Arhiv za mesec Avgust 2010

Prva svečka :)

18 komentarjev 29.08.2010 Plujem

Moj blog danes praznuje prvi rojstni dan. :)

V enem letu sem objavila 223 zapisov; še 207 jih je med osnutki. :)

Med objavljenimi so bili največkrat prebrani:

  1. Ali ženske res stanemo?
  2. Moški, njihovi centimetri in duracel zajčki
  3. Danes zjutraj sem ga pa čutila
  4. Kako pa lahko nekateri preživijo samo z nekaj 100 euri?
  5. Ne glej mi pod kiklo!
  6. Gladka ali kosmata?
  7. Gola telesa za boljše vreme?
  8. Zdravo za želodček in rito
  9. Tečka sem.
  10. Mokra, s hitrim pulzom

Med vsemi zapisi je moj najljubši “Kje si?“, ki se dotika ljubezni mojega življenja. Ljubezni, ki je še nisem spoznala, a vem, da že hodim v njegovo smer. :)

Statistika (od 02.09.2009) je zabeležila 61.140 obiskovalcev, ki so si ogledali 91.778 strani. :)  Skupaj z mojimi je bilo objavljenih 2.838 komentarjev. Največ na “Ne, pomeni ne in pika!“, “Ali ženske stanemo?” ter ”Moški, njihovi centimetri in duracel zajčki“. :D

Ker ob bloganju še vedno maksimalno uživam, sem prepričana, da bom ustvarila še kar nekaj zapisov. :) Sploh zato, ker je blog zame “vedno tukaj”. Pisanje pa me pomirja, umirja in sprošča. ;) Bom pa v prihodnosti zaradi pomanjkanja prostora (Siol nam nudi le 50 MB) morala verjetno razmisliti o selitvi bloga na drugo lokacijo.

A zaenkrat ostajam še tukaj. In v isti “obleki”, ker le ta nudi arhiv z zapisanimi naslovi.

Ob tej priložnosti bi se rada zahvalila vsem bralcem in bralkam. Tistim, ki komentirate in tistim, ki samo prebirate. :)

Pa srečno in veselo. :)  Še na mnogo zapisov. :)

Foto (c) Crismo (http://www.flickr.com/photos/chrisirmo/)

  • Share/Bookmark

Kategorija: bloganje, dnevnice, tisto moje novo Tagi: , ,

Prva lekcija: Pozitivne misli so pot do zdravja in sreče

5 komentarjev 24.08.2010 Plujem

Zadnje dneve prosti čas preživljam ob branju knjig o modrostih tibetanskih lam in seznanjanju z ugotovitvami, nasveti in napotki, ki jih v svoji knjigi ponuja Blinkita (2010).

Najpomembnejši napotek za zdravo in srečno življenje so pozitivne misli. Blinkita zato bralcem ponuja vajo “opazovanja svojih misli”.

Najprej se mi je ta vaja zdela enostavna. “Kaj pa je to opazovati svoje misli”, sem si naivno mislila. :) A ko sem začela, sem takoj ugotovila, da je svojim mislim precej težko slediti. Sploh mojim, ki me v nekaj preskokih pripeljejo od kisle kumarice do vrha Himalaje. :)

A vseeno sem poskusila. Prvi dan mi je šlo malce težje, naslednji dan je bilo mislim že lažje slediti. A “vsebina” mojih misli me je zelo, zelo presenetila.

Glede na to, da se štejem med prijazne in optimistične ljudi, ki imajo sicer tudi svoje “temne” trenutke ali trenutke “preoptimizma”, sem bila prepričana, da so moje misli večino dneva pozitivne, saj se tudi veliko smejem.

A po dveh dneh opazovanja, sem precej šokirana ugotovila, da so moje misli večino dneva negativne. Res, da dostikrat dnevno pomislim, kaj si želim. A hkrati (ravno tako, kot pišejo različni avtorji) pomislim tudi na vse tiste reči, ki si jih nikakor ne želim in me obremenjujejo.

