi ne zgodi. Kaj moram še spremeniti? Kaj moram še dojeti?

Če gledam dogodke, ki so se zgodili v zadnjih 3 dneh, se mi zdi, da gre samo še navzdol. A vendar gre verjetno navzgor. Dolgoročno gledano. Vsi namreč “rastemo”, dozorevamo. Vsaj “življenjske teorije” nas tega učijo. A kvaliteta življenja upada. Duševna kvaliteta. Ljudje postajajo vse bolj plitki, kar ob vseh idealih, s katerimi nas bombandirajo mediji, niti ni čudno. Potem pa so mnogi šokirani, koliko je v zadnjem obdobju ločitev, čeprav je to pravzaprav pričakovano stanje.

Večina vez se začne izključno zaradi fizične privlačnosti. In ko se med poliže, partnerja šele ugotavljata, če sta za skupaj. Nekateri se resnično najdejo in so srečni, drugi pa ugotovijo, da s partnerjem po tem, ko ugotovijo, da “začetni” fizični izgled ni večen, nimajo več nič skupnega. Takrat imajo tri variante: ali živeti s partnerjem, a mimo njega in se npr. zapijati; ali imeti stalne avanture; ali pa se ločiti. Ker je pred mnogimi leti ločitev pomenila nekaj slabega, nesprejemljivega, so ljudje v vezi vztrajali, četudi se niso več ljubili. V sedanjosti, ko so ločitve pravzaprav “in”, pa se zdi, da se ljudje ločujejo kot po tekočem traku. Kar vodi k temu, da sedaj še več ljudi stremi k pravi ljubezni.

In kaj je prava ljubezen?

So to dogodki, ki jih prikazujejo romatične komedije? Ali se za pravo ljubezen šteje že to, da nekoga sprejmeš z vsemi njegovimi napakami vred, ga nočeš zamenjati, ga ne varaš in se z njim počutiš zadovolj(e)nega?

Kdaj se ljudje pravzaprav počutimo srečne?

Saj smo lahko srečni sami s sabo. A iskreno, sreča v dvoje je nekaj povsem drugega. A ne? Saj si lahko sam sebi dovolj, a tako, kot te lahko po hrbtu poboža nežna partnerjeva roka, se sam nikoli ne moreš.

Omeniti pa je potrebno, da so na račun svetovne potrebe po poetski ljubezni s filmskih platnov na svoj račun prišle tudi različne “novodobne” teorije, ki s svojimi posegi v okolje in misli poskušajo ljudem “pomagati”, da najdejo pravo ljubezen.

Evo, priznam. Ko sem pred časom opremljala stanovanje, sem si (me ni sram priznati) omislila tudi nekaj znamenj ”partnerstva”. To ne pomeni, da imam polno srčkov, temveč da imam veliko stvari “v dvoje”. Govorim o dekorativnih zadevah, seveda. A po več mesecih lahko jasno potrdim, da vsi ti novodobni napotki, s čim si polniti misli, o čem razmišljati in s čim se “obdati”, da se zgodi, pri meni ne delujejo, ali pa jih ne “izvajam” pravilno. Še vedno se namreč ni nič zgodilo. Pravzaprav niti na obzorju še ničesar ni.

Je pa res, da misli, ki jih oddajamo nevede, privlačijo dogodke, ki jih pravzaprav nočemo. Tako da, kot izgleda, te teorije le držijo. Ko sem pred časom razmišljala, da sem pravzaprav že stara, in da je čas, da se že nekdo prikaže, me je naslednji dan na bazenu osvajal kakšnih 75 let star dedek, ki je pred leti moral biti glasen ženskar.

Odgovor na to, kako najti ljubezen svojega življenja, je torej verjetno v tem, da si preprosto srečen sam s sabo. Da se v popolnosti sprejmeš. In da si zadovoljen s tem, kar si in kar imaš.  Človeška potreba po denarju in moči je prinesla veliko praznine v življenje. Veliko slabe volje. Jeze. Prevar. In bolečih situacij. A filmi ta del življenja redko prikazujejo. Kadar pa ga, ga zaključijo srečno. Kar je na nek način pohvalno. Z lepimi zaklučki ustvarjajo lepe misli. Lepe misli pa so potrebne za lepe dogodke v realnem življenju.

Ko razmišljam o vezicah, ki sem jih imela v preteklosti, mi je popolnoma jasno, kakšno vlogo je imel vsak izmed njih.  Vsak mi je prinesel svojo lekcijo in vsak je bil v tistem času odraz mojih misli.

