Arhiv za mesec Julij 2010

Torta s kruhom in poprom =D

6 komentarjev 28.07.2010 Plujem

Ko sem prebrala spodaj navedeno smešnico, sem se ob smehu spomnila na dve situaciji. Najprej na starša, ki imata zaradi spomina že sedaj občasne “nesporazumčke”. Nato pa še nase, ki sem (tolažim se, da zaradi preobremenjenosti :D ) pozabljiva že pri 32-ih. :)

Da bi malo izboljšala svoj spomin, sem pred časom brala nekaj knjig o tem, “kako skrbeti za svoj spomin”, a se mi ponujeni nasveti niso zdeli nič kaj koristni.

Torej se, kot kaže, lahko nadejam, da mi kaj takšnega, kot je opisano spodaj, v jeseni življenja sigurno ne uide. :)

Starejši par zdolgočaseno sedi na kavču, ko žena postane lačna in prosi moža: “Daj mi, prosim, iz hladilnika prinesi torto. Pa zapiši si, ker vse pozabiš.”

“Kaj si bom zapisoval? Torte pa že ne bom pozabil,” reče mož in gre proti kuhinji.

“Ko greš že v kuhinjo, mi daj na torto še malo smetane. Pa zapiši si,” zavpije žena za možem.

“Kaj si bom pisal? Torto pa smetano, a ne?” že malce nejevoljen odvrne mož.

A žena nadaljuje: “Pa daj še dve jagodi na vrh. In zapiši si, da ne pozabiš.”

“Saj vem. Torto, malo smetane, dve jagodi. Zakaj si bom to le pisal?” med brskanjem po kuhinji odvne mož.

A žena nadaljuje: “Daj mi še malo mrvic gor. Da bo tako kot kupljena. Pa zapiši si, ker boš pozabil.”

Mož sedaj že precej nepotrpežljivo zakriči: “Ja, ja. Saj vem. Torto, malo smetane, dve jagodi in malo mrvic. A vidiš, kako dela moj spomin?”

Po tem mož ropota po kuhinji, žena pa na kavču malo zakinka. Ko jo mož zbudi, zagleda pred sabo krožnik z dvemi na oko pečenimi jajci. Žena zadovoljno pograbi pribor in začne jesti, nato pa kar naenkrat izbruhne: “Ampak ti si pa res že dementen. Sem ti rekla, da si zapiši. Kje sta pa kruh in poper?” :D :D :D

Smešnica povzeta po objavi “Penzionerski” na spletni strani http://www.genspot.com/blog-19519/penzionerski.asp.

Fotografija najdena na http://www.nasa-lekarna.si/.

  • Share/Bookmark

Kategorija: dnevnice, ona-on, tisto moje novo, življenje Tagi: , , ,

Namesto pomoči poškodovanemu snemanje

31 komentarjev 26.07.2010 Plujem

Zgrozila sem se, ko sem prebrala, da je tragedijo, ki se je pred kratkim zgodila na Reki, nekdo posnel z mobilnim telefonom. Namesto, da bi umirajočemu nudil pomoč ali poklical reševalce/policijo, je po prvem šoku od “poka”, izvlekel telefon in začel snemati. Svoj posnetek je nato ponosno (vsaj tako navajajo mediji) objavil na Youtube.

Pa ni edini. Mnogi se ob dogodkih, ki polnijo strani črne kronike, odločijo, da bodo namesto nudenja pomoči, prodajali firbce in posneli fotografije/video posnetke. Kaj neki se jim dogaja v glavi?

Tudi, če jih poskušam razumeti, mi ne uspe. Ko sem zadnjič imela prometno nesrečo, mi poleg vsega, kar se je dogajalo, niti na misel ni prišlo, da bi poslikala vozili.

Zato se sprašujem, kaj neki vodi ljudi, da se ob dogodkih, ki nam “kri po žilah poženejo še hitreje“, spomnijo na snemanje/fotografiranje.

Tudi tiste, ki na različne portale (npr. 24ur.com) pošiljajo fotografije/posnetke prometnih nesreč, na katerih so še jasno videna trupla, okrvavljeno vozilo po nesreči s smrtnim izidom in podobno, nikakor ne morem razumeti. Kar se tiče urednikov teh strani  je sicer logično, da fotografije/posnetke sprejmejo in jih v večini (posnetka umirajočega na Reki na 24ur.com niso objavili, kar me je prijetno presenetilo) tudi objavijo, saj se na žalost krvava črna kronika od vseh novic še vedno najbolje prodaja.

Zdi se, kot da so ljudje prav “lačni” takšnih novic.

A vendar. Se je kdo od njih vprašal, kaj ob tem doživljajo svojci tistih, ki so utrpeli poškodbe ob nesreči? Se je kdo vsaj za hip zamislil, kako je žalujočim, ko v vseh novicah gledajo posledice dogodka, ki jim je “vzel ljubljeno osebo“?

Koliko ljudi ima sploh še občutek za sočloveka?

Kam gre ta svet?

V kaj se spreminjajo ljudje?