Po tem spoznanju sem se kar zdrznila. Saj ni čudno, da imam vse te težave. :? Ker sedaj to tisočletno znanje prebiram, je očitno čas, da dozorim in se naučim “življenja”. Kadar sem sama s seboj, svoje misli ves čas negujem in božam s prijetnimi idejami, željami in vizualizacijo stanja, ki si ga želim.

Poseben izziv pa so trenutki, ki jih preživljam v družbi. Zaenkrat se tam še zelo hitro “izgubim” v poplavi negativinih misli; še posebej, če je okoli mene več ljudi, ki se o neprijetnostih pogovarjajo med seboj. Danes sem se šele po več kot 10 minutah pogovarjanja in poslušanja o neki neprijetni zadevi zalotila, kako znova uporabljam vse besede, ki ustvarjajo negativizem. Takoj sem se začela popravljati in namesto “grdo” rekla ” to ni lepo”; namesto “slabo” “ni najboljše”; izogibala sem se tudi besedi “moram”, ki ustvarja napetost in ultimat in tako naprej. Tudi vse neprijetne in negativne besede, ki so jih izrekli moji sogovorniki, sem poskusila odmisliti.

Najboljši napotki za sproščanje v takih trenutkih svetujejo nekaj globokih vdihov in izdihov ter misleno razblinjanje vseh negativnih besed, ki smo jih izrekli sami, ali smo jih od nekoga slišali/prejeli. Hkrati pa razmišljanje o lepih rečeh in lepih besedah. Najboljše je, da negativne besede, ki jih izrečejo drugi, zmoremo “odbiti”/preslišati še preden pridejo “v nas”. Ko jih nekdo izreče, naj bi jih sami pri sebi takoj spremenili v nekaj prijetnega, sogovorniku pa odgovor podali s pozitivno naravnanostjo, s katero bi sčasoma sprostili komunikacijo ter “umirili” sogovornika. :) :) :)

Sedaj poskušam upoštevati te napotke, spremljati svoje misli ter jih pretvarjati v pozitivne. To je namreč prva in najpomembnejša lekcija samozdravljenja. :)

(Drugi vnos v Dnevnik Magične Kraljične Mične)

  • Share/Bookmark

Kategorija: Dnevnik MKM, Magična Kraljična Mična, ezoterika, samozdravljenje, skriti zakladi, tisto moje novo, življenje Tagi: , , , , , ,

Dnevnik Magične Kraljične Mične

16 komentarjev 19.08.2010 Plujem

Več kot jasno mi je, da me v Centru, kjer so me zdravili od februarja, zaradi plehkega pristopa nikoli ne bodo zares ozdravili. Njihov pristop je zame uporaben za prvo stopnico. Vse ostale pa bom mogla zgraditi sama. In ko sem se tega pred nekaj tedni jasno zavedla, sem znova začela iskati način samozdravljenja. Vem, da sem o tem že pisala, a stres in vse neprijetnosti, ki so se mi dogajale, so me odvrnile od poti, po kateri sem lanski avgust že hodila.

Danes se na to pot znova vračam. Po dolgih mesecih iskanja sem jo sinoči našla. Čisto slučajno. Vsa barvita na prvi pogled obljublja vse, kar potrebujem.  Zdi se mi, da bom v njej našla tisto, v kar verjamem, tisto, v kar si želim verjeti ter tisto, v kar bom še verjela. :)

Da.

Danes sem se ujela in našla.

Našla  v Čarovniji vitkosti (by Maginja Blinkita). :)

Prevzela me je že s prvimi nekaj stranmi. Način, kako avtorica skozi svoje izkušnje prikazuje pozitivno naravnanost, se mi zdi maksimalno uporaben.