Moč misli torej deluje. Je pa kljub temu še en “haklc”. Za pravo ljubezen morata biti pripravljena oba, če gremo po teoriji sorodnih duš. Dokler nista oba pripravljena, se ljubezen ne more zgoditi in toliko časa eden čaka. Kar kruto se tole sliši, a verjetno je smiselno. Vseeno pa si ob trenutkih, ko sem vesela ali žalostna želim toplega, ljubečega objema, ter si zaželim, da bi tisti pravi že prišel. Zdi se mi, da sem že pripravljena. Pripravljena na ljubezen. Tisto pravo. Ki je globoka. Ki je čutna. In ki presega vse filmske upodobitve, ker je večna.

  • Share/Bookmark

V kategoriji insomnia, ljubeznice, ona-on, tisto moje novo, življenje Tagi: , , , ,

 

20 komentarjev Dodaj komentar

  • 1. nevenka  |  10.08.2010 ob 05:51

    nevenka

    Sreča je odvisna od naših kriterijev, od izpolnitve pričakovanj. Če je človek sposoben pogleda v resnično življenje, ne idealizira tako zelo, več stvari sprejme kot nekaj kar je treba prebroditi, ne da bi se življenje zaradi tega sesuvalo. V tej fazi vidim osebno odgovornost za srečo. Kar pa seveda ne pomeni, da bi človek moral iti preko vsega in se na koncu počutiti še srečnega. To pa ne. Pri psihologih večkrat naletim na opredelitev romantična ljubezen, ta naj bi imela visoka pričakovanja ob hkratni zaslepljenosti…Ta je dostikrat skladna s pregovorom, kdor visoko leta, nizko pade. Razočaranje sledi skoraj nujno. Reši te samo čudež. Filmi s srečnimi konci, pa človeka terapirajo. So tolažba obupanim. Resnica je vedno nekje vmes. Dejstvo je, da so nekateri ljudje res srečnejši od drugih, tudi če se za to niso posebno zavzemali. Tako pač je, od vedno.

    Jaz mislim, da smo sami s seboj lahko samo zadovoljni, s človekom s katerim nas druži ljubezen, pa srečni. In če bi bila resnična ljubezen pogosta, bi bilo veliko več ljudi srečnih. Večina je le zadovoljnih in si sploh ne želijo več. Sprijaznijo se. Poet se ne sprijazni. Ti lahko povem iz prve roke :-)

  • 2. Plujem  |  11.08.2010 ob 21:47

    Plujem

    Nevenka – Tole si pa res odlično zapisala. Se popolnoma strinjam. Res je, če bi bilo bilo več pravih ljubezni na svetu, bi bilo veliko več ljudi srečnih in posledično bi bil svet verjetno lepši. A kot kažejo trendi, se večina zaradi zaslepljenosti z ideali, ki ne obstajajo, pravi ljubezni še oddaljuje.

  • 3. Špelca  |  15.08.2010 ob 19:26

    Ja, Nevenka je to povedala enkratno :)

  • 4. Gaj  |  17.08.2010 ob 14:29

    Plujem: dokaj redno prebiram tvoj blog. Za komentarje si že dolgo nisem vzel časa. In reči moram da te občudujem, zelo občudujem. Ti si punca za ožent, resnično :) Sploh mi ji jasno kako to, da si še sama??? Toliko iskanja, hrepenenja, čustev, iskrenosti, ljubezni, odprtosti…imaš v sebi. Mislim da bi s tabo bilo prav lepo živeti…

    Sicer pa filmska ljubezen obstaja samo v filmih, po mojem mnenju. Realnost je pač realnost (beri drugačna), včasih zelo težka ampak tudi zelo fina, če jo le znamo živeti. Da ni lahko resnično ljubiti, je pa zelo lepo.

    Vse dobro ti želim :)

  • 5. Plujem  |  17.08.2010 ob 23:16

    Plujem

    Špelca – Ja. :) Se je pa lepo takole o ljubezni zamisliti. A ne? :) Upam, da si v redu in da ti stvari tečejo tako, kot si želiš. Držim pesti. :)

  • 6. Plujem  |  17.08.2010 ob 23:21

    Plujem

    Gaj – Lepo, da si se znova oglasil. Sem že tuhtala, kaj se dogaja s tabo. Upam, da si v redu. Hvala za vse lepe besede. Mi je bilo kar toplo ob branju. Ampak zaenkrat še nisem spoznala takšnega, s katerim bi se ujela na toliko področjih, da bi želela ostati skupaj. In veš, jaz verjamem, da je ljubezen, ki preseže tisto, ki je prikazana v filmih, mogoča tudi v realnosti. In to zato, ker je večna, če se najdeta “taprava dva”. Tudi tebi želim vse lepo. Predvsem pa veliko ljubezni.