Ali potreba po tem, da so opaženi, res začenja presegati vse tiste vrednote, ki naj bi bile vodilo življenja?

Včasih v kakšnem prispevku/članku preberem, da je za veliko človeških neumnosti odgovorna napredna tehnologija. A to je, vsaj z mojega vidika, le iskanje grešnega kozla, medtem ko podporniki te teorije sami sebi (in tistim, ki jih poslušajo) v oči mečejo pesek. Vsi vemo, da je vsa tehnologija uporabna šele, ko jo (na nek način) uporabi človek. Odgovornost za vse neumnosti je torej jasna. In še to je individualna. Vsi nosimo/imamo svojo.

 

  • Share/Bookmark

Kategorija: insomnia, pleh, tisto moje novo, življenje Tagi: , , ,

Smrčanje me pomirja

13 komentarjev 20.07.2010 Plujem

Nekaj, kar je bilo še dobro desetletje nazaj običajno in normalno prisotno, postaja za ženske in moške vse večja “nadloga”.  Z dobro antireklamo smrčanja so mediji namreč dosegli, da se vse več ljudi pritožuje, da zaradi partnerjevega smrčanja ne morejo spati. Nekateri partnerji zaradi mirnega spanca, ki ne vključuje žgečkanja “obrni se”, spijo v ločeni sobi. Nekateri partnerji pa so zaradi “miru v hiši” pripravljeni poskusiti tudi različne pripomočke, ki naj bi odpravljali smrčanje.

Tržišče jih ponuja vse več. Od različnih zeliščnih napitkov in nosnih razpršil do napotkov o “pravilnih” blazinah, vzmetnicah, pravilnem položaju spanja ter različnih pripomočkih, s katerimi naj bi odpravili smrčanje. Med njimi so najbolj oglaševani traki, ki naj bi razširjali nosnice, učvrstili brado ter dvignili spodnjo čeljust. Pogosto pa je potreben tudi kirurški poseg.

Po podatkih dr. Fajdige “smrči povprečno 40 % ljudi. Bolj pogosto je pri moških in narašča s starostjo. Po statistikah smrči 20 % odraslih, mlajših od 30 let, 45 %  je starih od 30 do 60 let  in od 40 – 60 %  starejših od 60 let.”

V večini se nad nočnimi zvoki pritožujejo ženske. Delni razlog je morda v tem, kot navaja dr. Fajdiga, da je smrčanje pogostejše pri moških. Po drugi strani pa so morda ženske tudi bolj občutljive za vsakršnje motnje med spanjem. Zdi se mi, da so delno k temu pripomogli tudi mediji, ki so z raznimi reklamami sporočali, da je smrčanje nekaj nesprejemljivega.

Saj je. Popolnoma je nesprejemljivo. Ampak za tistega, ki smrči. In to samo za to, ker je smrčanje za tistega, ki smrči, lahko tudi nevarno.

Smrčanje je (sploh pri otrocih) lahko posledica zdravstvenih težav, ki jih je potrebno obravnavati zdravniško; tudi kirurško. Še posebej nevarna je apneja v spanju, ki jo je nujno potrebno zdraviti. V večini naj bi bila posledica prekomerne teže.

Smrčanje pa je lahko tudi posledica drugih, manj nevarnih razlogov. Med pogostejšimi sta kajenje in prevelika količina zaužitega alkohola.

Pri tem je najbolj zaskrbljujoče, da so se smrčanja na tržišču lotili predvsem zato, ker se je vse več ljudi začelo pritoževati, da zaradi partnerjevega smrčanja ne morejo spati. Dr. Fajdiga navaja, da  je smrčanje lahko tudi “utemeljen razlog za razvezo zakona in je tudi vzrok za umor (dokumentirano !)”.

Grozljivo, a ne?

Glede na to, da mene partnerjevo smrčanje ali glasno dihanje pomirja in mi nudi še mirnejši spanec, kar ne morem razumeti, kako se ljudje (vsaj na dolgi rok) na nočno žaganje ne navadijo.

Je pa res, da me partnerjevo smrčanje pomirja samo takrat, ko je najin odnos ljubeč in srečen. Kadar se naberejo (male) težave, nas zelo hitro  lahko začnejo motiti tudi stvari, ki nas sicer ne. Zato bi priporočala tistim, ki se pritožujejo čez partnerjevo smrčanje, da poleg razlogov, zakaj partner smrči (razlog morda zahteva zdravniško obravnavo), pomislijo tudi na to, kakšen odnos imajo s partnerjem.

Morda se bom kdaj ugriznila za jezik (a upam, da se ne bom; tok, tok, tok :) ), a trenutno si nikakor ne predstavljam, da bi s partnerjem imela ločeni spalnici. Najlepši del tega, da si v vezi, je (vsaj zame) ta, da zvečer zaspiš in se zjutraj zbudiš z nekom, ki ga ljubiš. In ravno nocoj si še posebej želim, da bi se lahko z nekom zavila v rjuho in mirno, v objemu zaspala.