Navdušila me je tudi z razlago, da je problem diet pravzaprav v tem, da preko celega dne razmišljamo samo o načinu prehranjevanja; pa še to ne v danem trenutku temveč za nazaj in za naprej (Blinkita, str. 12). Takoj sem pomislila nase; prav res je bilo tako. Ko so mi v Centru predpisali dieto, sem se naslednje tedne ukvarjala predvsem s tem, kaj bom jedla, kdaj bom jedla in kako bom hrano pripravila, da bo ja v skladu z navodili. Rezultati pa so kljub trudu (pravilni prehrani in rednem gibanju) bili komaj opazni. V primerjavi z drugimi, ki so želi uspehe dvomestnih številk, je bilo mojih nekaj kilogramčkov skoraj neopaznih, čeprav zdravo izgubljenih. A zaradi svojih izkušenj iz preteklosti sem ves čas vedela, ali bolje čutila, da “to ni to”. Da nekaj še manjka.

In manjkal je preklop v glavi. Nisem občutila tistega, kar sem občutila nekaj let nazaj, ko sem se uspešno pozdravila sama. A tokrat se kar nisem zmogla znova postaviti pokonci.

Celo tako sem se prepustila, da nisem zmogla narediti “ščita”, ki me varuje pred vidnimi in nevidnimi. Ko se mi to zgodi, se moje sposobnosti ugasnejo. Kot da več ne zmorem sprejemati še tistega, kar me dela posebno. Zato takrat napol vegetiram. Ne čutim. Ne sebe, ne drugih. Kadar je ekstremno, celo otrpnem. A samo v zavestnem stanju. Podzavest se vse noči trudi, da bi me prebudila. Težke nočne more, strah pred temo in smrtjo, občutek nemoči in osamljenosti. Z vsem naštetim mi je podzavest v zadnjih tednih želela povedati, da je čas, da začnem ukrepati. A nisem.

Ko se je okrevanje po poškodbi podaljšalo, sem se začela zavedati, da je ZNOVA ZADNJI ČAS. In da je sedaj zadnji čas, da najdem pot, ki me bo pripeljala na pot zdravja. TRAJNEGA ZDRAVJA.

Danes sem zato začela. Delati zase in na sebi. A tokrat na drugačen način. Spiritualni način.

Najprej z branjem knjige, ki, kot sem videla med listanjem, ponuja tudi napotke. Eden izmed pomembnih delov čarobne poti, na kateri moraš znova spoznati sebe, je pisanje dnevnika. Ker mi po vseh letih pritiskanja na tipke rokopis ne gre več dobro od rok, sem se odločila, da bom dnevnik, ki sem ga poimenovala “Dnevnik Magične Kraljične Mične” pisala na blogu. Na mojem ljubem blogu, ki je zaradi mojega sestopa s prave poti v zadnjih mesecih precej sameval.

Pisala bom tudi dnevnik v Blinkitini knjigi, ki ima pripravljene strani za vodenje dnevnika. Pripravila pa si bom tudi usnjen rokovnik (kupila bom novega), kamor bom vpisovala svoje najbolj intimne misli, ki jih ne bom želela deliti z nikomer.

Vsekakor se počutim odlično. :)

Polna sem navdiha. Energije. Moči. Želje.

Nekaj k temu verjetno prinesejo tudi jutranje jogijske vaje “Pozdrav soncu” ter prijava na tečaj Tai Chija. :) Večino današnjega navdušenja pa je prinesla Čarovnija vitkosti ter Maginja Blinkita s svojo realnostjo in optimizmom.

 

  • Share/Bookmark

Kategorija: Dnevnik MKM, Magična Kraljična Mična, ezoterika, samozdravljenje, skriti zakladi, tisto moje novo, življenje Tagi: , , , , , ,

Kakšno ime izbrati?

4 komentarjev 16.08.2010 Plujem

Izbira imen.

Zame izjemno težko opravilo.

Že pri vzdevkih imam vedno težave. Kakšen vzdevek izbrati, da bo izražal mene, hkrati pa bo tako zanimiv, da bo drugim vzbudil zanimanje? Na začetku “online” komuniciranja sem uporabljala različna osebna imena, ki so izražala moje počutje. Od erotičnosti in gole pohote do želje po klepetu. Odkar pa sem pred leti to fazo prerasla, za vzdevke izbiram besede, ki jih uporabljamo pri vsakodnevnem pogovoru. Pa vzdevki so še najmanjši problem. Če ti ni všeč, ali ga “prerasteš”, ga preprosto ukineš ali spremeniš.