  • 7. noah  |  18.08.2010 ob 01:57

    noah

    Nekje sem prebral: ljubezen je ali pa jo ni, ne da se jo kupiti niti izprositi :lol:

  • 8. Gaj  |  19.08.2010 ob 08:37

    Ja ja sem vredu :) ,pred časom sem zamenjal služboo, ker delat pa nič bit plačan pa res ne gre predolgo, kajne. Sicer pa včeraj sem se malenkost poškodoval, pa so me hitro pokrpal, tko da se že cel in OK. Da seveda imaš prav, ljubezen v filmih je le prikaz, je le fikcija. Ljubezen je v realnosti lahko in tudi velikokrat je veliko večja kot je v filmih, ampak je pa ljubezen v real life drugačna. Vedno znova se moraš borit sam s sabo in truditi za ljubezen, za ljubljeno osebo… življenje je pač vedno polno preiskušenj.n Mislim, da je največji problem ljubezni neiskrenost, tu tudi jaz dostikrat odpovem… Sicer imam pa kar srečo (ali kaj drugega)v življenju, glede na vse svoje napake, ki sem jih že naredil. Vendar se vedno znova trudim zbolšati, tudi v ljubezni. Tudi tebi želim veliko ljubezni.

  • 9. Plujem  |  19.08.2010 ob 10:29

    Plujem

    Noah – Točno tako. :)

  • 10. Plujem  |  19.08.2010 ob 10:39

    Plujem

    Gaj – Iskrenost je temelj, ja. Dolgoročno sicer začne pokati po vseh šivih. Se pa iz napak učimo, oz. vsaj naj bi se. Tako namreč lahko dosegamo vedno več in boljše uspehe ter začutimo pravo ljubezen. Delati brez plačila vsekakor ni sprejemljivo. Želim, da si v novi službi maksimalno zadovoljen. Držim pesti, da čimprej pozdraviš svojo poškodbo in upam, da ni kaj hujšega. Srečno, predvsem pa polno ljubezni in dobrega počutja. :)

  • 11. Gaj  |  19.08.2010 ob 12:39

    Hvala za dobre želje, mi ni nič hudega tako da sem že skoraj polno v pogonu. Pri iskrenosti pa jaz vidim problem tudi v tem, da jo dostikrat sami zatiramo v drugem. Če naprimer otroku rečemo, da nekaj za nas ni sprejemljivo, da je to res nekaj groznega, nekaj kar nikoli ne bi prenesli ali odpustili, potem nam otrok sigurno ne bo povedal ko bo naredil nekaj takega. Podobno je med odraslimi.

    No saj sem vedel, da ne smem komentirati tvojih zapisov, ker potem ne znam nehati.

  • 12. Plujem  |  19.08.2010 ob 13:08

    Plujem

    Gaj – Točno tako. Zaradi vnaprej obsojajočih dejanj lahko uničimo spontanost, direktnost in občutek sprejetosti v vsakem odnosu. Odrasli bi morali biti toliko dozoreli, da bi razumeli, kako njihove nepremišljene besede in obsojajoče razmišiljanje vpliva na otroka. Ti kar komentiraj, kje pa piše, da moraš nehati. :)

  • 13. Gaj  |  19.08.2010 ob 13:16

    jaz vem da moram nehati…ker mi gre preveč časa za to :)

  • 14. Plujem  |  19.08.2010 ob 13:51

    Plujem

    Gaj – To pa se strinjam. :)

  • 15. Gaj  |  3.09.2010 ob 07:48

    Samo še ena opazka, pregovor pravi: Kdor izbira izbirek dobi. sej nočem reči da to velja zate, a vendar obstaja nevarnost, če človek preveč pričakuje takoj. In še to starejši ko smo bolj smo kritični do drugih, ali drugače bolj s trezno glavo razmišljamo in se težje odločimo za nekoga. Parterski odnos je delo na dolgi rok, začetna zaljubljenost mine in potem je lahko zelo daleč filmska ljubezen, pa to ne pomeni da se dva nimata rada. Za pravo ljubezen je treba trdo delat in velikokrat tudi dolgočasa delat, na obeh straneh seveda. Govorim iz lastnih izkušenj. In ne verjamem v to, da se dva zaljubita, pomožnosti hitro poročita in neprestano srečno živita do konca svojih dni…