Tistim, ki pa jih partnerjevo smrčanje moti, pa priporočam, da zvok smrčanja poslušajo in si v mislih predstavljajo njegov ritem. Ni boljšega “uspavala”, kot je to. :)

Vseeno pa je potrebno ugotoviti vzrok smrčanja in izključiti morebitne nevarnosti. V pomoč pri tem so lahko razni vprašalniki, ki jih najdete tudi na spletnih straneh. Še boljši in učinkovitejši pa je (ob izključitvi vzrokov za občasno smčranje) posvet z zdravnikom.

Pa srečno. In polno mirnega spanca. Tudi v dvoje. :) :D

Fotografija najdena na http://www.vitamin.si/smrcanje.html.

  • Share/Bookmark

Kategorija: insomnia, ona-on, tisto moje novo, življenje Tagi: , , ,

Zakaj se slovenske ceste tako hitro obrabijo?

Dodaj komentar 15.07.2010 Plujem

V teh (pre)vročih dneh sem se znova spomnila na tiste, ki poleti kljub vročini, pozimi pa kljub mrazu, opravljajo fizično delo na prostem. S tem mislim predvsem na cestne delavce, ki skrbijo za obnovo naših cest. Ker so dela na cesti dostikrat kamen spotike pri voznikih, so težka dela, ki jih ti delavci opravljajo, dostikrat prezrta, nespoštovana in tudi premalo plačana.

Vozniki v večini svojo pozornost namenjajo le neprijetnostim, ki jih zaprte ceste ali obvozi povzročajo, pozabljajo pa, da bi brez teh del naše ceste bile še slabše, kot so.

Vsi, ki se vozimo po slovenskih cestah, opažamo, da so le-te v večini hitro uničljive. Da so slabe kakovosti. In da včasih niso v skladu z različnimi standardi. Ko k temu dodamo še to, da se dela običajno izvajajo predvsem takrat, ko je na določenih odsekih največ gužve (npr. Primorska avtocesta med časom počitnic), je kapa potrpežljivosti voznikov polna. Delno je nepotrpežljivost in jezo zmanjšala uvedba vinjet, saj so se pred tem mnogi pritoževali, da se jim plačevanje cestinine za avtocesto, ki je zaradi del na cesti spremenjena v enopasovno cesto z omejitvijo hitrosti do 40 km/h, zdi popolnoma nesprejemljivo. Prav tako se DARSOVE razlage, da ceste gradijo poleti, ker gredo ljudje na dopust, mnogim zdijo nerazumljive. A vendar; enkrat dela pač morajo opraviti. V tujini zaradi čim manjšega oviranja prometa tovrstna cestna dela v večini opravljajo (tudi)  preko noči. In ker sledimo evropskim trendom, upam, da se bodo po njih kmalu zgledovala tudi slovenska cestna podjetja. Takšna “nočna” izvedba ima poleg nekaj prednosti (ponoči poleti ni vročine in je manj prometa) tudi nekaj slabosti. Mnogim delavcem nočno delo morda ne bi ustrezalo. Slabosti pa so tudi na strani delodajalcev, ki bi  morali delavcem dodatno plačati tudi nočni dodatek.

Naše ceste so v večini precej uničene, polne lukenj in razpok. Včasih tudi, če so jo zgradili le kakšno leto ali dve nazaj, zato se sprašujem, zakaj se naše ceste (generalno gledano) tako hitro obrabijo. To vprašanje je zaradi koristi “velikih” v večini neizrečeno, zato še vedno ostaja odprto. Odgovor gre v večini primerov (verjetno) iskati predvsem v raznih nepravilnostih pri izvajanju pogodbe, ki je bila sklenjena med izvajalcem in plačnikom. S tem nikakor ne ciljam na slabo delo cestnih delavcev, temveč na odločitve odgovornih, da pri gradnji uporabijo material slabše kakovosti ter naredijo tanjše plasti od dogovorjenega in podpisanega. S tem si namreč zagotovijo dvoje. Najprej večji dobiček. Hkrati pa občutno skrajšajo čas do naslednje obnove. Redko so tovrstne “spremembe” izvedbe javno znane. V večini so to “poslovne” skrivnosti, ki jih pozna le “vrh” izvajalcev. Včasih pa zaradi posledic, ki zaradi slabe izvedbe del nastanejo, tudi tovrstni podatki  le pricurljajo v javnost. Pa še takrat je novica precej manj odmevna, kot so  npr. novice s strani črne kronike.

Najodmevnejši je bil primer Šentviškega predora, s katerega je odpadel protipožarni omet. Kljub temu, da je bil (ali bolje naj bi bil) omet del protipožarne varnosti, so omet po odpadanju preprosto “pozajbrali dol”. Predor naj bi bil sedaj ravno tako protipožarno varen, kot prej, zato se mi zastavlja vprašanje, zakaj so omet potemtakem sploh namestili in kaj na takšno “več kot očitno” tratenje denarja pravijo inšpektorji in nadzorniki. Zdi se mi, da bi tudi slednji potrebovali nadzor in pregled njihovega dela. Mnogi so namreč nekje na poti svojega dela pozabili na svoje odgovornosti in se podredili tudi kakšnim ugodnostim, ki zaradi protikorupcijske komisije nič več ne prihajajo v “plavih kuvertah”.

