Včasih si tako želim…

17.06.2010

Včasih si tako želim, da bi nekdo enostavno videl v mojo dušo. Želim si, da bi prišel, me objel in mi povedal, da ve, kakšna sem. Občutek, ko mi ne bi bilo potrebno pojasnjevati svojih besed in dejanj, bi me neskončno pomirjal.

Vsi dogodki zadnjega dne so me namreč tako zelo utrudili. Ljudje, ki so sposobni dojemanja zgolj na fizični ravni, me odbijajo. Ne glede na spol. In vsi tisti, ki se kljub skorajšnji podhranjenosti ukvarjajo z odvečnimi kilogrami in razpredajo, kaj vse je na njih grdo, so še posebej obremenjujoči. In odbijajoči. Sploh zame, ki se sedaj počasi končno začenjam vzpenjati proti vrhu svoje gore.

In vse, kar se je zgodilo v zadnjih dneh, me je znova zaustavilo. Ujela sem se v misli lastne nesamozadostnosti, čeprav sem v preteklih tednih imela občutek, da sem to lekcijo že osvojila.

Pa nikakor nočem ustrezati vsakomur in vsepovsod. Pravzaprav ljudem, ki so plitki, niti nočem ustrezati, ker bi se potemtakem morala zamisliti nad sabo, če sem jim podobna. Kljub vsemu pa so me konstantne, čeprav “zakomuflirane” pripombe, kako neustrezam in kako sem pravzaprav slaba, še bolj pa grda, danes le načele. Načele znotraj. Globoko.

Priznam.

Že od nekdaj si želim, da bi nekdo vzel moj obraz med svoje dlani, ga objel, me pogledal v oči in mi povedal, da sem lepa. Lepa v vseh pogledih.

Sicer pa; le kdo si tega ne želi? Vsi ljudje namreč stremimo k nekim pozitivnim feedbackom. Sploh v medosebnih odnosih.

Zame pravi partnerski odnos temelji na ljubezni, vodijo pa ga dobre vrednote, razumevanje, spoštovanje in komunikacija. Vendar vse bolj opažam, da resničen občutek za sočloveka premore le peščica ljudi. Vse več pa je takšnih, ki vsakodnevno dogajanje sprejemajo le skozi lastno dobičkonosnost (kakršnokoli).

Utrujena sem od stalnih opazk. Stalnih opravljanj. In tudi od stalnih iger, ki se jih ljudje poslužujejo samo za to, da bi nekje/pri nekomu dosegli nek učinek. Utrujena sem tudi od vseh pripomb, ki sem jih znova doživela in najrajši bi na ves glas zakričala, da …..Ah. Ne bom. Ne bom si dovolila, da me znova potegne v krog, iz katerega sem ravno izstopila. Ne bom si dovolila, da se znova znajdem v želji (samo)pojasnjevanja, zakaj sem takšna, kakršna sem.

Tudi za fizične dispozicije ne. Te so namreč moje breme, ki ga sedaj končno, čeprav zelo počasi, začenjam sprejemati. Zgodba ima namreč dve plati; po eni strani je skrajno zapletena in prepletena, po drugi pa je preposta in enostavna. Zares pomembna pa je verjetno le zame. In za moje dojemanje same sebe. Mnenje in vedenje ostalih do nas sta namreč le odraz naše samozadostnosti.

A vseeno si včasih želim…

Želim, da bi me nekdo pogledal v oči in mi videl v dušo. Da bi začutil mojo naravo. Da bi razumel, kako dojemam svet. Da bi me objel. In da bi me preprosto sprejel. Sprejel takšno, kot sem. Znotraj in zunaj.

A da bo to mogoče, se bom verjetno morala najprej sprostiti, se sprejeti, vsekakor pa bom nekomu morala dovoliti, da to tudi vidi.

  • Share/Bookmark

V kategoriji insomnia, tisto moje novo, vremenska slika, življenje Tagi: , , ,

 

16 komentarjev Dodaj komentar

  • 1. nevenka  |  17.06.2010 ob 04:14

    nevenka

    Tudi jaz sem to nekoč želela, pa sem mislila, da sem našla…a sem prišla le do spoznanja, da plitev človek ne more seči globoko.

  • 2. Špelca  |  17.06.2010 ob 11:47

    Mislim, da si v zadnjih dveh stavkih povedala bistvo celega sestavka. :)

    In nikar ne jemlji tvoje trenutne utrujenosti in zadnje dneve kot korake nazaj, ampak samo zgolj ovire ali zaviralne momente, ki so pač na tvoji poti (pravijo, da ne sme biti pot čisto ravna in gladka) – malo počakaj, da se spočiješ in nabereš moči, potem pa jih preskoči, zaobidi, zradiraj ali pa kaj drugega, da boš lahko šla naprej. Pa veliko sreče …

  • 3. Plujem  |  20.06.2010 ob 23:11

    Plujem

    Nevenka – Oh, ja. Vsakodnevno sem presenečena nad tem, koliko je dejansko plitkih in plehkih.