  • 16. Plujem  |  5.09.2010 ob 22:59

    Plujem

    Gaj – Na to so me že opozorili. :) Ampak na silo nikoli ni nič dobro. Sploh pa ne ljubezen. Seveda je ljubezen potrebno ves čas zalivati – saj je vendar kot rožica. A vseeno mora na začetku biti “klik”, da se vse sploh lahko začne. :) Veš, jaz pa verjamem v to, da lahko dva srečno živita do konca svojih dni – le dva prava se morata najti. :)

  • 17. Gaj  |  7.09.2010 ob 09:48

    Oj plujem, saj tudi jaz verjamem da lahko dva srečno živita do konca svojih dni, saj prav to jaz skušam dokazati pri sebi :) Vendar pa ne verjamem, da dva stalno živita v neki blaženi sreči, kot hočejo to pokazati nekateri filmi, tega res ne verjamem. Namreč realno življenje je polno preiskušenj in v odnosu dveh pride tudi do slabih dni, do prepirov, jeze… to je REAL LIFE. Tukaj se ljudje samo razlikujemo po tem ali zanamo iti preko tega, ali iz tega morda potegnemo kaj novega, se česa naučimo itd. In se imamo potem še rajši in smo še bolj srečni, da živimo s svojo ljubljeno osebo.

    Res je kar praviš, pri ljubezni na silo ne gre, vendar pa jaz opozarjam, da ko si mlad (kdo bi rekel tudi da ko si mlad in neumen :) ) se hitreje zaljubiš in prepustiš čustvom, starejši ko si pa človek postane bolj previden, preračunljiv, morda tudi realen, preveč vidi neke strahove, to pa je lahko tudi usodno za začetek nekega partnerstva. Da in res je tudi to: možnosti je dosti manj. PLUJEM, vendar kar pogumno naprej, ker ti si človek, ki imaš saj po moje, stvari v glavi na pravem mestu in res bo lahko zadovoljen tisti, ki te bo dobil in upam da te bo tudi vreden. Saj res, je zdravje kaj bolje?

  • 18. Jernej  |  9.09.2010 ob 10:25

    Kdor izbira, dobi izbirek? To je samo prepričanje. Psihološka igrica nekaterih, ko v svoji “kontrolomaniji” poskušajo zmanipulirat druge, da bi delali po njihovo. Najpogostejše fraze: “Kako si lahko tak/a?” Ali pa: “Saj hočem le najboljše zate.” Ja. Po tvojih zamislih, ki ne upoštevajo moje osebe. Ustvarjanje navideznega pomanjkanja naj bi povzročilo paniko in mrzlično iskanje partnerja samo zato, da bi zadovoljili umetno ustvarjeno potrebo, ki je zrastla na zelnikih okolice. Zakaj bi morali žrtvovat svoj dušni mir zato, da bi drugi živeli zadovoljno? Naj za konec na en pregovor odgovorim z drugim. Vzamite ga v malenkost prenesenem pomenu: “Za vsako rit se palica najde.” Z dodatkom: “In nič hudega ni, če se ne.” Človek mora najprej sam s sabo dobro živet, preden se odloči, ali si bo v življenje vnesel dodatne komplikacije.

  • 19. Plujem  |  10.09.2010 ob 00:15

    Plujem

    Gaj – Seveda so tudi nesoglasja del življenja in ravno njihovo razreševanje pokaže, če sta dva res “za skupaj”. Res je to, z leti postajam vse bolj zahtevna, se mi zdi. Čeprav jaz temu ne pravim, da bom dobila izbirek v negativnem smislu, našla bom le tistega, ki bo res pravi. Izbira partnerja v malo zrelejših letih je prednost, amapk le, če poznaš sebe, svoje želje in veš, kaj želiš in zmoreš ponuditi drugemu. :) Hvala za kompliment. Danes še posebej dobro dene. Sem imela naporen dan. Zdravje…ni bolje in pregled, ki sem ga imela danes je bil zaradi odnosa zelo neprijeten. Ampak…verjamem, da bo kmalu odlično.

  • 20. Plujem  |  10.09.2010 ob 00:23

    Plujem

    Jernej – Veš, nekateri si partnerja dejansko želijo in ga ne najdejo. In želijo si ga zaradi sebe in ne za to, da bi zadovoljili druge. Se pa strinjam, da je precej tudi takšnih, ki jih biološka ura kliče le, “ker je po družbenih reglcih sedaj že čas”.

Komentiraj

potrebno

potrebno ne bo objavljen

Dovoljeni so naslednji HTML ukazi:
<a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>

Trackback na to objavo  |  Prijavi se na RSS komentarjev


 

Avgust 2010
P T S Č P S N
« Jul   Sep »
 1
2345678
9101112131415
16171819202122
23242526272829
3031  

Kategorije

od 06.02.2010

tumblr visitor stats