Dejstvo pa je, da so slabe ceste tudi bolj nevarne. Sploh tiste, ki jih “za silo” zakrpajo. Takšne ceste imajo običajno precej grbin in so zato za hitrejšo vožnjo precej neprimerne. Pri tem so najbolj izpostavljeni vozniki motornih koles, ki lahko zaradi hitrosti in neprimerne vožnje kakšne cestne poškodbe hitro spregledajo. Zdi se mi, da je čas, da se začne iskati učinkovita rešitev, ki ne bo vključevala le višjih cestnin in davkov, temveč bo temeljila predvsem na bolj smotrni uporabi denarja. Saj veste, kako je z denarjem. Država ima denarja dovolj, pomembno je le, kako se ga uporabi.

foto (c) Truba

Trenutno imamo v Sloveniji okoli 150 odprtih delovišč na cesti ter okoli 20 popolnih zapor cest. Ko sem iskala informacije o delu na cesti, sem ugotovila, da ima Prometno-informacijski center za državne ceste zadovoljive informacije in podatke o stanju na naših cestah; tudi v tujem jeziku.

  • Share/Bookmark

Kategorija: dnevnice, pleh, tisto moje novo Tagi: , ,

Lotil se me je lenoritis :)

Dodaj komentar 12.07.2010 Plujem

Danes se mi pa čisto nič ne da. Prekladam se sem in tja ter razmišljam, kaj vse moram še narediti in kdaj bom naredila. :) Začela sem že več stvari, a danes mi prav nič ne gre dobro od rok. Zeham tako “na veliko” in s takšnim veseljem, da se mi solzijo oči. Misli pa ves čas stapljam samo še v  SPANJE.

Ah, ja. Danes se me je lotil lenoritis. Priznam. Čeprav je izgovore veliko lažje in bolj elegantno iskati v tej “pasji” vročini. :) Pustimo malenkosti, da imamo v prostoru klimo in da je res prijetno hladno. :) :D

Da bi vsaj nekaj počela, sem se prej na stolu udobno namestila, dvignila noge na mizo in razmišljala o načrtih. A tudi to ni danes nekako ne gre. Vse, kar vidim, je postelja. :D   Zdi se mi, da bi lahko v trenutku zaspala, tako sem utrujena.

A ker zaradi nekaterih obveznosti še ne morem domov, si bom skuhala eno kavo iz avtomata, da me glukozna bomba (čeprav s samo enim “cukrom”) spravi pokonci. Z mislimi pa se bom preselila nekaj ur naprej, ko se bom lahko udobno razvajala na mehki podlagi. Ko bom lahko počivala, brez slabe vesti, da bi morala nekaj delati. Ko bom lahko sproščeno ležala. In ko bom lahko mirno spala. :D

Fotografija najdena na http://www.thekooksoasis.com/gallery/Images/Lazy-Dog.jpg.

  • Share/Bookmark

Kategorija: dnevnice, tisto moje novo, vremenska slika, življenje Tagi: , , ,

Nekje sem zgrešila odcep

2 komentarjev 12.07.2010 Plujem

Bolijo me kosti in misli se mi spotikajo ob tisoč skrbi. Nikakor se ne morem umiriti. Pulz je povečan in bolečine se selijo iz enega dela telesa v drugega. Kaj se mi dogaja?

So to lahko le posledice stresa? Ali so razlogi lahko resnejši? Ker je zame to novo, ne vem, kje iskati odgovore. Želodec je tako še bolj napet in njegovi kriki po spremembi so že precej glasni. Spet bo potrebno ubrati drugo pot. Obdobje zadnjih nekaj tednov mi res ni bilo pisano na kožo. Preveč je bilo neprijetnih dogodkov, ki so me kar malce zaustavili. Na vseh področjih.

Zato sedaj razmišljam.

Kaj sploh hočem od življenja? Kam sploh hočem priti? In tudi, kaj si sploh želim.

Po vseh neuspešnih poskusih iskanja ljubezni, sem nekako kar prenehala. Zdi se mi, kot da sem se vdala v samsko življenje. Kar nimam več energije za nove poskuse in za morebitna nova razočaranja. Ko slišim kolegico, kako se ukvarja le s telesnimi dispozicijami sočloveka, me še bolj potolče. Še bolj si zaželim skriti. In še višje pozidati zid. A ga ne. Vsaj za več kot kakšno uro ne. Ker so to njene omejitve. Moje so samo tiste, ki si jih postavim sama.

Ko sem prebirala zapis o bistvu življenja, ki ga je napisal Leo77, me je znova prešinilo. Preveč sem se oddaljila. Oddaljila od same sebe in od raziskovanja tega, kar sem in kar je v meni.

Zato so se mi znova pojavile težave. Telo me namreč znova opominja, da nekaj delam drugače, kot je zame dobro. Premalo razmišljam o življenju. Spet živim preveč rutinsko in vdano v “usodo”, ki si jo itak krojim sama. A ni to popolni nesmisel?

