Arhiv za mesec Junij 2010

Življenje nas stalno preizkuša

4 komentarjev 29.06.2010 Plujem

Po masaži premučkano blažena, a utrujena ležim na postelji in tipkam tale zapis. Po napetih trenutkih zadnjih nekaj dni sem se znova umirila. Nekaj je še posledic, a bodo znova sanirane.

Razmišljam o tem, kako nas življenja stalno preizkuša. In kako nam na pot vedno pošlje tisto, česar se moramo še naučiti. Problem pa je, da takrat, ko smo soočeni z ovirami, dostikrat pozabimo, da so te negativne stvari le znaki, da se nekam premikamo in da zorimo.

Ko se nam dogaja slabo, nas telesni odzivi običajno močno vznemirjajo in nam še dodatno otežujejo sprejemanje pozitivnega v negativnem. V zadnjih dneh sem bila na hudi preizkušnji. Za dva dni sem se malo vdala. Priznam.

Privoščila sem si izražanje čustev, ki so v meni. In si na trenutke dovolila tudi nekaj solznega ”spuščanja” .  Vmes sem se sicer poskušala umiriti, a mi nikakor ni uspelo. Nobene od že uporabljenih tehnik niso pomagale, zato sem poskusila še eno novo: mnogo počivanja, vmes pa fizična aktivnost. In je delovalo. :)

Danes sem že v redu. Očistila sem oči. In očistila misli, ki sem jih znova postavila na svoje mesto ter se spet usmerila naprej. Proti cilju.

Naredila sem si nov načrt in si zaradi svečke, ki sem jo upihnila, obljubila, da si bom vzela še več časa za razvajanje.

Mladost je le ena. In za užitke lahko poskrbimo le sami. :)

  • Share/Bookmark

Kategorija: dnevnice, tisto moje novo, viharji, življenje Tagi: , , ,

Včasih si tako želim…

16 komentarjev 17.06.2010 Plujem

Včasih si tako želim, da bi nekdo enostavno videl v mojo dušo. Želim si, da bi prišel, me objel in mi povedal, da ve, kakšna sem. Občutek, ko mi ne bi bilo potrebno pojasnjevati svojih besed in dejanj, bi me neskončno pomirjal.

Vsi dogodki zadnjega dne so me namreč tako zelo utrudili. Ljudje, ki so sposobni dojemanja zgolj na fizični ravni, me odbijajo. Ne glede na spol. In vsi tisti, ki se kljub skorajšnji podhranjenosti ukvarjajo z odvečnimi kilogrami in razpredajo, kaj vse je na njih grdo, so še posebej obremenjujoči. In odbijajoči. Sploh zame, ki se sedaj počasi končno začenjam vzpenjati proti vrhu svoje gore.

In vse, kar se je zgodilo v zadnjih dneh, me je znova zaustavilo. Ujela sem se v misli lastne nesamozadostnosti, čeprav sem v preteklih tednih imela občutek, da sem to lekcijo že osvojila.

Pa nikakor nočem ustrezati vsakomur in vsepovsod. Pravzaprav ljudem, ki so plitki, niti nočem ustrezati, ker bi se potemtakem morala zamisliti nad sabo, če sem jim podobna. Kljub vsemu pa so me konstantne, čeprav “zakomuflirane” pripombe, kako neustrezam in kako sem pravzaprav slaba, še bolj pa grda, danes le načele. Načele znotraj. Globoko.

Priznam.

Že od nekdaj si želim, da bi nekdo vzel moj obraz med svoje dlani, ga objel, me pogledal v oči in mi povedal, da sem lepa. Lepa v vseh pogledih.

Sicer pa; le kdo si tega ne želi? Vsi ljudje namreč stremimo k nekim pozitivnim feedbackom. Sploh v medosebnih odnosih.

Zame pravi partnerski odnos temelji na ljubezni, vodijo pa ga dobre vrednote, razumevanje, spoštovanje in komunikacija. Vendar vse bolj opažam, da resničen občutek za sočloveka premore le peščica ljudi. Vse več pa je takšnih, ki vsakodnevno dogajanje sprejemajo le skozi lastno dobičkonosnost (kakršnokoli).