Večji problem lahko predstavlja izbira imen, ki jih je potrebno uporabljati dlje časa. Pa s tem ne mislim samo na imena otrok. Pravzaprav imam za ime otroka (dečka in deklico) že kar nekaj idej. Kar se mi zdi precej presenetljivo. :) Kako bo takrat, ko bo ime resnično potrebno izbrati, bomo pa še videli. :D

Kar nekaj preglavic lahko predstavlja tudi izbira imena za hišnega ljubljenčka. Pri nas je bilo največ težav pri izbiri imena za psa. Ker ni bil rodovniški, smo ime lahko izbrali prosto in nismo bili vezani na začetno črko. Poleg vseh Tarzanov, ki smo jih imeli v bližini, se je moj takratni fant spomnil imena, ki malo “poangleženo” zveni zelo posebno, hkrati pa je zelo preprosto. :D

Tudi ime podjetja je potrebno izbrati premišljeno. Navsezadnje je ime prvi vtis, ki ga podjetje pusti. Kakšno ime torej izbrati?Kaj se dobro sliši? Mora ime vsebovati dejavnost podjetja, ali je “dovolj”, če je kratko, preprosto in enostavno? Kakšno ime ljudem ostane v mislih, a je hkrati preprosto in nevsiljivo? So za podjetje primernejša krajša imena ali kratice? Ali je pomembneje, da so takšna, ki gredo dobro v uho? Z mojega vidika je pomembno predvsem, kaj podjetje prodaja/nudi. Če so storitve odlične, si ljudje najverjetneje zapomnimo še tako “težko” ime. A vseeno nimam nekih idej, kakšno ime izbrati za podjetje, ki se bo med drugim ukvarjalo s promocijo. Se mi zdi, da bi za to področje moralo ime biti še posebej “slišno” in privlačno.

Kako pa vi izbirate imena (kakršnakoli)?

  • Share/Bookmark

Kategorija: dnevnice, tisto moje novo, življenje Tagi: , ,

Petek trinajsti v vsem svojem blišču :)

5 komentarjev 14.08.2010 Plujem

Nisem ravno vraževerne sorte, a dogodki včerajšnjega dne so prav res za petek trinajstega. :)

Začelo se je že malo pred polnočjo, ko sem ugotovila, da mi je skurilo “nekaj” v električni napeljavi. In to ravno tisti “del”, ki je bil po posegu “veleuma” za elektriko že problematičen. Veleuma pravim zato, ker je bil serviser veliko bolj glasen kot učinkovit, poleg tega je občutil nujno potrebo po uveljavitvi svojih idej v mojem stanovanju ter po tem, da me “ukroti”, kar mu seveda ni uspelo. Razlogov za trenutni električni mrk v delu stanovanja še ne poznam, upam pa, da je pregorela le varovalka. Bomo videli, ko pride električar; tokrat sem poklicala drugega. :)

No, “mrku” je sledil računalnik, ki se je (posledično) danes “predal” in nehal delati. Crknil je domači avto, poklicali pa so me tudi s servisa in mi povedali, da bo cena popravila mojega avtomobila precejšnja.  :? Med vsem tem sem ob dohodu od doma pozabila še denarnico in bila premočena od deža.

Ah, ja. Petek je bil res pester. Pa ne ker je bilo trinajstega, ampak ker so misli nehote odtavale s poti pozitivizma. A za dežjem vedno posije sonce. :)

  • Share/Bookmark

Kategorija: dnevnice, tisto moje novo, življenje Tagi: , ,

Poetska filmska ljubezen tudi v resničnem življenju?

20 komentarjev 10.08.2010 Plujem

V filmih je vse tako rožnato. Vse stresne situacije so zaključene z objemi, poljubi, razumevanjem in sočutjem. Tudi ljubezen se vedno zgodi. In to povsem nepričakovano ter takrat, ko je glavni lik obdan z žalostjo, brezizhodnostjo in osamljenostjo, kar gledalce običajno navdaja z upanjem.