A kaj naj še preberem, da me bo znova postavilo nazaj na pot, kjer moram spoznavati sebe? Naj znova berem knjige, ki sem jih že prebrala? Se mi zato znova sanja o smrti; tudi lastni?

Ko me je maserka pred časom pod nosom namazala s kitajsko mastjo, mi je bilo takoj jasno. Sebe sem znova nekje zapustila. Zato sem takrat prebrala Alkimista. Zanimiva knjiga, a vendar mi njen zaključek še vedno ni popolnoma jasen.

Po tistem pa sem se znova “opustila”. Znova sem igrala pričakovano vlogo rutinskega življenja in znova sem se predajala dnevu enakem dnevu. In to, kot sem že mnogokrat ugotovila, precej utruja. Sploh, kadar pot, ki jo moram pri spoznavanju sebe še prehoditi, pri tem odložim na stran.

Ampak; kako se spoznati. Kaj narediti? Kaj prebrati? Poiskati kje vodnika? Koga? Do sedaj nisem spoznala še nikogar, ki bi ga bila pripravljena sprejeti za “učitelja”. Vsi, ki so to poskušali biti, me niso prepričali. Zato plujem sama. Kar je navsezadnje tudi smisel. Na koncu vedno ostanemo sami.

Kaj torej narediti?

Verjetno znova začeti razmišljati o sebi. Včasih sem pisala dnevnik svojih misli. Včasih sem jih razpredala tudi na blogu, ki je v zadnjem obdobju precej zapostavljen. To je več kot očitno znak, da se z mano nekaj dogaja.

Ampak kaj? Kam plujem?

Glede na počutje, sem nekje zgrešila odcep. Zato se moram pri naslednji tabli ustaviti in si dovoliti izbrati drugo smer. Žalostna udanost v usodo samskosti mi ni pisana na kožo. To je več kot očitno, saj mi hoja po tej makadamski poti povzroča slabo počutje in skrbi.

Treba se bo aktivirati. Treba se bo začeti najprej znova ukvarjati s samo sabo. Pa ne zaradi samovšečnosti. Temveč zaradi ljubezni. Navsezadnje smo ljudje ustvarjeni, da ljubimo. A da lahko ljubimo drugega, moramo najprej ljubiti sebe.

Fotografija najdena na http://s0.geograph.org.uk/photos/08/71/08715346efcb03.jpg.

  • Share/Bookmark

Kategorija: ezoterika, insomnia, tisto moje novo, življenje Tagi: , , ,

Veliko piva in malo cvetja 2010

1 komentar 11.07.2010 Plujem

Več kot očitno ima ogled filma “Yes Man” name pozitivni učinek. :) Po več kot letu in pol (ali pa še kaj več, but who’s counting :D ) sem se namreč odločila, da grem žurat. Ker je poletje čas različnih prireditev, smo se s prijatelji odločili, da gremo na Pivo & Cvetje v Laško.

foto (c) Plujem

Ta prireditev me spremlja že od malih nog, ko sem s starši barantala, ali lahko grem in koliko časa sem lahko tam. :) Po tem, ko sem se o pohajanju odločala samostojno, smo z družbo to prireditev obiskovali večinoma ob sobotah, ko je ognjemet. Nisem sicer pristaš tovrstnega “metanja denarja v zrak”, a ognjemet v Laškem ima zame poseben pomen. Do sedaj si ga sicer še nisem imela priložnosti ogledati na način, ki mi vzbuja pohotne želje, a vseeno se mi takšno “okraševanje neba” v Laškem zdi romantično. Veliko k temu pripomore ambient; Savinja, obdana s hribčki; piko na i pa dodajo nostalgični občutki, ki me vsako leto raznežijo.

foto (c) Plujem

Letos smo tja prvič odšli že v četrtek zvečer. Že takoj so me presenetile cene, ki so v večini nižje kot prejšnja leta. Sploh cene na “ringelšpilu” so precej nižje od pričakovanih.  Recesija se več kot očitno pozna, čeprav so cene hrane in “razredčenega” (beri: “mladega”) piva podobne kot prejšnja leta.

foto (c) Plujem

Cenejši pa so “modni” dodatki  in različen “kič”, ki se ga na takšnih prireditvah že tradicionalno mora prodajati. Letos so bili znova “in” rogovi in utripajoča Playboyeva ušesa.

foto (c) Plujem

Poskrbljeno pa je bilo tudi za zabavo.

Poleg različne ponudbe v zabaviščnem parku, so se otroci lahko zabavali tudi na velikem zmaju.

foto (c) Plujem

Nekateri pa so si zabavo pripravili kar sami.

foto (c) Plujem

Vseeno pa je bilo precej manj ljudi, kot sem pričakovala. V četrtek, ki je med delovnim tednom, je bilo po moji oceni celo več ljudi kot v petek, ki naj bi bil prvi dan ŽURANJA.  To se mi je zdelo zelo zanimivo, saj so bili petkovi nastopajoči precej boljši in odmevnejši od četrtkovih.