  • 4. Plujem  |  20.06.2010 ob 23:14

    Plujem

    Špelca – O, lepo, da si prišla malo naokoli. :) Hvala za bodrilne besede. Danes se že počutim boljše, a sem bila nekaj dni precej uvela. Ovire bodo pa vedno, ja. Sedaj mi je jasno, da moram ubrati le nove načine, kako jih zaobiti in se naučiti, kako jih spregledati; oziroma jim ne dovoliti, da me potrejo.

  • 5. Špelca  |  22.06.2010 ob 10:31

    Ja, saj pridem naokoli večkrat, samo zadnje čase si težko vzamem čas in energijo za pisanje komentarjev, ker sem vkopana v nek projekt z dušo, srcem in telesom. A naj bo tako, saj sem trdno prepričana, da bodo rezultati te vkopanosti pozitivni, kljub oviram – te se tako in tako pojavljajo na vseh naših poteh, tako v ljubezni kot v poslu in še kje …

  • 6. Plujem  |  26.06.2010 ob 21:21

    Plujem

    Špelca – Pri meni je enako. Tudi za pisanje lastnih prispevkov imam bolj malo časa. Ti pa za tvoj projekt držim pesti in ti iz srca želim, da bi uspe še preko pričakovanj. Ovire so vedno. In ko nisem na tleh, se mi ovire vedno zdijo le preizkušnje, ki nas delajo močnejše (kar dejansko tudi so).

  • 7. April  |  30.06.2010 ob 11:42

    Če ti je v uteho, tudi sama imam dostikrat popolnoma enake občutke… Objemček od mene.

  • 8. Plujem  |  1.07.2010 ob 08:57

    Plujem

    April – V uteho mi ni, da se tudi ti tako počutiš. Se pa zahvaljujem za objem. Ti ga pošiljam nazaj in ti želim, da bi se izpolnile želje.

  • 9. Don Marko M  |  1.07.2010 ob 14:25

    no, če si utrujena potem lahko preklopiš v fazo flegmatičnosti….kar bo ravno tako opazno in mogoče komentirano, a se flegmatičnosti ne bo dotaknilo….

  • 10. Timson  |  2.07.2010 ob 00:35

    Čudovito zapisano! Še naprej se vzpenjaj proti vrhu svoje gore. Misel: Vrh gore je bel kažipot očem In jasen dan žari od vsepovsod in sreča je, da je pred mano pot, in to da vem, da slast je v tem, da grem. (Janez Menart – Vzpon)

  • 11. Plujem  |  4.07.2010 ob 13:23

    Plujem

    Marko – Ko bi to zmogla, bi mi bilo vse verjetno veliko lažje.

  • 12. Plujem  |  4.07.2010 ob 13:25

    Plujem

    Timson – Hvala. Čudovita misel, ki daje spodbudbo in pozitivne občutke. Lepo.

  • 13. NoMercy  |  4.07.2010 ob 17:29

    zadnji stavek je point vsega :) pa še nekaj: koga boš morala tudi “sprejeti” da misli kot je rekel (pa četudi je ogiuljena fraza, ki se jeh otepaš kot, da si iz teflona :) Fantje smo pač lovci: košuto sestrelimo, jo damo nagačiti, še golaž pojemo … potem pa začnemo razmišljati kakšna je (bila) :)

  • 14. Plujem  |  5.07.2010 ob 20:34

    Plujem

    NoMercy – A misliš, da ste vsi moški takšni? In še; ali misliš,da ženske tega nikoli ne naredij(m)o? :) :D

  • 15. NoMercy  |  5.07.2010 ob 22:52

    ko je govora o Moških – v to sem prepričan :) (ostalo so pardon izrazu: pičkeži) Naredite/jo :) (možakarce)

  • 16. Plujem  |  5.07.2010 ob 23:05

    Plujem

    NoMercy – :) Prepričano deluješ. :D Ampak saj veš, kaj želimo ženske. Divje, a stalno. :D So taki zate tudi pičkeži?

Komentiraj

potrebno

potrebno ne bo objavljen

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

Dovoljeni so naslednji HTML ukazi:
<a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>

Trackback na to objavo  |  Prijavi se na RSS komentarjev


 

Junij 2010
P T S Č P S N
« Maj   Jul »
 123456
78910111213
14151617181920
21222324252627
282930  

Kategorije

od 06.02.2010

tumblr visitor stats