Kaj pa v resničnem življenju?

Kljub temu, da se jasno zavedam, da so filmi zgolj slikovna iluzija, se včasih vprašam, ali je poetska filmska ljubezen možna tudi v resničnem življenju? Je ljubezen lahko tako idelana, kot jo prikazujejo filmi? Ali lahko najdemo partnerja, s katerim si pomenimo “vse na svetu”? Ali smo z nekom lahko brezmejno srečni, brez prevar in prepirov?  Ali pa nam ustvarjalci filmov zaradi večjega dobička poskušajo glavo/misli napolniti le z nekimi praznimi željami in upanjem, ki morda sploh ne obstajajo?

Če se za hip ustavim samo ob tem, da filmi prikazujejo, da v naše življenje pride prava oseba ravno takrat, ko smo najbolj na dnu, se sprašujem, koliko nižje pravzaprav sploh še lahko grem. Da, vem. Nikoli nismo tako nizko, da ne bi mogli biti še nižje in nikoli nismo tako visoko, da ne bi mogli višje. A vseeno. Sprašujem se, zakaj se mi ne zgodi. Kaj moram še spremeniti? Kaj moram še dojeti?

Če gledam dogodke, ki so se zgodili v zadnjih 3 dneh, se mi zdi, da gre samo še navzdol. A vendar gre verjetno navzgor. Dolgoročno gledano. Vsi namreč “rastemo”, dozorevamo. Vsaj “življenjske teorije” nas tega učijo. A kvaliteta življenja upada. Duševna kvaliteta. Ljudje postajajo vse bolj plitki, kar ob vseh idealih, s katerimi nas bombandirajo mediji, niti ni čudno. Potem pa so mnogi šokirani, koliko je v zadnjem obdobju ločitev, čeprav je to pravzaprav pričakovano stanje.

Večina vez se začne izključno zaradi fizične privlačnosti. In ko se med poliže, partnerja šele ugotavljata, če sta za skupaj. Nekateri se resnično najdejo in so srečni, drugi pa ugotovijo, da s partnerjem po tem, ko ugotovijo, da “začetni” fizični izgled ni večen, nimajo več nič skupnega. Takrat imajo tri variante: ali živeti s partnerjem, a mimo njega in se npr. zapijati; ali imeti stalne avanture; ali pa se ločiti. Ker je pred mnogimi leti ločitev pomenila nekaj slabega, nesprejemljivega, so ljudje v vezi vztrajali, četudi se niso več ljubili. V sedanjosti, ko so ločitve pravzaprav “in”, pa se zdi, da se ljudje ločujejo kot po tekočem traku. Kar vodi k temu, da sedaj še več ljudi stremi k pravi ljubezni.

In kaj je prava ljubezen?

So to dogodki, ki jih prikazujejo romatične komedije? Ali se za pravo ljubezen šteje že to, da nekoga sprejmeš z vsemi njegovimi napakami vred, ga nočeš zamenjati, ga ne varaš in se z njim počutiš zadovolj(e)nega?

Kdaj se ljudje pravzaprav počutimo srečne?

Saj smo lahko srečni sami s sabo. A iskreno, sreča v dvoje je nekaj povsem drugega. A ne? Saj si lahko sam sebi dovolj, a tako, kot te lahko po hrbtu poboža nežna partnerjeva roka, se sam nikoli ne moreš.

Omeniti pa je potrebno, da so na račun svetovne potrebe po poetski ljubezni s filmskih platnov na svoj račun prišle tudi različne “novodobne” teorije, ki s svojimi posegi v okolje in misli poskušajo ljudem “pomagati”, da najdejo pravo ljubezen.