V četrtek smo na Glavnem trgu najprej prisluhnili Kingstonom (Nino Badrič smo žal zamudili), ki so me s svojim nastopom precej razočarali.

foto (c) Plujem

Ob vseh njihovih energičnih komadih, ki ti poženejo kri po žilah, sem pričakovala energičen nastop in žur, ki se ga bomo še dolgo spominjali.  Zato so me njihovi razvlečeni komadi, ki so trajali tudi več kot 10 minut, pustili “hladno”. Vseeno pa moram zapisati, da so bili precej boljši od starih legend; Prljavega Kazališta, ki so na Trubarjevi Aveniji zgrešili skoraj vse tone enega izmed njihovih najbolj znanih komadov “Mi pijemo”. Pri naslednjih komadih, ki so bili odpeti boljše, sem se tako spraševala, če je to posledica (vsaj vokalnega) playbacka. Takšen preskok kvalitete  iz komada v komad je namreč skorajda nemogoč. So pa bili vsekakor dobra reklama za pivo, saj so se na odru zaradi preveč zaužitega alkohola (in verjetno še česa) precej “majali”, občinstvo pa glasno pozivali k temu, da si grla osvežijo s čim več grenkobne tekočine. Vseeno je bilo na tem delu Laškega največ ljudi, ki so bili precej bolj pijani in “po tleh ležeči” kot tisti na Glavnem trgu, kjer je po Kingstonih nastopila še mlada Nina Pušlar. Slednja je sicer s posnetim ozadjem (samo prvi komad je bil unplugged) ponudila vokalno kvaliteten nastop, žal pa je njen nastop ostal nekako neopazen, saj so po Kingstonih mnogi odšli naokoli.

foto (c) Plujem

V nasprotju s pričakovanji je bilo v petek obiskovalcev še manj kot prejšnji večer. Zgodaj zvečer so Laško zajeli zvoki pihalne godbe.

foto (c) Plujem

Nastop so popestrile tudi mlade mažoretke in kočija s pivom.

foto (c) Plujem

Malo pred 21. uro pa je na Glavnem trgu ob spremstvu Primaviste in odlične Katje Koren navdušila Nuša Derenda, ki je s svojim glasom in kvalitetnim nastopom pravi balzam za ušesa.

foto (c) Plujem

Moteči so bili edino njeni komentarji, s katerimi je med komadi želela razvneti publiko. Njeno stalno pozivanje k pitju in petju “laške himne” je bilo na koncu že prav nadležno, čeprav vem, da je bil to (verjetno) del “pogodbe” za nastop na prireditvi v “čast” pivu. Nuša je bila kljub njenim neumestnim komentarjem prava petkova osvežitev. Pred njo je namreč nastopal (kratkolasi) Vlado Pilja (aka Lepi Dasa), ki je prvih nekaj komadov, kljub branju besedila z lista, zapel še kar sprejemljivo. Ko pa je začel “prirejati” priredbe, smo zamenjali lokacijo.

foto (c) Plujem

Lepi Dasa ima sicer glas primerne globine in širine, vendar mu do kvalitetnega pevca vseeno manjka še nekaj vaje in naučenih besedil. Kasneje je zapel tudi duet z Nušo, vendar mu nekaj verzov zaradi preveč Laškega kar ni šlo iz ust. :) Za Nušo so na oder stopili gverilski Rock Partyzani, ki sem jih tokrat v živo poslušala prvič. S svojim energičnim nastopom in pevko (Darjo Drobnič – Didi), ki je zadela vse tone, so bili odlična “rocksplozija” večera. Aleš Klinar je s svojim zahripanim glasom dodal poseben pridih in njihovi komadi, ki so venčki različnih/starih uspešnic, so tako zveneli še boljše. Nekaj je tudi Jugoslovanskih in Titovih. In ko sem gledala mladce pod 18, kako prepevajo in poskakujejo na te komade, sem se prav zamislila. Ne samo, da jih večina sploh ne ve, da so ti komadi včasih imeli poseben pomen, mnogi niti ne vedo, kdo je bil Tito in kakšno vlogo je imel. Ampak pustimo to. To ne sodi v današjni zapis. :)

Rock Partyzani so svoje “poslanstvo” opravili z odliko.

foto (c) Plujem

S svojim gverilskim Kekcem z visoko belo kapo in prepoznavnimi Srševimi rumenimi očali so bili v vsej svoji gverilskosti in drugačnosti zgledni in provokativni . :)

foto (c) Plujem

V petek so nastopili še Novi Fosili, ki sem jih videla samo od daleč, saj smo takrat že šli na drugo prizorišče. Bili so v skoraj “stari” postavi in že od daleč so mi njihovi komadi spodbudili spomine na otroštvo in najstniška leta. :)

V nasprotju s četrkom in petkom pa se je sobota začela po pričakovanjih. Gužva se je začela že ob prihodu na prizorišče. Cesta je bila (tako kot že prejšnja dva dneva) zaprta. Policisti in varnostniki pa so usmerjali promet in skrbeli za red. Po treh dneh lahko rečem, da so svoje delo opravljali zelo zgledno.

foto (c) Plujem

Bili so mirni in profesionalni, kar je pri umirjanju mladcev, ki jim je (bil) glavni cilj popiti čim več piva, najpomembnejše. Za mlad(oletn)imi pa niso zaostajali niti starejši. Pivo je tako teklo v potokih, opiti pa so posledično (ob)ležali na travi, na cesti in še kje, ter “počivali”.