Utrujena sem od stalnih opazk. Stalnih opravljanj. In tudi od stalnih iger, ki se jih ljudje poslužujejo samo za to, da bi nekje/pri nekomu dosegli nek učinek. Utrujena sem tudi od vseh pripomb, ki sem jih znova doživela in najrajši bi na ves glas zakričala, da …..Ah. Ne bom. Ne bom si dovolila, da me znova potegne v krog, iz katerega sem ravno izstopila. Ne bom si dovolila, da se znova znajdem v želji (samo)pojasnjevanja, zakaj sem takšna, kakršna sem.

Tudi za fizične dispozicije ne. Te so namreč moje breme, ki ga sedaj končno, čeprav zelo počasi, začenjam sprejemati. Zgodba ima namreč dve plati; po eni strani je skrajno zapletena in prepletena, po drugi pa je preposta in enostavna. Zares pomembna pa je verjetno le zame. In za moje dojemanje same sebe. Mnenje in vedenje ostalih do nas sta namreč le odraz naše samozadostnosti.

A vseeno si včasih želim…

Želim, da bi me nekdo pogledal v oči in mi videl v dušo. Da bi začutil mojo naravo. Da bi razumel, kako dojemam svet. Da bi me objel. In da bi me preprosto sprejel. Sprejel takšno, kot sem. Znotraj in zunaj.

A da bo to mogoče, se bom verjetno morala najprej sprostiti, se sprejeti, vsekakor pa bom nekomu morala dovoliti, da to tudi vidi.

  • Share/Bookmark

Kategorija: insomnia, tisto moje novo, vremenska slika, življenje Tagi: , , ,

Kako pa lahko nekateri preživijo samo z nekaj 100 euri?

56 komentarjev 11.06.2010 Plujem

Nerada se spuščam v politične debate, ker me politiki s svojimi izjavami in potezami vedno “nervirajo”, a to, kar se dogaja sedaj, je preseglo tudi meje mojega preziranja, zato sem se odločila, da napišem en “politični” zapis.

Izjava našega veleumnega predsednika vlade, da s svojo plačo ne more preživeti, je žalitev za vse tiste ljudi, ki se kljub trdemu delu in skromnemu življenju zaradi nizkih dohodkov iz meseca v mesec komaj preživljajo in tudi za vse tiste ljudi, ki zaposlitve kljub prizadevanjem ne morejo dobiti.

Nikakor predsednika vlade ne pozivam, da se javno opraviči, ker takšna opravičila ne zaležejo nič. So le suha slama, ki jo klati nekdo, ki ima vsega dovolj. Sploh pa mi grejo razna pojasnila, da je bil predsednik napačno razumljen, da se ni primerno izrazil, da ni tako mislil in podobne “budalaštine” (kar lahko pričakujemo v naslednjih urah s strani predsednika oz. njegovega kabineta) že resnično na živce. Ne samo, da je to nedoraslo, nedozorelo, tudi neumno je.

Pa pravzaprav sploh ni važno, v kakšnem kontekstu je ta izjava bila podana. In izgovor, da denar zapravi za reprezentanco, je plitek. Vsi vemo, da si “ta zgornji” znajo napolniti žepe; če ne z denarjem pa z dobrinami, ki običajno pomenijo največ. Denar je namreč le “izum” ljudi, ki so sebi in ostalim želeli postaviti neko ceno.

In tisti, ki so njegovo izjavo izkoristili za svojo promocijo in Pahorja sedaj ogorčeni javno pozivajo, da se opraviči, so od predsednika vlade drugačni le v tem, da se jim ni “zareklo”. Sicer so pa v večini enaki, razvajeni in visoko leteči snobi.

Resnično bi privoščila vsem našim  veleumnežam, ki oblikujejo naše življenje v Sloveniji, da vsaj za en mesec poskusijo preživeti z zajamčeno plačo (brez dodatkov), od katere marsikdo preživlja sebe in družino. Šele takrat bi dejansko razumeli, zakaj se delavci (in sindikati) tako borijo, da bi se (zajamčene) plače zvišale. Kajti dokler položaj slabo plačanih spremljajo iz svojih udobnih naslonjačev in izza polne mize vsakršnih dobrot ter se ne morejo preživeti z nekaj 3000 in nekaj “fičniki” eurov, ne bodo nikoli razumeli resnične stiske ljudi, ki se dnevno borijo s tem, kaj bodo lahko dali v “lonec”.