Evo, priznam. Ko sem pred časom opremljala stanovanje, sem si (me ni sram priznati) omislila tudi nekaj znamenj ”partnerstva”. To ne pomeni, da imam polno srčkov, temveč da imam veliko stvari “v dvoje”. Govorim o dekorativnih zadevah, seveda. A po več mesecih lahko jasno potrdim, da vsi ti novodobni napotki, s čim si polniti misli, o čem razmišljati in s čim se “obdati”, da se zgodi, pri meni ne delujejo, ali pa jih ne “izvajam” pravilno. Še vedno se namreč ni nič zgodilo. Pravzaprav niti na obzorju še ničesar ni.

Je pa res, da misli, ki jih oddajamo nevede, privlačijo dogodke, ki jih pravzaprav nočemo. Tako da, kot izgleda, te teorije le držijo. Ko sem pred časom razmišljala, da sem pravzaprav že stara, in da je čas, da se že nekdo prikaže, me je naslednji dan na bazenu osvajal kakšnih 75 let star dedek, ki je pred leti moral biti glasen ženskar.

Odgovor na to, kako najti ljubezen svojega življenja, je torej verjetno v tem, da si preprosto srečen sam s sabo. Da se v popolnosti sprejmeš. In da si zadovoljen s tem, kar si in kar imaš.  Človeška potreba po denarju in moči je prinesla veliko praznine v življenje. Veliko slabe volje. Jeze. Prevar. In bolečih situacij. A filmi ta del življenja redko prikazujejo. Kadar pa ga, ga zaključijo srečno. Kar je na nek način pohvalno. Z lepimi zaklučki ustvarjajo lepe misli. Lepe misli pa so potrebne za lepe dogodke v realnem življenju.

Ko razmišljam o vezicah, ki sem jih imela v preteklosti, mi je popolnoma jasno, kakšno vlogo je imel vsak izmed njih.  Vsak mi je prinesel svojo lekcijo in vsak je bil v tistem času odraz mojih misli.

Moč misli torej deluje. Je pa kljub temu še en “haklc”. Za pravo ljubezen morata biti pripravljena oba, če gremo po teoriji sorodnih duš. Dokler nista oba pripravljena, se ljubezen ne more zgoditi in toliko časa eden čaka. Kar kruto se tole sliši, a verjetno je smiselno. Vseeno pa si ob trenutkih, ko sem vesela ali žalostna želim toplega, ljubečega objema, ter si zaželim, da bi tisti pravi že prišel. Zdi se mi, da sem že pripravljena. Pripravljena na ljubezen. Tisto pravo. Ki je globoka. Ki je čutna. In ki presega vse filmske upodobitve, ker je večna.

  • Share/Bookmark

Kategorija: insomnia, ljubeznice, ona-on, tisto moje novo, življenje Tagi: , , , ,

Diplomatska debela koža

Dodaj komentar 5.08.2010 Plujem

Tako sem že sita ljudi, ki so zlobni, preračunljivi, zahrbtni, egoistični in pohlepni. Sodelovanje z njimi me utruja in uničuje. Gledanje njihovih zlaganih izrazov in poslušanje njihovih lažnivih besed mi jemlje energijo in me obremenjuje.

Najhujši so tisti, ki te spodkopavajo tiho, a prikrito, ti delajo krivico pri vsem, kar počneš in kar si, hkrati pa so do tebe hinavsko prijazni in osladni. 

Še posebej “uspešne” v osladnosti so ženske, čeprav tudi nekateri moški prav nič ne zaostajajo za njimi. In ko kakšna taka oseba dostopi do mene, včasih kar ne vem, kako naj se obnašam in kaj naj ji rečem. Naj jo spodim in ji povem, da sem jo spregledala? Naj bom samo hladna in ji dam vedeti, da ne palim na njeno “narejenost”? Naj bom nedostopna? Ali naj jo preprosto spregledam? Nekateri so mi z vidika pregovora, “da je potrebno imeti sovražnike najbližje”, svetovali, da je potrebno do takšnih ljudi biti prijazen. Nekateri so omenjali tudi osladnost. A meni se od vsega tega zdi najboljše biti vljuden, primerno zadržan in diplomatsko direkten.