Mi smo večer začeli z dobrimi domačimi dobrotami, ki smo si jih privoščili na okusno urejenem vrtu Vile Monet, kjer so stregli “pravo” pivo. Jaz piva sicer ne pijem, so mi pa razliko v kvaliteti piva podrobno predstavili prijatelji. :) Na tem vrtu smo sede pričakali tudi ognjemet, ki je bil letos za odtenek drugačen.

foto (c) Plujem

Začel se je z 10 minutno predigro laserskih luči in vodometov, nadaljeval pa z veličastnim ognjemetom z obeh hribov, ki obdajata Laško. Bilo je romantično. In posebno. Zaradi glasbe, ki je spremljala laserske luči, vodomet in ognjemet, pa tudi čutno.

foto (c) Plujem

Po ogledu ognjemeta, ki je skupaj s predigro trajal dobrih 25 minut (recesija se je poznala tudi tukaj), smo se odpravili na Glavni trg, kjer so oder že zavzeli Langa.

foto (c) Plujem

S svojimi udarnimi komadi ter uživanjem ob igranju in prepevanju so me, ne glede na to, da tovrstna glasba ni v mojem prvem izboru, res nadušili. Svoj nastop so opravili profesionalno in brez neumesnih komentarjev med komadi. Bili so tudi vokalno in glasbeno odlični. Njihovo veselje do glasbe pa je bilo prav nalezljivo. Morda so me ravno zaradi tega Mambo Kingsi, ki so na oder prišli za Lango, s svojim rahlo nadutim odnosom in nekaj zgrešenimi toni precej razočarali. Ko sem jih prvič slišala pred mnogimi leti, so se mi zdeli veliko boljši. Kljub vsemu pa jim je s prepevanjem zimzelenih komadov uspelo narediti žur in zamigati tudi moje boke.

foto (c) Plujem

Na koncu so zapeli v duetu z Manco Špik, ki se je na moje presenečenje celo malce “upela”.

foto (c) Plujem

Zgrešila je precej manj tonov kot pred kakšnima dvema letoma, ko sem jo prvič slišala peti v živo. Vseeno pa smo po nekaj njenih komadih (in prireditvah) odšli še malo naokoli.

Na Trubarjevi Aveniji so tudi v soboto imeli rock večer. Nastopila sta Zoran Predin in Pero Lovšin, ki sta z dobrimi starimi komadi dobro ogrela kričečo množico. Največja gužva pa je v vseh treh večerih bila na križišču Orožnovega trga in Mestne ulice, kjer so D.J.-ji obiskovalce zabavali z različno “tuc-tuc” glasbo. Prebijanje skozi tisto množico ljudi je bilo tako pravo doživetje, saj si moral na vsakem koraku paziti, da te niso zalili s pivom, ali zažgali s cigaretom. :) Z razliko od prejšnjih noči, so me danes zalili kar petkrat, vendar vedno le po nogah in roki. Ko smo odhajali domov, mi je eden od mladcev želel ponuditi malo svojega piva, vendar je zaradi preveč Laškega izgubil ravnotežje in polovico velikega piva zlil pred moje noge.  :D

Poleg Piva pa je v naslovu prireditve tudi Cvetje, ki je bilo tudi letos v ozadju.

foto (c) Plujem

V ozadju za pivom in še čim. :)

Napis “cvetoče mesto” ob smetnjakih in Wc-jih kar nekako izgubi svoj čar, a ne? A vendar je del te vsakoletne, poletne prireditve namenjen tudi cvetju. Zato se je tako kot vsako leto na zelenici na desni strani reke predstavilo nekaj cvetličarn, ki so vsaka s svojim aranžmajem poskušale tej megapivski prireditvi dodati tudi nekaj cvetnega. Veliki beli (umetno narejeni) cvetovi s šopki na sredini so bili še najlepša dekoracija. Vseeno pa so rože vsako leto v ozadju in so tudi tokrat ostale skorajda neopažene.

foto (c) Plujem

Sploh zato, ker je bilo pivo v ospredju na vsakem vogalu in na vseh odrih.