Pa nikakor nikomur nisem nevoščljiva, če si lahko privošči več. Vendar pa od tistih, ki  odločajo o “življenju” v Sloveniji, še vedno pričakujem, da bi poleg inteligentnosti, razgledanosti, znanja, morale in dobrih vrednot imeli tudi  posluh in razumevanje za tiste, ki se mesečno preživljajo z nekaj sto euri. A kot kaže, so in bodo moje želje ostale le pri iluzijah, katerih zametki se lahko vidijo le v predvolilnih bojih.

Karikatura najdena na http://www.finance.si/galerije/11/68/recommend.

  • Share/Bookmark

Kategorija: cargo, dnevnice, tisto moje novo, življenje Tagi: , , ,

Uf. Nekateri se res ves čas pritožujejo.

4 komentarjev 10.06.2010 Plujem

Prijatelj mi je zadnjič pripovedoval o ženski, ki se je ves čas nad vsem pritoževala. Saj ne, da mu ne bi verjela. Le predstavljati si nisem mogla, kaj to dejansko pomeni in kako lahko to nekdo zares  počne.  Zdelo se mi je čisto neverjetno, da je kdo res zmožen pritoževanja nad vsem in ves čas. No. Vse  do sedaj, ko sem imela priložnost spoznati prav tako žensko.

Ne samo, da se je pritoževala nad vsem, kar se je dogajalo, tudi energija, ki jo je  oddajala, je bila odbijajoča in mi je pobirala še tisto nekaj energije, ki sem jo zaradi preutrujenosti imela. Zdelo se mi je, da ji je vse odveč. Njeno obnašanje pa je nakazovalo na velik ego, ki je osnovan na pomanjkanju samozavesti, in zato tej osebi dela več škode kot koristi. Na trenutke sem dobila občutek, kot da ta oseba želi, da bi se cel dvet vrtel okoli nje ter da je njena iluzorna samovšečnost v napoto še najbolj njej.

Kasneje sem razmišljala, da ni čudno, da za ženske res obstaja nešteto prepričanj, kako smo nemogoče in kako težko je z nami preživljati čas.  Preden sem spoznala to osebo, sem si mislila, da so pritožbe moških v večini iz trte zvite. Kar nekatere verjetno še vedno so. Kljub temu pa so nekatere kritike žensk res opravičene. Vseeno pa se nikakor ne strinjam s pripisovanjem takšnih lastnosti vsem ženskam. Z generalizacijo hitro komu naredimo krivico. Zato je pomembno, da vsakomur damo priložnost, da se izkaže. Navsezadnje so odnosi, ki se nam dogajajo, odsev nas samih. In kadar so ti odnosi neprijetni, se moramo najprej sami pri sebi vprašati, kaj nam to pove o sebi. Tudi tisti moški, ki se pritožujejo čez ženske, njihove lastnosti in obnašanje, bi se morali. Odnos je namreč živa stvar, v katero vsaka stran prispeva svoj del. Tako pri preprih kot pri razumevanju.

Vseeno pa priznam, da si ne predstavljam, da bi takšno osebo (moškega ali žensko), ki se ves čas nad vsem pritožuje in se ji to zdi čisto običajno in celo nujno potrebno vedenje, imela ves čas v svoji bližini. Vem, da imajo dnevni dogodki lahko na ljudi različne vplive in da lahko stres pripomore tudi k pritoževanju, ker človek na takšen način “da ven”. Vendar pa je takšno “jamranje”, ki je na nek način tudi “način življenja”, jasen dokaz, da imajo takšni ljudje s sabo še precej dela, preden bodo dozoreli. Pa ne samo dozoreli. Temveč tudi dojeli, ali bolje, začeli dojemati svet v realni podobi. Takšni ljudje namreč radi stremijo k idealom, ki sploh ne obstajajo. In namesto, da bi se ukvarjali s stvarmi, ki imajo za srečo človeka največ pomena, utesnjujejo svoje misli v fizične podobe in silhutete telesa. Res žalostno. Sploh zato, ker so za srečo in resnično ljubezen potrebne drugačne, predvsem nevidne lastnosti, ki z nadutostjo in materialističnim pogledom na ljubezen nimajo nič skupnega.

Fotografija najdena na http://thechampionsheart.com/blog/uploaded/Angry%20Man%20Woman.JPG.

  • Share/Bookmark

Kategorija: dnevnice, ona-on, tisto moje novo, življenje Tagi: , , ,


 

Junij 2010
P T S Č P S N
« Maj   Jul »
 123456
78910111213
14151617181920
21222324252627
282930  

Kategorije

od 06.02.2010

tumblr visitor stats