Z mlini na veter se namreč ni smiselno “bosti”. Sploh s tistimi, ki imajo popačeno podobo realnosti in sebe nosijo na lovorikah številčnih laži, ki jim sčasoma verjamejo še sami. Kadar jih označujejo še nedoslednost, mnenje, ki se spreminja kot vreme (ali še hitreje), odločitve, pri katerih do izvršitve vedno obstaja možnost za da ali ne, ter bolestna potreba po hvali, je še težje. A najnevarnejše so vsekakor tiste lovke, ki se širijo počasi, vztrajno in te spodkopavajo z nasmehom na obrazu. 

Ko razmišljam o vseh teh ljudeh, se sprašujem, kakšen motiv jih vodi v takšna dejanja. Je razlog morda v tem, ker se jim nočem podrediti in jim ne ližem “riti”? Ali so razlogi drugje? Morda plačujem “napake” drugih. Ali pa je to nek bizaren način učenja “imeti debelejšo kožo”? Morda je vse to zgolj preizkušanje, koliko “zdržim”, čemur se bomo čez 10 let vsi nasmejali? Ne vem. 

Vem pa, da razlogi so. In še vedno so prisotni in močni, čeprav je bilo vmes občutiti olajšanje in sprostitev situacij. Glede na vse, kar se dogaja, nameni verjetno niso pozitivni in so usmerjeni zgolj v njihovo korist. Dvomim namreč, da bi v vsem egoizmu in razvajenosti vsaj za en trenutek pomislili tudi na mene.

Kaj v takšnih situacijah torej narediti? Najbolj smiselno si je odebeliti kožo, znati postaviti meje ter se znati postaviti zase na direkten, a vljuden način, kar je včasih precej težko. Sploh, če druga stran deluje na čisto drugačni frekvenci kot ti.

 

  • Share/Bookmark

Kategorija: dnevnice, tisto moje novo, življenje Tagi: , , ,

Trebušni ples mehurčkov :)

6 komentarjev 4.08.2010 Plujem

Zaradi spremembe, ki me čaka, sem čisto na trnih. Ampak od navdušenja. Razmišljam, kaj vse bom znova lahko počela. Poleg športnih aktivnosti si bom verjetno privoščila še jogo. Razmišljam pa tudi o plesu.

Res, da me najbolj mikajo plesi v dvoje, sploh kakšna vroča salsa, a ker nihče od kolegov noče z mano na plesni tečaj, si bom (zaenkrat) morala izbrati kakšen ples, ki se lahko pleše ”solo”.

No. Hip-hop in podobno (zaenkrat) še ni zame, ker se mi zdi, da nimam glih “grifa” (beri: kondicije ;) ) za tovrstno poskakovanje. Trebušni ples pa bi verjetno bil prav zanimiv in uporaben. :D Poleg tega, da bi z njim okrepila trebušne mišice, bi ga lahko uporabila tudi pri kakšni posebni predigri. :)

Vsekakor pa si bom privoščila veliko gibanja. Sedaj si ga bom lahko. Brez ovir in zadržkov. Ampak v svoji režiji. Ker svoj prosti čas res rada izkoristim v sproščenem vzdušju in aktivnosti izvajam takrat, ko mi to res ugaja. Sploh pa sem se po nestrokovnem vedenju “zadnjih”, ki so planirali moje zdravljenje, končno odločila, da je čas, da “stvari” znova vzamem v svoje roke. Navsezadnje se gre ZAME. :D  

Zato si bom privoščila veeeeliko razvajanja. :)  Leto, ki prihaja (ja, ja, vem, da smo še sredi leta :D ) , bo čudovito. Vsaj občutek je tak. V želodcu imam mehurčke (ja, mehurčke, ker so metuljčki rezervirani za ljubezen :D ), v glavi pa polno želja, idej in načrtov, kako si polepšati dneve, ki prihajajo. :)

  • Share/Bookmark

Kategorija: cukrčki, insomnia, tisto moje novo, življenje Tagi: , , ,


 

Avgust 2010
P T S Č P S N
« Jul   Sep »
 1
2345678
9101112131415
16171819202122
23242526272829
3031  

Kategorije

od 06.02.2010

tumblr visitor stats