Vsakodnevno so poleg stalnih pozivov nastopajočih, da je potrebno piti Laško, imeli tudi nagradno igro “Potegni ga“, kjer so tekmovalci morali  čim hitreje izprazniti veliki vrček piva. Pili pa so lahko le po slamici. Tisti, ki je prej končal, je dobil prvo, ostala dva pa tolažilni nagradi.  :)

Včeraj sem ujela tri moške tekmovalce, ki jih je na Glavnem trgu spodbujal energičen in zanimiv voditelj.

foto (c) Plujem

Danes pa smo gledali žensko tekmovanje, ki ga je povezovala napovedovalka, ki je s svojim zaspanim glasom in neprimernimi pripombami bila precej nevešča tovrstnega dela.

foto (c) Plujem

Prireditev P & C se bo nadaljevala samo še jutri, vendar bom zaključek prireditve izpustila. Trije dnevi so bili zame dovolj. :)

Še nekaj dni po prireditvi pa bodo veliko dela vsekakor imeli tisti, ki skrbijo za čiste ulice Laškega.

Ko smo odhajali domov, je bilo poleg polite pijače na tleh tudi polno odpadkov, ki so že malo po eni uri zjutraj nakazovali na to, da se je prireditve P&C danes udeležilo precej več ljudi kot v četrek in petek. Očitno je, da ljudje ob takšnih situacijah še vedno ne znajo uporabljati smetnjakov. Je pa res tudi to, da je bilo slednjih letos precej manj, saj so se tisti, ki skrbijo za čiste ulice, verjetno že navadili, da ljudje ob glasbi in pivu pozabijo tudi na svoje manire. Pa saj ni samo v Laškem tako. Tudi drugje je ob podobnih prireditvah podobno.

foto (c) Plujem

Letošnje P & C mi bo ostalo v prijetnem spominu. Tri prežurane noči so mi zaradi miganja z boki sicer pustile nekaj utrujenosti, a prijateljica pravi, da to ni od staranja, temveč od premalo žuranja in tega, da sem iz forme za takšne gibe. :)

Več kot očitno bo treba večkrat ven. :)   S temi tremi dnevi sem namreč znova dobila željo po koncertih in poslušanju dobre glasbe v živo. :)

Pa srečno, Laško, do naslednjega leta. :) :D

P.S. Opravičujem se za slabo kvaliteto fotografij; posnela sem jih s kompaktnim fotoaparatom, ki je slabši od mojega “starega”. Fotografije so zaradi “prostorske” stiske na blogu tudi pomanjšane.

  • Share/Bookmark

Kategorija: dnevnice, križarjenja, melodije vetra, tisto moje novo Tagi: , , ,

Ko Ženska zapelje žensko

25 komentarjev 5.07.2010 Plujem

Prvič sem jo opazila že pred kakšnima dvema mesecema, a me takrat ni pritegnila. Zdela se mi je preveč klasična in preveč je spominjala na ostale iz njene družine, ki me v vseh teh letih še nikoli niso navdušili. No, moški že morda, a v takšnih situacijah nujno iščem ženske.

Res je, da si takrat niti nisem vzela dovolj časa, da bi jo dobro ocenila, a na prvi pogled je delovala preveč rigorozno in strogo, da bi ji sploh posvečala pozornost.

No. Vse do danes, ko me je popolnoma prevzela. Zaradi preteklih dogodkov sem se namreč odločila, da jo danes pobližje spoznam.

Najprej sem jo želela občutiti. Z desno roko sem zdrsela po njenih okroglih gladkih oblinah in kljub njeni majhnosti že od daleč zaznala njen omamni vonj. Sklonila sem se in povonjala. Priprla sem oči in dovolila nosnim “brbončicam”, da se naslajajo nad vonjem njene erotičnosti. 

Nato sem se dvignila in si jo ogledala še z drugih strani. Stegnila sem levo roko in si z elegano potezo desnice špricnila nekaj njene naslade na zapestje.

Slastno!

Zapeljivo!

Pohotno!

V tistem trenutku sem se odločila.

Ta “Ženska” bo moja!  

Ko sem se peljala domov, kar nisem mogla verjeti, kako se je poleg mojega razpoloženja v zadnjih dneh spremenil tudi moj “nos”.  Od nežnih vonjav prihajam do vse bolj močnih in erotično obarvanih, ki v meni znova začenjajo prebujati pohoto. Vendar, ko sem prebrala opis  “Hugo Boss Femme je primeren za mlade ženske, ki za svojo strogostjo skrivajo toplino in ljubezen.” (http://www.spleticna.si), mi je bilo vse jasno. :)  

Tako se namreč počutim. :)

In ta svež, mladosten, dokaj topel, a hkrati hladen in strog, cvetlično sadni, sodobni vonj, ki je uravnotežen med čutnostjo in minimalizmom (http://www.spleticna.si), me je popolnoma prevzel. :)

Zato sedaj sedim na postelji in uživam v vonju, ki me obdaja. Njami. :)

 

Fotografija najdena na http://www.parfumi.eu/zenskiparfumihugoboss.html.

P.S. Za vse tiste, ki ste  tekst morda premalo natančno prebrali: ne, ta zapis ne opisuje lezbične izkušnje. :) :D

  • Share/Bookmark

Kategorija: cukrčki, dnevnice, tisto moje novo, za nosek, življenje Tagi: , , , ,


 

Julij 2010
P T S Č P S N
« Jun   Avg »
 1234
567891011
12131415161718
19202122232425
262728293031  

Kategorije

od 06.02.2010

tumblr visitor stats